Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Štefana Totha iz Murske Sobote, Marije Arko iz Maribora, Joži Benedik iz Križ, Tatjane Keršič iz Ljubljane, Marte Jelačin iz Ljubljane, Božidarja Vidmarja iz Maribora, Polone Špegel iz Ljubljane, Marije Grabrijan iz Ljubljane, Vladimire Štivan iz Ljubljane in Združenja poveljnikov in upraviteljev v pomorskem prometu iz Portoroža, v zvezi s svojo odločbo št. U-I-29/96-39 z dne 8. 5. 1997, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 29/97, na seji dne 8. januarja 1998

Odločbo ustavnega sodišča št. U-I-29/96-39 z dne 8. 5. 1997 mora izvršiti Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tako, da vsem zavarovancem, ki jim je bila odmerjena pokojnina z uporabo določbe drugega odstavka 9. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96), izda nove odločbe o odmeri pokojnine, pri čemer te razveljavljene zakonske določbe ne sme uporabiti.

1. Ustavno sodišče je z odločbo, navedeno v izreku, razveljavilo drugi odstavek 9. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-B). Ugotovilo je, da je določba, ki za skupino zavarovancev podaljšuje obdobje najugodnejših desetletnih prejemkov, ki se upošteva pri določitvi zavarovalne pokojninske dobe, tako da v to obdobje vključuje tudi ves čas po 1. 1. 1970, v katerem je zavarovanec imel pravico do proste izbire zavarovalne osnove, v neskladju z določbami 14. in 50. člena ustave.
2. Med postopkom je sodišče sprejelo sklep o začasnem zadržanju izvrševanja te določbe. Določilo je tudi način izvršitve začasnega zadržanja in sicer tako, da se do končne odločitve ustavnega sodišča zadrži nastop pravnomočnosti posamičnih odločb o odmeri pokojnine na podlagi izpodbijane določbe. S tem je bila za primer razveljavitve izpodbijane določbe prizadetim zavarovancem omogočena uporaba z ustavo skladne zakonske rešitve z uporabo 44. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS).

3. Po izdaji navedene odločbe je ZPIZ z dopisom dne 1. 8. 1997 obvestil ustavno sodišče, da so se v zvezi z njeno izvršitvijo pojavile različne razlage o možni odpravi posledic razveljavljene zakonske določbe. Če naj velja samo za primere, ki do objave odločbe v Uradnem listu še niso bili pravnomočno končani, bi to povzročilo veliko neenakost med posameznimi zavarovanci znotraj skupine tistih, ki so po 1. 1. 1970 imeli pravico do proste izbire zavarovalne osnove. Sam ZPIZ pa ne najde pravne podlage za to, da bi odločba ustavnega sodišča učinkovala tudi na primere, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Na problem je opozoril tudi Drago Mastinšek iz Gornje Radgone. Navaja, da mu je bila na podlagi navedene določbe ZPIZ-B s pravnomočno odločbo odmerjena pokojnina, ki je za 30 000 tolarjev mesečno nižja, kot bi bila, če bi se navedena določba v njegovem primeru ne uporabila. Predlagal je, naj ustavno sodišče svojo odločbo dopolni oziroma z določenim izvedbenim aktom zagotovi njeno realizacijo za primere vseh prizadetih.
4. Učinke odločbe ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, določa 44. člen ZUstS. Razveljavljeni zakon ali del zakona se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V primeru razveljavitve drugega odstavka 9. člena ZPIZ-B bi uporaba navedene določbe pomenila, da odločb, ki so postale pravnomočne (takšnih je po informaciji s strani ZPIZ 554 od skupno 1155 izdanih), ni mogoče spremeniti in da bo 554 zavarovancev do smrti prejemalo pokojnine, odmerjene na protiustavni zakonski podlagi. Te pokojnine so praviloma bistveno nižje od tistih, ki bi bile odmerjene na podlagi predpisov, skladnih z ustavo.
5. Takšno stanje je v očitnem nasprotju z ustavnim načelom enakosti iz 14. člena ustave in krši tudi pravico do socialne varnosti iz 50. člena ustave. Da bi preprečilo takšne učinke svoje odločitve, je ustavno sodišče na podlagi pooblastila, ki ga ima po drugem odstavku 40. člena ZUstS, določilo način izvršitve svoje odločbe. Pri tem je upoštevalo nekatere posebnosti tega primera, in sicer zlasti to, da je protiustavna določba 9. člena ZPIZ-B izredno močno posegla v ustavne pravice prizadetih, in to, da je bila določba izpodbijana neposredno po njenem sprejetju (objava v Uradnem listu RS, 7. 2. 1996, začetek veljavnosti 22. 2. 1996, prva pobuda za preizkus ustavnosti 14. 2. 1996 in prvi predlog za začasno zadržanje izvrševanja 28. 2. 1996), zaradi česar so se po informacijah ZPIZ številni zavarovanci zanašali na to, da bo morebitna razveljavitvena odločba ustavnega sodišča učinkovala tudi v njihovem primeru in niso sprožali postopkov, ki bi odlagali nastanek pravnomočnosti. Določba 44. člena ZUstS služi utrjevanju načel pravne varnosti – to načelo pa glede na navedene okoliščine tega primera ščiti pokojninski sklad in ZPIZ v mnogo manjši meri, saj se je moral ZPIZ ves čas, ko je izdajal odločbe, ki so temeljile na sporni določbi ZPIZ-B, zavedati, da je pravna podlaga za njegovo odločanje nezanesljiva.
6. Ustavno sodišče je sprejelo to dopolnilno odločbo na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS in 6. člena ZUstS s smiselno uporabo določbe 339. in 340. člena zakona o pravdnem postopku v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Jerovšek je napovedal pritrdilno ločeno mnenje.