Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi D. V. P. in M. P., ki ju zastopa U. B., odvetnik v K., po opravljeni javni obravnavi dne 9. oktobra 1997, na sejah dne 9. in 16. oktobra 1997

1. Odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj št. 464-09/96 z dne 13. 2. 1997 in odločba Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo št. LP 00797/1995 z dne 22. 12. 1995 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne pristojnemu organu prve stopnje – Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo – v ponovno odločanje.
3. Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določb 59., 59.a, 59.b in 59.c člena uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 55/93, 62/93, 72/93, 19/94, 45/94 in 5/95) se ustavi.

Navedbe pritožnikov
1. Ustavna pritožnika v ustavni pritožbi zoper odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj (v nadaljevanju: ministrstvo) v zvezi z odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: agencija), s katero je bil sprejet program lastninskega preoblikovanja podjetja Industrija bombažnih izdelkov p.o. K. (v nadaljevanju: IBI p.o. K.), uveljavljata kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena ustave in kršitev pravice enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen ustave. Pritožnika, ki sta pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca pokojnega A. P., navajata, da je bilo z delno odločbo Sekretariata za gospodarstvo Občine Kranj št. 301 – 17/92 z dne 14. 2. 1994 odločeno, da se vrne podržavljeno gospodarsko podjetje P. A., Tovarna volnenih in bombažnih tkanin v K., po stanju iz zapisnika o predaji in prevzemu z dne 7. 12. 1946 (razen v njem nevedenih denarnih sredstev) z vzpostavitvijo lastninskega deleža na družbenem kapitalu zavezanca IBI p.o. K. Z navedeno odločbo je bilo tudi sporazumno ugotovljeno, da je vrednost nepremičnega premoženja v času podržavljenja znašala 2,357.022 DEM in vrednost drugega premoženja 1,357.022 USD. Upravni organ pa ni določil višine lastninskega deleža upravičenca v družbenem kapitalu, ker vrednost družbenega kapitala zavezanca v času izdaje odločbe še ni bila znana, ampak je ugotovil le vrednost odvzetega premoženja upravičencev. Po mnenju pritožnikov bi upravni organ po sprejetju programa lastninskega preoblikovanja zavezanca v kontradiktornem upravnem postopku moral odločiti še o višini družbenega kapitala zavezanca in posledično o lastninskem deležu upravičenca. Meritorne odločitve o vzpostavitvi lastninskega deleža naj ne bi bilo mogoče nadomestiti z odločitvijo v drugem postopku – v postopku potrjevanja lastninskega preoblikovanja podjetja. Po izrecni določbi drugega odstavka 9. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 – odločba US in 1/96 – v nadaljevanju: ZLPP) določbe tega zakona ne posegajo v druge pravice upravičencev (razen tistih, ki se nanašajo na zavarovanje). Po mnenju pritožnikov je sporna tako višina ugotovljenega družbenega kapitala, kakor tudi višina lastninskih deležev na družbenem kapitalu.
2. Pritožnika menita, da so navedbe ministrstva v izpodbijani odločbi o nespornosti ugotovljene višine družbenega kapitala in lastninskih deležev netočne in poudarjata, da niso imeli možnosti sodelovati v postopku sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja zavezanca in tako oceniti pravilnosti otvoritvene bilance, preveriti elemente in posamezne postavke (drugi odstavek 4. člena ZLPP), ter podati svoje pripombe in nasprotne dokaze. Agencija pritožnikom ni priznala statusa stranke v postopku sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja podjetja, kljub temu da je pritožnica D. V. P. s posebno vlogo v smislu 139. člena zakona o upravnem postopku zahtevala, da se ji prizna status stranke. Agencija o zahtevi pritožnice tudi ni izdala nobene odločbe.
3. Premoženje pritožnikov naj bi bilo tudi vrednoteno po drugačnih – bistveno neugodnejših merilih kot premoženje zavezanca. Pri tem se pritožnika sklicujeta na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-169/93 z dne 30. 6. 1994 (OdlUS III, 83) in navajata, da je ustavno sodišče v tej odločbi sprejelo stališče, da bi bil upravičenec v neenakopravnem položaju z drugimi nosilci preostalega dela družbenega kapitala, če delež upravičenca na kapitalu ne bi bil določen po enakih merilih. Pritožnika menita, da bi moral biti lastninski delež vseh upravičencev večji, tako da bi znašal približno 35% namesto sedaj določenih približno 25%. Po mnenju pritožnikov je očitno, da je bil z odobrenim programom lastninskega preoblikovanja prekršen drugi odstavek 37. člena ZDen, po katerem mora biti vrednost lastninskega deleža enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem premoženju.
Izpodbijani odločbi
4. Ministrstvo je v izpodbijani odločbi potrdilo stališče agencije, da denacionalizacijski upravičenci nimajo položaja stranke v postopku sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja podjetja. V svoji odločbi navaja pristojnosti, pravice in obveznosti agencije, ki jih ta ima na podlagi zakona o agenciji, ZLPP ter uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (13. do 18.a člen). Med drugim se sklicuje na 18. člen te uredbe, ki določa, da mora podjetje odobreni program s priporočeno pošiljko poslati tudi upravičencem po ZDen. Ministrstvo nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da program lastninskega preoblikovanja na položaj denacionalizacijskih upravičencev “po logiki stvari sploh ne more vplivati, dokler ni sprejet”. Čeprav ministrstvo v izpodbijani odločbi hkrati tudi zaključuje, da se na denacionalizacijske upravičence “tudi raztezajo učinki sprejetega načina preoblikovanja podjetja”, jim statusa stranke v postopku odločanja o programu lastninskega preoblikovanja ne priznava. Meni, da morajo biti upravičenci le seznanjeni s programom lastninskega preoblikovanja.
5. Z odločbo o sprejemu lastninskega preoblikovanja podjetja IBI p.o. K. je agencija določila višino družbenega kapitala na dan 1. 1. 1993 v višini 1.173,280.000 SIT. Na podlagi ugotovljene vrednosti družbenega kapitala je določila tudi število začasnic (po vpisu v register – delnic), in sicer 117.328 začasnic z nominalno vrednostjo 10.000 SIT. Agencija je odločila, da bo podjetje izročilo denacionalizacijskim upravičencem 37.001 delnico in začasno preneslo na sklad 3.883 delnic za zavarovanje pravic upravičencev.
Sprejem ustavne pritožbe
6. Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe na seji dne 8. maja 1997 sprejelo ustavno pritožbo pritožnikov v obravnavo na podlagi drugega odstavka 51. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Ugotovilo je, da je bila pritožnikoma v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja IBI p.o. K. očitno kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ker agencija kot tudi ministrstvo pritožnikoma nista priznala položaja stranke v postopku. Ustavno sodišče je na podlagi 58. člena ZUstS tudi zadržalo izvršitev izpodbijanih odločb, ker je ugotovilo, da bi z dokončno izvršitvijo izpodbijanih odločb lahko nastale za pritožnika težko popravljive posledice. V zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena ustave, ki naj bi bila storjena s tem, da se je z oblikovanjem rezerv v otvoritveni bilanci zmanjšala vrednost družbenega kapitala in s tem tudi lastninski delež pritožnikov na družbenem kapitalu podjetja, je ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena začelo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določb 59., 59.a, 59.b in 59.c člena uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 55/93, 62/93, 72/93, 19/94, 45/94 in 5/95 – v nadaljevanju: uredbe o metodologiji).
Odgovor ministrstva
7. Ministrstvo v svojem odgovoru na ustavno pritožbo z dne 24. 4. 1997, ki ga je podalo še pred sprejemom ustavne pritožbe, meni, da so navedbe pritožnikov v ustavni pritožbi zavajajoče in da je lastninski delež pritožnikov v osnovnem kapitalu podjetja IBI p.o. K. določen v skladu z denacionalizacijsko odločbo oziroma s sporazumom med pritožniki in podjetjem IBI p.o. K.
Odgovor agencije
8. Agencija v svojem odgovoru pojasnjuje, da podjetja po nobenem predpisu niso dolžna voditi postopka sprejemanja programa preoblikovanja po pravilih splošnega upravnega postopka, po katerih bi denacionalizacijskim upravičencem pripadal status stranke. Vsakršno sodelovanje denacionalizacijskih upravičencev v postopku sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja bi poseglo v avtonomnost organov upravljanja teh podjetij, zagotovljeno s prvim in drugim odstavkom 19. člena ZLPP. Poudarja, da se javna pooblastila agencije po ZLPP nanašajo le na presojo ustreznosti in zakonitosti programa lastninskega preoblikovanja podjetja, in zato ta postopek presoje po naravi stvari ne more biti kontradiktoren. Sodelovanje denacionalizacijskih upravičencev v tem postopku bi pomenilo, da bi sami presojali ustreznost izvršitve odločbe o zavarovanju svojih zahtevkov in tako posegali v izvrševanje javnih pooblastil, ki po zakonu pripadajo agenciji.
9. V zvezi z odločitvijo ustavnega sodišča o začetku postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb 59., 59.a, 59.b in 59.c člena uredbe o metodologiji agencija navaja, da jih ni mogoče presojati na podlagi določb ZLPP, ampak izključno po določbah zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD). Meni, da pomeni oblikovanje rezerv na podlagi navedenih določb uskladitev pravnoorganizacijske oblike preoblikovanega podjetja z določbami o rezervah ZGD in prilaga mnenje mag. M. D. o namenu oblikovanja rezerv na podlagi navedenih določb uredbe o metodologiji. Iz navedenega mnenja je razvidno, da so podjetja z oblikovanjem rezerv po navedenih določbah dobila nove možnosti za oblikovanje računovodskih izhodišč, ki jim bodo omogočala realnejše izkazovanje poslovnega izida po zaključenem procesu privatizacije. Sprememba metodologije je izhajala iz stališča, da ni vsebinske razlike med osnovnim kapitalom v procesu privatizacije in osnovnim kapitalom v skladu z zakonodajo in Slovenskimi računovodskimi standardi. Tako je določba, da se v otvoritveni bilanci stanja zmanjša osnovni kapital za znesek oblikovanih rezerv, v skladu s slovenskimi in mednarodnimi računovodskimi standardi, kar pa tudi ne vpliva na višino družbenega kapitala. Na podlagi domače in mednarodne ekonomske teorije imajo vsi neregistrirani deli kapitala v delniški družbi z navadnimi delnicami (vplačani presežek kapitala, rezerve, preneseni čisti dobiček oziroma izguba iz prejšnjih let, revalorizacijski popravki osnovnega kapitala) iste lastnike kot osnovni kapital v deležih, ki so enaki deležem v osnovnem kapitalu.
10. Iz podatkov o oblikovanju rezerv pri lastninskem preoblikovanju podjetij je razvidno, ki jih je na zahtevo ustavnega sodišča predložila agencija, da je do 29. 5. 1997 agencija izdala soglasje 829 podjetjem, ki so v otvoritveni bilanci stanja oblikovala rezerve. Od teh 829 podjetij je 38 podjetij vzpostavilo lastninski delež za denacionalizacijske upravičence in 74 podjetij je začasno preneslo delnice na Sklad RS za razvoj – sedaj Slovensko razvojno družbo – zaradi rezervacije lastninskega deleža za denacionalizacijske upravičence.
Odgovor in stališče vlade
11. Vlada Republike Slovenije v svojem odgovoru navaja, da je izdala uredbo o metodologiji, katere del so izpodbijane določbe o oblikovanju rezerv, v skladu s svojimi pooblastili kot podzakonski akt, ki ureja postopek lastninskega preoblikovanja podjetij. Opozarja, da so bile izpodbijane določbe uporabljene pri vseh dosedanjih lastninskih preoblikovanjih podjetij, in da bi njihova razveljavitev ali spreminjanje predstavljalo resen poseg v pridobljene pravice lastnikov olastninjenih podjetij.
Strokovno mnenje Slovenskega inštituta za revizijo
12. Slovenski inštitut za revizijo v svojem strokovnem mnenju pojasnjuje, da so nekatera podjetja na podlagi ZLPP in uredbe o metodologiji naročila izdelavo ocenitve podjetja, ki so bile opravljene na drugačnih podlagah, in je bila zato ocenjena vrednost podjetja drugačna – praviloma nižja – od vrednosti kapitala, ugotovljenega z metodologijo, in da se je razlika med vrednostjo kapitala, ugotovljenega z metodologijo in ocenjeno vrednostjo prvotno izkazovala kot dolgoročna rezervacija, s spremembo uredbe o metodologiji (59., 59.a, 59.b, in 59.c člen) pa se je ta razlika izkazovala kot rezerve (59.a člen) in kot dolgoročne rezervacije. Prodajno ceno delnic je za take primere, ko je bil kapital podjetja sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv, urejal 59.c člen uredbe o metodologiji, in sicer je bila prodajna cena delnic enaka ali večja od razmerja med vrednostjo podjetja, ki jo je ocenil pooblaščeni ocenjevalec in številom delnic. Zaradi lažjega razumevanja Inštitut navaja konkreten primer: če je bila vrednost družbenega kapitala po metodologiji 1000 enot, po cenitvi podjetja (ocenjena vrednost) pa 800 enot, je kapital podjetja sestavljen iz osnovnega kapitala 800 enot in 200 enot rezerv in so upravičenci lahko svoje certifikate zamenjali za delnice podjetja po prodajni ceni delnice 800 deljeno s številom delnic.
13. V zvezi z obravnavano ustavno pritožbo je po mnenju inšituta pomemben način ugotavljanja deleža denacionalizacijskega upravičenca v kapitalu podjetja. Če je bilo z odločbo upravnega organa ugotovljeno, da je delež denacionalizacijskega upravičenca določen v odstotku v kapitalu oziroma vrednosti podjetja, potem je tudi denacionalizacijski upravičenec udeležen tako v osnovnem kapitalu kot tudi v rezervah podjetja. V primeru, ko je denacionalizacijski upravičenec upravičen do določenega zneska (nominalno določenega) v kapitalu podjetja, pa je po mnenju inštituta pomembno vprašanje, ali se delež določi od velikosti kapitala, ugotovljenega z metodologijo (1000 enot) ali pa od ocenjene vrednosti podjetja (800 enot). Inštitut v svojem mnenju ne daje odgovora na to vprašanje, ampak le poudarja, da so upravičenci do certifikatov lahko svoje certifikate zamenjali za delnice podjetja po prodajni ceni, ki se je izračunala iz ocenjene vrednosti kapitala podjetja (od 800 enot).

Kršitev 22. člena ustave
14. Ustavno sodišče je že v sklepu o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo ugotovilo, da je bila pritožnikoma z izpodbijanima odločbama ministrstva in agencije očitno kršena ustavna pravica iz 22. člena ustave, ker jima ni bilo zagotovljeno enako varstvo njunih pravic in pravnih koristi v postopku pred državnimi organi in je razloge za ugotovljeno kršitev že delno obrazložilo v točkah 12, 13 in 14 obrazložitve tega sklepa. Ustavno sodišče v postopku obravnavanja in odločanja o ustavni pritožbi ni našlo nobenih razlogov, ki bi narekovali drugačno odločitev, ampak ponovno ugotavlja, da je bila z izpodbijanima odločbama, ki denacionalizacijskim upravičencem ne priznavata položaja stranke v postopku sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja podjetja IBI p.o. K., kršena ustavna pravica iz 22. člena. Ustavno sodišče ni moglo upoštevati razlogov, ki naj bi po mnenju ministrstva in agencije opravičevali njuno odločitev v izpodbijanih odločbah.
15. ZLPP ne daje agenciji pristojnosti v vseh fazah postopka lastninskega preoblikovanja. V drugem odstavku 19. člena je dana agenciji pristojnost sodelovanja v postopku lastninskega preoblikovanja potem, ko organ upravljanja podjetja sprejme program preoblikovanja. Pristojnost agencije je, da oceni ustreznost in zakonitost programa in lahko v skladu s svojo presojo v roku 30 dni izda odločbo o odobritvi programa ali odločbo o zavrnitvi programa. ZLPP določa pristojnost agencije še v zadnji – izvedbeni – fazi postopka lastninskega preoblikovanja. Tretji odstavek 20. člena določa, da mora podjetje pred vpisom v sodni register pridobiti soglasje agencije. Agencija mora na podlagi četrtega odstavka 20. člena v 30 dneh soglasje izdati ali pa njegovo izdajo zavrniti. Večje pristojnosti v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja daje zakon agenciji v primeru, če se podjetje ni preoblikovalo v zakonsko določenem roku. V takem primeru podjetje na podlagi šestega odstavka 20. člena izgubi možnost avtonomnega preoblikovanja in vse upravljalske pravice v zvezi z lastninskim preoblikovanjem prevzame agencija.
16. Na podlagi tretjega odstavka 37. člena ZLPP, ki je bil sprejet z novelo ZLPP (Uradni list RS, št. 31/93), je postalo nesporno, da mora agencija svoje odločitve v postopkih preoblikovanja podjetij izdajati po pravilih splošnega upravnega postopka. To pomeni, da mora v okviru svojih pristojnosti v postopkih lastninskega preoblikovanja upoštevati vse določbe zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP). Na podlagi 49. in 5. člena ZUP ni stranka v postopku le oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek ali zoper katero teče postopek, ampak tudi vsaka oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Zato v tistem delu postopka lastninskega preoblikovanja podjetja, v katerem agencija kot javni zavod vodi upravni postopek, ni v vsakem primeru stranka v postopku le samo podjetje, ki se lastninsko preoblikuje. V vseh podjetjih, pri katerih se vrača podržavljeno premoženje (kapital) z vzpostavitvijo lastninskega deleža na družbenem kapitalu podjetja, je stranka v postopku tudi denacionalizacijski upravičenec. S pravnomočnimi denacionalizacijskimi odločbami ali z začasnimi odredbami o zavarovanju denacionalizacijski upravičenci pridobijo pravico do vrnitve oziroma zavarovanja svojega podržavljenega premoženja – kapitala in za varstvo te pravice morajo imeti položaj stranke v tistih fazah lastninskega preoblikovanja, v katerih agencija odloča v upravnem postopku o navedenih pravicah. S sprejemom programa o lastninskem preoblikovanju organ upravljanja podjetja odloči o izvršitvi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb ali začasnih odredb o zavarovanju (14. člen ZLPP), agencija pa mora v okviru svojih pristojnosti preveriti tudi pravilnost in zakonitost izvršitve teh odločb. V tem delu postopka so, poleg podjetja, stranke v postopku tudi denacionalizacijski upravičenci, saj se odloča o njihovih pravicah, in v večini primerov si interesi obeh strank tudi nasprotujejo.
17. V obravnavani zadevi je agencija izdala izpodbijano odločbo na podlagi šestega odstavka 20. člena ZLPP, ker podjetje IBI p.o. K. ni izvedlo preoblikovanja v zakonskem roku in je s tem izgubilo pooblastilo samostojnega sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja podjetja (glede izbire in izvedbe). Z izpodbijano odločbo je agencija sprejela (ne samo odobrila) program lastninskega preoblikovanja, po katerem znaša lastninski delež denacionalizacijskih upravičencev na družbenem kapitalu 25,84%, kar predstavlja pravico do 40.884 delnic z nominalno vrednostjo 10.000 SIT. Pred sprejemom programa agencija ni dala denacionalizacijskim upravičencem možnosti, da se seznanijo z načinom izvršitve pravnomočnih denacionalizacijskih odločb o vrnitvi podržavljenega premoženja oziroma pravnomočne začasne odredbe o zavarovanju in se tudi izjavijo o predlaganem načinu izvršitve (prvi odstavek 8. člena ZUP – načelo zaslišanja stranke). Če bi agencija na podlagi zaslišanja upravičencev ugotovila, da si interesi obeh strank nasprotujejo, bi morala na podlagi 149. člena ZUP razpisati tudi ustno obravnavo.
18. Ker je agencija izdala izpodbijano odločbo v postopku sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja podjetja IBI p.o. K., v katerem ni upoštevala določb upravnega postopka in ni obravnavala denacionalizacijskih upravičencev kot strank v postopku, je kršila njihovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Zato je ustavno sodišče odločbo agencije in odločbo ministrstva, ki je odločbo agencije v pritožbenem postopku potrdilo, razveljavilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju bo morala agencija obravnavati denacionalizacijske upravičence kot stranke v postopku sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja podjetja IBI p.o. K. v skladu z določbami ZUP. Odvzem možnosti udeležbe v postopku osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, pomeni tudi kršitev zakonitosti, ki je na podlagi 10. točke 249. člena ZUP razlog za obnovo postopka, ki jo stranka lahko predlaga v roku enega meseca od dneva vročitve dokončne odločbe (5. točka prvega odstavka 252. člena ZUP).
Kršitev 33. člena ustave
19. Ustavno sodišče ni sprejelo ustavne pritožbe v obravnavo le zaradi kršitve pravice iz 22. člena ustave, ampak tudi zaradi preučitve vprašanja, ali ni bila z določitvijo lastninskih deležev na družbenem premoženju podjetja IBI p.o. K. kršena pravica pritožnikov do zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Pritožnika sta s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, s katero je bilo odločeno, da se ugotovljena vrednost premoženja po stanju v času podržavljenja vrne z vzpostavitvijo lastninskega deleža na družbenem kapitalu zavezanca, pridobila lastninsko pravico, ki uživa ustavno varstvo na podlagi 33. člena ustave (odločba ustavnega sodišča št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, objavljena v Uradnem listu RS, št. 24/95 in v zbirki OdlUS IV, 42).
20. V zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do zasebne lastnine je ustavno sodišče s sklepom o sprejemu ustavne pritožbe začelo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o metodologiji, da bi ugotovilo, ali se je zaradi oblikovanja rezerv zmanjšala vrednost družbenega kapitala in s tem tudi lastninski delež pritožnikov. V postopku obravnavanja ustavne pritožbe je ugotovilo, da je zaradi oblikovanja rezerv v otvoritveni bilanci, ki je bila osnova za preoblikovanje podjetja IBI p.o. K., sicer prišlo do neenakopravnega obravnavanja denacionalizacijskih upravičencev v primerjavi z drugimi udeleženci lastninjenja, ni pa bila s tem kršena njihova ustavna pravica do zasebne lastnine. Delež denacionalizacijskih upravičencev se je namreč določil od vrednosti celotnega družbenega kapitala (osnovnega kapitala in rezerv), ugotovljenega z otvoritveno bilanco po metodologiji, medtem ko je podjetje z oblikovanjem rezerv dobilo precejšnjo ugodnost, saj je za znesek oblikovanih rezerv lahko zmanjšalo osnovni kapital. Tako zmanjšani osnovni kapital je bil osnova za določitev nominalne vrednosti vseh delnic (59.b člen uredbe o metodologiji). Iz programa lastninskega preoblikovanja podjetja IBI p.o. K. je razvidno, da je oblikovanje rezerv pomenilo zmanjšanje vrednosti družbenega kapitala, ugotovljenega po metodologiji, na ocenjeno vrednost družbenega kapitala in s tem dejansko notranje lastninjenje na podlagi ocenjene vrednosti podjetja. Ustavno sodišče ugotavlja, da je z opisanim načinom lastninjenja prišlo do kršitve načela enakosti iz 14. člena ustave, saj se je delež denacionalizacijskih upravičencev določal na premoženju, ki je bilo ugotovljeno po drugačnih merilih kot pa premoženje, ki je bilo dejansko osnova za preoblikovanje podjetja. Zato ustavno sodišče opozarja na odločbo št. U-I-169/93 z dne 30. 6. 1994 (OdlUS III, 83), v kateri je ustavno sodišče izrecno navedlo: “Če tako določeni delež upravičenca na kapitalu podjetja ne bi bil določen po enakih merilih kot preostali del družbenega kapitala podjetja, bi bil upravičenec v neenakopravnem položaju z novimi nosilci preostalega dela družbenega premoženja, s čimer bi bila ogrožena njegova podjetniška svoboda, ki jo zagotavlja 74. člen ustave.”
21. Agencija v svojem odgovoru navaja, da ZLPP v prvem odstavku 16. člena zavezuje, da se določi višina lastninskega deleža na družbenem kapitalu, ki se ugotovi z otvoritveno bilanco po metodologiji. Iz odgovora agencije in iz 54. člena uredbe o metodologiji je razvidno, da so se določbe ZLPP, ki se sklicujejo na “vrednost kapitala, ugotovljenega na podlagi vrednosti po 4. členu”, razlagale in uporabljale, kot da bi zakon v 4. členu urejal ugotavljanje le vrednosti družbenega kapitala z otvoritveno bilanco po metodologiji. Kolikor bi bil namen zakonodajalca, da celotni 4. člen ZLPP ne velja za denacionalizacijske upravičence in da se lastninski delež lahko določi izključno od vrednosti družbenega kapitala, ugotovljenega po metodologiji, bi moral ta namen izrecno opredeliti. Da je bil namen zakonodajalca ravno nasproten, je razvidno iz drugega in tretjega odstavka 16. člena. Iz besedila tretjega odstavka 16. člena izhaja načelo, da se pri določitvi lastninskih deležev mora upoštevati realna vrednost družbenega kapitala podjetja in da ta realna vrednost ne predstavlja v vsakem primeru vrednosti, ki je bila ugotovljena po metodologiji iz prvega in drugega odstavka 4. člena. Tretji odstavek 16. člena imperativno določa, da se vrednost družbenega kapitala ugotovi na način iz tretjega odstavka 4. člena,”če pristojni organ utemeljeno dvomi, da vrednost, ugotovljena na način iz prvega in drugega odstavka 4. člena tega zakona, ne ustreza realni vrednosti družbenega kapitala podjetja.”
22. Iz izpodbijanih določb je razvidno, da je bila osnova za določitev lastninskih deležev denacionalizacijskih upravičencev vrednost družbenega kapitala, ugotovljenega na podlagi metodologije iz prvega odstavka 4. člena ZLPP (2.141,571.000 SIT). Nadalje je razvidno, da je bilo družbeno premoženje podjetja IBI p.o. K. ocenjeno tudi na podlagi tretjega odstavka 4. člena (1.583,702.000 SIT) in da je ta ocenjena vrednost podjetja nižja od vrednosti, ugotovljene na podlagi metodologije iz prvega odstavka 4. člena. Zato ustavno sodišče ugotavlja, da so dvomi denacionalizacijskih upravičencev o realni vrednosti družbenega kapitala, ugotovljenega po metodologiji, povsem upravičeni, in da bi morala agencija, ko je določala delež denacionalizacijskih upravičencev, v kontradiktornem postopku ugotoviti, katera cenitev najbolje ustreza realni vrednosti družbenega kapitala podjetja. Ker je bil z izpodbijanima odločbama določen lastninski delež denacionalizacijskih upravičencev na podlagi vrednosti družbenega kapitala, ugotovljenega po metodologiji iz prvega odstavka 4. člena, kljub nižje ocenjeni vrednosti na podlagi tretjega odstavka 4. člena, ustavno sodišče zaključuje, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena tudi pravica denacionalizacijskih upravičencev do zasebne lastnine iz 33. člena ustave in je razveljavilo izpodbijani odločbi tudi zaradi navedene kršitve.
23. V zvezi z odgovorom agencije, da na podlagi 16. člena ZLPP ni pristojna odločati o višini lastninskega deleža, ampak da je “pristojni organ” upravni organ, ki je izdal denacionalizacijsko odločbo, ustavno sodišče ugotavlja, da agencija je tisti “pristojni organ” iz prvega odstavka 16. člena v vseh primerih, ko upravni organ ob izdaji denacionalizacijske odločbe še ni razpolagal s podatki o vrednosti družbenega premoženja podjetja in je iz tega razloga v denacionalizacijski odločbi določena le absolutna vrednost podržavljenega premoženja, ki se vrača. Agencija je na podlagi drugega odstavka 19. člena ZLPP pristojna, da preveri, ali je sprejeti program preoblikovanja podjetja v skladu z zakonom. Agencija je torej dolžna, da ugotovi, ali je organ upravljanja podjetja v programu preoblikovanja, v katerem je na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe določil lastninske deleže denacionalizacijskih upravičencev, upošteval določbe drugega in tretjega odstavka 16. člena ZLPP. Pisno soglasje agencije k programu lastninskega preoblikovanja podjetja ima na podlagi tretjega odstavka 37. člena ZLPP naravo upravne odločbe, zoper katero so dovoljena vsa pravna sredstva. Kot je bilo že navedeno v 17. točki te obrazložitve, je agencija v obravnavani zadevi izdala izpodbijano odločbo samostojno na podlagi šestega odstavka 20. člena ZLPP in je torej tudi povsem samostojno določila lastninske deleže denacionalizacijskih upravičencev na družbenem kapitalu podjetja IBI p.o. K. Agencija se je z izpodbijano odločbo torej že izrekla o svoji pristojnosti. Ustavno sodišče ugotavlja, da je agencija tisti organ, ki je tudi najbolj strokovno usposobljen za določitev lastninskih deležev, kolikor lastninski deleži niso bili že določeni v denacionalizacijskem postopku, in je agencijo na podlagi 16. člena ZLPP potrebno šteti za pristojni organ odločanja.
24. Pri ponovnem odločanju bo agencija pri določanju višine lastninskega deleža denacionalizacijskih upravičencev na družbenem kapitalu podjetja IBI p.o. K. morala upoštevati načela za ugotavljanje vrednosti družbenega kapitala, določena v prvem, drugem in tretjem odstavku 16. člena ZLPP.

25. Na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS lahko ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi razveljavi ali odpravi predpis le, če ugotovi, da posamični akt, ki naj bi ga odpravilo, temelji na protiustavnem predpisu. Kakor je razvidno iz 20. točke obrazložitve te odločbe, je ustavno sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da izpodbijana posamična akta, katera je ustavno sodišče razveljavilo, ne temeljita na določbah predpisa, glede katerega je ustavno sodišče začelo postopek ustavnosti in zakonitosti. Ker niso podani zakonski pogoji iz drugega odstavka 59. člena ZUstS, da bi ustavno sodišče postopek presoje nadaljevalo, je ob smiselni uporabi tretjega odstavka 28. člena ZUstS postopek ustavilo.

26. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena in smiselne uporabe tretjega odstvka 28. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Prvo in drugo točko izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ude. Tretjo točko izreka je sprejelo soglasno.