Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Mitja Berceta, Otona Nemca in Ivana Hozjana iz Ljutomera ter Dragutina Horvata in Jožefa Pečnika, obeh iz Ljutomera, na seji dne 3. aprila 1997

1. Sklep o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ljutomer za leto 1996 (Uradni list RS, št. 62/96) je bil, kolikor je učinkoval za nazaj, v neskladju z ustavo. Ta ugotovitev ima učinek odprave.
2. 1. točka izreka se izvrši na način, določen v 8. točki obrazložitve.
3. Pobude za oceno ustavnosti sklepa o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ljutomer za leto 1995 (Uradni list RS, št. 49/95) se zavržejo.

1. Ustavno sodišče je v tem postopku združilo obravnavanje pobud Mitja Berceta, Otona Nemca in Ivana Hozjana iz Ljutomera s pobudo Dragutina Horvata iz Ljutomera, poprej vpisano pod št. U-I-5/97, in s pobudo Jožefa Pečnika iz Ljutomera, poprej vpisano pod št. U-I-6/97. Vse pobude se nanašajo na izpodbijana predpisa Občine Ljutomer in pri tem navajajo enake razloge. Navajajo, da izpodbijani sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ljutomer za leto 1996 za nazaj določa višino obveznosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in je zato v nasprotju s določbo prvega odstavka 155. člena ustave. Sklep je namreč začel veljati 8. novembra 1996, vrednost točke za izračun nadomestila pa naj bi določal za celo leto 1996 (1. člen sklepa). Pobudniki predlagajo odpravo izpodbijanega akta. Ob tem prvi trije pobudniki iz istega razloga dajejo tudi pobudo za oceno ustavnosti sklepa o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ljutomer za leto 1995.
2. Občinski svet Občine Ljutomer v odgovoru navaja, da sklep o določitvi vrednosti točke za leto 1996 velja za celo leto 1996. Sklep (drugače kot sklep za leto 1995) določa enako vrednost točke za poslovne in stanovanjske prostore, saj naj bi bili slednji v preteklosti prenizko ovrednoteni, medtem ko naj bi bila nadomestila za poslovne prostore previsoka. Na podlagi 10. člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Ljutomer (Uradni list RS, št. 49/95) je bila zavezancem omogočena vložitev zahtevka za začasno oprostitev plačevanja nadomestila zaradi slabega socialnega položaja. Občina je vse takšne prošnje upoštevala in z zavezanci skušala najti ustrezne rešitve.

3. Pobudniki so – z izjemo Otona Nemca – izkazali svoj pravni interes v skladu s 24. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) za izpodbijanje sklepa o določitvi vrednosti točke za leto 1996. Vsi so namreč zavezanci za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, katerega višina se določa na podlagi izpodbijanega sklepa. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS je ustavno sodišče pobudo za presojo tega sklepa sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Ustavno sodišče pa ni sprejelo pobude za presojo ustavnosti sklepa o določitvi vrednosti točke za leto 1995. Ta sklep je določal vrednost točke za izračun nadomestila le za leto 1995 (1. člen) in je torej prenehal veljati konec tistega leta. Ustavno sodišče na podlagi 21. člena ZUstS presoja le ustavnost in zakonitost predpisov, ki so bili veljavni v času vložitve pobude. Izjemoma lahko presoja tudi predpis, ki ob vložitvi pobude ne velja več, če njegove posledice še vedno posegajo v pravni položaj pobudnika. Takšnih posledic izpodbijanega predpisa pobudniki niso izkazali. Ustavno sodišče je zato pobudo za presojo tega akta na podlagi 25. člena ZUstS zavrglo.
5. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Ljutomer določa, da se višina nadomestila določi z metodo točkovanja (12. člen). Osnova za določitev vrednosti točke se določi s posebnim sklepom o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila. Vrednost točke se za tekoče leto valorizira s koeficientom rasti cen na drobno, ki ga ugotovi Zavod RS za statistiko. Spremembo vrednosti točke predlaga upravni odbor Sklada stavbnih zemljišč vsako leto do konca decembra v potrditev in sprejem (15. člen odloka). Na podlagi te določbe je v istem Uradnem listu izšel sklep o določitvi vrednosti točke za leto 1995: ta določa za stanovanjske objekte in nezazidana stavbna zemljišča, šole, vzgojnovarstvene zavode in zdravstvene domove vrednost točke 0,30 SIT, za poslovne prostore in zemljišča, namenjena gradnji poslovnih prostorov v mestnem središču 2,10 SIT in za industrijske objekte in poslovne prostore vrednost 0,94 SIT. Sklep o določitvi vrednosti točke za leto 1996 pa določa, da “vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1996 znaša 0,60 SIT”(1. člen). Sklep je začel veljati z dnem objave v Uradnem listu (3. člen), to je 8. novembra 1996.
6. Ustava v prvem odstavku 155. člena določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Povratna veljava je izjemoma dovoljena le, če zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, in to le v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek). Predpis lokalne skupnosti torej v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljavnosti. Iz 15. člena odloka o nadomestilu bi lahko sledilo, da občina z vsakoletnim sklepom le valorizira vrednost točke (jo torej le uskladi z gibanjem cen). Takšno določanje vrednosti točke bi bilo dopustno tudi za nazaj, saj bi šlo le za za usklajevanje že določene vrednosti točke glede na vnaprej predpisane kriterije (koeficient rasti cen, ki ga objavi zavod za statistiko). Vendar pa pri izpodbijanem sklepu ne gre zgolj za valorizacijo. Sklep za leto 1996 je vrednost točke na novo uredil in to na precej drugačen način kot sklep za leto 1995: v primerjavi s prejšnjim sklepom je zvišal vrednost točke za stanovanjske objekte in jo znižal za poslovne prostore in industrijske objekte. Izpodbijani sklep torej v novembru 1996 ni le prilagodil vrednosti točke za leto 1995 rasti cen, pač pa jo je določil na novo in s tem zavezancem naložil novo obveznost za leto 1996. Z izpodbijanim sklepom je bilo novembra 1996 določeno novo merilo za višino nadomestila tudi za vse pravne položaje, obstoječe pred uveljavitvijo sklepa. Zavezanci do novembra 1996 niso mogli predvidevati, kakšna bo višina nadomestila in skladno s tem uravnavati svojih dejanj in razpolaganj. Na podlagi 15. člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč so lahko zavezanci utemeljeno pričakovali le dvoje: da bo občina za leto 1996 v začetku tega leta določila novo vrednost točke in s tem nove obveznosti različnim kategorijam zavezancev, oziroma da vrednosti točke ne bo spremenila, pač pa jo bo med letom 1996 oziroma ob koncu tega leta le prilagodila rasti cen. Občina ni storila ne enega ne drugega, pač pa je novo obveznost novembra 1996 določila za celo leto 1996, torej tudi za nazaj. Ker gre za učinkovanje predpisa za čas pred njegovo uveljavitvijo, je ustavno sodišče ugotovilo, da je v tem obsegu izpodbijani akt v neskladju s 155. členom ustave.
7. S to odločbo je ustavno sodišče odločalo o predpisu, ki ne velja več, saj določa vrednost točke za izračun nadomestila le za leto 1996. 47. člen ZUstS določa, da lahko za predpis, ki je med postopkom prenehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice njegove neustavnosti ali nezakonitosti, ustavno sodišče ugotovi, da ni bil v skladu z ustavo in zakoni. Izpodbijani sklep je povzročil škodljive posledice nekaterim zavezancem v obsegu, kolikor je veljal za nazaj. Ugotovitev ustavnega sodišča o neustavnosti sklepa v skladu s 47. členom ZUstS ima zato učinek odprave. Ustavno sodišče po drugem odstavku 45. člena ZUstS odpravi protiustaven ali nezakonit podzakonski akt, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti. S to odločbo ustavno sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep v neskladju z ustavo, kolikor je učinkoval za nazaj, torej le za čas pred 8. novembrom 1996, pri čemer ima ta ugotovitev učinek odprave.
8. Vsakdo, ki so mu bile na podlagi tega, z ustavo neskladnega sklepa nastale škodljive posledice, lahko v skladu s 46. členom ZUstS v treh mesecih od dneva objave te odločbe zahteva njihovo odpravo. Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS določa način izvršitve te odločbe. Povrnitev preveč plačanega nadomestila lahko zahtevajo le vsi tisti zavezanci, ki bi, če bi tudi v letu 1996 veljal sklep o vrednosti točke iz prejšnjega leta, plačevali nadomestilo po vrednosti točke 0,3 (torej zavezanci za plačilo nadomestila za stanovanjske objekte in nezazidana stavbna zemljišča, namenjena stanovanjski gradnji in šole, vzgojno-varstvene zavode in zdravstvene domove). Nazaj lahko za čas od 1. januarja 1996 do začetka veljavnosti izpodbijanega sklepa 8. novembra 1996 zahtevajo znesek, ki so ga plačali prek višine nadomestila po vrednosti točke 0,3. Glede na to, da je obveznost za druge zavezance (tiste, ki bi, če bi tudi v letu 1996 veljal sklep o vrednosti točke iz prejšnjega leta, plačevali nadomestilo po vrednosti točke 0,94 in 2,10) po sklepu za leto 1996 nižja, kot bi bila, če bi tudi v letu 1996 veljal sklep o vrednosti točke za prejšnje leto, na podlagi te odločbe ne morejo zahtevati povrnitve škode.

9. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 25., 40., 45. in 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.