Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Aurora Auto, d.o.o., Ljubljana, na seji dne 4. decembra 1997

1. Člen 5 in 3.a točka prvega odstavka 16. člena pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (Uradni list RS, št. 50/97 in 69/97) se razveljavita.
2. Drugi odstavek 3. člena, prva, peta, šesta in sedma alinea prvega odstavka 4. člena, 3. točka prvega odstavka 16. člena in prvi odstavek 33. člena pravilnika se razveljavijo. Razveljavitev začne učinkovati dne 1. 6. 1998.
3. Drugi odstavek 11. člena in 6. točka prvega odstavka 16. člena pravilnika nista v neskladju z zakonom in ustavo.
4. Če zakonodajalec ne določi drugače, se rok za pridobitev licenc podaljša do 31. 1. 1998.

1. Družba Aurora Auto, d.o.o., registrirana za opravljanje prevozov v cestnem prometu, je vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (v nadaljevanju: pravilnik). Navedeni pravilnik naj bi bil večkrat kršil določbo 153. člena ustave, po kateri morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni, saj naj bi posamezne določbe ne bile usklajene z zakonom o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94, 18/95 p. in 54/96 – v nadaljevanju: ZPCP). Tako se po določbi drugega odstavka 3. člena pravilnika za vozilo v lasti šteje tudi vozilo v zakupu ali leasingu, kar da pomeni širitev 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP, ki kot pogoj postavlja lastništvo vozil. 4. člen pravilnika za nekatere vrste prevozov kot pogoj za pridobitev licence postavlja lastništvo več vozil in zaostruje meje 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP, ki določa lastništvo enega ali več vozil za posamezne vrste prevozov. 5. člen pravilnika določa, da morajo vozila ustrezati predpisom o homologaciji vozil, s čimer da zaostruje kriterije, saj da v ZPCP take zahteve ni. Drugi odstavek 11. člena ter 6. točka prvega odstavka 16. člena pravilnika naštevata dokazila finančne sposobnosti, med katera ni vštet osnovni kapital, registriran pri pristojnem registracijskem sodišču, medtem ko da ZPCP v 6. točki prvega odstavka 5. člena kot pogoj postavlja le razpolaganje z določenimi sredstvi. Pobudnica v zvezi s tem meni, da je pri sodišču registrirani ustanovni kapital sredstvo, s katerim družba razpolaga. Po 3. točki prvega odstavka 16. člena pravilnika mora imeti kandidat za pridobitev licence v rednem delovnem razmerju najmanj enega voznika na vsako vozilo, medtem ko ZPCP v 3. točki prvega odstavka 5. člena določa, da morajo imeti zaposleni strokovno izobrazbo IV. stopnje. Glede na vse navedeno je pobudnica predlagala tudi začasno zadržanje izvrševanja pravilnika.
2. Ministrstvo za promet in zveze (v nadaljevanju: ministrstvo) kot izdajatelj predpisa, katerega določbe se izpodbijajo, zavrača kršitev 153. člena ustave. V zvezi z določbo 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP je navedlo, da je lastništvo vozila kot pogoj za pridobitev licence najstrožji možni kriterij razmerja med subjektom in njegovim osnovnim sredstvom. Zahtevnost pogoja je ponazorilo s podatkom, da ga prevozniki, organizirani v prevozniške zadruge, sploh ne morejo izpolnjevati. Posledica tega je določba drugega odstavka 3. člena pravilnika, da se za vozilo v lasti šteje tudi vozilo v zakupu ali leasingu. Ministrstvo še pripominja, da je v pripravi sprememba izpodbijane določbe in sicer zaradi drugačne obravnave zadrug v sistemu pridobivanja dovolilnic za prevoze stvari v mednarodnem cestnem prometu ter zaradi rešitev, ki jih bo vseboval zakon o varnostni cestnega prometa, ki je v fazi sprejemanja. V zvezi z določitvijo števila vozil v 4. členu pravilnika ministrstvo meni, da je bila s tem le udejanjena zakonsko dopuščena alternativa lastništva enega ali več vozil za posamezne vrste prevozov. V povezavi s 5. členom pravilnika, po katerem morajo vozila ustrezati predpisom o homologaciji vozil, ministrstvo navaja, da se pravilnik na področje registracije vozil ne spušča, ampak je določba vnesena na podlagi smernic in priporočil Evropske zveze, na katere se sklicuje 2. točka prvega odstavka 5. člena ZPCP, in da se postopek homologacije vozil na registracijo navezuje v tem smislu, da je dokončan postopek homologacije pogoj za začetek postopka registracije.Tudi določba 6. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP je vnesena na podlagi smernic in priporočil Evropske zveze. Iz razlage smernice, kjer so navedena dokazila finančne sposobnosti, ni razvidno, da bi bil kjerkoli vštet osnovni kapital družbe, pač pa mora razpolaganju z vozilom slediti razpolaganje s točno določenim najmanjšim zneskom, ki izvira iz uporabnega kapitala in rezerv, pologa ali garancije in ne iz ustanovnega kapitala. V zvezi s 3. točko prvega odstavka 16. člena pravilnika pa ministrstvo meni, da ZPCP v 3. točki prvega odstavka 5. člena ni zaprl možnosti, da podzakonski akt določi pogoj najmanj enega voznika na vozilo. ZPCP je poleg zahteve po izobrazbi voznikov namreč vozilom predpostavil tudi zaposlene voznike. Razlog za določitev soodvisnosti voznika in vozila naj bi bila preprečitev nelegalnega zaposlovanja.
3. Obe udeleženki v postopku sta na navedbe nasprotne stranke odgovorili s ponovnim utemeljevanjem že zavzetih in zgoraj povzetih stališč o skladnosti oziroma neskladnosti pravilnika z ZPCP.
4. Na predlog pobudnice je ustavno sodišče s sklepom št. U-I-237/97 z dne 20. 11. 1997 izvrševanje izpodbijanih določb pravilnika do končne odločitve, zadržalo.

5. ZPCP določa organizacijo, pogoje in način opravljanja prevozov oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu (1. člen ZPCP). Pravica do navedenega opravljanja prevozov se – razen za opravljanje prevozov z vozili, ki so namenjena potrebam obrambe in zaščite, za poštna in intervencijska vozila, vozila do 3.500 kg nosilnosti ali 6.000 kg skupne mase ter za medicinske in humanitarne prevoze – pridobi na podlagi licence (4. člen ZPCP). Licenco (ki glede na podano obrazložitev vlade kot predlagateljice zakona v postopku sprejemanja ZPCP dejansko pomeni dovoljenje za delo) pa lahko pridobi pravna ali fizična oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, če izpolnjuje z ZPCP predpisane (5. člen ZPCP) oziroma s pravilnikom podrobneje določene pogoje za pridobitev licence za posamezne vrste prevozov (6. člen ZPCP). Ravno s pravilnikom podrobneje določene pogoje pa izpodbija pobudnica, ker meni, da naj bi bili v neskladju s 153. členom ustave, ki med drugim določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni.
6. Skladnost pomeni, da se mora nižji pravni akt gibati v mejah, ki mu jih vsebinsko zarisuje višji pravni akt. Za podzakonske predpise upravnih organov izhaja to tudi iz drugega odstavka 120. člena ustave, ki določa, da “upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov”. To pomeni, da pravilnik (ki ga 99. člen zakona o upravi – Uradni list RS, št. 67/94 – opredeljuje kot pravni akt, s katerim se zaradi izvrševanja razčlenijo posamezne določbe zakona oziroma drugega predpisa), ne sme biti “ustvarjalen” tako, da bi z načinom podrobnejšega določanja pogojev za pridobitev licence vsebinsko posegal tudi v samo določanje (predpisovanje) pogojev, bodisi tako, da bi s predpisovanjem novih, dodatnih pogojev zožal zakonsko določene meje in s tem oteževal pridobivanje pravic, bodisi tako, da bi z razčlenitvijo predpisanih pogojev razširil zakonsko določene meje in s tem olajševal pridobivanje pravic.
7. S pravilnikom se tako lahko le podrobneje uredijo in razčlenijo z zakonom določeni pogoji, v skladu z nameni in kriteriji iz zakona, oziroma uredi način uresničevanja oziroma izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev. Pravilnik tako ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, zlasti pa ne sme samostojno določati pravic in obveznosti.
8. Na podlagi predstavljenih stališč je ustavno sodišče odločalo o skladnosti izpodbijanega pravilnika z ZPCP.

9. ZPCP v 2. točki prvega odstavka 5. člena predpisuje, da mora biti kandidat za pridobitev licence za opravljanje prevozov lastnik vozil, pravilnik pa v drugem odstavku 3. člena določa, da se za vozilo v lasti šteje tudi vozilo, s katerim pravna ali fizična oseba razpolaga na podlagi sklenjene zakupne ali leasinške pogodbe za dobo trajanja licence.
10. Lastninska pravica se izvršuje v mejah, ki jih zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80) določa v 3. členu. Te meje oziroma omejitve lastninske pravice, ki so tudi sestavni element lastninske pravice, so pravica posedovanja, pravica rabe (uživanja) in pravica razpolaganja. Glede na druge oblastvene pravice na stvareh (h katerim se tu štejejo tudi posestne in druge uporabnostne pravice iz pogodbenih razmerij, čeprav niso stvarne pravice), je lastninska pravica stalna in izključujoča stvarna oblast, na temelju katere lahko lastnik izključi delovanje oziroma vplive vseh tretjih na svojo stvar. Lastninska pravica sicer ni neomejena, vendar so druge pravice, ki jo lahko omejujejo, tudi same vsebinsko in mnogokrat tudi časovno omejene, poleg tega pa so te druge pravice (čeprav v mnogih primerih učinkujejo proti tretjim) vezane zgolj na razmerja, ki so ustanovljena s pogodbo.
11. Zakupna pogodba (567. člen in naslednji zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – v nadaljevanju: ZOR) je pogodba o kupu rabe in uživanja, s katero rabodajalec prepusti predmet v rabo ali v uživanje. Navedene določbe ZOR veljajo tudi za najem. Predpisov, ki bi se neposredno nanašali na leasing kot specifično poslovno pogodbo Slovenija nima, temveč se za leasing uporabljajo določbe, ki veljajo za pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. S pogodbo o leasingu se leasingodajalec zaveže, da bo prepustil leasingojemalcu stvar v uporabo ali uživanje, ta pa mu bo to uporabo plačal, s tem da ima leasingojemalec po izteku dogovorjenega roka pravico izbire, da stvar leasingodajalcu vrne, pogodbo podaljša, stvar odkupi ali jo celo zamenja za novo.
12. Z ekonomskega vidika sta obe pogodbi za zakupojemalca oziroma leasingojemalca način pridobitve določenega sredstva. Namesto iskanja vira finančnih sredstev oziroma namesto nakupa sredstev zakupojemalca oziroma leasingojemalca financira lastnik sredstva, torej zakupodajalec oziroma leasingodajalec. Pri tem je bistveno, da slednji tudi po izročitvi stvari ostane lastnik stvari. Stvar je namreč prenesena zaradi uporabe, ne zaradi prenosa lastnine.
13. Glede na navedeno pomeni izpodbijana določba drugega odstavka 3. člena pravilnika razširitev zakonsko določene meje, zaradi česar je v neskladju z ZPCP.

14. ZPCP v 2. točki prvega odstavka 5. člena nadalje predpisuje, da mora biti kandidat za pridobitev licence za opravljanje prevozov lastnik enega ali več vozil za posamezne vrste prevozov. Pri tem ne opredeljuje namena oziroma kriterijev, ki bi pogojevali lastništvo več vozil za posamezne vrste prevozov. Pravilnik v 4. členu tako za posamezne vrste prevozov določa več kot eno vozilo, s tem da lahko prevoznik z istim vozilom opravlja več vrst prevozov. Analiza prvega odstavka 4. člena pravilnika pokaže, da je kriterij, na podlagi katerega se zahtevata dve vozili oziroma več, kriterij linijskega prevoza oseb. Linija je v 10. točki prvega odstavka 2. člena ZPCP opredeljena kot določena relacija in smer vožnje od začetne do končne avtobusne postaje ali postajališča, na kateri se prevažajo potniki v linijskem cestnem prometu, po voznem redu in ceni, ki sta vnaprej določena in objavljena. Glede na relacijo se deli na mestni (prevozi na območju mesta), primestni (prevozi med območjem mesta in njegovo okolico), medkrajevni (prevozi med dvema ali več kraji) in mednarodni linijski prevoz (prevoz se začne na ozemlju RS, in konča na ozemlju tuje države oziroma začne in konča se na ozemlju RS, tujo državo pa tranzitira).
15. Predlog ZPCP za prvo branje v zakonodajnem postopku je v 2. točki prvega odstavka 5. člena predpisoval lastništvo “določenega števila vozil za posamezne vrste prevozov”, kar bi bilo možno razumeti kot pooblastilo, da se to število za posamezne vrste prevozov določi s pravilnikom (čeprav brez potrebnega zakonsko vsaj okvirno nakazanega kriterija za razlikovanje), vendar pa je predlog ZPCP za drugo branje že predpisoval lastništvo “enega ali več vozil”, kar je tudi končno sprejeta rešitev. Vlada, kot predlagateljica, je obrazložila, da je bil kriterij glede števila vozil, ki jih mora imeti prevoznik, v skladu s stališčem, da morajo biti pogoji poslovanja izenačeni za vse prevoznike, znižan na enega ali več vozil. S tem naj bi bilo omogočeno, da ob izpolnjevanju drugih, z zakonom predpisanih pogojev, opravljajo prevozniško dejavnost tudi dosedanji samostojni avtoprevozniki, ki imajo v večini primerov v lasti le eno vozilo. Kriterij enega vozila naj bi zadoščal tudi za linijske prevoze, kljub potrebam po zagotavljanju ustreznega nadomestila oziroma rezerve v primeru okvare vozila.
16. Tudi ne glede na opisani potek zakonodajnega postopka, torej že zgolj na podlagi objektivnega pomena sprejete zakonske določbe, je zakonski kriterij enega ali več vozil treba razumeti tako, da kandidat za pridobitev licence za opravljanje prevozov ta kriterij izpolnjuje že, če ima v lasti eno vozilo za posamezno vrsto prevoza. Prva, peta, šesta in sedma alinea prvega odstavka 4. člena pravilnika tako s samostojno določitvijo kriterija, v odvisnosti od katerega za pridobitev licence za opravljanje prevozov ne zadošča lastništvo le enega vozila, pomenijo takšno sprembo zakonske ureditve, da so kandidati za pridobitev licence za opravljanje prevozov postavljeni v slabši položaj, kot ga imajo po ZPCP, zaradi česar so omenjene določbe v neskladju z ZPCP.

17. Pravilnik v 5. členu določa, da morajo ob vložitvi vloge za izdajo licence vozila iz 4. člena pravilnika izpolnjevati pogoje, ki jih določajo predpisi o varnosti cestnega prometa in ustrezati predpisom o homologaciji vozil. Izpodbijano določbo je razumeti tako, da ne zadošča enkratna homologacija, skladno z odredbo o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 43/96 – v nadaljevanju: odredba), ki predpisuje ugotavljanje izpolnjevanja tehničnih zahtev pred uvozom vozila oziroma pred prodajo vozila, ki je izdelano oziroma dodelano v Republiki Sloveniji (2. člen odredbe), po stanju predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji na dan uvoza oziroma pregleda vozila (3. člen odredbe).
18. Zaradi izpolnjevanja navedenega pogoja iz 5. člena pravilnika bi bilo tako potrebno za posamezno vozilo ponovno oziroma večkratno ugotavljati, ali izpolnjuje tehnične zahteve. Ker pa ZPCP med svojimi določbami takšne dolžnosti kandidatom za pridobitev licence za opravljanje prevozov ne predpisuje, je očitno, da je pravilnik pri dopolnjevanju zakona z določitvijo takšne obveznosti zakonski okvir presegel, zaradi česar je določba 5. člena pravilnika z zakonom v neskladju.

19. ZPCP v 3. točki prvega odstavka 5. člena določa, da mora imeti kandidat za pridobitev licence za opravljanje prevozov zaposlene voznike avtobusov oziroma voznike motornih vozil nad 3.500 kg nosilnosti, ki imajo strokovno izobrazbo najmanj IV. stopnje zahtevnosti, s čimer se po mnenju pobudnika preprečuje, da bi motorna vozila upravljali nekvalificirani delavci. Med prehodnimi in končnimi določbami je ZPCP v 60. členu nadalje določil, da lahko osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo delo voznika, še naprej opravljajo istovrstna dela, tudi če ne izpolnjujejo navedenega pogoja, če so opravljale delo voznika od 13. 12. 1983 dalje. Pravilnik osnovni zakonski pogoj o strokovni izobrazbi najmanj IV. stopnje zahtevnosti ponovi v 7. členu. V 3. točki prvega odstavka 16. člena, v katerem našteva pisna dokazila o izpolnjevanju predpisanih pogojev, pa zadostitev pogoju o izobrazbi razširi še na dveletni skrajšani program – smer voznik, do vključno šolskega leta 1991/92. Nadaljnja širitev je razvidna še v prehodnih in končnih določbah pravilnika oziroma v 33. členu, na katerega se izpodbijana določba tudi sklicuje. 33. člen pravilnika je bil s pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (Uradni list RS, št. 69/97) spremenjen in dopolnjen tako, da lahko delo voznika še naprej opravljajo tudi osebe, ki so končale šolo za voznike motornih vozil do vključno šolskega leta 1977/78, šolanje za poklic voznik po zakonu o poklicnem izobraževanju in urejanju učnih razmerij (Uradni list SRS, št. 26/70) oziroma dveletni skrajšani program, tehnična smer, vožnja motornega vozila – smer voznik, po zakonu o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89). Čeprav v omenjeni določbi ni izrecno rečeno, da gre tu za urejanje pogojev za pridobitev licence, določbe (glede na njeno vsebino) ni mogoče razlagati tako, kot da so s tem določeni blažji pogoji od tistih v 7. in 16. členu pravilnika za dejansko opravljanje dela voznika le do pridobitve licence, saj za to dejansko opravljanje do pridobitve licence ne po zakonu ne po pravilniku sploh ni nobenih pogojev.
20. Pravilnik je s tem vsebinsko posegel tudi v samo predpisovanje pogojev. Vprašanje strokovne izobrazbe je uredil drugače kot ZPCP, kar v bistvu pomeni spreminjanje zakonske določbe, zaradi česar ni v skladu z ZPCP.

21. Z že navedenimi spremembami pravilnika je prvotno izpodbijani drugi odstavek 3. točke prvega odstavka 16. člena pravilnika postal samostojna 3.a točka prvega odstavka 16. člena pravilnika. Po navedeni določbi mora imeti kandidat za pridobitev licence za opravljanje prevozov v rednem delovnem razmerju najmanj enega voznika na eno motorno vozilo, kar dokazuje s pogodbo o zaposlitvi ali z drugim ustreznim dokazilom. V zakonu pa je v 3. točki prvega odstavka 5. člena določeno kot pogoj, “da ima zaposlene voznike avtobusov oziroma voznike motornih tovornih vozil nad 3.500 kg nosilnosti” – brez podlage za določanje potrebnega števila teh voznikov s pravilnikom.
22. S tem je pravilnik kot izvršilni predpis pri dopolnjevanju zakonske norme s samostojno določitvijo obveznosti presegel zakonski okvir, zato ta določba ni v skladu z ZPCP.

23. ZPCP v 6. točki prvega odstavka 5. člena določa, da mora kandidat za pridobitev licence za opravljanje prevozov razpolagati z najmanj 3.000 ECU v tolarski protivrednosti na vozilo ali s 150 ECU v tolarski protivrednosti na tono največje dovoljene mase tovornega vozila oziroma na sedež v avtobusu.
24. Pravilnik vsebino predpisanega finančnega okvira podrobneje opredeli v 10. členu, v 11. členu pa za navedena finančna sredstva določi, da morajo to biti trajna sredstva za zagotavljanje uspešnega poslovanja oziroma finančne sposobnosti. Kot dokaze finančne sposobnosti nato našteje pogodbo o namensko vezanem depozitu v banki, lastništvo nepremičnin, opredmetena osnovna sredstva ter garancijo banke ali druge finančne institucije. Od naštetih dokazov finančne sposobnosti v drugem odstavku 11. člena pravilnika je moč potegniti vzporednice do 6. točke prvega odstavka 16. člena pravilnika, ki predpisuje pisna dokazila (listine), s katerimi se izpolnjevanje pogojev dokazuje, in sicer so to pogodba o namensko vezanem depozitu v banki, originalni izpisek iz zemljiške knjige z določenim delom bremen proste nepremičnine, pisno mnenje izvedenca o vrednosti opredmetenih osnovnih sredstvih, originalno potrdilo banke ali druge finančne institucije o izdani garanciji ter bilanca stanja.
25. Navedeni določbi pravilnika sta pojasnjevalne narave, saj le podrobneje določata, kaj se šteje kot dokaz za zakonsko zahtevano razpolaganje s finančnimi sredstvi. S tem, da kot dokaz finančne sposobnosti med našteto izrecno ne vključita osnovnega kapitala, ki naj bi se dokazoval z izpiskom iz sodnega registra, nista v neskladju z ZPCP, saj način izpolnjevanja zakonsko določenega pogoja le urejujeta v zakonskem okviru. Osnovni kapital pa je tudi le del celotnega kapitala družbe, ki izraža njeno lastniško financiranje. Z vidika družbe je to njena obveznost do lastnikov, če ne prej, pa ob prenehanju delovanja družbe. Osnovni kapital je razviden in upošteven preko bilance stanja, ki se šteje kot dokaz za zakonsko zahtevano razpolaganje s finančnimi sredstvi in ki zagotavlja informacijo o ohranjanju realne vrednosti kapitala. Osnovni kapital je namreč samo ob ustanovitvi družbe enak dejanskemu premoženju, saj je nespremenljivka, premoženje pa se povečuje, če družba dobro gospodari, zmanjšuje pa se, če ne posluje uspešno.

26. Ker pogoji, predpisani v drugem odstavku 3. člena, v prvi, peti, šesti in sedmi alinei prvega odstavka 4. člena, v 3. točki prvega odstavka 16. člena in v prvem odstavku 33. člena pravilnika sami po sebi ne bi bili ustavnopravno sporni, če bi zanje obstajala ustrezna zakonska podlaga, se je ustavno sodišče odločilo za razveljavitev teh določb z odložnim rokom (45. člen zakona o ustavnem sodišču – Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Če bo z ustreznimi zakonskimi spremembami pravočasno ustvarjena sedaj manjkajoča zakonska podlaga, bodo na tej podlagi sedaj nezakonite določbe pravilnika lahko z njegovo dopolnitvijo ponovno vnesene vanj, preden bodo s to odločbo razveljavljene določbe prenehale veljati.
27. Razveljavitev 5. člena in 3.a točke prvega odstavka 16. člena pravilnika učinkuje od naslednjega dne po objavi odločbe, razveljavitev drugih določb pravilnika, navedenih v 1. točki izreka, pa od 1. 6. 1998.
28. Ustavno sodišče je glede na to, da je ZPCP v 60. členu za pridobitev licenc določil rok 31. 12. 1997, zaradi sklepa ustavnega sodišča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanih določb z dne 20. 11. 1997 pa bo pri podeljevanju licenc tik pred iztekom roka prišlo do krajšega zastoja, na podlagi svojega pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS rok za pridobitev licenc podaljšalo do 31. 1. 1998.

29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 45. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.