Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi P. T. iz L. na seji dne 12. marca 1998

1. Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp 12/94 z dne 26. 5. 1994 in odločba Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji št. Sp 212/92 z dne 18. 1. 1993 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

1. Pritožnik navaja, da je bil od leta 1962 aktivni pripadnik nekdanje JLA in da živi v Sloveniji od leta 1974. Neposredno pred agresijo je bil v bolniškem staležu, s katerega so ga 25. 6. 1991 poklicali v enoto na V. Kot H. po narodnosti se v takratni situaciji ni odločil za prestop v Teritorialno obrambo, ampak je vložil prošnjo za predčasno upokojitev, za kar je sicer izpolnil pogoje že v letu 1990. Po vložitvi prošnje – prvič že okrog 10. 7. 1991 – je le čakal na njeno rešitev, ni pa si upal storiti ničesar, zaradi česar bi lahko izgubil pravico do pokojnine. Njegova enota je 27. 8. 1991 odšla v B., sam pa je na zahtevo nadrejenih moral oditi v prekomando v B., kjer je nato ponovno zahteval upokojitev. Po predaji kasarne v B. hrvaški vojski konec septembra 1991 se je vrnil k družini v Ljubljano. Odločbo o upokojitvi je prejel šele februarja 1992. Meni, da naj bi izpolnjeval vse pogoje, predpisane z odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Po 10. 7. 1991, ko je prvič vložil zahtevek za upokojitev, naj bi bil v bistvu na razpolago. V ustavni pritožbi smiselno uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 14. in 50. člena ustave.
2. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 12. 12. 1997 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.
3. Višje delovno in socialno sodišče v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da je sodišče določbo druge alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin razlagalo tako, da mora biti oseba na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu kontinuirano od 19. 7. 1991 pa do prenehanja aktivne vojaške službe. Iz določbe drugega odstavka 496. člena zakona o službi v oboroženih silah, ki ga je bilo treba v spornih primerih uporabljati, naj bi izhajalo, da se o dajanju na razpolago izda poseben posamičen akt, zoper katerega je predvidena pritožba. Ker pa tožniki v zadevah, ki jih je obravnavalo sodišče, večinoma niso razpolagali s pismenim aktom o postavitvi na razpolago, so to dejstvo dokazovali z drugimi dokazi (pričami, svojo izpovedbo). Sodišče je take dokaze dopustilo in izvajalo. Pri tem pa naj bi sodišče ugotavljalo status razpolage le v tistih primerih, ko so posamezniki do 18. 7. 1991 prejeli akt o prenehanju aktivne vojaške službe – ko naj bi torej šlo za obdobje od vročitve akta o prenehanju aktivne vojaške službe do razrešitve po 399. členu ZSOS – oziroma kolikor je šlo za dokazovanje razpolage iz razlogov po 293. členu ZSOS.

4. Sporno vprašanje v tej zadevi je izpolnjevanje pogojev po drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 – v nadaljevanju: odlok). Po tej določbi se za upravičence do akontacije vojaške pokojnine štejejo tudi osebe:

“ki so bile po 18. 7. 1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18. 10. 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev“.

Gre torej za tri kumulativno predpisane pogoje:
– izpolnitev pogojev za pokojnino do 18. 10. 1991,
– vložitev zahtevka za upokojitev do 18. 10. 1991 in
– določen status po 18. 7. 1991.
Tisti, ki do 18. 10. 1991 niso izpolnili pogojev za upokojitev in ki do tega datuma (tudi) niso vložili zahtevka za upokojitev na pristojnem zavodu, pogojev za priznanje akontacije vojaške pokojnine ne izpolnjujejo, ne glede na svoj status v času po 18. 7. 1991.
5. Zakon o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85 – v nadaljevanju: ZSOS) je v 293. členu določal:

“Aktivna vojaška oseba se da na razpolago:

– če po odpravi organizacijske enote ali njenega formacijskega mesta ali zaradi drugih organizacijsko-formacijskih sprememb ne more biti postavljena na drugo formacijsko mesto;
– če se oceni, da je omejeno sposobna za službo v enoti ali za dolžnost, ki jo opravlja, in ne more biti postavljena na ustrezno dolžnost;
– če se oceni, da ni zadovoljila, in ne more biti postavljena na drugo dolžnost.
Aktivna vojaška oseba, ki je na razpolagi, ima za ta čas pravice svojega čina oziroma razreda in napreduje pod pogoji, predpisanimi v tem zakonu, mora pa opravljati delo, ki ji ga določi nadrejeni starešina.“
Odlok ni mogel uvajati drugih stanj vojaških oseb, kot jih je določal ZSOS. Na razpolagi po odloku so zato lahko bili le tisti, ki jim je bil o tem izdan ustrezen akt.
6. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-89/93 z dne 20. 1. 1994 (OdlUS III, 7) zapisalo, da 2. člen odloka predstavlja “posebno ugodnost za določene vojaške osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25. 6. 1991 oziroma so pokazale posebno pripravljenost do osamosvojitvenih procesov s tem, ko so se dale na razpolago, ali so bile v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so prestopile k Teritorialni obrambi do določenega roka“.
7. Vojaške osebe so se – pogojno rečeno – “lahko dale“ le v bolniški stalež ali v suspenz: tako, da so izposlovale bolniški list ali storile kaznivo dejanje oziroma disciplinsko kršitev, na katere je vezana odreditev suspenza. Na dopust ali razpolago pa se niso mogle dati same – odločitev o tem je bila odvisna od odločitve nadrejenega starešine oziroma pristojnega vojaškega organa. Tudi po mnenju ustavnega sodišča je stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je (tudi glede na takratne razmere v vojski) dopuščalo dokazovanje stanja razpolage tudi z drugimi dokazi, ne samo z listinami, skladno z 22. členom ustave (o tem glej na primer odločbo in sklep ustavnega sodišča OdlUS I, 85). Na tak način je predvsem mogoče dokazati status razpolage po 293. členu ZSOS – “čakanje“ na postavitev na drugo formacijsko mesto oziroma dolžnost.
8. Stanje razpolage pa ni isto, kot je določitev roka po 399. členu ZSOS: tu gre le za obveznost izdati akt o razrešitvi praviloma 3 mesece pred dnevom razrešitve – ob tem, da je v primeru upokojitev še dodatno določeno, da je datum razrešitve praviloma 31. 12. zadevnega leta (četrti odstavek 399. člena ZSOS). To, kar je v obravnavani zadevi sporno, pa je stanje (status) pritožnika v času od vložitve zahteve za upokojitev do prenehanja aktivne vojaške službe.
9. Izpodbijani sodni odločbi (zlasti drugostopna) zavračata pritožnikove navedbe, da je bil po vsebini “na razpolago“ z utemeljitvijo, “da je do septembra 1991 opravljal aktivno vojaško službo“ oziroma je bil najprej v kasarni na V., nato pa v kasarni v B. “v svojstvu aktivne vojaške osebe“. Tako razlogovanje za odločitev o statusu pritožnika po odloku ni bistveno: pritožnik je bil aktivna vojaška oseba vse do upokojitve – in bi to bil tudi, če bi bil v tem času formalno na razpolago, na dopustu ali v bolniškem staležu. Po 399. členu ZSOS je aktivni vojaški osebi prenehala služba (in s tem status aktivne vojaške osebe) z razrešitvijo: v primeru upokojitve praviloma 31. 12. leta, v katerem je izpolnil pogoje; na lastno željo in pa če je interes službe to dopuščal, pa lahko tudi prej. ZPIZVZ pa je v 13. in 14. členu določal, da so aktivne vojaške osebe vojaški zavarovanci, ki pridobijo pravice iz pokojninskega zavarovanja po ZPIZVZ, če so ob prenehanju vojaškega zavarovanja izpolnjevali pogoje za pridobitev pravic iz tega zavarovanja. To pomeni, da tisti, ki mu je na kakršenkoli način prenehala aktivna vojaška služba – in s tem vojaško pokojninsko zavarovanje – preden je izpolnil pogoje za uveljavljanje pravic po ZPIZVZ, teh pravic ne bi mogel več uveljavljati, ampak bi lahko uveljavljal le pravice po splošnih predpisih o pokojninskem zavarovanju (ob priznani pokojninski oziroma zavarovalni dobi v vojski seveda le tiste pravice, za katere bi izpolnjeval pogoje).
10. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, pokaže, da je pritožnik vložil prošnjo za upokojitev že pred 18. 7. 1991 (10. 7. 1991) z namenom, da zapusti vojsko in ostane v Sloveniji. Vse njegovo kasnejše ravnanje pa kaže na to, da je bil edini razlog, da ni že takoj odšel domov, strah pred izgubo pravice do pokojnine. Taka njegova bojazen ni bila brez realne podlage. Po 400. členu ZSOS se je aktivni vojaški osebi v primeru samovoljne zapustitve službe le-ta štela do dneva, ko jo je zapustila. V primeru tistih, ki so se nameravali upokojiti, pa je taka možnost lahko pomenila nevarnost, da s tem še ne bi izpolnili pogojev za upokojitev po vojaških predpisih (ZPIZVZ). S prenehanjem službe bi namreč izgubili status aktivne vojaške osebe in s tem status vojaškega zavarovanca. Če do takrat (ugodnejših) pogojev za upokojitev ne bi izpolnili, bi se morali zaposliti drugje in bi se potem lahko upokojili po splošnih predpisih.
11. Po presoji ustavnega sodišča je treba ugodnosti, ki jih daje odlok, razlagati široko in v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave), tako da veljajo enako za vse posameznike, katerih dejanski in pravni položaj je enak oziroma primerljiv. To toliko bolj, ker gre v primeru pokojnine za zagotavljanje ene temeljnih ustavnih pravic – pravice do socialne varnosti iz 50. člena ustave. Zato je treba enako kot tiste nekdanje pripadnike JLA, ki so prestopili k Teritorialni obrambi, oziroma tiste, ki so samovoljno zapustili vojsko in ostali doma, obravnavati tudi tiste, ki “so se dali na razpolago“ z vložitvijo zahteve za upokojitev. Treba je upoštevati, da do 31. 10. 1991 nobena aktivna vojaška oseba ni mogla vedeti, kaj se bo zgodilo z njenimi pravicami iz vojaškega pokojninskega zavarovanja v bodoče. Tisti, ki so jih lahko, so jih zato pač poskušali uveljaviti – s čimer so dovolj jasno izrazili svojo voljo zapustiti JLA. Z 31. 10. 1991 je pričel veljati prvi odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 21/91), ki pa je akontacije pokojnin zagotavljal le tistim, ki so jih uveljavili do 18. 7. 1991. Šele drugi odlok (Uradni list RS, št. 4/92) je s 25. 1. 1992 priznal pravico do akontacije tudi nekaterim vojaškim zavarovancem. Na nek način sta oba odloka retroaktivna – ne zato, ker bi veljala za nazaj, ampak zato, ker naknadno določata pogoje za pridobitev neke posebne pravice. S tem pa postane vprašljivo od možnih upravičencev zahtevati določeno ravnanje, saj niso mogli vedeti, kako naj ravnajo, da si bodo v novi državi (katere državljani so in v kateri živijo) zagotovili vsaj minimum socialne varnosti – če že ne pravic iz pokojninskega zavarovanja, pridobljenih v nekdaj skupni državi.
12. Višje delovno in socialno sodišče pojasnjuje, da sodišča “niso štela kot opravljanje aktivne vojaške službe, če je prizadeta oseba hodila v vojašnico v pravno relevantnem obdobju le še zaradi nalog v zvezi z razdolževanjem, zaradi urejanja zadev okrog upokojitve, ali zaradi opravljanja dela, določenega s strani nadrejenega starešine (drugi odstavek 293. člena ZSOS).“ Tudi glede na tako stališče bi bilo po presoji ustavnega sodišča treba pritožnika obravnavati kot osebo, ki je bila “na razpolagi“. Iz dejanskih ugotovitev v sodnem postopku ne izhaja, da bi pritožnik po 10. 7. 1991 delal kaj drugega kot “urejal zadeve okrog upokojitve“ oziroma delal tisto, kar mu je bilo v tem času ukazano s strani nadrejenih. Čakal naj bi namreč na rešitev svoje zahteve oziroma naj bi jo v okviru svojih možnosti poskušal pospešiti; da bi delal še kaj drugega, pa iz izvedenih dokazov ni razvidno.
13. Glede na navedeno je ustavno sodišče presodilo, da je bila pritožniku z izpodbijanima odločbama kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave oziroma pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Zato je obe odločbi odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu prvostopnemu sodišču za socialne spore v novo odločanje. V novem postopku bo sodišče presodilo, ali je za odločitev v zadevi potrebno odpraviti tudi dokončno odločbo ZPIZ in vrniti zadevo v novo odločanje temu organu ali pa lahko odloči sámo.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lojze Ude, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.