Na podlagi 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) in 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 – odl. US RS in 29/95) izdaja minister za znanost in tehnologijo

1 SPLOŠNO
1.1 Osebna vozila kategorije* M1 morajo biti homologirana skladno s to odredbo.
2 PODROČJE UPORABE
2.1 Ta odredba se nanaša na trdnost sedežev in njihovo pritrditev, opremljenih z nasloni za glavo ali brez njih, na konstrukcijsko izvedbo zadnjega dela naslonjal sedežev** in na karakteristike naslonov za glavo v vozilih kategorije M1.
2.2 Ne nanaša se na zložljive sedeže, sedeže, postavljene nasprotno ali prečno na smer vožnje, ter na naslone za glavo, montirane na takih sedežih.
3 ZAHTEVE
3.1 Splošne zahteve za vse sedeže
3.1.1 Vsak sistem za nastavljanje in premikanje sedežev mora biti izveden tako, da se samodejno utrdi v določenih položajih. To ni potrebno pri naslonih za roke in pri drugih podobnih delih, ki so namenjeni predvsem povečanju udobja, razen če taka naprava lahko v primeru trčenja povzroči dodatno nevarnost za poškodbe potnikov v vozilu.
3.1.2 Naprava za sprostitev naslonjala sedeža oziroma celotnega sedeža, ki omogoča preklop sedeža naprej in s tem lažji dostop do sedežev za njim, mora biti nameščena na zunanji strani sedeža ob vratih in lahko dostopna tudi potniku, ki sedi za tem sedežem.
3.1.3 Zadnji deli sedežev morajo biti testirani tudi glede na absorpcijo energije v skladu s to odredbo.
3.1.4 Površine zadnjih strani sedežev ne smejo imeti nevarne hrapavosti ali ostrih robov, ki bi lahko povečali nevarnost poškodb potnikov v vozilu.
3.1.5 Med samim testom, izvedenim v skladu s to odredbo, ne smejo odpovedati sistemi za nastavljanje sedežev, za preklapljanje sedežev in naprave za njihovo utrditev kot tudi ne samo ogrodje sedeža.
3.1.6 Nobena naprava za utrditev nekega sistema na sedežu se med testom ne sme sprostiti sama.
3.1.7 Po testu morajo sistemi za preklapljanje naslonjal oziroma celih sedežev delovati oziroma morajo vsaj še enkrat omogočiti preklop naslonjala oziroma sedeža. Za druge sisteme za nastavljanje ni nujno, da po testu še delujejo.
3.2 Posebne zahteve za sedeže, opremljene z nasloni za glavo, oziroma za sedeže, na katere se nasloni za glavo lahko vgradijo
3.2.1 Naslon za glavo v nobenem primeru ne sme povzročati dodatne nevarnosti za potnike v vozilu. V nobenem primeru ne sme imeti nevarne hrapavosti ali ostrih robov, ki bi lahko povečali nevarnost poškodb.
3.2.2 Prednji in zadnji deli naslonov za glavo morajo biti preskušeni glede na absorpcijo energije.
3.2.3 Prednji in zadnji deli naslonov za glavo morajo biti tako oblazinjeni, da ni mogoč neposreden dotik glave potnika z ogrodjem naslona za glavo.
3.2.4 Zahteve iz točk 3.2.2 in 3.2.3 te odredbe ne veljajo za zadnje dele naslonov za glavo, ki so nameščeni na tistih sedežih v vozilu, za katerimi ni več sedežev.
3.2.5 Nasloni za glavo morajo biti pritrjeni na naslonjalo sedeža tako, da med testom noben trd in nevaren predmet ne more prodreti skozi oblazinjenje, prav tako obremenitve med testom ne smejo povzročiti štrlečih in nevarnih delov na elementih za pritrditev naslona za glavo na naslonjalo sedeža, ki bi lahko predstavljati nevarnost za potnike v vozilu.
3.3 Višina naslona za glavo
3.3.1 Višino naslona za glavo je treba meriti skladno z zahtevami točke 6.5 pravilnika ECE R 17.05
3.3.2 Pri naslonih za glavo, ki niso nastavljivi po višini, višina ne sme biti manjša od 800 mm za prednje oziroma 750 mm za druge sedeže.
3.3.3 Pri naslonih za glavo, ki so nastavljivi po višini:
3.3.3.1 višina ne sme biti manjša od 800 mm za prednje oziroma 750 mm za druge sedeže; ta višina mora biti dosežena v vmesni legi med najnižjo in najvišjo možno nastavljivo lego;
3.3.3.2 ne sme biti “uporabne lege” naslona za glavo, ki bi bila nižja od 750 mm;
3.3.3.3 pri sedežih, ki niso prednji sedeži, so lahko nasloni za glavo izvedeni tako, da jih je mogoče preklopiti v lego, kjer je njihova višina manjša od 750 mm, pod pogojem, da je potnikom jasno razpoznavno, da taka lega naslona za glavo ni namenjena za uporabo;
3.3.3.4 pri prednjih sedežih so nasloni za glavo lahko izvedeni tako, da se, če sedež ni zaseden, samodejno premaknejo v lego, kjer je njihova višina manjša od 750 mm, pod pogojem, da se samodejno zopet vrnejo v prvotno lego, ko je sedež zaseden.
3.3.4 Mere, omenjene v točkah 3.3.2 in 3.3.3.1 te odredbe, so lahko tudi manjše od 800 mm v primeru, da bi lahko dosegli primeren odmik naslona za glavo od notranje površine strehe, oken ali katerega drugega dela vozila, pod pogojem, da ta odmik ne presega 25 mm. Pri sedežih, ki so opremljeni z napravo za prestavitev oziroma nastavitev lege, velja to za vse lege sedeža. Vendar pa v tem primeru, ob odstopanju od določbe točke 3.3.3.2 te odredbe, ne sme biti “uporabne lege” naslona za glavo, ki bi bila nižja od 700 mm.
3.3.5 Višina naslona za glavo na srednjem zadnjem sedežu lahko odstopa od zahtev točk 3.3.2 in 3.3.3.1 te odredbe, vendar ne sme biti nižja od 700 mm.
3.4 Trdnost elementov
3.4.1 Naslon za glavo in njegovi pritrdilni elementi morajo biti dovolj trdni, da brez porušitve zdržijo obremenitev 89 daN.
3.4.2 Naslon za glavo, nastavljiv po višini, mora biti izveden tako, da ga ni mogoče dvigniti prek najvišje predvidene točke, razen s posegom, ki ni nikakor povezan z normalnim nastavljanjem višine.
3.4.3 Šteje se, da trdnosti naslonjala sedeža in naprave za njegovo nastavljanje ustrezata zahtevam te odredbe, če pri testiranju ne pride do loma sedeža oziroma njegovega naslonjala.
4 PRESKUŠANJE VOZILA
4.1 Preskušanje vozila po določilih te odredbe lahko opravi samo pooblaščeni laboratorij v skladu z določili pravilnika ECE R 17.05. Ta pravilnik izhaja iz Sporazuma o prevzemu enotnih pogojev za homologacijo in za vzajemno priznavanje homologacije opreme in delov motornih vozil, ki je bil sprejet 20. marca 1958 v Ženevi. K temu sporazumu je z nasledstvenim sklepom pristopila tudi Republika Slovenija (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92).
4.2 Pravilnik ECE R 17.05 je mogoče dobiti v izvirniku (v angleškem jeziku) v Informacijskem centru Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje v Ljubljani.
5 HOMOLOGACIJA VOZILA
5.1 Homologacija vozila po določilih te odredbe in s tem v zvezi izdani dokumenti morajo biti izdelani v skladu s pravilnikom ECE R 17.05. Homologacijski organ v Republiki Sloveniji je Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje.
6 POSTOPEK PREVERJANJA
6.1 Ustreznost vozil v skladu s to odredbo se preverja po postopku, ki ga predpisuje odredba o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 43/96).
7 VELJAVNOST
7.1 Z dnem uveljavitve te odredbe preneha veljati odredba o homologiranju vozil glede na sedeže, njihovo pritrditev in naslone za glavo (št. 17) – (Uradni list RS, št. 35/94).
7.2 Ta odredba začne veljati 1. oktobra 1999 s tem, da ostanejo homologacije, izdane pred tem datumom po odredbi št. 17, v veljavi še do 1. oktobra 2002.

* Klasifikacija vozil po pravilnikih ECE je bila objavljena v prilogi št. 1 k odredbi o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 43/96).
** Za vozila kategorije M1 se šteje, da ustrezajo zahtevam točk 3.1.3 in 3.1.4, če ustrezajo zahtevam odredbe o homologaciji vozil glede na njihovo notranjo opremo (št. 21).