Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Marka Jakomina iz Brezovice, ki ga zastopa Savo Pečenko, odvetnik v Ljubljani, in Kasima Halilagića iz Kamnika, ki ga zastopa Dušan Pajk, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 8. januarja 1998

Določba drugega odstavka 249. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) ni v neskladju z ustavo.

1. Prvi pobudnik izpodbija določbo drugega odstavka 249. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP). Meni, da mora biti izvedenec strokovna, nepristrana in neodvisna oseba oziroma institucija. Nepristranost in neodvisnost določene institucije se presoja ob upoštevanju njenega pravnega položaja. Center za kriminalističnotehnične raziskave ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: Kriminalistični laboratorij MNZ) naj bi zato ne mogel biti izvedenec v kazenskem postopku. Kriminalistični laboratorij MNZ je v sestavu ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ). Ni samostojen in je v hierarhični odvisnosti od MNZ. Zaposleni v njem so uradniki MNZ. Po mnenju pobudnika je očitno, da organ, ki sestavlja ovadbo, ni nepristran. Njegov interes naj bi bil, da z ovadbo uspe. Izvedensko mnenje na podlagi izpodbijane določbe naj bi zato smeli opravljati le javni zavodi oziroma državni organi, ki niso povezani s kazenskim postopkom in zainteresirani glede njegovega izida, v slovenski sodni praksi pa naj bi se Kriminalistični laboratorij MNZ redno pojavljal kot izvedenec. Zaupanje izvedenskega dela Kriminalističnemu laboratoriju MNZ naj bi bilo v nasprotju z 2. in 22. členom ustave. Ustavno sodišče naj ugotovi, da izvedenstva ne morejo opravljati državni organi, ki sodelujejo v eni izmed faz kazenskega postopka.
2. Drugi pobudnik izpodbija celoten 249. člen, vendar pa se v utemeljitvi pobude omejuje na določbo njegovega drugega odstavka. Bistvo njegove pobude je enako navedbam prvega pobudnika. Navedel je še, da je sodišče v njegovem primeru kljub ugovoru obrambe uporabilo izvedensko mnenje, ki ga je podalo MNZ. Sodišče naj bi zavzelo stališče, da “ni procesnih ovir, da se izvedensko delo ne bi smelo zaupati specializiranim ustanovam organov za notranje zadeve. Posplošeni in nekonkretizirani očitki o domnevni pristranosti institucije, ki je opravila analizo mamil in ki naj bi bila na nasprotni strani, ne morejo biti zadosten razlog za odrekanje verodostojnosti“. Pobudnik meni, da sodišče ne more delovati nepristrano, če pri tem dobiva izvedensko mnenje ovaditelja. Policija naj bi ob upoštevanju 148. člena ZKP ne imela pravice opravljati izvedenstva. Stvari, glede katerih naj bi bilo potrebno opraviti izvedenstvo, se ne bi smele hraniti na policiji, ampak na sodišču. Za raziskavo strupenih snovi naj bi ZKP predpisoval poseben postopek. V odgovoru na navedbe Državnega zbora pobudnik meni, da določbe 251. člena ZKP ne dajejo dovolj zagotovil za nepristransko delo izvedenca v primeru, ko je ta zaposlen pri MNZ. Po njegovem mnenju ti izvedenci podajo mnenje v imenu institucije in ne v svojem imenu. Zaupanje izvedenskega dela državnim organom, ki so na kakršenkoli način sodelovali v kazenskem postopku, naj bi bilo v nasprotju s pravico do sodnega varstva (23. člen ustave), v nasprotju z načelom delitve oblasti (3. člen ustave) in v nasprotju z načelom pravne države (2. člen ustave).
3. Državni zbor meni, da izpodbijana določba ZKP ni v nasprotju z ustavo. Če je bila v konkretnem primeru izpodbijana določba uporabljena v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega postopka, gre za kršitev, ki je predmet pravnih sredstev in ustavne pritožbe. Namen izpodbijane zakonske določbe naj bi bil zagotoviti čimbolj strokovno izvedenstvo, opravljeno na podlagi najmodernejših spoznanj stroke in znanosti in z najsodobnejšimi strokovnimi pripomočki. V tem naj bi bil razlog, da je izvedensko delo v prvi vrsti zaupano državnim organom. V konkretnih zadevah naj bi bil izvedenec posameznik ali več posameznikov in ne zavod ali državni organ kot celota. V takem primeru naj bi veljale za izvedence določbe 255. in 251. člena ZKP. Te naj bi omogočale tudi njihovo izločitev. Sedanja ureditev naj bi zato ne posegala v obdolženčevo pravno varnost in naj bi ga ne postavljala v neenakopraven položaj v kazenskem postopku.
4. Ministrstvo za notranje zadeve je pojasnilo, da je Kriminalistični laboratorij MNZ organizacijska enota Uprave kriminalistične službe MNZ; vodja Kriminalističnega laboratorija MNZ je podrejen direktorju uprave; večina zaposlenih v njem ima status pooblaščenih uradnih oseb in imajo policijske nazive. Vodja omenjenega laboratorija je priložil osebno mnenje o položaju laboratorija. Meni, da sedanji položaj ne ustreza zahodnoevropskim standardom, ker je neposredno podrejen organu pregona, ker ni neodvisen in ker kot tak obdolžencu ne zagotavlja položaja enakopravne stranke.

5. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Če je za določeno vrsto izvedenskega dela strokoven zavod ali če se da izvedensko delo opraviti v okviru državnega organa, se tako delo, zlasti če je bolj zamotano, zaupa praviloma takemu zavodu oziroma organu. Zavod oziroma organ določi enega ali več strokovnjakov, ki naj to delo opravijo (drugi odstavek 249. člena ZKP). Po mnenju pobudnikov ta določba omogoča, da se izvedensko delo zaupa tudi državnemu organu, ki v okviru kazenskega postopka sestavlja ovadbo. Postavitev takega izvedenca naj bi bila v nasprotju z ustavno določbo o enakem varstvu pravic (22. člen), s pravico do nepristranskega sodišča (23. člen ustave), z načelom pravne varnosti kot elementom načela pravne države (2. člen) in z načelom delitve oblasti (3. člen).
7. Ustava v 22. in 23. členu določa temeljna jamstva poštenega postopka (fair trial). V 23. členu zagotavlja pravico do neodvisnega, nepristranskega in zakonitega sodnika, ki mora o posameznikovih pravicah, dolžnostih in obtožbah zoper njega odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Po 22. členu je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Da ta ustavna določba zagotavlja minimalna procesna jamstva posameznika v postopku, je ustavno sodišče že odločilo, ko je presojalo odločbo, izdano v upravnem postopku (odločba št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996 – OdlUS V, 184). Pri razlagi določbe 22. člena ustave glede pravdnega postopka je ustavno sodišče navedlo, da se mora ta postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese (odločba št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997).
8. Pravna jamstva, zagotovljena obdolžencu v kazenskem postopku, so posebej določena v 29. členu ustave. Ustava zagotavlja obdolžencu pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, pravico do sojenja v njegovi navzočnosti, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom, pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist in pravico, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Že iz besedila 29. člena ustave – uvodno besedilo vsebuje besedo tudi – pa izhaja, da ta člen našteva le minimum pravic, ki mora biti zagotovljen obdolžencu v kazenskem postopku. Določbo je zato treba razlagati tudi v povezavi z 22. in 23. členom ustave. Ker pobudnika zatrjujeta le kršitev jamstev iz 22. in 23. člena, ne pa tudi 29. člena ustave, je ustavno sodišče sporno vprašanje presojalo v luči teh dveh splošnih določb, ne da bi pri tem zavzelo stališče o vsebini jamstev iz 29. člena.
9. Po ZKP se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje (248. člen). Podobno kot priča tudi izvedenec sodeluje pri ugotavljanju dejstev, bistvenih za odločitev o sporni stvari. Drugače kot priča, ki zgolj izpoveduje o zaznanih dejstvih, pa izvedenec napravi tudi sklep o tistem, kar je zaznal. Postavi se zato, da prouči določeno strokovno vprašanje in poda sodišču o tem mnenje. Odtod izvirajo tudi razlike v procesnem položaju izvedenca in priče. Sodišče sme izvedencu dovoliti pregled spisov. Izvedenec lahko predlaga, naj se izvedejo dokazi ali preskrbijo predmeti in podatki, pomembni za izvid in mnenje. Če je navzoč pri preiskovalnih dejanjih oziroma na glavni obravnavi, lahko predlaga, da naj se razjasnijo posamezne okoliščine ali da naj se tistemu, ki se zaslišuje, postavijo posamezna vprašanja (četrti odstavek 252. člena in prvi odstavek 331. člena).
10. Zakonska ureditev potrjuje stališče kazenskopravne teorije, da izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije (Bayer, Jugoslavensko krivično procesno pravo, Školska knjiga, Zagreb, 1972, str. 177). Izvedenec v postopku nima – tako kot priča – le pasivne, ampak ima – kot izhaja iz zgoraj navedenih določb ZKP – lahko zelo aktivno vlogo. Zaradi te izvedenčeve aktivne vloge sta stranki v kazenskem postopku v enakopravnem položaju le, če je izvedenec nepristranski.
11. Ob naslonitvi na definicijo, ki jo je podalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), pomeni nepristranost odsotnost predsodka (prejudice, bias; parti pris, préjugé). Pri presoji subjektivnega elementa nepristranosti ESČP ugotavlja, ali obstaja osebna sodba določenega sodnika o določenem primeru. Pri presoji objektivnega elementa ugotavlja, ali sodnik daje zadostna jamstva, ki izključujejo legitimen dvom o pristranosti (zadeva Piersack, sodba z dne 1. 10. 1982, Publications of the European Court of Human Rights, Series A, Vol. 53, točka 30). Osebna nepristranost sodnika se po stališču ESČP iz zadeve De Cubber domneva, dokler stranka ne dokaže nasprotnega (sodba z dne 26. 10. 1984, Publications of the European Court of Human Rights, Series A, Vol. 86, točka 25). Pri presoji objektivnega vidika je potrebno med drugim upoštevati tudi okoliščine, povezane z izvajanjem funkcije in z notranjo organizacijo. Tu je lahko pomemben celo videz: že če obstaja legitimen dvom o obstoju nepristranosti, mora biti sodnik izločen. Po stališču Sodišča gre pri zagotovitvi nepristranosti sodišča za zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi uživati v javnosti in še posebej – kolikor gre za kazenski postopek – pri obdolžencu.
12. Že sámo dejstvo, da nek organ ali zavod sestavlja ovadbo oziroma – splošneje rečeno – na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju pregona kaznivih dejanj, vzbuja tolikšen dvom v njegovo nepristranost, da bi njegova postavitev za izvedenca v kazenskem postopku pomenila kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen).
13. Tak organ, ki sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, je tudi Kriminalistični laboratorij MNZ. Po podatkih MNZ gre za organizacijsko enoto Uprave kriminalistične službe MNZ. Vodja Kriminalističnega laboratorija MNZ je podrejen direktorju omenjene uprave, direktor pa ministru. Minister mu lahko daje usmeritve in obvezna navodila; lahko mu naloži izvedbo posamezne naloge ali sprejem posameznega ukrepa. Predstojnik uprave je to dolžan upoštevati in o tem poročati ministru (53. in 54. člen zakona o upravi, Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 – odl. US in 29/95). MNZ je tisti organ, ki je pristojen za opravljanje zadev, ki se nanašajo na preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj (9. člen zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, Uradni list RS, št. 71/94). Z državnim tožilcem sodeluje pri izvrševanju njegove funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe glede kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti (1. člen zakona o državnem tožilstvu, Uradni list RS, št. 63/94).
14. Izpodbijana zakonska določba ne pove, kateri državni organ oziroma strokoven zavod naj sodišče postavi za izvedenca, ampak mu le omogoča, da to stori. Pri izbiri državnega organa oziroma zavoda pa sodišče omejujejo na eni strani tiste zakonske določbe, ki zagotavljajo enakopravnost strank v kazenskem postopku (16. člen) in določajo procesni položaj izvedenca (glej 9. točko obrazložitve), na drugi strani pa tiste zakonske določbe, ki naštevajo razloge za izločitev izvedenca (drugi odstavek 251. člena in 44. člen ZKP) in razloge, zaradi katerih se neka oseba za izvedenca ne sme postaviti (prvi odstavek 251. člena ZKP). Že zgoraj je bilo utemeljeno, da je zaradi aktivne vloge izvedenca, določene v ZKP, enakopraven položaj strank zagotovljen le, če je izvedenec nepristranski. Da ZKP terja nepristranskega izvedenca, pa izhaja tudi iz določb o izločitvi in prepovedi, da se neka oseba postavi za izvedenca. Najbolj izrecna je generalna klavzula iz 6. točke 39. člena v povezavi s 44. členom ZKP, po kateri se izvedenec izloči, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti.
15. Že iz ZKP torej izhaja, da se organu, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, izvedensko delo v kazenskem postopku ne more zaupati. Določba drugega odstavka 249. člena zato ni v neskladju z ustavo. Presojo tega, ali je sodišče v konkretnem primeru uporabilo zakonsko določbo v skladu z drugimi zakonskimi določbami, lahko prizadeta oseba zahteva v pravnih sredstvih zoper sodbo, presojo tega, ali je bila sodna odločitev v skladu z ustavnimi jamstvi, pa v skladu z določbami 50. do 60. člena ZUstS tudi v ustavni pritožbi.
16. Ker sta pobudnika uspela že s trditvijo, da bi zaupanje izvedenskega dela organom, ki na podlagi zakona sodelujejo pri izvrševanju funkcije pregona kaznivih dejanj, pomenilo kršitev 22. člena ustave, se v presojo, ali bi bile s tem kršene določbe 2., 3. oziroma 23. člena ustave, ni spuščalo.
17. Pri odločanju o pobudah ustavnemu sodišču ni bilo potrebno odgovoriti na tisti del navedb drugega pobudnika, ki ob sklicevanju na določbe ZKP kritizirajo prakso pristojnih organov glede ravnanja s stvarmi, ki so predmet izvedenstva, oziroma glede ugotavljanja posameznih elementov kaznivega dejanja. Iz pobudnikovih navedb ne izhaja morebitno njegovo nestrinjanje z zakonsko ureditvijo, ampak le nestrinjanje s prakso pristojnih organov. Odpravo takih nepravilnosti lahko pobudnik uveljavlja v pravnih sredstvih, ki mu jih daje na razpolago ZKP.

18. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lojze Ude, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Krivic je dal pritrdilno ločeno mnenje.