Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Tihomirja Stepanova in drugih iz Izole na seji dne 3. julija 1997

1. Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka o zazidalnem načrtu “Marina”v Izoli (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana, št. 4/90) se sprejme.
2. Izvrševanje odloka o zazidalnem načrtu “Marina” v Izoli se do končne odločitve ustavnega sodišča začasno zadrži.

1. Pobudniki navajajo, da je izpodbijani odlok v neskladju z določbami o sprejemanju prostorskih izvedbenih aktov iz zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 – v nadaljevanju: ZUN). Ob javni razgrnitvi osnutka naj bi bil Izvršni svet Skupščine Občine Izola ne sklical javne obravnave, kar naj bi bilo v nasprotju z 38. členom ZUN. Poleg tega naj bi v času sprejemanja izpodbijanega odloka še ne bil objavljen družbeni plan Občine Izola za obdobje 1986–1990 (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana, št. 19/90), zato naj bi pobudniki ne mogli preveriti njune medsebojne usklajenosti.
2. Poleg tega naj bi izpodbijani odlok ne bil v skladu z določbami občinskega dolgoročnega in srednjeročnega plana. Dolgoročni plan Občine Izola (Uradne objave Občine Izola, št. 5/89) namreč določa, da v celotnem območju občine do leta 2000 ne bodo odpirali novih zazidljivih območij za počitniške objekte, na zelenih površinah pa je prepovedano graditi stavbne objekte in spreminjati ekološke pogoje rasti (točke 4.4.0 in 4.4.2). Izpodbijani odlok naj bi kršil obe navedeni določbi plana, saj naj bi predvideval gradnjo novih objektov počitniške rabe in delno pozidavo parka Arrigoni. Ob tem naj bi rešitve izpodbijanega odloka ne ustrezale ekološkim, strokovnim in varovalnim zahtevam, ki jih določa dolgoročni plan občine.
3. Srednjeročni plan občine naj bi v poglavju “Razvojne naloge po dejavnostih” nikjer ne ne predvideval gradnje novega veslaškega kluba in apartmajskega poslovno-turističnega objekta (ki sta tudi predvidena z izpodbijanim aktom). Ob tem naj bi izpodbijani odlok ne upošteval smernic urbanističnih usmeritev iz točke 4.5.4 srednjeročnega plana občine glede zagotovitve potrebnih površin za operativno delo objekta, varovanje obstoječih zelenih površin, sorazmerja med predvidenimi posegi in prostorskimi zmogljivostmi območja itn. Ob tem naj bi bile tolerance po izpodbijanem odloku tako velike, da omogočajo gradnjo česarkoli in kadarkoli. Odlok naj bi dobil tudi negativno oceno študije SEPO, ki naj bi bila sestavni del zazidalnega načrta Marina.
4. Posegi naj bi se na območju urejanja izpodbijanega odloka postopno izvajali že dalj časa in to nekateri (centralni del marine) tudi brez predpisanih dovoljenj. Ker zaradi nezakonitega izvajanja nastajajo težko popravljive škodljive posledice, pobudniki predlagajo ustavnemu sodišču, da izpodbijani odlok v celoti razveljavi, pred tem pa sprejme začasno zadržanje njegovega izvrševanja in s tem ustavi nadaljnje izvajanje spornih posegov.
5. Svoj pravni interes pobudniki izkazujejo z dejstvom, da živijo v bližini objektov, predvidenih z izpodbijanim odlokom, in da se s temi posegi v prostor močno posega v njihovo življenje v neposredni in širši okolici njihovih bivališč. Gradnja predvidenih posegov bo močno povečala onesnaženje obale in morja ter hrup.
6. Občinski svet Izola je v zvezi s pobudo sprejel sklep, s katerim ugotavlja, da ni razlogov za izpodbijanje zazidalnega načrta Marina in za začasno zadržanje njegovega izvajanja.
7. Tudi Ministrstvo za okolje in prostor je v svojem mnenju menilo, da ni razlogov za razveljavitev izpodbijanega odloka. Objekti centralnega dela Marine naj bi se gradili na podlagi lokacijskega dovoljenja, ki ga je 27. 2. 1995 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. Dolgoročni plan Občine Izola je bil v osnutku pripravljen že leta 1986, vendar je bil zaradi neusklajenosti z dolgoročnim republiškim planom nato usklajevan in sprejet šele leta 1989 (Uradne objave Občine Izola, št. 5/89). Srednjeročni plan Občine Izola je bil sprejet 3. 3. 1989 – Uradne objave Občine Izola, št. 19/90). Zakon o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju – Uradni list RS, št. 48/90 – v nadaljevanju: ZPUP) je določil, da od njegove uveljavitve dalje veljajo samo prostorske sestavine družbenih planov; tako naj ne bi več veljale določbe o postopnosti izgradnje Marine. Te naj bi bile povzete iz družbenega dogovora o izvajanju družbenega plana Občine Izola, ki pa ne velja več. Očitki pobudnikov, da izpodbijani odlok ne omogoča realizacije srednjeročne faze po odločitvah srednjeročnega plana Občine Izola, naj bi torej ne držale.
8. Ministrstvo nadalje meni, da pri oceni skupine SEPO (pri Inštitutu Jožef Stefan) ne gre za zakonske pogoje, pač pa da so v njej le opredeljeni pogoji, ki naj bi jih pri realizaciji zazidalnega načrta upoštevali. Za zazidalni načrt naj bi bila sicer pridobljena vsa z zakonom zahtevana soglasja pristojnih organov. Vsa soglasja naj bi bila zbrana tudi v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo spornih objektov. Tudi tolerance, ki jih dopušča izpodbijani odlok, naj bi bile v skladu z ZUN.

9. Izpodbijani odlok je ustavno sodišče doslej že dvakrat obravnavalo. Z odločbo št. U-I-5/92 z dne 9. 7. 1992 (OdlUS I, 49) je delno razveljavilo določbo 6. člena izpodbijanega odloka, ker je bila delno neusklajena s srednjeročnim občinskim planom. Zatem je z odločbo št. U-I-95/93 z dne 5. 5. 1994 (OdlUS III, 43) odločilo, da se razveljavita odlok o spremembah srednjeročnega plana Občine Izola in odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o zazidalnem načrtu Marina v Izoli (Uradne objave Občine Izola, št. 4/93). Spremembe srednjeročnega plana občine so bile namreč sprejete brez strokovnih podlag pristojnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, obenem pa niso bile usklajene z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin republiških planov.
10. Kljub že večkratnemu odločanju o izpodbijanem aktu je ustavno sodišče tudi tokratno pobudo sprejelo. Pobudniki namreč navajajo, da je v njem nekaj novih morebitnih kršitev ZUN, ki jih ustavno sodišče v prejšnjih dveh postopkih še ni obravnavalo, ker še niso bile zatrjevane. V nadaljevanju postopka bo ustavno sodišče moralo predvsem ugotoviti, ali so bile v postopku sprejemanja izpodbijanega odloka upoštevane določbe ZUN (predvsem glede javne obravnave in obveščenosti javnosti o nameravanih posegih).
11. Ustavno sodišče je zadržalo tudi nadaljnje izvrševanje določb izpodbijanega odloka do svoje končne odločitve, saj bi nadaljnje izvrševanje lahko privedlo do nadaljnjega izvajanja posegov po zazidalnem načrtu in s tem do nepopravljivih posledic. Ustavno sodišče je v tej zadevi zadržalo izvrševanje odloka, ki je v veljavi že sedem let in na podlagi katerega že ves ta čas poteka postopna izvedba predvidenih posegov. Zato je umestno poudariti, da zadržanje izvrševanja pomeni predvsem, da na podlagi zadržanega odloka ni mogoče izdajati novih dovoljenj za izvajanje predvidenih posegov. Trditve pobudnikov o dejanskem izvajanju z odlokom predvidenih posegov brez vseh potrebnih dovoljenj niso predmet te presoje zakonitosti in tega zadržanja, pač pa ustreznih inšpekcijskih postopkov.

12. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi tretjega odstavka 26. ter 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.