Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudah Stanislave Marovt in Antona Marovta, obeh iz Ljubnega, na seji dne 19. marca 1998

1. Prvi odstavek 38. člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) ni v neskladju z ustavo.
2. Drugi odstavek 26. člena zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89 ter Uradni list RS, št. 44/90 – odl. US) ni bil v neskladju z ustavo.

1. Pobudnika sta dne 28. 3. 1996 vložila pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 26. člena zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZRPPN-80). Po sporni določbi se v primeru, ko razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom razlastitve, pravnomočna odločba o razlastitvi na zahtevo prejšnjega lastnika odpravi. Ker naj bi sporna določba táko pravico dala le prejšnjemu lastniku, ne pa tudi njegovemu pravnemu nasledniku, je po mnenju pobudnikov v neskladju s pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave) in z načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave). V utemeljitvi svojega pravnega interesa za izpodbijanje določbe 26. člena ZRPPN-80 sta pobudnika navedla, da sta kot pravna naslednika osebe, ki ji je bilo razlaščeno zemljišče, na podlagi sporne zakonske določbe zahtevala odpravo odločbe o razlastitvi in da je upravni organ njuno zahtevo kot neutemeljeno zavrnil. Po uveljavitvi zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ) sta pobudnika razširila svojo pobudo na določbo prvega odstavka 38. člena tega zakona, ki daje razlaščencu podobno pravico kot 26. člen ZRPPN-80.
2. Državni zbor meni, da se sporno vprašanje nanaša na razlago zakonske določbe, ne pa na njeno vsebino. Odgovor je odvisen od interpretacije sodišča, zoper morebitno odločitev sodišča pa je možna tudi ustavna pritožba. Izpodbijana določba 26. člena ZRPPN-80 naj bi zato ne bila v neskladju s 33., z 69 in s 14. členom ustave. O ustavnosti prvega odstavka 38. člena ZSZ se Državni zbor ni izjavil.
3. Vlada meni, da pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 38. člena ZSZ ni utemeljena in da se določba ne nanaša na pravne naslednike razlaščenca. Določba naj bi razlaščencu prepuščala odločitev o tem, ali bo pravico, ki mu jo daje, uveljavil ali ne. Če razlaščenec svoje pravice ni uveljavil, naj bi to pomenilo, da ni želel vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred razlastitvijo. Breme razlastitve naj bi nosil le lastnik razlaščene nepremičnine, ne pa tudi njegov pravni naslednik. Le on naj bi z razlastitvijo utrpel neko posebno breme, ki ga drugim lastnikom ni treba trpeti. Nadomestilo naj bi mu omogočilo, da si pridobi drugo enakovredno nepremičnino oziroma da ohrani premoženjski položaj, ki ga je imel pred razlastitvijo. Pravnemu nasledniku naj bi bila po 38. členu ZSZ lahko razlaščena nepremičnina vrnjena le, če bi razlaščenec med postopkom umrl.

4. Z uveljavitvijo ZSZ, kar se je zgodilo po vložitvi pobude, je ZRPPN-80 prenehal veljati (56. člen ZSZ). Po določbi 47. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko v primeru, ko je zakon med postopkom nehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice neustavnosti, ustavno sodišče ugotovi, da ni bil v skladu z ustavo.
5. Pobudnika sta izkazala, da sta zoper odločbo upravnega organa, v kateri je bila uporabljena sporna določba 26. člena ZRPPN-80, sprožila upravni spor. ZSZ med predhodnimi določbami ne omenja položaja, v kakršnem sta pobudnika; določa pa, da se za začete, a še ne pravnomočno končane razlastitvene postopke in za začete postopke za določitev odškodnine uporabljajo dosedanji predpisi. Novi ZSZ določa drugačne predpostavke za uveljavljanje vrnitve razlaščene nepremičnine in drug – sodni – postopek. Gramatikalna razlaga govori torej za to, da bo sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti sporne upravne odločbe uporabilo ZSZ, sistemska razlaga pa za to, da bo uporabilo določbe ZRPPN-80. Čeprav ni jasno, kateri predpis bo sodišče uporabilo, je ustavno sodišče presodilo tudi ustavnost 26. člena ZRPPN-80, razlago prehodnih določb ZSZ pa prepustilo sodišču.

6. Ustavno sodišče je pobude sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
7. Po drugem odstavku 26. člena ZRPPN-80 se na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravi, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši pripravljalnih ali dugih del z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena. Podobna je določba prvega odstavka 38. člena ZSZ. V primeru, ko razlastitveni upravičenec v enem letu po dokončnosti gradbenega dovoljenja ni začel z gradnjo, zaradi katere je bila nepremičnina razlaščena, se sklep o razlastitvi na predlog razlaščenca razveljavi. Določbi obeh zakonov govorita o razlaščencu oziroma o prejšnjem lastniku razlaščene nepremičnine. Vprašanje, ki ga pobudnika naslavljata na ustavno sodišče, pa je, ali je pravica zahtevati vrnitev odvzete nepremičnine prenosljiva in jo ima torej tudi razlaščenčev pravni naslednik.
8. Državni organ, ki uporablja pravo in zaradi tega razlaga pravne predpise, mora pri vsaki uporabi predpisa ugotoviti smisel in cilj oziroma njegov namen – vse to pa ugotavlja s pomočjo različnih metod razlage zakona. Besedilo obeh spornih zakonskih določb res govori le o osebi, ki ji je bila nepremičnina odvzeta, vendar pa že iz narave razlastitve in tudi iz sistematične razlage zakonskih določb o razlastitvi izhaja, da je pravica zahtevati vrnitev odvzete nepremičnine prenosljiva.
9. Razlastitev je po svoji naravi vezana na nepremičnino in ne na osebo lastnika odvzete nepremičnine. Pravica zahtevati vrnitev razlaščenega zemljišča je torej premoženjska in ne na osebo razlaščenca vezana pravica. Take pravice so prenosljive, če zakon ne določa drugače. Niti iz izpodbijanih niti iz drugih zakonskih določb ne izhaja, da bi zakonodajalec lastnikovo pravico do razpolaganja s sporno pravico hotel omejiti. Argumenta vlade, da razlaščenec pravice do vrnitve odvzete nepremičnine morda niti ni želel uveljaviti in da se (zato) pravica podeduje le v primeru, ko je razlaščenec postopek za vrnitev odvzete nepremičnine že začel, govorita prej v prid razlagi pobudnikov kot v prid tistemu, kar želi vlada z njima dokazati. Oboje namreč potrjuje sklep, da sporna pravica je prenosljiva. Prav tako ni utemeljen pomislek vlade, češ da je v zapuščinski masi že odškodnina, prejeta za razlaščeno nepremičnino. Odškodnino je dobil tudi razlaščenec sam, pa mu ZSZ kljub temu daje pravico, da zahteva vrnitev razlaščene nepremičnine. Pravila za vračanje prejete odškodnine, ki veljajo za razlaščenca, lahko veljajo tudi za njegove pravne naslednike.
10. Že iz razlage zakonskih določb izhaja, da lahko razveljavitev sklepa o razlastitvi zahteva ne le oseba, ki ji je bila nepremičnina razlaščena, ampak tudi njen pravni naslednik. Zgolj dejstvo, da to ni izrecno navedeno v 38. členu ZSZ oziroma ni bilo izrecno navedeno v 26. členu ZRPPN-80, pa še ne pomeni, da naj bi bila s sporno določbo kršena načelo enakosti pred zakonom (14. člen ustave) in pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave). Morebitno napačno uporabo prava lahko prizadete osebe uveljavljajo v pravnih sredstvih, kolikor gre za kršitev ustavnih pravic, pa tudi z ustavno pritožbo.

11. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena in 47. člena v zvezi s 6. členom zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lojze Ude, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.