Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Aurora Auto d.o.o., Ljubljana, na seji dne 20. novembra 1997

Izvrševanje drugega odstavka 3. člena, 4. člena, 5. člena, drugega odstavka 11. člena ter 3. in 6. točke prvega odstavka 16. člena pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (Uradni list RS, št. 50/97 in 69/97) se do končne odločitve zadrži.

1. Družba Aurora Auto, registrirana za opravljanje prevozov v cestnem prometu, je vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (v nadaljevanju: pravilnik). Navedeni pravilnik naj bi bil večkrat kršil določbo 153. člena ustave, po kateri morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni, saj naj bi posamezne določbe ne bile usklajene z zakonom o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94, 18/95 p. in 54/96 – v nadaljevanju: ZPCP). Tako se po določbi drugega odstavka 3. člena pravilnika za vozilo v lasti šteje tudi vozilo v zakupu ali leasingu, kar da pomeni širitev 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP, ki kot pogoj postavlja lastništvo vozil. Člen 4 pravilnika za nekatere vrste prevozov kot pogoj za pridobitev licence postavlja lastništvo več vozil in zaostruje meje 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP, ki določa lastništvo enega ali več vozil za posamezne vrste prevozov. Člen 5 pravilnika določa, da morajo vozila ustrezati predpisom o homologaciji vozil, s čimer da zaostruje kriterije, saj da v ZPCP take zahteve ni. Drugi odstavek 11. člena ter 6. točka prvega odstavka 16. člena pravilnika naštevata dokazila finančne sposobnosti, med katera ni vštet osnovni kapital, registriran pri pristojnem registracijskem sodišču, medtem ko da ZPCP v 6. točki prvega odstavka 5. člena kot pogoj postavlja le razpolaganje z določenimi sredstvi. Pobudnica v zvezi s tem meni, da je pri sodišču registrirani ustanovni kapital sredstvo, s katerim družba razpolaga. Po 3. točki prvega odstavka 16. člena pravilnika mora imeti kandidat za pridobitev licence v rednem delovnem razmerju najmanj enega voznika na vsako vozilo, medtem ko ZPCP v 3. točki prvega odstavka 5. člena določa, da morajo imeti zaposleni strokovno izobrazbo IV. stopnje. Pobudnica opozarja še na 24. člen pravilnika, na podlagi katerega je izdajatelj licence dolžan z odločbo podeljeno licenco nemudoma odvzeti, če domači prevoznik ne izpolnjuje predpisanih pogojev za licenco. Glede na navedeno pobudnica predlaga zadržanje izvrševanja pravilnika, saj naj bi bile licence podeljene tudi prevoznikom, ki jih sicer v skladu z ZPCP ne bi smeli prejeti, pridobiti pa jih ne bi mogli prevozniki, ki pogojem iz ZPCP ustrezajo, pogojem iz pravilnika pa ne.
2. Ministrstvo za promet in zveze (v nadaljevanju: ministrstvo) kot izdajatelj predpisa, katerega določbe se izpodbijajo, zavrača kršitev 153. člena ustave. V zvezi z določbo 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP je navedlo, da je lastništvo vozila kot pogoj za pridobitev licence najstrožji možni kriterij razmerja med subjektom in njegovim osnovnim sredstvom. Zahtevnost pogoja je ponazorilo s podatkom, da ga prevozniki, organizirani v prevozniške zadruge, sploh ne morejo izpolnjevati. Posledica tega je določba drugega odstavka 3. člena pravilnika, da se za vozilo v lasti šteje tudi vozilo v zakupu ali leasingu. Ministrstvo še pripominja, da je v pripravi sprememba izpodbijane določbe in sicer zaradi drugačne obravnave zadrug v sistemu pridobivanja dovolilnic za prevoze stvari v mednarodnem cestnem prometu ter zaradi rešitev, ki jih bo vseboval zakon o varnostni cestnega prometa, ki je v fazi sprejemanja. V zvezi z določitvijo števila vozil v 4. členu pravilnika ministrstvo meni, da je le udejanjena zakonsko dopuščena alternativa lastništva enega ali več vozil za posamezne vrste prevozov. V povezavi s 5. členom pravilnika, po katerem morajo vozila ustrezati predpisom o homologaciji vozil, ministrstvo navaja, da se pravilnik na področje registracije vozil ne spušča, ampak je določba vnesena na podlagi smernic in priporočil Evropske zveze, na katere se sklicuje 2. točka prvega odstavka 5. člena ZPCP, in da se postopek homologacije vozil na registracijo navezuje v tem smislu, da je dokončan postopek homologacije pogoj za začetek postopka registracije. Tudi določba 6. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP je vnesena na podlagi smernic in priporočil Evropske zveze. Iz razlage smernice, kjer so navedena dokazila finančne sposobnosti, ni razvidno, da bi bil kjerkoli vštet osnovni kapital družbe, pač pa mora razpolaganju z vozilom slediti razpolaganje s točno določenim najmanjšim zneskom, ki izvira iz uporabnega kapitala in rezerv, pologa ali garancije in ne iz ustanovnega kapitala. V zvezi s 3. točko prvega odstavka 16. člena pravilnika pa ministrstvo meni, da ZPCP v 3. točki prvega odstavka 5. člena ni zaprl možnosti, da podzakonski akt določi pogoj, najmanj enega voznika na vozilo. ZPCP je poleg zahteve po izobrazbi voznikov namreč vozilom predpostavil tudi zaposlene voznike. Razlog za določitev soodvisnosti voznika in vozila naj bi bila preprečitev nelegalnega zaposlovanja. Glede na navedeno ministrstvo predlaga, da se pobuda za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb zavrne.
3. Člen 39 zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) daje ustavnemu sodišču možnost, da do končne odločitve v celoti ali delno zadrži izvrševanje predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Predpis, ki ga pobudnica izpodbija, je podzakonski predpis. V primeru, da bi se ugotovila njegova protiustavnost ali nezakonitost, bi ga ustavno sodišče tako lahko tudi odpravilo, kar bi učinkovalo za nazaj (45. člen ZUstS). Vendar pa se je ustavno sodišče glede na to, da so izpodbijani pogoji za pridobitev licence, ki pomeni pravico do opravljanja prevozov oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu (4. člen ZPCP), odločilo za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb pravilnika. Odločanje o ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb pravilnika bo namreč pomenilo tudi odločanje o pogojih oziroma bo tako posredno pomenilo tudi določitev pogojev, ki jih je za opravljanje prevozov (oziroma za opravljanje dejavnosti) potrebno izpolnjevati. Opravljanje navedene dejavnosti nedvomno zahteva sredstva velike finančne vrednosti, v primeru neizpolnjevanja pogojev pa ustavno sodišče ob upoštevanju navedene določbe 24. člena pravilnika ocenjuje, da niso nerealne predpostavke o prenehanju poslovanja. Glede na to, da so izpodbijani tudi pogoji, vezani na zaposlovanje, je v primeru neizpolnjevanja teh pogojev vprašljiva ohranitev zaposlitve posameznika. Pogoji poslovanja namreč niso pogojevani z ekonomskimi spremembami, ki bi jim glede na njihov razvoj sledila zakonodaja (ZPCP je začel veljati 9. 12. 1994), oziroma s sistemskimi spremembami urejevanega področja, ki bi se napovedovale, in bi bila nakazana časovna meja pričetka veljave spremenjenega režima, na podlagi česar bi prevozniki z njimi računali in se jim glede na dolgoročnost lahko prilagodili, temveč je določitev pogojev odvisna od vprašanja, ali so v podzakonskem predpisu določeni pogoji ustavni in zakoniti ali ne. Zato je ustavno sodišče ocenilo, da bi lahko nastale težko popravljive škodljive posledice, če izvrševanja spornih določb ne bi zadržalo, kasneje pa bi jih spoznalo za nezakonite – medtem ko v nasprotnem primeru, torej ob sprejetem zadržanju izvrševanja spornih pravilniških določb, tudi če s končno odločitvijo sporne določbe ne bi bile razveljavljene ali odpravljene, ni pričakovati tako hudih škodljivih posledic.
4. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.