Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo dr. Alberta Čebulja iz Kamnika, ki ga zastopa Patentna pisarna d.o.o., Ljubljana, na seji dne 17. aprila 1997

1. V prvem odstavku 122. člena zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92), spremenjenega z 21. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 27/93), se razveljavi del besedila, ki se glasi: “če so do 1. 3. 1994 prenešene na urad”.
2. Drugi in četrti odstavek 122. člena zakona iz prve točke izreka te odločbe nista v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik izpodbija ustavnost 122. člena zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 – v nadaljevanju: ZIL), spremenjenega z 21. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 27/93 – v nadaljevanju: ZsdZIL). Meni, da je ZIL, ki je stopil v veljavo 4. aprila 1992 in je veljal nespremenjen do uveljavitve novele 13. 6. 1993, določal, da veljajo v Republiki Sloveniji vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali priznane pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu (v nadaljevanju: ZZP), do izteka njihove veljavnosti neokrnjeno (122. člen). Izjemo je ZIL določil le za označbo porekla blaga. Nosilci pravic so lahko iz upravičenih razlogov od urada za varstvo industrijske lastnine RS (v nadaljevanju: urad) zahtevali, da je ta prevzel nadaljevanje postopka za priznanje ali nadaljevanje vzdrževanja veljavnosti pravic industrijske lastnine. Priznane pravice industrijske lastnine pri ZZP naj bi torej v Sloveniji na podlagi citirane določbe ZIL veljale v trajanju in obsegu, kot jih je priznal ZZP. Pravice, ki so bile samo prijavljene pri ZZP, pa naj bi se v Sloveniji priznale in veljale v trajanju ter obsegu, kot bi jih priznal v skladu z ZIL slovenski urad. Izpodbijana določba ZsdZIL pa naj bi spremenila določbo 122. člena ZIL in določila, da se v Republiki Sloveniji priznajo le tiste pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri ZZP do 3. aprila 1992 (razen pravic iz označbe porekla blaga), ki so jih upravičenci do 1. marca 1994 prenesli na urad. ZsdZIL naj bi z izpodbijano določbo, po kateri lahko nosilci pravic industrijske lastnine uveljavljajo te v Sloveniji le, če jih prenesejo na urad, po prepričanju pobudnikov posegel v pridobljene pravice teh nosilcev. Tako prenesene pravice pa naj bi jim izpodbijana določba še okrnila, s tem ko jim priznava trajanje, določeno po ZIL, začetek teka varovalne dobe pa šteje od dneva vložitve prijave pri ZZP. ZIL v 37. členu določa trajanje pravic industrijske lastnine, predpisi, na podlagi katerih so bile upravičencem pri ZZP priznane pravice do patenta, pa naj bi določali drugačno trajanje. Različno trajanje pravic, kot je določeno z ZIL, naj bi nadalje določala zakon o patentih in tehničnih izboljšavah v 18. členu (Uradni list FLRJ, št. 44/60 in 28/62 in Uradni list SFRJ, št. 24/74) in zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ, št. 34/81, 3/90 – ZVITIZR). S tem naj bi ZsdZIL priznane pravice nosilcem v Republiki Sloveniji ukinil oziroma bistveno skrajšal njihovo trajanje.
2. Po mnenju pobudnika je izpodbijana določba 21. člena ZsdZIL v nasprotju z drugim odstavkom 155. člena ustave, ker posega v že pridobljene pravice, ki jih je upravičencem priznal iz naslova industrijske lastnine ZZP na podlagi takrat veljavne zakonodaje. Pobudnik predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavi.
3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril, Ministrstvo za znanost in tehnologijo pa se na zaprosilo ustavnega sodišča, da v zvezi z navedbami v pobudi poda svoje mnenje, ni odzvalo. Urad v zvezi s pobudo navaja, da je bilo Sloveniji priznano članstvo v Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) in v konvencijah s področja intelektualne lastnine z aktom o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 24/92) in z Deklaracijo Vlade, s katero je sprejela obveznosti iz teh konvencij ter od osamosvojitve 25. junija 1991 kontinuiteto njihove veljavnosti na ozemlju Republike Slovenije. ZVITIZR naj bi šele z novelo iz leta 1990 odpravil dotedanjo zgrno razumevanje varstva industrijske lastnine in dolžino trajanja izuma. Varstvo, ki ga je izum užival od prijave do priznanja, je po navedbah urada privedlo do tega, da so različni izumi uživali različno varstveno dobo, in sicer od 18 pa celo do 25 let.
4. Z uzakonitvijo prvotnega 122. člena ZIL je zakonodajelec priznal nosilcem pravic industrijske lastnine varstvo v obsegu, kot so ga ti pridobili v SFRJ, in ne da bi bilo te pravice potrebno prenašati na urad. Z novo določbo 122. člena ZIL je zakonodajalec veljavnost teh pravic pogojil s prenosom na urad in s tem po navedbah urada vprašanje priznanja teh pravic v Sloveniji uskladil z mednarodno ureditvijo, ki jo je na področju znamk uvedla skupščina Madridske unije. Razlog za tako spremembo naj bi bil embargo OZN na poslovanje s Srbijo in Črno goro.
5. Z ZIL naj bi bil zakonodajalec prevzel rešitve, ki jih je na področju varstva industrijske lastnine uzakonila zvezna skupščina s prvo novelo ZVITIZR leta 1990 in ki so v Sloveniji veljale na dan osamosvojitve. Novela naj bi trajanje varstva izuma s patentom uskladila z Evropsko patentno konvencijo. S spremenjenim 50. členom ZVITIZR je zakonodajalec določil, da pridobi prijavitelj začasno pravico patenta, modela, vzorca ali znamke od dneva, ko je vložil prijavo, s spremenjenim 51. členom pa je zakonodajalec jasno uzakonil, da se 20-letni varstveni rok za izum šteje od vložitve patentne prijave, oziroma 10 let za varstvo znamke, vzorca in modela. Urad v tej zvezi zaključuje, da naj bi s tem novela poenotila varstvene roke in začetek njihovega teka tudi za že pridobljene pravice industrijske lastnine.
6. Po mnenju urada trajanje patentnega varstva in trajanje drugih pravic industrijske lastnine ne pomeni materialnopravne vsebine posamezne pravice. Sklicuje se na 4. bis člen Pariške konvencije (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 5/74), ki v zvezi s trajanjem varstva patentov določa, da patenti, ki jih zahtevajo pripadniki unije v razvitih državah unije, niso odvisni od patentov, pridobljenih za enak izum v drugih državah, ki bodisi pripadajo ali pa ne pripadajo uniji. Nadalje se urad sklicuje na 167. člen Evropske patentne konvencije, po kateri imajo države članice pravico do rezerve in po kateri evropski patenti trajajo manj kot 20 let, v skladu s predpisi, ki veljajo za nacionalne patente.
7. Razveljavitev izpodbijane določbe bi po mnenju urada povzročila pravni nered. Veljavnost bi se priznala patentom, ki so jih nosilci vložili pri ZZP pred več kot 20 leti, številni patenti, vloženi po letu 1981 pa do leta 1990 pa bi z upoštevanjem takrat veljavnega zakona prenehali veljati (veljavnost 7 oziroma 14 let). Urad meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z ustavo.
8. Pobudnik v zvezi mnenjem urada navaja, da je njegova razlaga novele ZVITIZR iz leta 1990 o trajanju patenta napačna. Pri tem se sklicuje na predlog novele (AS št. 685/13 iz novembra 1989), ki v 75. členu določa, da do registracije pravic, s katerimi so zavarovani izumi, ki veljajo na dan njegove uveljavitve, veljajo še naprej in se zanje uporabljajo določbe novele. Zakonodajalčev namen pri uzakonitvi novele po navedbah pobudnika ni bil v retroaktivnem poseganju v veljavne patentne pravice. Stališče urada naj ne bi bilo pravilno, ne po takrat veljavnih patentnih predpisih in ne po veljavnem zakonu o splošnem upravnem postopku (261. do 266. člen). Pobudnik navaja, da pridobi upravičenec pravico do patenta na podlagi konkretne upravne odločbe, ki se vpiše v register, objavi pa v Patentnem glasniku. Nosilec za pridobljen patent pridobi patentno listino. Datum, ko začne teči varstveni rok – a die –, se vpiše v register, dolžina trajanja patentnega varstva – ad diem – pa je po mnenju pobudnika odvisna od zakonskega roka in od pripravljenosti nosilca, da plačuje ustrezne takse za njegovo vzdrževanje. Odločba o podelitvi patenta učinkuje nasproti vsem (erga omnes). Nihče ne more retroaktivno določiti začetka trajanja patentne pravice ali skrajšati njeno trajanje. Pobudnik meni, da je z izpodbijano določbo zakonodajalec retroaktivno posegel v pobudnikovo pridobljeno pravico do varstva izuma, saj se začne rok veljavnosti podeljenega patenta šteti od dneva, ko ga je prijavil. Na ta način naj bi se veljavnost patenta skrajšala skoraj za tri leta.
9. Sklicevanje urada na 4. bis člen Pariške konvencije je po mnenju pobudnika brezpredmetno. Res je, meni pobudnik, da lahko vsaka država sama določi dolžino trajanja patenta. Slovenija pa naj bi priznala kontinuiteto pravnega reda SFRJ, zato se na citirano določbo Pariške konvencije ne more sklicevati. Navedba urada, da dolžina trajanja patentne zaščite ni sestavni del njene vsebine, je po mnenju pobudnika nesmiselna, saj je temeljna značilnost patenta opredeljena s teritorialnim in časovnim monopolom, ki nosilca opravičuje do izključnega izkoriščanja patentiranega izuma.

10. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-26/94 z dne 20. septembra 1995 pobudnikovo pobudo sprejelo.
11. Skupščina Republike Slovenije je dne 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-4/91-I – v nadaljevanju: TULSN). Z njeno razglasitvijo je postala Republika Slovenija samostojna in neodvisna država, ustava SFRJ in na njeni podlagi sprejeti zakoni pa so na njenem ozemlju prenehali veljati. S prenehanjem veljavnosti zvezne ustave in zvezne zakonodaje je v novi slovenski državi nastala pravna praznina, ki pa jo je zakonodajalec zapolnil z uzakonitvijo načela o pravni kontinuiteti. V prvem odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo TULSN (Uradni list RS, št. 1-6/91-I – v nadaljevanju: ustavni zakon), ki ga je sprejel na isti seji kot samo TULSN, je zakonodajalec določil, da se v Republiki Sloveniji do izdaje ustreznih predpisov smiselno uporabljajo kot republiški predpisi, tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob osamosvojitvi, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in če ustavni zakon sam ne določa kaj drugega. Za urejanje varstva industrijske lastnine je bila na podlagi 281. člena ustave SFRJ pristojna federacija, zato se je določba ustavnega zakona nanašala tudi na predpise s tega področja. S TULSN (tretji odstavek prve točke) in z ustavnim zakonom je Republika Slovenija prevzela tudi vse pristojnosti zveze, ki so jih do osamosvojitve Slovenije na podlagi prenosa pristojnosti iz republik opravljali zvezni organi in organizacije (drugi odstavek 4. člena ustavnega zakona). V ta namen je zakonodajalec v prvem odstavku 5. člena ustavnega zakona uredil pravni temelj za pričetek delovanja posameznih državnih institucij, potrebnih za opravljanje nekaterih funkcij, ki so jih do osamosvojitve Republike Slovenije opravljale inštitucije federacije. Tako je bil z ustavnim zakonom ustanovljen urad, ki je na podlagi pravil o pravni kontinuiteti do uveljavitve ZIL postopal v skladu z zveznimi predpisi.
12. Kakor izhaja iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe, je bil v SFRJ za urejanje prava industrijske lastnine pristojen zvezni zakonodajalec, za vodenje postopkov, ter za izdajo odločb o priznanju pravic industrijske lastnine pa ZZP. Do osamosvojitve Slovenije so zvezni predpisi o varstvu industrijske lastnine na ozemlju Republike Slovenije neposredno učinkovali, po 25. juniju 1991 do sprejema novih slovenskih predpisov pa so se ti uporabljali na podlagi načela o pravni kontinuiteti. V skladu s tem načelom so imeli oziroma še imajo odločbe, ki jih je do osamosvojitve Slovenije izdal ZZP, v Sloveniji enak učinek kot so ga imele ob osamosvojitvi. Pravice, ki so jih pravni subjekti pridobili na podlagi odločb ZZP do osamosvojitve Slovenije, so njihove pridobljene pravice, ki na ozemlju Republike Slovenije učinkujejo vse dokler jih ti subjekti v okviru zakonsko določenih varstvenih rokov vzdržujejo. Za njihovo uresničevanje je na podlagi 5. člena ustavnega zakona odgovoren urad. Iz prvega odstavka 8. člena ustavnega zakona izhaja nadaljna dolžnost urada, da prevzame in nadaljuje postopke, ki so jih pravni subjekti začeli do osamosvojitve Slovenije pri ZZP s prijavami izumov, modelov oziroma vzorcev ter blagovnih in storitvenih znamk. Na podlagi TULSN in ustavnega zakona imajo prijavitelji v Republiki Sloveniji enake pravice, kot so jih na podlagi zveznih predpisov imeli ob vložitvi oziroma ob osamosvojitvi Slovenije, in to vse dokler ne bo o vloženih prijavah odločil urad kot pristojni organ za nadaljevanje postopka, začetega pri ZZP.
13. Dne 11. marca 1992 je Skupščina Republike Slovenije sprejela ZIL, ki je začel veljati dne 4. aprila 1992. Ta je v 126. členu določil, da z njegovo uveljavitvijo preneha veljati ZITIZR, razen določb od 146. člena do 172. člena, ki se nanašajo na izume, ustvarjene v delovnem razmerju. V prvem odstavku prvotno uzakonjenega besedila 122. člena ZIL je zakonodajalec določil, da veljajo v Republiki Sloveniji neokrnjeno do izteka njihove veljavnosti vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali priznane pri ZZP do dneva uveljavitve ZIL (razen označb porekla blaga). S tem je zakonodajalec nosilcem pravic industrijske lastnine, ki so jih ti pridobili na podlagi odločb ZZP, ter tistimi, ki so določene varstvene pravice pridobili s prijavo na podlagi zakona, zagotovil, da bodo v Republiki Sloveniji po osamosvojitvi deležni enakega varstva, kot jim je bilo zagotovljeno pred osamosvojitvijo. Prvotno določbo 122. člena ZIL je zakonodajalec uzakonil v skladu TULSN in ustavnim zakonom. Pri tem je upošteval celo dejstvo, da na podlagi 5. člena ustavnega zakona ustanovljeni urad do uveljavitve ZIL objektivno ni bil usposobljen za zagotavljanje popolnega in učinkovitega varstva pravic industrijske lastnine in je zato omogočil uveljavljanje pravic oziroma nadaljevanje postopkov za njihovo priznanje tudi tistim subjektom, ki so pri ZZP pridobili pravice industrijske lastnine oziroma ki so začeli postopke za njihovo priznanje, vse do uveljavitve ZIL.
14. Dne 4. marca 1993 je vlada pri Državnem zboru vložila predlog za sprejem novele ZIL z obrazložitvijo, da s predlaganimi spremembami ZIL usklajuje s konvencijo o podelitvi evropskega patenta in s pravilom št. 38 za izvajanje Madridskega aranžmana o mednarodni registraciji znamk (v nadaljevanju: Madridski aranžma). Dne 20. maja 1993 je Državni zbor predlagano novelo ZIL sprejel in z 21. členom nadomestil do tedaj veljavni 122. člen ZIL. S spremembo 122. člena ZIL je zakonodajalec nosilcem pravic industrijske lastnine, ki so jih ti pridobili pri ZZP na podlagi prijav ali ki jim jih je ZZP priznal, naložil, da morajo do 1. marca 1994 te pravice prenesti na urad. Če v danem roku tega ne storijo, varstvo njihovih pravic v Republiki Sloveniji preneha. Hkrati je zakonodajalec določil, da se roki za prenesene pravice računajo v skladu z ZIL, pri tem pa se upošteva dan vložitve zahteve za njihovo priznanje pri ZZP.
15. Republika Slovenija se je s TULSN in ustavnim zakonom obvezala spoštovati vse pravice, ki so jih na podlagi posamičnih pravnih aktov zveznih organov in organizacij pridobili njeni pravni subjekti. Med take posamične akte spadajo, kot že rečeno, tudi odločbe, s katerimi je tem subjektom ZZP priznal patente za prijavljene izume in s katerimi jim je priznal modele oziroma vzorce ter blagovne in storitvene znamke. Z izpodbijano določbo je zakonodajalec odpravil neposredno učinkovanje odločb ZZP, izdanih do osamosvojitve Slovenije oziroma do uveljavitve ZIL, in s tem prekršil TULSN in ustavni zakon, po katerem je Republika Slovenija dolžna nosilcem pravic industrijske lastnine zagotoviti varstvo pri ZZP pridobljenih pravic oziroma možnost, da si nosilci pravic v okviru trajanja zakonskega varstva zagotovijo vzdrževanje njihove veljavnosti.
16. S pogojevanjem veljavnosti pri ZZP pridobljenih pravic in njihovega varstva je zakonodajalec posegel v pravno varnost nosilcev pravic industrijske lastnine in prekršil načela pravne države (2. člen ustave). Z izpodbijano določbo uzakonjena ureditev presega sodelovalno dolžnost upravičencev pri vzpostavitvi kontinuitete varstva pravic industrijske lastnine po osamosvojitvi Slovenije, ki jo je glede na stvarne razloge zakonodajalec predpisal s prvotno uzakonjenim 122. členom ZIL. Na podlagi prvega odstavka 122. člena ZIL, uzakonjenega z 21. členom novele, bi nosilci pravic industrijske lastnine pravice, ki so jih imeli na ozemlju Republike Slovenije do njene osamosvojitve, pa jih v zakonsko določenem roku ne bi prenesli na urad, izgubili. Z izgubo pravic bi njihovi nosilci ne izgubili le varstva, ki naj bi ga zagotavljal urad, ampak bi izguba neposredno vplivala tudi na obstoječa pravna razmerja, katerih predmet so te pravice, in na možnost dokazovanja njihovega obstoja.
17. S pogojevanjem njihove nadaljnje veljavnosti s prenosom na urad je zakonodajalec posegel v pridobljene pravice nosilcev teh pravic, ne da bi to zahtevala javna korist. Ker torej nista kumulativno izpolnjena pogoja za učinkovanje zakona za nazaj, ki ju ustava predpisuje v drugem odstavku 155. člena, je novi prvi odstavek izpodbijanega 122. člena ZIL v delu, ki nalaga upravičenim nosilcem, da morajo pravice, pridobljene pri ZZP, prenesti na urad, v nasprotju tudi s citirano ustavno določbo. Ustavno sodišče je v navedenem delu izpodbijano določbo razveljavilo.
18. Sklicevanje predlagatelja na stališče urada, povzeto iz obrazložitve predloga ZsdZIL, ko navaja, da je uzakonitev sporne določbe narekovalo pravilo 38 k Madridskemu aranžmaju, ni sprejemljivo. Obveznost nosilcev blagovnih in sto-ritvenih znamk, ki jim jo je unija s citiranim pravilom predpisala za ohranitev, preko Mednarodnega urada, registriranih blagovnih in storitvenih znamk, se namreč nanaša na nosilce znamk, pripadnike novih držav, ki so se kot del teritorija države podpisnice Madridskega aranžmaja osamosvojile. Za nosilce znamk takih držav je Unija določila obveznost, da morajo zaradi nadaljnjega varstva pravic po pozivu Mednarodnega urada pri njem vložiti poseben zahtevek. S formiranjem dela države, članice Unije, v samostojno državo pravnoformalno nastane nov subjekt mednarodnega javnega prava. Z osamosvojitvijo dela državnega teritorija države članice Unije se članstvo avtomatično ne prenese na novonastali pravni subjekt. Zahteva Unije, da nosilci znamk obdržijo z registracijo že pridobljene pravice, pod pogojem, da pri njem v ta namen vložijo poseben zahtevek, izhaja torej iz mednarodnega javnega prava in iz temeljnega načela Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine o teritorialnosti varstva teh pravic. Pri urejanju in zagotavljanju varstva pravic industrijske lastnine nosilcem, pravnim subjektom države Slovenije, ki so jih ti pridobili pri ZZP, je zakonodajalec vezan na TULSN in ustavni zakon in se ne more sklicevati na pravilo 38 k Madridskemu aranžmaju. Ureditev varstva pravic industrijske lastnine, vsebovana v pravilu 38, ni identična z ureditvijo, zasnovano na pravni kontinuiteti države Slovenije s pravnim redom SFRJ. Na podlagi 8. člena ustave pravilo 38 neposredno zavezuje nosilce znamk, pridobljenih pri ZZP. V skladu z njim morajo nosilci znamk, zavarovanih preko Mednarodnega urada, potem, ko jih ta pozove, vložiti formalno zahtevo, na podlagi katere urad uskladi registrske formalnosti. Zahteva, izhajajoča iz pravila 38, pa ne nalaga nosilcem pravic prenosov v smislu izpodbijanega prvega, pa tudi četrtega odstavka 122. člena ZIL. Poleg tega se pravilo 38 omejuje le na blagovne in storitvene znamke in se ne nanaša na vse vrste pravic industrijske lastnine, kot je obveznosti nosilcev uredil zakonodajalec v izpodbijani določbi.
19. ZVITIZR, sprejet leta 1981, je v prvem odstavku 50. člena določal, da nosilci patenta, modela ali vzorca ter nosilci znamk te pravice pridobijo s tem, ko jim jih ZZP prizna in vpiše v register, veljajo pa od dneva, ko je bila za njihovo priznanje vložena pravilna prijava. V 51. členu je zakona določal, da traja patent sedem let, šteto od dneva, ko je bila objavljena patentna prijava, model in vzorec pa pet let od vložitve prijave. Pod določenimi pogoji je lahko ZZP na zahtevo nosilca patenta trajanje patenta podaljšal še za sedem let, modela in vzorca pa za pet let. Prva novela ZVITIZR iz leta 1990 je v 22. členu (50. člen zakona) določala, da nosilci patenta, modela ali vzorca ter blagovne in storitvene znamke te pravice pridobijo, s priznanjem pravic in z njihovim vpisom v register, veljajo pa od dneva, ko je bila vložena pravilna prijava. Z vložitvijo prijave je pridobil vložnik začasne pravice. V 23. členu (51. členu zakona) je prva novela uzakonila, da traja patent 20 let, šteto od vložitve patentne prijave, model in vzorec ter znamka pa 10 let od vložitve prijave, s tem da jo je bilo mogoče neomejeno podaljševati. V 76. členu (Prehodne in končne določbe) prve novele ZVITIZR je zakonodajalec uzakonil, da se njene določbe uporabljajo za prijave zaradi priznanja pravic, s katerimi se zavarujejo izumi in znaki razlikovanja, ki so bile vložene do dneva, določenega za uporabo tega zakona, in v zvezi s katerimi upravni postopek še ni bil končan. Glede registiranih pravic, s katerimi so bili zavarovani izumi in znaki razlikovanja, veljavnih na dan uveljavitve prve novele (27. januarja 1990), pa je novela v 77. členu predpisala, da te veljajo še naprej in da se novela nanaša tudi nanje.
20. Vprašanja pridobitve pravic industrijske lastnine, njihovega trajanja ter začetka teka rokov, ki jih je prva novela ZVITIZR urejala v 22., 23., 76. in 77. členu, je ZIL uredil identično v 36. in 37. členu ter z izpodbijano določbo drugega odstavka 122. člena. Na podlagi izpodbijanega drugega odstavka 122. člena ZIL pa se določbe o trajanju in računanju rokov nanašajo tudi na pravice, ki so jih do uveljavitve ZIL upravičenci pridobili pri ZZP.
21. V skladu z ZVITIZR so nosilci pravic industrijske lastnine pridobili pravice z izdajo in s vpisom odločbe o priznanju pravic v register. Varstvo tako pridobljenih pravic je v skladu s citiranim zakonom trajalo od dneva vpisa v register pa do poteka z zakonom določenega varstvenega roka. V času med vložitvijo prijave in priznanjem pravic pa je zakon prijaviteljem zagotavljal posebno varstvo prijavljenih pravic, ta čas pa se ni všteval v trajanje varstva. Prva novela ZVITIZR je s spremembo 50. člena ZVITIZR začetek teka varstvenega roka za že priznane pravice industrijske lastnine in za pravice, za katere so pravni subjekti pred njeno uveljavitvijo pri ZZP vložili zahtevke, spremenila tako, da je z zakonom predpisani varstveni rok začel teči že z vložitvijo prijave in ne z dnem priznanja pravice. Povsem enako kot novela ZVITIZR pa je določil začetek teka varstvenih rokov za prenesene pravice tudi ZIL v izpodbijani določbi drugega odstavka 21. člena ZsdZIL.
22. Novelirani 122. člen ZIL (pred osamosvojitvijo Slovenije pa s prvo novelo leta 1990 novelirani 50. člen ZVITIZR) je imel oziroma ima učinke na odločbe ZZP in njihov vpis v posamezne registre. Na podlagi novele je začel varstveni rok pri ZZP priznanih pravic industrijske lastnine teči z vložitivjo zahteve prijavitelja in ne z dnem, ko je prijavitelju ZZP pravico dejansko priznal. Na ta način je zakonodajalec v primerjavi z zakonsko ureditvijo, veljavno ob izdaji odločb o priznanju pravic in njihovem registriranju, skrajšal trajanje varstva po ZZP priznanih pravic. Vendar pa je sprememba začetka računanja z zakonom določenega roka trajanja teh pravic po oceni ustavnega sodišča (v večini primerov) zgolj navidezno posegla v varstvo nosilcev priznanih pravic. Hkrati, ko je zakonodajalec z izpodbijanim drugim odstavkom 122. člena ZIL določil, da se šteje varstveni rok za prenesene pravice na urad od dneva, ko so upravičenci pri ZZP vložili zahtevke za njihovo priznanje, je uzakonil, da se ZIL uporablja tudi za trajanje njihovega varstva. V zvezi s trajanjem varstva pa ta v 36. in 37. členu določa, da traja patent 20 let od prijave in da se lahko izjemoma, ko so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, podaljša, medtem ko pa je po ZVITIZR do prve novele iz leta 1990 patent trajal le 7 let od priznanja, z možnostjo podaljšanja za nadaljnjih 7 let. Po ZIL traja model in vzorec ter znamka 10 let, medtem ko pa so po ZVITIZR do prve novele iz leta 1990 te pravice trajale le 5 let. Z uzakonitvijo drugačnega začetka teka varstvenih rokov, kot je veljal na podlagi pozitivne zakonodaje v času, ko so nosilci pridobili pravice industrijske lastnine pri ZZP, zakonodajalec dejansko (v večini primerov) ni posegel v njihove pridobljene pravice. Vsem nosilcem pravic industrijske lastnine, ki jim jih je priznal ZZP, trajanje njihove varstvene dobe pa naj bi se izteklo po uveljavitvi novele ZIL (oziroma prve novele ZVITIZR), se je varstveni rok njihovih pravic avtomatično podaljšal. V posledici izpodbijane določbe drugega odstavka 122. člena ZIL se je morebitno trajanje varstva lahko skrajšalo le tistim nosilcem patenta, ki so si ga uspeli s 7 let podaljšati na skupno 14 let, čas od vložitve prijave do priznanja pa je bil daljši od 6 let, oziroma tistim nosilcem vzorcev, modelov in znamk, pri katerih je med prijavo in prizanjem pravice poteklo več kot 5 let. Ob tem je potrebno pripomniti, da je spremembo načina računanja rokov veljavnosti pri ZZP priznanih pravic industrijske lastnine ter spremembo trajanja teh pravic, kot rečeno uzakonila že prva novela ZVITIZR in da je v Republiki Sloveniji na podlagi TULSN in ustavnega zakona veljal vse do uveljavitve ZIL, ki ga je razveljavila. Do njegove razveljavitve zoper novelo ZVITIZR ni bil sprožen postopek za oceno njene ustavnosti.
23. Po155. členu ustave zakon ne more imeti učinka za nazaj, tak učinek pa lahko imajo posamezne zakonske določbe ob pogoju, da to zahteva javna korist in da se s tem ne posega v pridobljene pravice. Uzakonitev izpodbijane določbe (pred tem uzakonjene s prvo novelo ZVITIZR) je zakonodajalcu narekoval javni interes, ki se je v zakonodajnem postopku izkazoval v potrebi, da se slovenska zakonodaja na področju varstva pravic industrijske lastnine čimprej uskladi z mednarodnimi konvencijami in zlasti s Konvencijo o izdajanju evropskih patentov (München 10. 5. 1973). Potreba po uskladitvi varstva pravic industrijske lastnine z mednarodnimi konvencijami, in še posebej s članicami Evropske unije izhaja iz prizadevanj Republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo. V ta namen je Slovenija z Evropsko patentno organizacijo dne 2. julija 1993 sklenila sporazum o sodelovanju na področju patentov. Kakor izhaja iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe je hkrati s spremembo načina računanja rokov trajanja varstva pravic, zakonodajalec te roke bistveno podaljšal in v korist številnih nosilcev podaljšal trajanje varstva. Število nosilcev pravic industrijske lastnine, ki so se jim na podlagi izpodbijanega drugega odstavka 122. člena ZIL podaljšali roki trajanja pravic, je občutno večje od tistih posameznih nosilcev, ki se jim je zaradi nesorazmerno dolgega trajanja postopka za priznanje pravic pri ZZP, varstveni rok skrajšal. Ti bi lahko svoje zahtevke pod pogojem, da so za to izpolnjene zakonske predpostavke, uveljavljali pred ustavnim sodiščem z ustavnimi pritožbami, ne pa z izpodbijanjem splošne, abstraktne določbe drugega odstavka 122. člena ZIL. Ob tem ustavno sodišče še pripominja, da je sprememba začetka teka varstvenega roka, uzakonjenega z izpodbijano določbo drugega odstavka 122. člena ZIL (pred tem pa s prvo novelo ZVITZR), v skladu z načeli pravičnosti, kajti vsebina varstva za zavarovanje prijavljenih pravic je do izdaje odločbe o priznanju izenačena z varstvom, ki so ga upravičenci deležni po priznanju.
24. Učinkovanje drugega odstavka 122. člena ZIL na pravice, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi prijav in odločb pri ZZP, ni v nasprotju z drugim odstavkom 155. člena ustave, kot to zmotno zatrjuje pobudnik. Kakor izhaja iz zgornje obrazložitve, je zakonodajalec to določbo uzakonil v javnem interesu in ne da bi posegel v pridobljene pravice večine upravičencev. Nasprotno, večini upravičencev se je varstveni rok celo bistveno podaljšal. Na podlagi zgornjih razlogovanj ustavno sodišče ocenjuje da je retroaktivnost izpodbijane določbe drugega odstavka 122. člena ZIL v skladu z drugim odstavkom 155. člena ustave dopustna.
25. V zvezi z uzakonitvijo načela o pravni kontinuiteti je zakonodajalec v 12. členu ustavnega zakona določil, da pripadejo Republiki Sloveniji vsi državni arhivi SFRJ oziroma njihovi deli, ki se nanašajo nanjo in njene državljane. Izvršnemu svetu Skupščine Slovenije je ustavni zakon naložil, da mora storiti vse za pridobitev teh arhivov. Srbija in Črna gora nista bili pripravljeni skleniti niti delnega sporazuma o sukcesiji, ki bi Sloveniji omogočil pridobitev arhivov oziroma ustrezne dokumentacije ZZP, zato urad ni mogel upravičencem oziroma prijaviteljem pri ZZP priznanih pravic industrijske lastnine ali začetih postopkov za njihovo prizanje neposredno zagotoviti varstva oziroma brez sodelovanja upravičencev nadaljevati postopkov za prizanje prijavljenih pravic. Zakonodajalec je zato v drugem odstavku 122. člena ZIL nosilcem teh pravic naložil, da morajo uradu o tem predložiti ustrezna dokazila. Z uzakonitvijo sodelovalne dolžnosti nosilcem pravic zakonodajalec ni posegel v njihove pridobljene pravice. Sodelovanje upravičencev so zahtevale objektivne okoliščine, nastale z osamosvojitvijo Slovenije, in pa dejstvo, da Republika Slovenija ni uspela od ZZP pridobiti dokumentacije. Brez aktivnega sodelovanja upravičencev z uradom tem v Republiki Sloveniji ne bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitega varstva njihovih, pred uveljavitvijo ZIL pridobljenih pravic. Zakonodajalec je v prvotno veljavnem prvem odstavku 122. člena ZIL uredil varstvo pravic upravičencev, ne da bi pri tem kršil ustavo.
26. Z izpodbijano določbo prvega odstavka 122. člena ZIL je zakonodajalec spremenil v prvem odstavku 122. člena prvotno predvideno sodelovalno dolžnost nosilcev pravic industrijske lastnine, prijavljenih ali prizanih pri ZZP, ki se je nanašala na predložitev ustreznih dokazov, in jim naložil, da morajo pravice, pridobljene pri ZZP na podlagi prijav ali priznanj, prenesti na urad. V tej zvezi je v novem četrtem odstavku 122. člena ZIL uzakonil pooblastilo, po katerem je ministra, pristojnega za znanost in tehnologijo, pooblastil za izdajo podrobnejših predpisov o postopku za prenos pri ZZP prijavljenih ali podeljenih pravic na urad. Zaradi razveljavitve dela prvega odstavka 122. člena ZIL, ki je razvidna iz prve točke izreka te odločbe, je določba četrtega odstavka 122. člena ZIL, na katero je ustavno sodišče v skladu s 30. členom ZUstS razširilo postopek, mogoče razlagati le tako, da so upravičenci, nosilci pravic, pridobljenih s prijavami in priznanji pri ZZP, dolžni sodelovati pri vzpostavitvi registrov urada le toliko, kolikor je nujno potrebno, da bi se vzpostavila ustrezna podatkovna baza, ki bo uradu omogočila zagotavljanje varstva pri ZZP prijavljenih ali pridobljenih pravic.

27. To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 21. in 30. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.