Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. C. iz C., ki jo zastopa B. V., odvetnik v C., na seji senata dne 6. februarja 1998

Ustavna pritožba M. C. zoper odločbo Republiškega senata za prekrške št. Pp 3930/94 z dne 14. 4. 1995 se ne sprejme v obravnavo.

1. Pritožnica je dne 30. 6. 1995 vložila ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške, s katero je bila zavrnjena pritožba njenega zagovornika zoper prvostopno odločbo o prekršku. S to pa je bila pritožnica kaznovana za cestnoprometni prekršek z denarno kaznijo 6.000 SIT, naloženo pa ji je bilo tudi plačilo povprečnine 3.000 SIT ter drugih stroškov 8.057 SIT.
2. Pritožnica zatrjuje, da Republiški senat za prekrške o njeni pritožbi ni odločil brez nepotrebnega odlašanja, zaradi česar naj bi ji bila z izpodbijanim aktom kršena pravica iz 23. člena ustave. Republiški senat za prekrške je namreč o njeni pritožbi odločal le 8 dni manj kot eno leto, saj je pritožbo zoper odločbo sodnika za prekrške prve stopnje vložila 22. 6. 1994, Republiški senat za prekrške naj bi o njej odločal 14. 4. 1995, pisni odpravek te odločbe pa je bil vročen njenemu zagovorniku šele 8. 6. 1995. Pri tem je 21. 5. 1995 nastopilo tudi absolutno zastaranje kazenskega pregona za prekršek. Samo izdelava izpodbijane odločbe v pisni obliki in njena vročitev je trajala 6 dni manj kot dva meseca. Takšno poslovanje Republiškega senata za prekrške naj bi bilo nedopustno in v nasprotju z določilom 23. člena ustave. Po njenem bi moral biti pisni odpravek odločbe izdelan najpozneje v 8 dneh od dneva odločitve, to je do 22. 4. 1995 in ji biti takoj zatem tudi vročen. Če bi Republiški senat za prekrške tako postopal, bi bila izpodbijana odločba vročena njenemu zagovorniku še pred 21. 5. 1995, ko je nastopilo absolutno zastaranje pregona za ta prekršek. Pri tem naj bi izpodbijana odločba predstavljala tudi povsem običajno, rutinsko odločbo, ki bi morala biti sestavljena v roku ene ure. Zato pritožnica tudi meni, da je datum odločbe antidatiran, odločeno naj bi bilo kasneje. Antidatiran naj bi bil po njenem tudi datum, ko naj bi bil pisni odpravek odločbe odpravljen pri Republiškemu senatu za prekrške v Ljubljani in poslan Občinskemu sodniku za prekrške v Celju (19. 5. 1995), saj je ta prispel k Občinskemu sodniku za prekrške v Celju šele 22. 5. 1995, torej en dan po izteku absolutnega zastaralnega roka. V vsakem primeru pa naj bi bila vročitev prepozna in sicer po nastopu absolutnega zastaranja kazenskega pregona za prekršek. Zato predlaga, da ustavno sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da postopek o prekršku ustavi.
3. Po določbi druge alinee drugega odstavka 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) ustavno sodišče ne sprejme v obravnavo ustavne pritožbe, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine za pritožnika ni imela pomembnejših posledic.
4. Ustava določa v 23. členu, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebenga odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do odločanja v razumnem roku vsebuje tudi prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94). Evropsko sodišče za človekove pravice je v številnih svojih odločitvah opredelilo kriterije za presojo vprašanja, ali je postopek pred državnim organom potekal v razumnem roku. Tako je že v sodbi v zadevi König (sodba z dne 28. 6. 1978, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 27, p.99) opredelilo, da mora sodišče pri presoji trajanja kazenskega postopka upoštevati med drugim kompleksnost primera, pritožnikovo vedenje in način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred upravnimi in sodnimi oblastmi. Tudi v tem primeru bi moralo ustavno sodišče presojati, ali je glede na vsak posamezni od navedenih kriterijev in glede na vse skupaj v konkretnem primeru prišlo do kršitve pravice iz 23. člena ustave. Presoja bi torej zadevala le vprašanje uporabe že izdelanih pravno relevantnih kriterijev v konkretnem primeru, zato od odločitve v tej zadevi ne gre pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Izpolnjen pa je tudi drugi od kumulativno predpisanih pogojev v drugi alinei drugega odstavka 55. člena ZUstS.
5. Pritožnica je bila v postopku o prekršku kaznovana z nizko denarno kaznijo in zavezana k plačilu sorazmerno nizkih stroškov postopka. Tudi, če bi ustavno sodišče ugotovilo, da je v tem primeru šlo za kršitev pravice iz 23. člena ustave, ta kršitev ni imela pomembnejših posledic za pritožnico. Zato se ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je v tem primeru predvsem glede na to, da gre za odločitev le nekaj let po osamosvojitvi, ki je predstavljala izreden dogodek in je zaradi prevzema prejšnjih pristojnosti federacije povzročila nenadno veliko povečanje zadev tudi pred organi, pristojnimi za postopek o prekršku, sploh podana kršitev pravice do 23. člena ustave. Ker torej od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in ker zatrjevana kršitev 23. člena ustave za pritožnico ni imela pomembnejših posledic, ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
6. Senat ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Miroslava Geč – Korošec in dr. Peter Jambrek.