Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi H. L. iz L., ki jo zastopa M. J., odvetnik v L. na seji dne 3. aprila 1997

Ustavna pritožba H. L. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. II Ips-943/93 z dne 13. 10. 1994 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cp-832/93 z dne 15. 9. 1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, št. II P-7/92 z dne 9. 3. 1993 se zavrne.

1. Pritožnica izpodbija sodbo vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena revizija zoper prvostopno in drugostopno sodno odločbo, po katerih mora izprazniti stanovanje v Ljubljani, ki ji ga je z odločbo z dne 19. 8. 1991 dodelila Komanda garnizona JLA Ljubljana.
2. Prvi sodbi in izpodbijana sodba vrhovnega sodišča temelje na pravnem stališču, da je 19. 8. 1991 veljala določba tretjega odstavka I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in določba prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo te temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91), zaradi katerih organi SFRJ v Republiki Sloveniji niso več imeli pravic in pristojnosti, ki so bile poprej z ustavo RS in z ustavo SFRJ prenesene nanje; premoženje, s katerim so na ozemlju RS poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, pa je bilo v kritičnem času v upravljanju Republike Slovenije.
3. Pritožnica očita izpodbijani sodbi napačno razlago vsebine brionske skupne deklaracije (Uradni list RS, št. 5/91), s katero naj bi Slovenija za 90 dni ustavila nadaljnjo implementacijo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi. Meni, da bi bilo treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 9. člena ustavnega zakona, ki govori o postopnem prevzemu premoženja JLA, in dejstvo, da naj bi Republika Slovenija prevzela v upravljanje stanovanja iz vojaškega stanovanjskega sklada šele v marcu 1992. Bivša SFRJ oziroma JLA naj bi bila lastnica spornega stanovanja vse do zemljiškoknjižnega prenosa po uredbi o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo. To pa naj bi pomenilo, da je pritožnica v času moratorija veljavno pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju od bivše JLA.
4. Pritožnica očita izpodbijani sodbi kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen ustave). To kršitev vidi v tem, da so bile vložene tožbe za izselitev samo zoper tiste državljane, ki so se vselili v vojaška stanovanja po 25. 6. 1991. Odločbe o dodelitvi stanovanja ni nihče izpodbijal, meni pa, da ne more ona nositi odgovornosti in posledic zaradi vselitve v stanovanje na podlagi odločbe, ki jo je po njenem prepričanju izdal legalni in legitimni organ. Z izselitvijo naj bi bila kršena tudi pravica pritožnice do socialne varnosti (50. člen ustave) in pravica do primernega stanovanja (78. člen ustave). Predlaga, naj ustavno sodišče sodbo spremeni in zavrne zahtevo za izpraznitev stanovanja.

5. Ustavno sodišče je potem, ko so se na podlagi četrtega odstavka 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) za to izrekli trije sodniki, s sklepom z dne 31. 1. 1997 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
6. Pritožnica smiselno predvsem očita izpodbijani sodbi napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ni ena od instanc rednega sodstva in zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe.
7. Zaradi večjega števila sodnih primerov, kakršen je obravnavani, zaradi socialne pomembnosti in občutljivosti njihove vsebine in ker v njih sodišča neposredno uporabljajo pravne norme z ustavno veljavo ter iz razloga iz 5. točke te obrazložitve, se je ustavno sodišče tudi v primeru te ustavne pritožbe (o prvi ustavni pritožbi te vrste je bilo odločeno z odločbo št. Up-65/94 z dne 12. 12. 1996) izjemoma odločilo, da bo vsebinsko obravnavalo zatrjevani razlog zmotne uporabe materialnega prava.
8. Ustavno sodišče ugotavlja, da temeljna ustavna listina in ustavni zakon o njenem izvrševanju ne dopuščata drugačne uporabe od te, ki je pojasnjena v izpodbijanih sodbah: da je torej z določbo prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem brionske skupne deklaracije takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času – čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona – nezakonito.
9. Razlaga, da Republika Slovenija ni že z uveljavitvijo ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti po prvem odstavku 9. člena tega zakona prevzela pravne oblasti nad premoženjem, s katerim so dotlej upravljala poveljstva, enote in zavodi JLA, temveč da je z določbo tega prvega odstavka le odločila, da bo to storila kasneje in postopoma, do konca leta 1993, nima opore v analizi besedila 9. člena samega.
Ta člen govori v prvem odstavku o premoženju, s katerim so citirani subjekti JLA upravljali do uveljavitve tega zakona, torej dotlej, ko je upravljanje na podlagi te ustavnozakonske norme prešlo na RS. Tudi v tretjem odstavku, ki ne govori o pravnem prehodu premoženja na RS, temveč o postopnem in urejenem prevzemanju tega premoženja po subjektih Teritorialne obrambe, ni beseda o premoženju, s katerim so ali bodo do prevzema upravljali subjekti JLA, temveč o premoženju, s katerim so le-ti upravljali do uveljavitve ustavnega zakona.
Če bi naj določbe 9. člena glede premoženja iz drugega in tretjega odstavka pomenile le, da bo to premoženje enkrat v prihodnosti prevzela RS, bi bil prvi odstavek s tem, pretežnim, delom vsebine odveč, medtem ko bi za preostali del vsebine, to je glede premoženja, s katerim so do uveljavitve zakona upravljali zvezni organi, v zakonu ne bilo določbe o tem, kdaj preide v upravljanje RS, kar pa je vsekakor materija takega izvedbenega ustavnega zakona.
10. Predvsem pa bi bila taka razlaga vsebinsko nesprejemljiva. Namesto da bi si pravkar osamosvojena država vsaj pravno zavarovala suverenost nad premoženjem bivše federacije na svojem ozemlju, (ko je že to premoženje tisti trenutek večinoma držala v rokah tuja državna vojska), do česar ji tudi mednarodno pravo (glej Dunajsko konvencijo o sukcesiji držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov, 8. april 1983) priznava upravičenost, bi nasprotno s svojim ustavnim aktom posredno razglasila, da to premoženje ni njeno, temveč da ga namerava pridobiti šele postopoma in po kosih, kakor bo prihajalo dejansko v roke njenim subjektom. S tem pa bi oficialno prepustila tujim subjektom na svojem ozemlju, da s premoženjem suvereno ravnajo, ga npr. veljavno odtujujejo ali brez pravnih konsekvenc uničujejo, zase pa bi zgolj napovedala, da bo postala lastnica tistega, kar ji bodo subjekti JLA nazadnje dejansko prepustili. Česa takega ustavnemu zakonu za izvedbo ustavne listine, s katero je RS takoj prevzela vse pravice pa tudi dolžnosti dotedanje federacije glede sebe, ni mogoče pripisati.
Še poudarjeno velja to z notranjepravnega aspekta – in obravnavana zadeva sodi vanj – saj gre za razmerje med novo državo in njenim državljanom. Obravnavana razlaga bi med drugim pomenila, da bi država v kritičnem času svojega nastanka glede premoženja iz 9. člena ustavnega zakona niti nasproti svojim državljanom ne imela pravnega varstva.
11. Ob obravnavi te ustavne pritožbe se je postavilo tudi vprašanje upoštevanja dogovora, sklenjenega 18. 10. 1991 med delegacijo RS in delegacijo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo o dokončanju umika armade iz RS. Ustavno sodišče meni, da tega dogovora pri pojasnjevanju ustavnega besedila ni mogoče uporabiti. Ustavno sodišče je dolžno ustavno normo razlagati iz nje same, vse druge pravne akte pa ocenjevati le glede njihove skladnosti z ustavo oziroma ustavnim zakonom.
12. Za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku 14. člena ustave očitno ne gre. Pritožnica z odločbo organa JLA z dne 19. 8. 1991 ni mogla pridobiti stanovanjske pravice in zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Zato svojega dejanskega in pravnega položaja ne more primerjati s tistimi, ki so stanovanjsko pravico pridobili z veljavnim pravnim naslovom pred 25. 6. 1991.
13. Socialna in druga upravičenja za dodelitev stanovanja lahko vsakdo uveljavlja hkrati in enakopravno z drugimi v okviru stanovanjske politike Republike Slovenije. Očitna posledica osamosvojitvenega procesa in dogajanj znotraj njega je ravno dodelitev spornega stanovanja pritožnici: do tega in številnih takih dodelitev je moglo priti ravno zaradi odhajanja JLA s slovenskega ozemlja, kar je sprostilo vojaške stanovanjske fonde. Pritožnica je zaradi izpodbijane sodbe prikrajšana le za izboljšanje stanovanjskih razmer, ki se ji je v zvezi z izrednimi razmerami in dogodki obetalo, a se ni uresničilo, ker za to ni bilo zakonite podlage. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena ustave in pravice do primernega stanovanja iz 78. člena ustave.
14. Ker očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic ali svoboščin, je ustavno sodišče ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
15. O skladnosti uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo (Uradni list RS, št. 61/92) z ustavo je ustavno sodišče odločilo že s sklepom št. U-I-130/93 z dne 10. 2. 1994 (OdlUS III, 15).

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Krivic (ki je dal odklonilno ločeno mnenje) in Šinkovec.