Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marjetice Nosan iz Celja in Franca Prislana iz Šmartnega ob Paki, ki ga zastopa Marjetica Nosan, odvetnica v Celju, na seji dne 8. maja 1997

1. Pobuda Franca Prislana za začetek postopka za oceno ustavnosti Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94) in zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) se zavrne.
2. Pobuda Marjetice Nosan za začetek postopka za oceno ustavnosti zakonov iz prejšnje točke se zavrže.

1. Pobudnika sta vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju: KZ) in zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). KZ naj bi bil protiustaven, ker dopušča izvršitev enotne kazni obsojencu, čeprav je absolutni zastaralni rok posamičnih kazni v času izvrševanja enotne kazni že iztekel. Tako naj bi bilo mogoče obiti določbe KZ o zastaranju izvršitve kazni. ZKP naj bi bil protiustaven, ker ne predvideva pravice obsojenca, da z izrednim pravnim sredstvom izpodbija takšno enotno kazen. Pravni praznini v zakonih sta po mnenju pobudnikov v nasprotju z določbo 31. člena ustave, ker omogočata, da se obsojenec ponovno pravnomočno obsodi tako, da mora prestajati že absolutno zastarane kazni.
2. Pobudnik Franc Prislan utemeljuje pravni interes za izpodbijanje navedenih zakonov s tem, da mu je bila v letu 1986 izrečena enotna kazen zapora v trajanju devet let. Ker je bil pobudnik od leta 1990 do marca tega leta na begu, je izvršitev vseh posamičnih kazni že zastarala, le še izvršitev enotne kazni, na podlagi katere mu je vzeta prostost, ni zastarala. Če bi imel na razpolago izredno pravno sredstvo za vnovično določitev enotne kazni, bi bil pobudnik sedaj na prostosti. Določbe o izreku enotne kazni so zato v škodo pobudniku, ne pa v korist, kar je namen izreka enotne kazni. Pobudnica Marjetica Nosan meni, da zaradi navedenega tudi sama kot odvetnica pobudnika Franca Prislana izkazuje pravni interes za izpodbijanje KZ in ZKP.
3. Pobudnika predlagata, da ustavno sodišče odredi prekinitev izvrševanja kazni zapora pobudniku Francu Prislanu zaradi nastanka nepopravljive škode.

4. Po določbi prvega odstavka 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) lahko da pisno pobudo za začetek postopka pred ustavnim sodiščem vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta pa je po določbi drugega odstavka tega člena podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Zgolj s tem, da je pooblaščenec stranke, odvetnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje zakonskih določb, ki neposredno posegajo v pravice njegove stranke. Te zakonske določbe ne vplivajo neposredno na pravice oziroma pravni položaj odvetnika. Zato je bilo treba pobudo Marjetice Nosan na podlagi 25. člena ZUstS zavreči.
5. Pobudnik Franc Prislan izkazuje pravni interes za izpodbijanje navedenih zakonov zaradi zatrjevanih pravnih praznin, zato je bilo treba preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka za oceno ustavnosti. Pobudnik zatrjuje, da je pravna praznina v nasprotju z ustavno pravico prepovedi sojenja o isti stvari.
6. 31. člen ustave določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Ustavna pravica prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ima dva bistvena vidika. Eden je v tem, da posameznik ne more biti ponovno obsojen za kaznivo dejanje, za katero je bil že obsojen s pravnomočno sodbo sodišča. Drugi je v tem, da na podlagi te pravice domneva nedolžnosti, ki po določbi 27. člena ustave velja v kazenskem postopku za vsakogar, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo, preraste v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe v neizpodbojno domnevo. Ta učinkuje absolutno, ker celo v primeru pravnomočne oprostilne sodbe zaradi nedokazanosti dejanja zoper posameznika, tudi če bi se kasneje našli novi dokazi, ni mogoče izvesti ponovnega sojenja. Sprememba pravnomočne sodbe v delu o kazni na podlagi izrednega pravnega sredstva pa ne predstavlja novega sojenja zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil posameznik v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo že obsojen.
7. Če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil dvoje ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, se po veljavni zakonski ureditvi zanj uporabljajo pravila o steku kaznivih dejanj po določbi 47. člena KZ, tako da se mu določi za vsako posamezno kaznivo dejanje kazen, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotna kazen. Ta pravila se uporabljajo po določbi 48. člena KZ tudi v primeru, če sodišče sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem kazni zapora ali mladoletniškega zapora. Tak je očitno tudi primer pobudnika. Enotna kazen za več kaznivih dejanj je v tem primeru izrečena z novejšo pravnomočno sodbo sodišča in od njene pravnomočnosti tudi tečejo roki za zastaranje izvršitve kazni. Določbi 47. in 48. člena KZ mora sodišče uporabiti po uradni dolžnosti. Če jih ne, imata po določbi petega odstavka 407. člena ZKP obe stranki iz kazenskega postopka, državni tožilec in obsojenec, pravico doseči spremembo pravnomočne sodbe v delu o kazni s pravnim sredstvom po 407. členu ZKP. S tem pravnim sredstvom se ne spreminja krivdorek pravnomočne sodbe, ampak se spremeni odločitev o kazni ob upoštevanju prej navedenih pravil. Pri tem sodišče ne more upoštevati kazni, katerih izvršitev bi bila že v času izreka enotne kazni po določbi 407. člena ZKP zastarala. Z izdajo sodbe po 407. členu ZKP se delno spremenijo prejšnje pravnomočne sodbe o kaznih, kar pomeni, da te poslej v ustreznem delu o kazni ne obstojijo več. Zato lahko rok za zastaranje izvršitve kazni teče le od pravnomočnosti sodbe, izdane v postopku tako imenovane neprave obnove, naprej. S takšno odločitvijo sodišča enako kakor tudi z odločitvijo sodišča, sprejeto v skladu z 48. členom KZ v kazenskem postopku, v katerem se je hkrati odločalo o krivdi storilca kaznivega dejanja in o enotni kazni, storilec kaznivega dejanja ni bil ponovno sojen za isto kaznivo dejanje. Torej niti ne gre za zakonsko praznino, ampak gre za to, da KZ in ZKP drugače urejata navedeno vprašanje, kakor naj bi ga urejala po pobudnikovem mnenju.
8. Glede na navedeno je bilo treba pobudo kot očitno neutemeljeno zavrniti. Zato ustavno sodišče ni odločalo o pobudnikovem predlogu, da se prekine izvrševanje kazni zapora. Pri tem je treba pripomniti, da lahko na podlagi 39. člena ZUstS v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov ustavno sodišče le zadrži izvrševanje zakona ali drugega predpisa, nima pa pooblastila, da v tem postopku odloči v konkretni zadevi, kakor je predlagal pobudnik.

9. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.