Ustavno sodišče je v postopku za oceno zakonitosti, začetem z zahtevo vlade, na seji dne 3. julija 1997

Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Ljutomer za obdobje 1986 do 2000 ter srednjeročnega družbenega plana Občine Ljutomer za obdobje 1986–1990 (Uradni list RS, št. 30/96) se razveljavi.

1. Vlada izpodbija navedeni odlok, ker naj bi ne bil sprejet v skladu z določbama 49. in 50. člena zakona o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84, 15/89 – v nadaljevanju: ZUreP) in z določbami 34. do 39. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 – v nadaljevanju: ZUN). Člena 49 in 50 ZUreP določata vsebinski nadzor nad usklajenostjo prostorskih sestavin občinskih planskih aktov s prostorskimi sestavinami republiških planskih aktov. Občine naj bi zavezovala, da pred sprejetjem (oziroma pred spremembo ali dopolnitvijo) svojih planskih aktov pridobijo sklep vlade o usklajenosti akta z obveznimi izhodišči dolgoročnega in srednjeročnega republiškega plana. Občina Ljutomer naj bi osnutka izpodbijanega odloka ne predložila v presojo vladi. Ministrstvo za okolje in prostor je občino na to kršitev opozorilo in jo obvestilo o ugotovljenih neskladjih, občina pa naj teh neskladij kljub opozorilu ne bi bila odpravila.
2. Občina naj bi bila pri sprejemanju izpodbijanega odloka kršila tudi določbe 34. do 39. členov ZUN. K postopku izdelave odloka naj bi bila namreč ne pritegnila področne izpostave Uprave Republike Slovenije za varstvo narave, ki je po zakonu o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94) na svojem območju pristojna za opravljanje upravnih nalog s področja celovitega varstva okolja, zraka, tal, flore, za vodni režim, vodnogospodarske ureditve in druge posege v vodo, za strategijo varstva okolja in za vodnogospodarska načrtovanja. Na podlagi 37. člena ZUreP je navedena uprava nosilka planiranja. V času postopka priprave odloka naj bi občina ne bila povabila predstavnikov oziroma služb iz vodnega gospodarstva kot souporabnikov tega prostora, kar bi bila morala storiti, saj naj bi bilo v bližini predvidene gramoznice črpališče pitne vode na Moti. To črpališče bi bilo s širitvijo gramoznice ogroženo. Predlagatelj zato predlaga odpravo izpodbijanega odloka.
3. Občinski svet Občine Ljutomer je v odgovoru povedal, da je bila Gramoznica Krapje kot baza za izkop gramoza opredeljena že v urbanističnem programu Občine Ljutomer iz leta 1972. Leta 1975 je bilo Stanovanjsko-komunalnemu podjetju Ljutomer, katerega pravni naslednik je firma Segrap, izdano lokacijsko dovoljenje za ureditev gramoznice in dovoljenje za odkop gramoza. Leta 1979 naj bi bila na podlagi navedenega urbanističnega reda izdelana lokacijska dokumentacija in na njeni podlagi izdano lokacijsko dovoljenje za širitev gramoznice. Leta 1986 je Občina Ljutomer sprejela dolgoročni plan občine, v katerem je opredeljena tudi Gramoznica Krapje (poglavje 8.3.). Tudi srednjeročni plan občine je v poglavju 9.3. predvideval eksploatacijo gramoza na Krapju. Ti planski akti naj bi bili še vedno v veljavi. Leta 1993 je bila zaradi nasprotovanja krajanov naselja Krapje zaradi prevozov skozi njihovo naselje dogovorjena nova trasa ceste, ki predstavlja soglasje stroke in volje občanov. Na podlagi pridobljenih mnenj je občina Ljutomer pripravila osnutek izpodbijanega odloka. Zaradi racionalizacije dela je bila v ta odlok vključena tudi določba o funkcionalnem zemljišču gramoznice (peta alinea 3. člena). To zemljišče naj bi bilo urejeno kot gramozni plato že od leta 1979, vendar ni bilo nikoli vključeno v občinske prostorske akte, saj ni bilo namenjeno izkoriščanju, pač pa le deponiranju gramoza. Občina Ljutomer je menila, da zaradi formalnopravne uskladitve planov z dejanskim stanjem ni potrebno dodatno usklajevanje akta z obveznimi izhodišči republiških planov, saj je bila generalna uskladitev opravljena leta 1987. Firma Segrap je že naročila izdelavo ureditvenega načrta za območje gramoznice in spremljajočih študij (presoja vplivov na okolje itn.).

4. ZUN v 2. členu posebno pozornost namenja varovanju dobrin splošnega pomena, ki so pod posebnim varstvom. Območja kmetijskih zemljišč, gozdov, vodnih rezervatov in vodnih površin in rudnih nahajališč so posebej opredeljena v prostorskih planih občin. Namensko rabo teh območij je mogoče spremeniti le, če obstaja širši družbeni interes, izražen v državnem planu ali v dolgoročnem občinskem planskem aktu. Gramoznica Krapje, katere del je zajet v izpodbijanem predpisu, je začela obratovati sredi sedemdesetih let. Dolgoročni plan občine Ljutomer jo je ob sprejetju leta 1987 uvrstil v območja mineralnih surovin (pogl. 8.3.). Tudi srednjeročni plan občine predvideva izkoriščanje gramoza v Krapju (poglavje 9.3). Izpodbijana sprememba obeh planskih aktov določa, da se eksploatacijsko (oziroma funkcionalno) območje gramoznice razširi na več novih parcel, ki jih prejšnji kartografski del plana ni vključeval v območje gramoznice. Ob tem navedena sprememba določa, da se do gramoznice “uredi nova gramozna pot, ki poteka znotraj poplavnega območja reke Mure skozi gozd, izven poplavnega območja pa čez kmetijsko območje.”
5. ZUreP v 49. in 50. členu določa, da vlada pred sprejetjem občinskih prostorskih planov ugotavlja njihovo usklajenost z obveznimi izhodišči dolgoročnega državnega plana in z rešitvami srednjeročnega plana države, ki se nanašajo na obvezna izhodišča dolgoročnega državnega plana. Vlada obvesti občinski svet o morebitni neusklajenosti v 45 dneh in mu naloži odpravo ugotovljenih neskladnosti. Ta instrument je poglavitni način kontrole usklajenosti občinskih prostorskih planov z obveznimi izhodišči državnih planov, zato je bistvenega pomena v postopku sprejemanja občinskega planskega akta. Ustavno sodišče je to stališče do sedaj že večkrat izrazilo, npr. v zadevi št. U-I-188/93 (OdlUS III, 51). Izpodbijani plan razširja eksploatacijsko območje (oziroma funkcionalno zemljišče – besedilo predpisa glede tega ni jasno) na več dodatnih parcel, poleg tega pa predvideva novo dovozno pot prek občutljivega poplavnega zemljišča. Že samo zaradi te kršitve je moralo torej ustavno sodišče spoznati izpodbijani odlok za nezakonit in ga razveljaviti.
6. Iz trditev občine in iz podatkov, ki jih je ustavno sodišče pridobilo v postopku presoje zakonitosti, je razvidno, da je v izpodbijani odlok občina vsaj delno vključila tudi posege, ki so ob času sprejetja odloka že obstajali, oziroma so se že izvajali (eksploatacijski del gramoznice, pripravljalna dela za dovozno pot). V postopku obravnavanja zakonitosti splošnega akta se ustavno sodišče ne more spuščati v oceno legalnosti teh posegov in pravne podlage za njihovo izvedbo, saj je to stvar upravnih postopkov izdaje dovoljenj za te posege oziroma – v primeru, da gre za posege brez ustreznih dovoljenj – inšpekcijskega nadzorstva. Vseeno pa je potrebno ob tej priložnosti ponoviti, da mora imeti vsak poseg v prostor in njegove zaščitene prvine splošnega pomena (gl. npr. 6. do 12. in 31. člen ZUreP) podlago v prostorskih planskih aktih občine in v prostorskih izvedbenih aktih občine, bodisi v prostorskih ureditvenih pogojih ali v ustreznem izvedbenem načrtu. ZUN ne določa natančnih kriterijev za to, kateri posegi zunaj ureditvenih območij naselij se morajo urediti s samostojnim prostorskim izvedbenim načrtom, vendar bi glede na velikost objekta gramoznice in glede na naravne okoliščine (poplavno območje, bližnje vodno zajetje itn.) delovanje gramoznice, njena morebitna širitev in končno tudi njeno zaprtje in renaturacija zahtevala ob planski določitvi tudi izdelavo prostorskega ureditvenega načrta, v katerem bi bili prostorski in varstveni pogoji njenega delovanja natančno določeni.

7. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in člani dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.