Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s predlogom podjetja KOTO p.o., ki ga zastopa Barbara Pakiž, odvetnica v Ljubljani, in na pobudo Ninočke Bavčar iz Portoroža ter Matije in Urbana Dermastia iz Ljubljane, na seji dne 11. junija 1997

1. Določba 67. člena zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92) ni v neskladju z ustavo.
2. Zahteva za oceno ustavnosti 73. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) se zavrne.
3. Pobuda Ninočke Bavčar ter Matije in Urbana Dermastia za oceno ustavnosti 67. člena zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92) se zavrže.

1. Predlagatelj KOTO (v nadaljevanju: predlagatelj) navaja, da zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ureja vračanje premoženja tistim pravnim in fizičnim osebam, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, naštetih v 3. členu ter aktov in dejanj iz 5. člena ZDen. Zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 – v nadaljevanju: ZZ) pa ureja denacionalizacijo podržavljenega zadružnega premoženja. V 65. členu ZZ določa, da se zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov ali zadružnim zvezam vrne premoženje, ki jim je bilo po 9. maju 1945 podržavljeno brez nadomestila. V tretji točki prvega odstavka 66. člena in v 67. členu pa naj bi zakonodajalec uzakonil izjemo od pravila, da se z denacionalizacijo vrne premoženje tistim pravnim subjektom, ki jim je bilo podržavljeno. Na ta način naj bi zakonodajalec omogočil denacionalizacijo v korist Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije in v korist Slovenske zadružne kmetijske banke. ZZ je ti dve inštituciji določil kot upravičenki do denacionalizacije, čeprav nista pravni naslednici kmetijskih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez. Tako naj bi Zveza hranilno-kreditnih služb in Slovenska zadružna kreditna banka pridobili posebno ugoden položaj, saj s kreditnimi zadrugami in zadružnimi zavarovalnicami ter njihovimi zvezami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ne izkazujeta nobene kontinuitete. Za uzakonitev posebnega položaja upravičenk iz 67. člena ZZ po mnenju predlagatelja zakonodajalec ni imel ustavne podlage. Status denacionalizacijskih upravičenk naj bi Zvezi hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenski zadružni kmetijski banki ZZ priznal v nasprotju z namenom ZDen in v nasprotju s 14. členom ustave. Na podlagi 67. člena ZZ naj bi Zveza hranilno-kreditnih služb in Slovenska zadružno kmetijska banka bili v primerjavi z upravičenci, ki jim je bilo premoženje dejansko podržavljeno, v bistveno ugodnejšem položaju.
2. Predlagatelj navaja, da ima status gospodarskega subjekta, enak status pa naj bi imela tudi upravičenca iz 67. člena ZZ. Gospodarski subjekti so po ustavi glede načina pridobivanja premoženja enakopravni. Odvzem premoženja enemu v korist drugega gospodarskega subjekta bi lahko po mnenju predlagatelja temeljil le na ugotovljeni javni koristi. Javni interes za naklanjanje posebne ugodnosti Zvezi hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenski zadružni kmetijski banki po prepričanju predlagatelja ni izkazan. Na podlagi 67. člena naj bi zakonodajalec Zvezi hranilno-kreditnih služb in Slovenski zadružni kmetijski banki naklonil koristi, ki so izključno v njunem posamičnem interesu in zato v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena ustave.
3. ZDen v prvem odstavku 44. člena določa kriterije, po katerih se za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, upravičencem odmeri odškodnina. Na podlagi te določbe so denacionalizacijski upravičenci upravičeni do odškodnine po stanju premoženja v času podržavljanja in po sedanji vrednosti. To pa po prepričanju predlagatelja pomeni, da je zakonodajalec denacionalizacijskim upravičencem priznal pravico do polne odškodnine, ne glede na to, ali je podržavljeno premoženje ohranilo vrednost, ki jo je imelo ob podržavljenju (26. člen ZDen). Zavezancem za vračilo podržavljenega premoženja pa naj bi zakonodajalec na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDen priznal odškodnino, odmerjeno na podlagi predpisov o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ki bistveno odstopa od njihove tržne vrednosti. ZDen naj ne bi upošteval dejstva, da je bila družbena lastnina predmet pravnega prometa in da je ta med družbenimi pravnimi osebami potekal po načelih pogodbene svobode, enake vrednosti vzajemnih dajatev obeh pogodbenikov in dobre vere. Uzakonitev, da so družbene pravne osebe, ki so podržavljeno premoženje pridobile na odplačen način, v postopku denacionalizacije zavezane to premoženje vrniti upravičencem in da se jim odškodnina odmeri po predpisih o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, je po prepričanju predlagatelja v nasprotju z ustavo.
4. Ustava po navedbah predlagatelja izhaja iz načela o enakosti vseh vrst lastnine. V premoženje zavezancev bi po mnenju prve pobudnice bilo mogoče poseči le v javnem interesu in v skladu z drugim odstavkom 14. člena ustave proti plačilu polne odškodnine, kot to določa ZDen za denacionalizacijske upravičence.
5. Predlagatelj navaja, da sta Zveza hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenska zadružna kmetijska banka na podlagi 67. člena ZZ vložili zahtevi za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno kreditnim zadrugam, zadružnim zavarovalnicam in njihovim zvezam. Z zahtevama uveljavljata tudi denacionalizacijo nepremičnin, ki naj bi jih predlagatelj pridobil z odplačilnmi pravnimi posli in v katerih ima sedež in vse svoje vitalne dejavnosti.
6. Predlagatelj predlaga, naj ustavno sodišče 67. člen ZZ in prvi odstavek 73. člena ZDen razveljavi.
7. Pobudnica Ninočka Bavčar ter pobudnika Matija in Urban Dermastia (v nadaljevanju: pobudniki) navajajo, da so pravni nasledniki po pokojnem dr. Josipu Dermastii, delničarju Zadružne gospodarske banke, d.d., Ljubljana, Miklošičeva 10. Premoženje, ki ga je banka imela ob nacionalizaciji, je po navedbah pobudnikov mogoče ugotoviti iz bančne bilance, izdelane ob njenem podržavljenju, ki med drugim obsega objekte na Miklošičevi 10 v Ljubljani s funkcionalnimi zemljišči in kapitalske deleže, ki jih je banka imela v družbah Zmaj Ljubljana, Tekstilna iz Kočevja, Sladkogorska s Sladkega Vrha, Kristal iz Maribora in Park hotel na Bledu. Zadružni gospodarski banki naj bi s sodbo št. 1142/48 z dne 11. avgusta 1945 Vojaško sodišče v Ljubljani premoženje zaplenilo. Hkrati pa je sodišče zaplenilo premoženje podjetij, katerih delničarka je bila banka. Z zaplembo premoženja banki pa naj bi bili razlaščeni tudi njeni delničarji.
8. Pobudniki nadalje navajajo, naj bi bil njihov pravni prednik Karel Dermastia zadružnik Ljudske posojilnice, z. z., z več deleži. S sodbo št. 763/45 naj bi ga sodišče, sklicujoč se na zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45), obsodilo in mu hkrati zaplenilo premoženje.
9. Pobudniki menijo, da ZDen med predpisi, naštetimi v 3. členu, ne navaja zakona o ureditvi in delovanju kreditnega sistema (Uradni list FLRJ, št. 68/46 – v nadaljevanju: ZUKS), splošnega zakona o zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 59/46 – SZZ) in uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 6/46 – v nadaljevanju: uredba), predpisov, ki so bili podlaga za prenehanje delovanja in podržavljenje premoženja Zadružne gospodarske banke in Ljudske posojilnice, določa pa predpise, na podlagi katerih so bile njihovima pravnima prednikoma podržavljene delnice oziroma zadružni deleži. Pobudnikovima pravnima prednikoma naj bi bilo premoženje podržavljeno pred uveljavitvijo ZUKS, SZZ in uredbe.
10. Po mnenju pobudnikov uredba ni mogla biti pravna podlaga za podržavljenje, ki je bilo izrečeno njihovima pravnima prednikoma. Določba 67. člena ZZ, ki omogoča denacionalizacijo v korist Zveze kreditno-hranilnih služb Slovenije in Slovenske zadružne kmetijske banke, je zato po mnenju pobudnikov sporna. Ta določba po njihovem prepričanju ponovno podržavlja premoženje nacionalizirancev in je v koliziji z ZDen. Na podlagi 67. člena ZZ naj bi Zveza hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenska zadružna kmetijska banka pridobili premoženje, ki je bilo odvzeto drugim subjektom.
11. Pobudniki smiselno predlagajo, naj ustavno sodišče razveljavi 67. člen ZZ.
12. Državni zbor (v nadaljevanju: DZ) v odgovoru navaja, da je bila izpodbijana določba ZZ v parlamentarni razpravi sporna prav zaradi dvomljivega pravnega nasledstva Zveze kreditno-hranilnih služb Slovenije in Slovenske zadružne kmetijske banke po podržavljenih kreditnih zadrugah, zadružnih zavarovalnicah in njihovih zvezah. Določba je bila sprejeta v obliki amandmaja, ki sta ga predlagala parlamentarna organa Odbor za kmetijstvo in gozdarstvo in Komisija za denacionalizacijo. Uzakonjena je bila z namenom, da se z vrnitvijo premoženja, ki je bilo s podržavljenjem odvzeto kmetijskim zadrugam, zadružnim zavarovalnicam in njihovim zvezam, pospeši oblikovanje finančnega trga. Po navedbah Državnega zbora Zveza kreditno-hranilnih služb Slovenije in Slovenska zadružno kmetijska banka po splošnih pravnih pravilih ne izkazujeta pravnega nasledstva po podržavljenih kreditnih zadrugah, zadružnih zavarovalnicah in njihovih zvezah, zato je zakonodajalec pravico teh subjektov uzakonil na poseben način. Tako izjemo od splošnih pravil o dokazovanju pravnega nasledstva naj bi v korist kmetijskih zadrug in zadružnih zvez zakonodajalec uzakonil že v tretji točki prvega odstavka 66. člena ZZ. Z izjemami od splošnih pravil o pravnem nasledstvu naj bi se odvzeto zadružno premoženje vrnilo nazaj v zadružno sfero. Kreditne zadruge in druge finančne ustanove so bile po navedbah DZ lastnice različnega nepremičnega in premičnega premoženja ter kapitala. Država je premoženje teh institucij podržavila na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45) in z zaplembami na podlagi sodb vojaških in rednih sodišč, ker da so te institucije med vojno sodelovale z okupatorjem. Premoženje, ki tem institucijam ni bilo podržavljeno z agrarno reformo in zaplenjeno v kazenskih postopkih, je bilo zadrugam prisilno odvzeto na podlagi uredbe. Uredbo je izdala Vlada LRS, da bi z njo preprečila koncentracijo denarnih sredstev v finančno močnih kreditnih ustanovah. Zadružni finančni sistem naj bi bil ob podržavljenju močan in razvejan, med prvo in drugo svetovno vojno pa je razpolagal s polovico slovenskega denarnega kapitala.
13. DZ navaja, da določba 67. člena ni jasno opredelila premoženja, do katerega naj bi bili upravičeni Zveza hranilno-kreditnih služb in Slovenska zadružna kmetijska banka in ne zavezancev za vračilo premoženja. Zavezanci naj bi po njegovem mnenju bila podjetja, v sredstvih katerih se podržavljeno premoženje kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez nahaja. Na podlagi ZDen in odločbe ustavnega sodišča U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993 (OdlUS II, 23), so lahko denacionalizacijski upravičenci tudi pravne osebe in torej tudi upravičenca iz 67. člena ZZ. Izvedba 67. člena ZZ naj bi bila kljub formalnim pomanjkljivostim mogoča, zato naj bi ta določba ne bila v nasprotju z ustavo. Po prepričanju DZ izpodbijana določba ne pomeni razlaščanja enega subjekta v korist drugega. Z uzakonitvijo 67. člena naj bi zakonodajalec zadružništvu zagotovil enak položaj kot ga imajo osebe in ki jim je bilo premoženje podržavljeno in ki bodo v skladu z ZDen upravičenci do denacionalizacije. Upravičenca po 67. členu ZZ po prepričanju DZ dejansko predstavljata naslednika zadružnega hranilništva. Pri uzakonitvi 67. člena ZZ naj bi zakonodajalec upošteval posebne pogoje, ki preprečujejo dokazovanje formalnega pravnega nasledstva. Izpodbijana določba 67. člena ZZ po mnenju DZ ni v neskladju z ustavo.
14. Zveza hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenska zadružna kmetijska banka kot udeleženki v posebni vlogi z dne 19. septembra 1995 navajata, da sta na podlagi 67. člena ZZ vložili 31 zahtev za vračilo premoženja nekdanjih kreditnih zadrug, ki v naravi obsega 82 delnic, 40 poslovnih in stanovanjskih zgradb, 5 gospodarskih poslopij, 216 kmetijskih in 25 stavbnih zemljišč. Premoženje, katerega vrnitev zahtevata, po njuni oceni znaša le od 10 do 20 odstotkov vsega premoženja, ki naj bi bilo po 9. maju 1945 brez nadomestila podržavljeno kreditnim zadrugam, zadružnim zavarovalnicam in njihovim zvezam. Po trditvah obeh upravičencev naj bi pred drugo svetovno vojno in kratek čas po njej v Sloveniji (brez cone B Svobodnega tržaškega ozemlja) delovalo 523 kreditnih zadrug, ki so delovale kot hranilnice, posojilnice, kmečke hranilnice, vzajemne posojilnice in podobno. Kakor izhaja iz priložene kopije pravil Spodnještajerske ljudske posojilnice v Mariboru z.n.o., je bil namen zadruge v tem, da je skrbela za najugodnejše pogoje pri kreditiranju svojih članov in s tem za zboljševanje njihovih gospodarskih razmer. Zadružnik je lahko postala vsaka oseba, ki je lahko s svojim premoženjem neomejeno razpolagala in ki ni bila član kakšne druge zadruge z neomejeno odgovornostjo. Denarne vloge je zadruga sprejemala od vsakogar. Zadruga je bila včlanjena v Zadružno zvezo s sedežem v Ljubljani. Upravičenki navajata, da ni jasno, kateri zahtevki iz naslova denacionalizacije po 67. členu ZZ izhajajo iz prenosa poslov kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez na državo in druge uporabnike in kateri iz ostanka likvidacijske mase, nastale po likvidaciji teh inštitucij. Po njunih trditvah naj bi bilo največ kreditnih zadrug likvidiranih na podlagi uredbe. Po njunih navedbah naj bi kupnine pristojna likvidacijska komisija ne odvajala v skupno likvidacijsko maso, pač pa naj bi premičnine in drugo premoženje neposredno prepuščala v uporabo na novo ustanovljenim bankam. Po njunih navedbah likvidacijska komisija skupne likvidacijske bilance ni izdelala. Ob tem dodajata, da se noben denacionalizacijski zahtevek, ki sta ga vložili, ne nanaša na premoženje zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez. Navajata, da nista uspeli ugotoviti, ne kdaj in ne na kakšen način so prenehale zadružne zavarovalnice in njihove zveze. Upravičenki še navajata, da so bile kreditne zadruge, zadružne zavarovalnice in njihove zveze organizirane izključno kot zadruge, ne pa kot osebne ali kapitalske družbe. Menita, da je premoženje teh inštitucij imelo značaj nedeljivega zadružnega premoženja. Brez uzakonitve 67. člena ZZ naj bi bili v neenakem položaju z drugimi upravičenci.

15. V skladu s 24. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko da pobudo za oceno ustavnosti zakona vsakdo, ki izkaže pravni interes. Ta je podan, če zakon, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudniki izpodbijajo ustavnost 67. člena ZZ in navajajo, da jim onemogoča uveljavitev zahtevkov iz naslova denacionalizacije zadružnih deležev in delnic, ki sta jih imela njihova pravna prednika na likvidiranih zadružnih kreditnih podjetjih.
16. Zadružno Gospodarska banka d.d. je bila podržavljena na podlagi sodbe št. 1442/45 z dne 11. avgusta 1945, ki jo je izdalo Vojaško sodišče v Ljubljani, sklicujoč se na uredbo o vojaških sodiščih (z datumom 24. maj 1944). Z zaplembo premoženja banki so bili razlaščeni tudi njeni delničarji. Zadružno Gospodarska banka d.d. je bila ustanovljena kot gospodarska družba s firmo Gospodarska banka, njeno ustanovitev pa je s sklepom z dne 3. marca 1920 dovolilo Ministrstvo za trgovino in industrijo, Oddelek za kreditne ustanove in zavarovanje v Beogradu. S sklepom rednega občnega zbora delničarjev z dne 23. marca 1931, odobrenim po upravnem organu Dravske banovine 28. maja 1931, je banka spremenila naziv firme, tako da se je od takrat dalje imenovala Zadružno Gospodarska banka d.d. V 1. členu njenih Pravil je bilo določeno, da je namen banke pospeševati trgovino, obrt in zadružno kreditiranje. V skladu s 5. členom Pravil je banka na trgu opravljala bančne storitve za pravne in fizične osebe, med drugimi tudi za zadruge. Ob podržavljenju je imela 188.000 prioritetnih delnic z nominalno vrednostjo posamezne delnice 100 dinarjev in 120.000 navadnih delnic, nominalna vrednost posamezne delnice pa je znašala 10 dinarjev. Zadružna zveza je bila delničar te banke. Imela je 10 prioritetnih delnic, ki jih je pridobila s transformacijo terjatve do banke.
17. Po 89. členu zakona o gospodarskih zadrugah (Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 81/1937 – v nadaljevanju: ZGZ) so se lahko združevale v zvezo zadrug zadruge, v skladu z drugim odstavkom 91. člena pa tudi fizične osebe, če je bilo to potrebno za sestavo upravnega in nadzornega odbora (drugi odstavek 91. člena). Vključevanja gospodarskih družb v članstvo zadružnih zvez zakon ni predvideval. Zadružno Gospodarska banka je imela status delniške družbe in torej ni bila organizirana kot zadruga, niti ni bila včlanjena v nobeno od zadružnih zvez.
18. ZZ v izpodbijani določbi določa, da imata Zveza hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenska zadružno kmetijska banka pravico do denacionalizacije premoženja, podržavljenega kreditnim zadrugam, zadružnim zavarovalnicam in njihovim zvezam, ne pa tudi do premoženja, ki je bilo podržavljeno gospodarskim družbam. Upravičenca Zveza hranilno-kreditnih služb in Slovenska zadružno kmetijska banka na podlagi izpodbijane določbe nista upravičeni zahtevati vrnitve premoženja podržavljenega Zadružno Gospodarski banki, katere delničar je bil pravni prednik pobudnikov dr. Josip Dermastia. Pobudniki so upravičeni uveljavljati denacionalizacijo njihovemu pravnemu predniku dr. Josipu Dermastii podržavljenih delnic Zadružno Gospodarske banke na podlagi ZDen.
19. Pravnemu predniku pobudnikov Karlu Dermastii so bili članski zadružni deleži Ljudske posojilnice, z.z., n.j., Ljubljana zaplenjeni s sodbo št. 763/45 z dne 21. avgusta 1945. Sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklicujoč se na zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45 z dne 5. junija 1945). Karlu Dermastii so bili torej članski zadružni deleži podržavljeni s sodbo kot posamičnim pravnim aktom, izdanim pred likvidacijo zadruge kot pravne osebe. Pobudniki so v postopku denacionalizacije upravičeni zahtevati vrnitev Karlu Dermastii podržavljenih zadružnih deležev na podlagi 3. člena ZDen in ne na podlagi 67. člena ZZ.
20. 67. člen ne posega v pravice pobudnikov v postopkih denacionalizacije premoženja, podržavljenega njihovima pravnima prednikoma dr. Josipu Dermastii in Karlu Dermastii, zato za njegovo izpodbijanje ne izkazujejo pravnega interesa. Ker za obravnavo pobude niso izpolnjene procesne predpostavke, predpisane v 24. členu ZUstS, je ustavno sodišče pobudo v skladu s 25. členom citiranega zakona zavrglo.
21. Pobudniki niso izkazali pravnega interesa za izpodbijanje 67. člena ZZ, zato je ustavno sodišče ustavnost te določbe obravnavalo na podlagi predloga podjetja KOTO. Podjetje KOTO je vložilo pri ustavnem sodišču vlogo pred uveljavitvijo ZUstS, zato je v skladu z njegovim 81. členom obdržalo položaj predlagatelja.
22. Ustavno sodišče je v postopku, končanem z odločbo št. U-I-323/94 (OdlUS IV, 47), katerega predlagatelj je bilo tudi podjetje KOTO, ugotovilo, da določba 73. člena ZDen ni v neskladju z ustavo. V zahtevi, s katero predlagatelj izpodbija 73. člen ZDen, navaja enake razloge, kot jih je navajal že v prejšnjem postopku in do katerih je ustavno sodišče v citirani odločbi že zavzelo stališče. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da je v tem delu predlagateljeva zahteva očitno neutemeljena in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev zgoraj citirane odločbe št. U-I-323/94 z dne 11. maja 1995 (OdlUS IV, 47).
23. Ustavno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da je denacionalizacija premoženja zasnovana na načelu pravičnosti kot izrazu pravne države. Z njo naj se popravijo krivice, storjene nacionalizirancem in slovenska družba preobrazi v demokratičen in tržen sistem, skladen z ustavo. Denacionalizacijo je zakonodajalec uzakonil tako, da je pri tem upošteval družbenolastninske institute in upravičenja na družbeni lastnini, za katere pa ne velja sistem varstva lastninske pravice po novi ustavi. Z denacionalizacijo se ne razveljavljajo predpisi, ki so bili podlaga za nacionalizacijo, denacionalizacija ne posega v veljavnost pravnih poslov, katerih predmet so bila nacionalizirana sredstva. Na njeni podlagi zakonodajalec na novo ureja lastninska razmerja z učinki za naprej.
24. Zadružne posojilnice so imele v času med prvo in drugo svetovno vojno na slovenskem finančnem trgu pomembno vlogo. Služile so potrebam prebivalstva in zadružništva, hkrati pa so vršile tudi določeno politično poslanstvo. Zadružne posojilnice so bile včlanjene bodisi v Zadružno zvezo bodisi v Zvezo slovenskih zadrug v Ljubljani ali Celju. Posojilnice so zbirale neplasirana denarna sredstva zadrug ter drugih subjektov in z njimi kreditirala zadružniško delovanje. Poleg teh temeljnih funkcij so zadružne posojilnice v skladu s politiko Kraljevine SHS oziroma pozneje Kraljevine Jugoslavije z vlaganjem kapitala v delnice sodelovale pri pridobivanju kapitala na gospodarskih družbah v lasti tujcev ter vlagale kapital v na novo ustanovljene domače družbe.
25. Dne 18. julija 1946 je Ljudska skupščina FLRJ sprejela Splošni zakon o zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 59/46 – v nadaljevanju: SZZ). S tem zakonom zakonodajalec ni ukinil zadrug, ki so tedaj delovale, v 46. členu pa je zadrugam in njihovim zvezam naložil, da morajo svoja pravila in svoje delo v roku 6 mesecev od njegove uveljavitve z njim uskladiti. Dne 21. avgusta 1946 je zakonodajalec sprejel zakon o ureditvi in delovanju kreditnega sistema (Uradni list FLRJ, št. 68/46 – v nadaljevanju: ZUDKS). Kreditne zadruge, zadružne zavarovalnice in njihove zveze je ta zakon opredelil kot zadružna kreditna podjetja, katerih naloga je, da s sodelovanjem in vzajemnostjo zadovoljujejo kreditne potrebe svojih članov. Kreditne zadruge so zbirale sredstva in z njimi kreditirale svoje člane, zadružne zavarovalnice pa so po načelih vzajemnosti in solidarnosti varovale osebne in premoženjske koristi svojih članov v primeru nastanka škodnih dogodkov. Obstoječih zadružnih zavarovalnic ZUDKS ni ukinil, pač pa jim je naložil obveznost, da si morajo za nadaljevanje izvajanja dejavnosti pridobiti dovoljenje Ministrstva za finance. Dne 17. aprila 1947 je Vlada LRS, sklicujoč se na določbo 2. člena ZUDKS in na 46. člen SZZ, sprejela uredbo o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/97 – v nadaljevanju: uredba). Na njeni podlagi so bile likvidirane vse kreditne zadruge. Po uredbi je bila likvidacijska masa posameznih kreditnih zadrug vključena v skupno likvidacijsko maso vseh na njeni podlagi v Sloveniji ukinjenih kreditnih zadrug. Uredba je določala, da se likvidacije kreditnih zadrug izvedejo tako, da se poslovanje kreditnih zadrug razdeli na posle, sklenjene pred osvoboditvijo (pred 9. majem 1945), in na posle, sklenjene po osvoboditvi. Posli, sklenjeni po osvoboditvi, so se v skladu z uredbo prenesli s kritjem vred na državna kreditna podjetja, posli iz obdobja do osvoboditve pa so se likvidirali v skladu s 7. členom uredbe. Ta je predpisoval vrstni red izplačil dolgov upnikom nezavarovanih terjatev in način poplačila upnikov v primeru, ko likvidacijska masa ni zadoščala za pokritje vseh dolgov posamezne likvidirane kreditne zadruge. Zadružne zavarovalnice so bile likvidirane na podlagi odločb Ministrstva za finance FLRJ, s katerimi je to, sklicujoč se na 34. člen ZUDKS, na uredbo o reviziji dovoljenj za delo in likvidaciji gospodarskih kreditnih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 51/45) in pravilnik o postopku likvidacije zasebnih kreditnih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 57/46 – v nadaljevanju: pravilnik), ugotovilo, da ni pogojev za nadaljevanje njihovega uspešnega in pravilnega delovanja v korist narodnega gospodarstva. Celoten portfelj zavarovanj z ustreznim pokritjem je bil prenesen na Državni zavarovalni zavod FLRJ v Beogradu.
26. V izpodbijani določbi 67. člena ZZ je zakonodajalec v korist Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije in v korist Slovenske zadružne kmetijske banke uzakonil pravico do denacionalizacije premoženja likvidiranih kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9. maju 1945 brez nadomestila preneseno na državo in druge uporabnike. S poimensko določitvijo upravičencev do denacionalizacije je zakonodajalec odstopil od načela, uzakonjenega z ZDen in 65. člen ZZ, po katerem so denacionalizacijski upravičenci tisti pravni subjekti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, določenih v 3. oziroma 4. členu ZDen ali na podlagi pravnih poslov, sklenjenih zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen). Zvezi hranilno-kreditnih služb in Slovenski zadružno kmetijski banki je zakonodajalec priznal pravico do denacionalizacije, čeprav z nacionalizacijo nista bili neposredno oškodovani in ne da bi po zadružno kreditnih podjetjih morali izkazati pravno nasledstvo.
27. Pravico Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenske zadružno kmetijske banke do denacionalizacije premoženja, podržavljenega zadružno kreditnim podjetjem, je zakonodajalec uzakonil v 67. členu ZZ, ki je v razmerju do ZDen in 65. člen ZZ lex specialis. Tako posebno rešitev je zakonodajalcu narekovalo dejstvo, da so bile kreditne zadruge likvidirane in da so s tem kot pravni subjekti prenehale obstajati. Z uveljavitvijo uredbe so bili posli zadružnih kreditnih podjetij, sklenjeni po 9. maju 1945, skupaj s kritjem preneseni na državna kreditna podjetja, ostanek premoženja po likvidaciji pa neposredno na državo. Na ta način se je namembnost premoženja zadružnih kreditnih podjetij izjalovila. Z likvidacijami in podržavljenjem premoženja zadružnih zavarovalnic pa se je izjalovil tudi namen, zaradi katerega so te bile ustanovljene.
28. Z izpodbijano določbo 67. člena ZZ je zakonodajalec uzakonil pravno podlago, ki naj omogoči, da se podržavljenemu zadružnemu premoženju vrne njegova prvotna namembnost. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz objektivnega dejstva, da so zadružna kreditna podjetja prenehala obstajati brez pravnega naslednika. Pri določitvi Zveze hranilno-kreditnih služb in Slovenske zadružno kmetijske banke kot upravičenk do denacionalizacije je torej zakonodajalec upošteval namembnost premoženja, ki ga je to imelo pred podržavljenjem, in pa dejstvo, da sta ti dve inštituciji namenjeni pospeševanju zadružništva. Zakonodajalec je izpodbijano določbo 67. člena ZZ uzakonil v skladu z načelom pravičnosti, ki je kot izraz pravne države temeljno vodilo denacionalizacije. Trditev predlagatelja, da je 67. člen ZZ v nasprotju z 2. členom ustave, ker da pri določanju upravičencev zakonodajalec ni upošteval splošno uveljavljenih pravil o pravnem nasledstvu, ni utemeljena. Zadružna kreditna podjetja so bila likvidirana na poseben način, predpisan z uredbo, zato denacionalizacijskih upravičencev, ki bi bili upravičeni zahtevati vrnitev v likvidacijah podržavljenega premoženja, ne bi bilo mogoče določiti ne po pravilih o pravnem nasledstvu in ne po pravilih o delitvi ostanka likvidacijske mase. Pravice in obveznosti iz poslov, sklenjenih po 9. maju 1945, so bile v postopku likvidacije prenesene na državna kreditna podjetja. Iz prenosa poslovnih razmerij na državna podjetja bi namreč ne bilo mogoče niti pravno niti dejansko opredeliti vrste in obsega pravic, ki bi šle zadružnikom na podlagi njihovih članskih upravičenj. Likvidacija zadružnih kreditnih podjetij je bila izvedena skupno, v skupno likvidacijsko maso je bilo vključeno premoženje vseh kreditnih zadrug v likvidaciji, kolikor to ni bilo že neposredno preneseno na državna kreditna podjetja in na druge subjekte. Tak svojevrsten način likvidacije pa preprečuje, da bi lahko zadružniki na podlagi svojih članskih pravic, ki so jih imeli na posameznih likvidiranih zadrugah ali zvezah zadrug, z denacionalizacijo uveljavili pravice bodisi na ostanku podržavljene likvidacijske mase bodisi na posameznih sredstvih ali pravnih razmerjih. Naklonitev pravice do vrnitve podržavljenega zadružnega premoženja v korist upravičenk iz 67. člena ZZ ni v neskladju z ustavo. Seveda pa s tem država ni odvezana odgovornosti za vračilo premoženjskih pravic zadružnikom, ki so jih ti izgubili na podlagi podržavljenja njihovih članskih deležev ali ki so jim ugasnile s podržavljenjem zadrug oziroma zvez, katerih člani so bili. Odškodovanje za podržavljene članske deleže so ti upravičeni zahtevati na podlagi ZDen.
29. Namen zadružnega združevanja je v pospeševanju gospodarskih koristi svojih članov. Temelji na prostovoljnem pristopu in enakopravnem sodelovanju ter upravljanju članov. Zadružništvo prispeva k razvoju celotnega narodnega gospodarstva, zato ga Republika Slovenija v javnem interesu z ukrepi gospodarske politike in posebnimi olajšavami pospešuje. Za pospeševanje gospodarskih koristi članov zadrug in za uspešno delovanje samih zadrug pa je ključnega pomena tudi namensko organizirano zadružno hranilništvo. Hranilnice zbirajo prosta sredstva zadrug, njihovih članov in drugih subjektov in s tako zbranimi sredstvi kreditirajo njihove dejavnosti. Z vrnitvijo zadružnim kreditnim podjetjem podržavljenega premoženja v sfero zadružništva je zakonodajalec temu premoženju vrnil prvotno namembnost, kar pomeni prispevek h koncentraciji zadružnega kapitala in pospeševanju razvoja zadružništva v Sloveniji. Po pravilih, s katerimi je zakonodajalec v ZDen in v 65. členu ZZ uredil denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ne bi bilo mogoče zahtevati, da se zadružnim kreditnim podjetjem vrne premoženje, ki jim je bilo podržavljeno, zato je moral zakonodajalec denacionalizacijo tega premoženja posebej urediti. To posebno ureditev je uzakonil z izpodbijano določbo 67. člena ZZ in v skladu z namenom denacionalizacije.
30. Učinki zadružnega organiziranja prispevajo k uspešnosti celotnega nacionalnega gospodarstva, medtem ko pa imajo člani zadrug in njihovih organizacij na podlagi zadružniškega organiziranja neposredne koristi. Z denacionalizacijo, ki jo je zakonodajalec uzakonil s specialno določbo 67. člena ZZ v korist Zveze hranilno-kreditnih služb in Slovenske zadružno kmetijske banke, je podržavljeno premoženje znova pridobilo prvotno namembnost in bo glede na obseg pomembno prispevalo k razvoju zadružništva.
31. Ustavno sodišče zavrača stališče predlagatelja, da je izpodbijana določba 67. člena v nasprotju s 14. členom ustave, češ da je s to določbo zakonodajalec uzakonil upravičenkama Zvezi hranilno-kreditnih služb in Slovenski zadružni kmetijski banki ugodnejši položaj v primerjavi s položajem upravičencev po ZDen. Okoliščina, da upravičenkama iz 67. člena ZZ ni potrebno dokazovati pravnega nasledstva, ne vpliva na predlagateljev pravni položaj in v tem postopku ni relevantna.
32. ZZ ureja denacionalizacijo zadružnim kreditnim podjetjem podržavljenega premoženja, zavezancev za vračilo tega premoženja pa izrecno ni določil. Izpodbijana določba 67. člena ZZ je, kot rečeno, glede na ZDen specialna norma, s katero zakonodajalec ureja denacionalizacijo na poseben način. Za sam postopek denacionalizacije in torej tudi za zavezance pa se uporabljajo določbe ZDen. Na podlagi 51. člena ZDen so zavezanci tisti pravni subjekti v družbeni lastnini oziroma v lasti države, v premoženju katerih so stvari, ki naj se z denacionalizacijo vrnejo. 67. člen ZZ je pravni temelj za vračanje premoženja, podržavljenega tistim pravnim subjektom, ki so bili v skladu z ZGZ organizirani kot zadruge in zveze zadrug. Na njegovi podlagi pa Zveza hranilno-kreditnih služb in Slovenska zadružno kmetijska banka ne more zahtevati premoženja, ki je bilo podržavljeno gospodarskim družbam, s katerimi so zadruge in zadružne zveze poslovno sodelovale. Lastništvo 10 navadnih delnic, ki jih je na Zadružni Gospodarski banki pridobila Zadružna zveza, je v primerjavi s skupnim številom delnic te podržavljene družbe (120.000 navadnih delnic z nominalno vrednostjo delnice 10 dinarjev in 188.000 prednostnih delnic z nominalno vrednostjo delnice 100 dinarjev) zanemarljivo in ne more vplivati na izvajanje 67. člena ZZ.
33. ZDen o podržavljenju družbene lastnine nima izrecnih določb, njeno preoblikovanje pa ureja posredno, s tem ko za zavezance za vrnitev premoženja določa tiste družbenopravne osebe, v katerih premoženju je stvar, ki jo je potrebno vrniti. Ti so dolžni premoženje, ki se nahaja v njihovih sredstvih, vrniti razlaščencem in drugim upravičencem, ki jim je zakonodajalec v okviru poprave krivic in preobrazbe družbenega reda naklonil pravico do denacionalizacije podržavljenega premoženja. Za plačilo odškodnine zavezancu je ZDen določil Slovenski odškodninski sklad. ZDen je, kot rečeno, namenjen popravi z odvzemom premoženja povzročenih krivic in lastninski preobrazbi družbe, zato se zavezancem naložena obveznost, da vrnejo premoženje, ne more šteti za odvzem premoženja enemu gospodarskemu subjektu v korist drugega. Denacionalizacija je ukrep, s katerim naj se popravijo krivice nacionalizirancem in ki naj prispeva k vzpostavitvi pravnega sistema, skladnega z ustavo. Predlagateljeve navedbe, da naj bi zakonodajalec z uzakonitvijo obveznosti zavezancev kršil 67. člen in 14. člen ustave, niso utemeljene.

34. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 25. in 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo pod 2. in 3. točko izreka je sprejelo soglasno, pod 1. točko pa s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Šinkovec.