V odločbi Ustavnega sodišča RS, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 68-3743/96 z dne 29. XI. 1996 se 8. točka pravilno glasi:
8. Pogodbena delitev premoženja med novimi občinami pomeni pravnoposlovno razpolaganje s tem premoženjem v smislu 88. člena ZDen. Člena 100 ZLS in 88 ZDen sta torej v koliziji, saj prvi določa prepoved razpolaganja za premoženje, glede katerega obstaja dolžnost vračanja. Zato je najprej potrebno z razlagalnimi pravili pravne znanosti ugotoviti, katera izmed teh dveh določb velja za občinsko premoženje, glede katerega obstaja dolžnost vračanja. ZLS je novejši predpis in zato po načelu “lex posterior derogat legi priori” razveljavlja prejšnje zakonske določbe, ki so z njim v nasprotju. Po drugi strani pa ZDen ureja vprašanja v zvezi s specifično kategorijo premoženja in je zato v razmerju do ZLS lex specialis. Kadar pride do nasprotja med obema razlagalnima praviloma sistematične razlage prava, je potrebno upoštevati namen predpisa oziroma teleološko razlago. Namen 88. člena ZDen je v tem, da se do dokončne odločitve o zahtevku ne poslabšuje pravni položaj upravičenca do denacionalizacije. Namen ZLS pa je urediti premoženjska razmerja med občinami. Za ugotovitev, katera izmed nasprotujočih si določb velja za sporno kategorijo premoženja, je bistveno vprašanje, ali se z delitvijo premoženja, glede katerega obstaja (verjetna) dolžnost vrnitve, položaj upravičenca poslabša. Z delitvijo se vzpostavi na stvari lastninska pravica ene občine ali solastninska pravica dveh ali več občin. V prvem primeru je upravičenec celo v nekoliko boljšem dejanskem položaju, saj je zavezanec za vrnitev stvari en sam, kar lahko olajša potek postopka. V drugem primeru pa je položaj upravičenca podoben kot v času, ko premoženje še ni bilo razdeljeno. Ker uporaba določbe 88. člena ZDen o prepovedi razpolaganja v primeru občinskega premoženja ne bi v ničemer prispevala k doseganju namena, zaradi katerega je bila sprejeta, teleološka razlaga ne narekuje njene uporabe. Člen 100 ZLS se torej uporablja za vse premoženje nekdanjih občin, vključno s tistim, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Prepoved razpolaganja, ki bi poslabšalo pravni položaj upravičencev (npr. pravni posli, s katerimi ali na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na zasebnopravne subjekte), pa glede tega premoženja velja, saj je 100. člen ZLS ne razveljavlja.
Če bi bilo zatrjevanje pobudnika, da se zaradi delitve občinskega premoženja poslabša pravni položaj upravičencev, utemeljeno, bi bilo torej mogoče ta problem rešiti z razlago ZDen in ZLS. Če bi delitev premoženja v posameznem primeru poslabšala upravičenčev pravni položaj, bi se namreč izmed obeh nasprotujočih si določb uporabljala določba 88. člena ZDen.