Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi P., d.o.o., S., M., ki ga zastopa J. P., odvetnik v M. S., na seji dne 4. decembra 1997

Odločba republiškega senata za prekrške št. Pp-3496/94 z dne 10. 8. 1994 se razveljavi in se zadeva vrne republiškemu senatu za prekrške v novo odločanje.

1. Pritožnik je dne 11. 10. 1994 vložil ustavno pritožbo zoper odločbo republiškega senata za prekrške, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena odločba o prekršku sodnika za prekrške prve stopnje. S prvostopno odločbo je bila obdolženemu vozniku tovornjaka za prekršek po 15. členu zakona o izvajanju Resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757/1992 (Uradni list RS, št. 5/92, 27/93 in 76/94) izrečena denarna kazen in varstveni ukrep odvzema predmetov, s katerimi je bil prekršek storjen, to je 8.608 kg suhih gob v vrednosti 68.864 DEM. Ti predmeti naj bi bili v lasti pritožnika. Pritožnik meni, da je republiški senat z odločbo kršil naslednje njegove ustavne pravice: pravico do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena ustave, pravico do enakega varstva pravic po 22. členu ustave, pravico do pravnega sredstva po 25. členu ustave in pravico do povračila škode po 26. členu ustave.
2. Zatrjevane kršitve naj bi bile storjene s tem, da republiški senat za prekrške pritožniku ni dovolil uveljavljati razlogov, ki so se nanašali na ugotovljeno dejansko stanje, čeprav naj bi pritožnik le na ta način lahko dokazal neutemeljenost izrečenega varstvenega ukrepa. Po mnenju pritožnika zakon o prekrških (v nadaljevanju: ZP) niti v 181. členu niti v kateri drugi določbi ne daje opore za stališče v izpodbijani odločbi. Zato naj pritožniku ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, kot ga uživajo drugi oškodovanci zaseženega blaga. Tako je bila tudi dejansko izključena pritožnikova pravica do pritožbe, ki jo ZP sicer formalno zagotavlja. Pravica iz 26. člena ustave naj bi bila kršena posredno, ker naj bi šlo za veliko vrednost blaga, ki naj bi zaradi neupoštevanja pritožnikovih navodil glede hranjenja propadlo. Pritožnik meni, da je od odločitve o njegovi ustavni pritožbi odvisna rešitev načelnega pravnega vprašanja o tem, kakšen je položaj lastnikov blaga, ki niso obdolženci, v postopku o prekršku. Pritožnik predlaga, da ustavno sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne republiškemu senatu za prekrške v novo odločanje.
3. Republiški senat za prekrške je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo z utemeljitvijo, da je prvostopni organ pravilno izrekel ukrep odvzema predmetov po drugem odstavku 37. člena ZP, ker so bili podani razlogi splošne varnosti in javne morale. Ti pa so temeljili na namenu Resolucije Varnostnega sveta, da se prepove vsak promet blaga in storitev za vzpostavljanje in vzdrževanje ekonomskih odnosov z republiko Srbijo oziroma Črno goro zaradi zagotovitve miru. Neupoštevanje pritožbenih razlogov v zvezi z izvorom blaga pa je republiški senat za prekrške utemeljil s tem, da ti razlogi pomenijo pritožbo v zvezi z dejanskim stanjem prekrška, ki je po določbah 181. člena ZP lastnik odvzetih predmetov nima.
4. Senat ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo na seji dne 18. 9. 1997. Ustavna pritožba je bila poslana na podlagi 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) republiškemu senatu za prekrške, ki se o njej ni izjavil.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo spis občinskega sodnika za prekrške v Lendavi, št. P-150/94.

6. Po določbah ZP se sme storilcu prekrška poleg kazni za prekršek kot eden od varstvenih ukrepov izreči tudi odvzem predmetov (1. točka 35. člena). Po določbi prvega odstavka 37. člena ZP se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali pa so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last. Po določbi drugega odstavka tega člena se smejo predmeti vzeti tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varnost blagovnega prometa ali razlogi javne morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Po določbi tretjega odstavka 37. člena ZP se sme z zakonom, ki določa prekršek, določiti obvezen odvzem predmetov. Po določbi petega odstavka 37. člena ZP se odvzeti predmeti prodajo po predpisih, ki veljajo za davčno izvršbo, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Po določbi sedmega odstavka citiranega člena se denar za prodane odvzete predmete, ki niso storilčeva last, izroči lastniku. Če je lastnik neznan in se ne zglasi v enem letu, odkar so bili predmeti prodani, postane dobljeni denar dohodek občine.
7. V zadevnem postopku so bili predmeti, ki so bili last pritožnika, odvzeti na podlagi določbe drugega odstavka 37. člena ZP zaradi razlogov splošne varnosti in javne morale. Pritožnik ima sicer pravico do denarja za odvzete predmete, ki se pridobi s prodajo po zgoraj navedenih določbah ZP (kar pa mu praviloma ne more prinesti polnega odškodovanja za poseg v njegovo lastninsko pravico), prav tako ima pravico pod zakonskimi pogoji od storilca prekrška terjati odškodnino. Vendar uveljavljanje teh pravic pritožniku ne zagotavlja enakega varstva njegove, v tem primeru, lastninske pravice, kakor bi ga pritožnik imel, če bi mu bilo že v postopku o prekršku omogočeno, da ustrezno zavaruje svoje pravice. Možnost, da lahko pritožnik kasneje z odškodninsko tožbo pred pristojnim sodiščem uveljavlja povrnitev škode, ki mu je bila v prvotnem postopku povzročena, ne zagotavlja učinkovitega in enakovrednega sodnega varstva pravice, kakor ga je mogoče zagotoviti že v prvotnem postopku, v katerem se odloča o pravici.
8. Ustava v 22. členu opredeljuje eno od temeljnih pravic v postopku pred državnim organom. Njena bistvena vsebina je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici (odločba ustavnega sodišča, št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996, OdlUS V, 184). Ta pravica mora biti zagotovljena v postopku pred vsakim državnim organom ne glede na to, ali gre za upravni postopek pred pristojnim upravnim organom ali gre za sodni postopek pred pristojnim sodiščem. Zato za odločitev v tej zadevi ni pomembno vprašanje pravne narave postopka o prekršku in se vanj tudi ni bilo treba spuščati. Pač pa je treba ugotoviti, da pritožniku v postopku o prekršku, v katerem se je odločalo o odvzemu predmetov, na katerih je imel lastninsko pravico – torej se je odločalo (tudi) o njegovi pravici – procesni položaj v skladu s pravico iz 22. člena ustave ni bil zagotovljen. Pritožniku ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Pomen možnosti izjaviti se o relevantnih dejstvih in okoliščinah je prav v tem, da državni organ, ki odloča o pravici, ne sme odreči presoje takšnih pritožnikovih navedb. Prav to pa je republiški senat za prekrške v izpodbijani odločbi storil. Zato je nastal enak pravni položaj, kakor da bi se pritožnik sploh ne mogel izjaviti o primarnem vprašanju glede obstoja pravnega temelja za izrek varstvenega ukrepa, to je o tem, ali je prekršek sploh bil storjen. Zato je bila z izpodbijano odločbo kršena njegova pravica iz 22. člena ustave. Ker je določba 22. člena ustave lex specialis, ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bila hkrati kršena tudi splošnejša pravica do enakosti pred zakonom po določbi drugega odstavka 14. člena ustave.
9. Pritožniku je bila pravica, da se udeležuje postopka, dana z vročitvijo odločbe, zoper katero je na podlagi petega odstavka 181. člena ZP vložil pritožbo. Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v določbi 25. člena ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi, št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pritožniku ni bilo omogočeno, da v postopku s pritožbo pred republiškim senatom za prekrške učinkovito brani svojo pravico. Ta možnost mu ni bila dana, ker republiški senat ni presojal njegovih utemeljitev in ponujenih dokazov o izvoru blaga, s katerimi bi morebiti pritožnik lahko v tem postopku učinkovito ubranil svojo pravico na odvzetem blagu. Zato je bila v postopku odločanja o njegovi pritožbi kršena tudi njegova pravica iz 25. člena ustave.
10. Pri tem je treba pritrditi pritožniku, da za takšno odločanje republiški senat za prekrške ni imel podlage v določbah 181. člena ZP. Po določbi petega odstavka 181. člena ZP se sme lastnik odvzetih predmetov pritožiti glede izreka o odvzemu predmetov. To pa pomeni, da pritožnik s pritožbo kot z učinkovitim pravnim sredstvom v smislu 25. člena ustave lahko uveljavlja vse razloge, na podlagi katerih je mogoče doseči spremembo izreka o odvzemu predmetov, katerih lastnik je. Prav gotovo bo prvi razlog, ki ga bo pritožnik lahko uveljavljal, dokazovanje tega, da prekršek sploh ni bil storjen, zaradi česar sploh ne bi mogla obstajati pravna podlaga za izrek varstvenega ukrepa. Prav ta razlog pa je republiški senat za prekrške zavrnil ne na podlagi presoje o njegovi utemeljenosti, ampak na podlagi odločitve o njegovi nedopustnosti. S tem pa je kršil pritožnikovo pravico iz 25. člena ustave.
11. Z izpodbijanim aktom sta bili torej kršeni pritožnikovi pravici iz 22. in 25. člena ustave. Ni pa mogoče pritrditi pritožniku, da je bila s takšno odločitvijo kršena tudi njegova pravica iz 26. člena ustave. Ta mu ne glede na izpodbijano odločitev vselej omogoča, da zahteva od države povračilo škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
12. Glede na ugotovljeni kršitvi človekovih pravic je bilo treba v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUstS izpodbijano odločbo republiškega senata za prekrške razveljaviti. Republiški senat za prekrške bo moral ponovno odločiti o pritožnikovi pritožbi in pri tem presoditi kot relevantne pritožbene razloge tudi tiste, s katerimi pritožnik zatrjuje in dokazuje, da v danem primeru prekršek ni bil storjen. Pri tem bo moral sicer upoštevati določbo tretjega odstavka 55. člena ZP, ki določa absolutno zastaranje za postopek o prekršku, ta pa je po določbi 4. točke 167. člena ZP razlog za ustavitev postopka. Upoštevati pa bo moral tudi določbo 168. člena ZP, ki v drugem odstavku določa, da se predmeti, ki se po zakonu morajo vzeti, vzamejo, če to zahtevajo razlogi splošne varnosti ali razlogi morale, tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi.

13. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.