Na podlagi 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) in 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 – odl. US RS in 29/95) izdaja minister za znanost in tehnologijo

1 SPLOŠNO
1.1 Vozila kategorije* L morajo biti homologirana skladno s to odredbo.
2. PODROČJE UPORABE
2.1 Ta odredba se nanaša na zaviranje dvo- in trikolesnih motornih vozil kategorije L.
2.2 Določila te odredbe ne veljajo za:
2.2.1 vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost ni večja od 25 km/h;
2.2.2 vozila, prirejena za telesno prizadetega voznika;
3 ZAHTEVE
3.1 Splošne zahteve
3.1.1 Zavorna instalacija
3.1.1.1 Zavorna instalacija mora biti konstruirana, izdelana in vgrajena tako, da kljub morebitnim vibracijam in drugim vplivom omogoča, da vozilo v razmerah normalne rabe ustreza zahtevam te odredbe.
3.1.1.2 Še posebej mora biti zavorna instalacija konstruirana, izdelana in vgrajena tako, da uspešno kljubuje vplivom korozije in staranja, ki jim je izpostavljena.
3.1.1.3 Zavorne obloge ne smejo vsebovati azbesta.
3.1.2 Zahteve, ki jim mora ustrezati zavorna instalacija
3.1.2.1 Delovno zaviranje
Delovno zaviranje mora pri vseh hitrostih in obremenitvah vozila ter na vseh vzponih in spustih omogočati nadzor gibanja vozila in zanesljivo, hitro in učinkovito ustavitev. Delovanje delovnega zaviranja mora biti prilagodljivo potrebam. Voznik mora doseči želeni učinek zaviranja s svojega sedeža, ne da bi za to moral odmakniti roke s krmilne naprave.
3.1.2.2 Pomožno zaviranje (če obstaja)
Pomožno zaviranje mora omogočati zaustavitev vozila v primerni razdalji, če odpove delovno zaviranje. Delovanje mora biti prilagodljivo potrebam. Voznik mora doseči želeni učinek zaviranja s svojega sedeža, pri tem pa mora vsaj z eno roko držati krmilno napravo. Pri tem se predpostavlja, da pri delovnem zaviranju hkrati ne nastopi več kot ena motnja.
3.1.2.3 Parkirno zaviranje (če obstaja)
Parkirno zaviranje mora zadrževati vozilo v mirovanju tudi, ko voznik ni prisoten. Učinkovati mora tudi na strmini (na vzponih in spustih). Vsi zavorni elementi morajo biti v tem primeru izključno pod vplivom mehanične sile. Voznik mora doseči polni učinek tega zaviranja s svojega sedeža.
3.2 Lastnosti zavorne instalacije
3.2.1 Vsako vozilo kategorij L1 in L3 mora biti opremljeno z dvema delovnima zavornima napravama z neodvisnima napravama za aktiviranje in neodvisnima prenosnima napravama, od katerih mora delovati ena najmanj na prednje kolo, druga pa najmanj na zadnje kolo.
3.2.1.1 Obe delovni zavorni napravi imata lahko skupno zavoro, če motnja v eni zavorni napravi ne vpliva na učinkovitost druge. Če so določeni deli, kot zavora, kolesni zavorni valji in njihovi bati (razen tesnila), vzvodje in odmikala zavor zadostno dimenzionirani, lahko dostopni za vzdrževanje in imajo tudi sicer zadostne varnostne lastnosti, se lahko predpostavi, da na teh delih ne more priti do okvare.
3.2.1.2 Parkirna zavora ni zahtevana.
3.2.2 Vsako vozilo kategorij L1, L2 in L3 mora biti opremljeno z dvema med seboj neodvisnima zavornima napravama z neodvisnima napravama za aktiviranje in neodvisnima prenosnima napravama, od katerih mora delovati ena najmanj na prednje kolo oziroma na prednji kolesi, druga pa najmanj na zadnje kolo oziroma na zadnji kolesi. Parkirna zavora ni zahtevana.
3.2.3 Vsako vozilo kategorije L2 mora biti opremljeno:
3.2.3.1 ali z dvema neodvisnima delovnima zavornima napravama, ki skupaj delujeta na zavore vseh koles,
3.2.3.2 ali z eno delovno zavorno napravo, ki deluje na vsa kolesa, in eno pomožno zavorno napravo, ki je lahko parkirna zavora.
3.2.3.3 Dodatno mora biti vsako vozilo kategorije L2 opremljeno še s parkirno zavoro, ki deluje na kolo oziroma kolesi zadnje osi. Parkirna zavora, ki je lahko ena od zavor iz točke 3.2.3.1 te odredbe zgoraj, mora biti neodvisna od naprave, ki deluje na drugo os oziroma osi.
3.2.4 Vsako vozilo kategorije L5 mora biti opremljeno:
3.2.4.1 z nožno zavoro, ki deluje na vsa kolesa in pomožno zavorno napravo, ki je lahko parkirna zavora, in
3.2.4.2 parkirno zavoro, ki deluje na kolo oziroma kolesi najmanj ene osi. Vključevanje parkirne zavorne naprave, ki je sicer lahko ena od zavornih naprav po točki 3.2.3.1 te odredbe, mora biti neodvisno od vključevanja delovne zavorne naprave.
3.2.5 Zavorne naprave morajo delovati na zavorne površine, ki so s kolesi stalno trdno povezane, neposredno ali pa posredno prek delov, za katere se lahko predpostavi, da ne morejo odpovedati.
3.2.6 Deli zavorne naprave morajo biti, kadar so nameščeni na vozilo, pritrjeni tako, da je zagotovljeno pravilno delovanje zavorne naprave v razmerah normalne rabe.
3.2.7 Zavorne naprave morajo dobro delovati, če so pravilno namazane in nastavljene.
3.2.7.1 Obrabo zavor je treba izravnavati z nastavitvijo zavor. To mora biti lahko izvedljivo z ročno ali pa z avtomatsko napravo. Zavore mora biti mogoče nastaviti v učinkovit položaj vse dotlej, dokler se zavorne obloge toliko ne obrabijo, da jih je treba zamenjati.
3.2.7.2 Naprava za aktiviranje zavore in prenosni mehanizem morata imeti dovolj rezervnega pomika, da je učinkovito zaviranje zagotovljeno brez takojšnje nastavitve tudi, ko se zavore segrejejo ali obrabijo do največje dovoljene mere.
3.2.7.3 Ko so deli zavorne naprave pravilno nastavljeni, smejo ob aktiviranju prijemati samo tisti deli, ki so za to predvideni.
3.2.8 Pri zavornih napravah s hidravličnim prenosnim sistemom mora biti posoda za zavorno tekočino izvedena tako, da je mogoče enostavno kontrolirati nivo zavorne tekočine.
3.2.9 Obrabo zavor je treba izravnati z nastavitvijo zavor. To mora biti lahko izvedljivo z ročno ali pa z avtomatsko napravo. Poleg tega morajo pri vozilih kategorije L5 imeti naprava za aktiviranje in deli prenosnega mehanizma ter zavore, ki deluje na zadnjo os, dovolj rezervnega pomika, da je normalno zaviranje zagotovljeno brez takojšnje nastavitve tudi, ko se zavore segrejejo ali delno obrabijo.
4 PRESKUŠANJE VOZILA
4.1 Preskušanje vozila po določilih te odredbe lahko opravi samo pooblaščeni laboratorij v skladu z določili pravilnika ECE R 78.02. Ta pravilnik izhaja iz Sporazuma o prevzemu enotnih pogojev za homologacijo in za vzajemno priznavanje homologacije opreme in delov motornih vozil, ki je bil sprejet 20. marca 1958 v Ženevi. K temu sporazumu je z nasledstvenim sklepom pristopila tudi Republika Slovenija (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92).
4.2 Pravilnik ECE R 78.02 je mogoče dobiti v izvirniku (v angleškem jeziku) v Informacijskem centru Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje v Ljubljani.
5 HOMOLOGACIJA VOZILA
5.1 Homologacija vozila v smislu te odredbe in s tem v zvezi izdani dokumenti morajo biti izdelani v skladu s pravilnikom ECE R 78.02. Homologacijski organ v Republiki Sloveniji je Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje.
6 POSTOPEK PREVERJANJA
6.1 Ustreznost vozil v skladu s to odredbo se preverja po postopku, ki ga predpisuje odredba o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 43/96).
7 VELJAVNOST
7.1 Z dnem uveljavitve te odredbe preneha veljati odredba o homologiranju motornih koles in mopedov na zaviranje (št. 78.01) – (Uradni list RS, št. 3/95).
7.2 Ta odredba začne veljati 1. januarja 1998.

* Klasifikacija vozil po pravilnikih ECE je bila objavljena v prilogi št. 1 k odredbi o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 43/96)