Na podlagi drugega odstavka 49. člena in drugega odstavka 58. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94) Vlada Republike Slovenije izdaja

Vsakdo, ki opazi ali zve za nevarnost, naravno ali drugo nesrečo oziroma drug pojav, ki lahko povzroči nesrečo, mora o tem takoj obvestiti pristojni center za obveščanje na telefonsko številko 112 za klic v sili (v nadaljnjem besedilu: klicna številka 112), po telefaksu ali drugih sredstvih zvez. Zlasti pa morajo podatke za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami sporočati:
1. ministrstva ter upravni organi in upravne organizacije v njihovi sestavi, ki se ukvarjajo:
– z opazovanjem meteoroloških, hidroloških, seizmoloških, radioloških, ekoloških, zdravstvenih in drugih razmer, podatke o teh opazovanjih ter podatke o naravnih in drugih pojavih, ki so povzročili naravno ali drugo nesrečo oziroma ogroženost;
– z nadzorovanjem zračnega prostora ter prometa in drugih aktivnosti v ozemeljskih vodah, podatke o teh opazovanjih, ki so pomembni za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;
2. gasilske organizacije, lastniki in upravljalci gozdov, lastniki in upravljalci industrijskih, poslovnih, stanovanjskih in drugih objektov ter druge pravne in fizične osebe, podatke o požarih ter drugih pojavih, ki so pomembni za nastanek in širitev požara;
3. Hidrometeorološki zavod Slovenije podatke in ocene o nevarnosti proženja snežnih plazov, Zavod za gozdove Slovenije, Planinska zveza Slovenije ter gozdnogospodarske, cestne, vodnogospodarske in železniške organizacije pa podatke o snežnih in zemeljskih plazovih, usadih, skalnih podorih ter prodnih zasipih;
4. Gorska reševalna služba pri Planinski zvezi Slovenije, planinska društva in planinske postojanke podatke o nesrečah in drugih pojavih v gorah, ki so pomembni za varstvo pred nesrečami v gorah;
5. Jamarska reševalna služba pri Jamarski zvezi Slovenije, jamarska in naravoslovna društva ter turistične organizacije, ki se ukvarjajo s turistično dejavnostjo v jamah, podatke o nesrečah in drugih pojavih v jamah, ki so pomembni za varstvo pred nesrečami v jamah;
6. podjetja za vzdrževanje cest, AMZ Slovenije, Ministrstvo za promet in zveze ter Ministrstvo za notranje zadeve podatke o prevoznosti cest na območju države;
7. gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije glede na dejavnost, ki jo opravljajo, podatke o:
– prekoračitvah mejnih vrednosti onesnaževanja tal, vode in zraka (emisije in imisije);
– rudniških nesrečah in drugih pojavih, pomembnih za varstvo pred nesrečami v rudnikih;
– onesnaževanju, nesrečah ter drugih pojavih, pomembnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami na rekah, jezerih, vodnih zbiralnikih in na morju;
– nevarnostih nesreč z nevarnimi snovmi ter drugih pojavih v delovnem procesu, ki lahko povzročijo nesrečo z nevarnimi snovmi oziroma ekološko nesrečo;
– nevarnostih, nesrečah in drugih pojavih v zvezi z javnim prevozom oseb in stvari v cestnem, železniškem, pomorskem in zračnem prometu;
– nevarnostih, nesrečah in drugih pojavih, ki ogrožajo kulturno dediščino;
– motnjah, omejitvah in prekinitvah oskrbe s pitno vodo ter o drugih pojavih, ki so pomembni za nemoteno oskrbo s pitno vodo;
– motnjah, omejitvah in prekinitvah oskrbe z električno energijo oziroma z energetskim plinom;
– okvari naročniškega kabla za več kot 100 naročnikov, izpadu telefonske centrale za več kot 200 naročnikov, izpadih prenosnih sistemov za medkrajevno povezavo, izpadih mednarodne telefonske centrale ter o predvidenih motnjah in izpadih javnih telefonskih in drugih zvez, daljših od 30 minut;
– pojavih in stanjih na področju javne higiene ter o stanju javnih površin, pomembnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;
8. lokalne skupnosti podatke o naravnih in drugih nesrečah, ki so jih prizadele oziroma ogrozile.
Metodologijo obveščanja o naravnih in drugih nesrečah iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Ministrstva, Hidrometeorološki zavod Slovenije, Uprava Republike Slovenije za geofiziko, Uprava Republike Slovenije za varstvo narave ter drugi upravni organi in upravne organizacije v sestavi ministrstev, Zavod za gozdove Slovenije, Zavod za ribištvo Slovenije, Planinska zveza Slovenije, Telekom Slovenije, ELES Elektro Slovenije p.o. in AMZ Slovenije morajo podatke iz prejšnjega člena sporočati Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje Ministrstva za obrambo (v nadaljnjem besedilu: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje). Podatke sporočajo na medsebojno dogovorjen način preko Centra za obveščanje Republike Slovenije.

Operativno-komunikacijske naloge opazovanja, obveščanja in alarmiranja ob naravnih in drugih nesrečah ter drugih pojavih in dogodkih, pomembnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v državi, opravlja Center za obveščanje Republike Slovenije v sestavi Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje.
Operativno-komunikacijske naloge opazovanja, obveščanja in alarmiranja ob naravnih in drugih nesrečah ter drugih pojavih in dogodkih, pomembnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v posamezni regiji, opravljajo regijski centri za obveščanje v sestavi uprav za obrambo Ministrstva za obrambo (v nadaljnjem besedilu: uprave) Ljubljana, Kranj, Trbovlje, Celje, Slovenj Gradec, Maribor, Murska Sobota, Ptuj, Krško, Novo mesto, Postojna, Koper in Nova Gorica.
Območni centri za obveščanje v sestavi izpostav uprav na obstoječih sedežih v Črnomlju in Idriji ter drugih izpostav se organizirajo po dogovoru in s sodelovanjem lokalnih skupnosti na njihovem območju.
Center za obveščanje Republike Slovenije in regijski centri za obveščanje delujejo nepretrgoma 24 ur na dan. Območni centri za obveščanje delujejo po potrebi in se aktivirajo v skladu z zakonom.
Za delo v centrih za obveščanje se po potrebi razporedijo obvezniki Civilne zaščite.

Center za obveščanje Republike Slovenije:
– zbira, obdeluje in posreduje podatke o naravnih in drugih nesrečah ter drugih pojavih in dogodkih, pomembnih za varstvo pred temi nesrečami;
– spremlja opazovanja meteoroloških, hidroloških, seizmoloških, radioloških, ekoloških, zdravstvenih in drugih razmer preko opazovalnikov ter na podlagi sporočil organov in služb, ki opravljajo ta opazovanja;
– organizira in vzdržuje zbirke podatkov o naravnih in drugih nesrečah, silah in sredstvih za zaščito, reševanje in pomoč in o intervencijah teh sil;
– obvešča pristojne državne in druge organe o nevarnostih naravnih in drugih nesreč ter o drugih pojavih in dogodkih, pomembnih za varstvo pred temi nesrečami, v skladu z državnimi načrti zaščite in reševanja;
– obvešča regijske centre za obveščanje o nevarnostih in odločitvah pristojnih državnih organov ter jim zagotavlja dostop in uporabo razpoložljivih zbirk podatkov v skladu z zakonom;
– izvaja alarmiranje ob nevarnostih na ogroženih območjih v skladu z državnimi načrti zaščite in reševanja;
– aktivira državne sile za zaščito, reševanje in pomoč v skladu z načrti zaščite in reševanja ter odločitvami poveljnika Civilne zaščite Republike Slovenije;
– posreduje pri zagotavljanju logistične in druge podpore državnim silam za zaščito, reševanje in pomoč med intervencijo;
– sprejema in pošilja sporočila o naravnih in drugih nesrečah kontaktnim organom in službam drugih držav in mednarodnih organizacij;
– zagotavlja komunikacijsko in informacijsko podporo poveljniku Civilne zaščite Republike Slovenije, Štabu Civilne zaščite Republike Slovenije in strokovnim službam Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje;
– posreduje ukaze o ukrepih za pripravljenost in mobilizacijo v skladu s predpisi;
– pripravlja in razpošilja dnevni, polletni in letni informativni bilten o naravnih in drugih nesrečah;
– opravlja druge naloge v skladu s programi dela Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje.

Regijski centri za obveščanje:
– zbirajo, obdelujejo in posredujejo podatke o naravnih in drugih nesrečah ter drugih pojavih in dogodkih, pomembnih za varstvo pred temi nesrečami;
– izvajajo obveščanje pristojnih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in organizacij, pomembnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v regiji, o nevarnostih naravnih in drugih nesreč ter o drugih pojavih in dogodkih, pomembnih za varstvo pred temi nesrečami, v skladu z regijskimi načrti zaščite in reševanja;
– obveščajo območne centre za obveščanje o nevarnostih in odločitvah pristojnih državnih organov v regiji ter jim zagotavljajo dostop in uporabo razpoložljivih zbirk podatkov v skladu z zakonom;
– izvajajo alarmiranje ob nevarnostih na ogroženih območjih;
– opravljajo dispečersko službo na področju varstva pred požarom, nujne medicinske pomoči, nujne veterinarske pomoči ter na drugih področjih zaščite, reševanja in pomoči;
– posredujejo pri zagotavljanju logistične in druge podpore silam za zaščito, reševanje in pomoč med intervencijo;
– sprejemajo klice v sili in druge klice na klicno številko 112 ter ukrepajo ob teh klicih, vključno z usklajevanjem manj zahtevnih intervencij;
– aktivirajo regijske in občinske enote in službe Civilne zaščite ter druge sile za zaščito, reševanje in pomoč v regiji in lokalnih skupnostih v skladu z načrti zaščite in reševanja ter odločitvami poveljnika Civilne zaščite regije in pristojnih organov lokalnih skupnosti;
– zagotavljajo komunikacijsko in informacijsko podporo poveljniku Civilne zaščite regije, štabu Civilne zaščite regije in strokovnim službam uprav;
– sprejemajo in pošiljajo sporočila o naravnih in drugih nesrečah na obmejnem območju kontaktnim organom in službam sosednjih držav, če je tako določeno z dvostranskimi sporazumi ali drugimi mednarodnimi akti;
– posredujejo ukaze o ukrepih za pripravljenost in mobilizacijo v skladu s predpisi;
– pripravljajo in razpošiljajo dnevni informativni bilten o naravnih in drugih nesrečah v regiji;
– opravljajo druge naloge v skladu s programi dela uprav.

Območni centri za obveščanje:
– zbirajo in posredujejo podatke o naravnih in drugih nesrečah ter drugih pojavih in dogodkih, pomembnih za varstvo pred temi nesrečami, pristojnemu regijskemu centru za obveščanje;
– izvajajo obveščanje pristojnih organov in vodilnih oseb v lokalnih skupnostih ter organizacijah, pomembnih za zaščito, reševanje in pomoč na njihovem območju, v skladu z občinskimi načrti zaščite in reševanja;
– aktivirajo in koordinirajo aktivnosti občinskih enot in služb Civilne zaščite ter drugih sil za zaščito, reševanje in pomoč v skladu z občinskimi načrti zaščite in reševanja ter odločitvami pristojnih poveljnikov Civilne zaščite;
– zagotavljajo komunikacijsko in informacijsko podporo poveljnikom in štabom Civilne zaščite občin;
– posredujejo pri zagotavljanju logistične in druge podpore silam za zaščito, reševanje in pomoč med intervencijo;
– opravljajo druge naloge v skladu z odločitvami pristojnih poveljnikov Civilne zaščite.

Alarmiranje ob nevarnosti naravnih in drugih nesreč kot enoten sistem v državi upravljajo Center za obveščanje Republike Slovenije, regijski centri za obveščanje in določeni območni centri za obveščanje.
Lokalne skupnosti, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije so dolžne svoje alarmne naprave oziroma sisteme za alarmiranje na svoje stroške povezati v regijske centre za obveščanje v skladu s tehničnimi pogoji, ki jih določi Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje.

Znaki za alarmiranje so:
– opozorilo (svarilo) na nevarnost: enoličen zvok sirene, ki traja dve minuti;
– preplah oziroma neposredna nevarnost: zavijajoč zvok sirene, ki traja eno minuto;
– prenehanje nevarnosti: enoličen zvok sirene, ki traja 30 sekund;
– preizkus siren: enoličen zvok sirene, ki je enak znaku za prenehanje nevarnosti.
Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje lahko poleg znakov iz prejšnjega odstavka za določeno nevarnost izjemoma določi poseben znak za alarmiranje, če je potrebno ob določeni nevarnosti takojšnje ali specifično ravnanje prebivalstva na določenem območju.
Grafični prikaz znakov za alarmiranje je v prilogi te uredbe in je njen sestavni del.

Znak za opozorilo na nevarnost se lahko uporabi za napoved bližajoče se nevarnosti naravne in druge nesreče. Center za obveščanje Republike Slovenije oziroma pristojni regijski center za obveščanje mora takoj po tem znaku po radiu, televiziji in na druge predvidene načine prebivalce na ogroženem območju obvestiti o nevarnosti ter jim posredovati napotke za ravnanje.
Znak za preplah oziroma neposredno nevarnost se lahko uporabi ob nevarnosti poplave, radiološki in kemični nevarnosti, večjem požaru, nevarnosti vojaškega napada ter ob drugi nevarnosti, ki neposredno ogroža življenje ali zdravje ljudi in živali ter premoženje in kulturno dediščino v posameznem naselju ali na širšem poseljenem območju. Center za obveščanje Republike Slovenije oziroma pristojni regijski center za obveščanje mora takoj po tem znaku po radiu, televiziji in na druge predvidene načine prebivalce na ogroženem območju obvestiti o nevarnosti ter jim posredovati napotke za osebno in vzajemno zaščito v skladu z načrti zaščite in reševanja.
Znak za preplah oziroma neposredno nevarnost lahko uporabi tudi pristojna služba gospodarske družbe, zavoda ali druge organizacije, v kateri je prišlo do večjega požara ali druge večje nesreče, vendar mora o tem brez odlašanja obvestiti pristojni regijski center za obveščanje.
Znak iz prejšnjega odstavka lahko uporabi tudi gasilska enota v manjšem naselju ali manj poseljenem območju, če je prišlo do večjega požara ali druge nesreče, vendar mora o tem brez odlašanja obvestiti pristojni regijski center za obveščanje.
Znak za prenehanje nevarnosti se obvezno uporabi po prenehanju nevarnosti, zaradi katere je bil dan znak za preplah oziroma neposredno nevarnost.
Znak za preizkus siren se uporabi vsako prvo soboto v mesecu ob 12. uri.
Znaki za alarmiranje se lahko uporabljajo tudi ob vajah zaščite, reševanja in pomoči po predhodnem soglasju Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje, o čemer mora biti predhodno obveščeno lokalno prebivalstvo na krajevno običajen način.

Za seznanjanje prebivalcev z znaki za alarmiranje skrbijo lokalne skupnosti ter lastniki in upravljalci stanovanjskih in drugih stavb, za seznanjanje delavcev s temi znaki pa vodstva gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij.
Grafični prikaz znakov za alarmiranje z nujnimi napotki za ravnanje prebivalcev, mora biti izobešen na vidnem mestu v vseh večstanovanjskih stavbah, javnih objektih in prostorih, kjer se zbira večje število ljudi ter v poslovnih objektih in prostorih.
Obliko in vsebino grafičnega prikaza iz prejšnjega odstavka določi Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje.

Dosedanje telefonske številke 93, 94 in 985 za klic v sili se poleg klicne številke 112 uporabljajo še do 31. 12. 1997.

Znaki za alarmiranje, določeni s to uredbo, se začnejo uporabljati 1. januarja 1998. Do tega roka morajo gospodarske družbe, zavodi, gasilske in druge organizacije, lokalne skupnosti in pristojni državni organi uskladiti tehnične možnosti alarmnih naprav ter dokumente iz načrtov zaščite in reševanja, ki se nanašajo na alarmiranje.

Z dnem uveljavitve te uredbe prenehata veljati odlok o organizaciji in delovanju sistema opazovanja in obveščanja v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 16/90) in sklep o določitvi centrov za obveščanje, ki neprekinjeno delujejo v miru (Uradni list RS, št. 4/94).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.