Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Generalnega državnega tožilca Republike Slovenije ter na pobudi Marije Bitenc Samec iz Celja in Jožice Ilenič iz Ljubljane, po opravljeni javni obravnavi dne 5. februarja 1998 na seji dne 12. marca 1998

Določba 28. člena zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike. Njena uporaba v današnjih sodnih postopkih bi bila v neskladju z ustavo.

1. Generalni državni tožilec z zahtevo, vloženo 5. 4. 1994 in dopolnjeno 22. 2. 1995, izpodbija določbo 28. člena zakona o konfiskaciji premoženja in o izvršitvi konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 – v nadaljevanju: ZKIK) in določbo 31. člena zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 – v nadaljevanju: ZZPIZ), kolikor je bilo na njeni podlagi še naprej mogoče uporabljati določbo 28. člena ZKIK. Meni, da zakon ni v skladu niti s tedanjim niti s sedanjim ustavnim redom. Zakona naj ne bi sprejel ustavno določen zakonodajni organ, zato naj ne bi bil pravnoveljaven zakon, ampak revolucionaren dekret. Določba 28. člena ZKIK naj bi predstavljala kolektivno kazensko obsodbo brez sojenja, ker je za vojne zločince in narodne sovražnike razglasila vse med vojno ustreljene, ubite ali izgnane osebe in jih kaznovala z zaplembo premoženja.
2. Zaplembo premoženja je na podlagi 28. člena ZKIK izreklo sodišče na podlagi priglasitve okrajnega ljudskega odbora. Pri tem se sodišče ni smelo spuščati v ugotavljanje, ali so podani pogoji zanjo. Tako je priglasitev predstavljala ugotovitveno odločbo o tem, da je bil nekdo vojni zločinec oziroma narodni izdajalec. Predlagatelj se sklicuje na strokovno literaturo tedanjega časa (dr. Marjan Cigoj, Ljudski pravnik, št. 2/49), ki je to ugotovitveno odločbo razlagala: “Treba je bilo šteti, da je bila na primer proti ustreljenim osebam izdana izvršljiva razsodba, ki pa je sodišče nima v rokah, ker se pač v izrednih vojnih razmerah ni mogel voditi reden arhiv“. Neresničnost navedb v priglasitvi se je lahko ugotavljala le v obnovitvenem postopku. Po mnenju predlagatelja je tako določba 28. člena ZKIK dopuščala fikcijo, da je bila posamezna oseba narodni izdajalec, ker je bila ustreljena. Po naravi stvari naj bi šlo za kazenski sodbi enakovredno odločbo in zato naj bi bilo zoper njo tudi mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Določba naj bi vsebovala golo inkriminacijo statusa z izrazi “narodni sovražnik“ in “vojni zločinec“ namesto določno opredeljenih dejanj ter naj bi to inkriminacijo v določenih primerih kar predpostavljala. Zato naj bi bila v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, prav tako pa tudi v nasprotju s 27. in 28. členom ustave.
3. Predlagatelj navaja, da v zvezi z uporabo 28. člena ZKIK ni vložil nobenega pravnega sredstva. Vprašanje njegove ustavnosti pa se je zastavilo v konkretnem primeru, v katerem je bilo premoženje na podlagi te določbe zaplenjeno posamezniku, ki je bil “likvidiran kot narodni sovražnik“, ne da bi obstajala pravnomočna kazenska sodba. Predlagatelj navaja, da se za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni odločil zaradi protiustavnosti izpodbijane določbe, ki je vrhovno sodišče ne bi smelo uporabiti pri odločanju. Meni, da bi bilo mogoče priglasitev odpraviti s spremembo pravnomočne odločbe po 416. členu zakona o kazenskem postopku, če bi ustavno sodišče odločilo, da se določba 28. člena ZKIK ne sme več uporabljati. Na tej podlagi bi bilo tudi mogoče vrniti dedičem premoženje po določbah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.
4. Predlagatelj je na javni obravnavi dodatno obrazložil svoje stališče, po katerem je določba 28. člena ZKIK posebna določba kazenskopravne narave. V sebi naj bi združevala materialnopravno vsebino s tem, ko naj bi bila posamezne osebe ex lege razglašala za vojne zločince, in s tem, ko je določala kazen (zaplembo premoženja). Poleg tega pa naj bi vsebovala tudi postopkovno ureditev s tem, ko je urejala priglasitev, ki jo je opravil okrajni ljudski odbor. Sodišče naj bi kazen zaplembe premoženja samó formalnopravno zemljiškoknjižno izvedlo. Vsebinsko naj bi torej šlo za kazensko represijo, ki jo je izvajal upravni organ. Priglasitve okrajnih ljudskih odborov naj sploh ne bi bile vročene obsojencem oziroma njihovim svojcem. Večinoma teh priglasitev tudi ni mogoče najti v sodnih spisih, temveč je njihova vsebina razvidna le iz odločb sodišč, s katerimi je bila izvršena zaplemba premoženja. Generalni državni tožilec meni, da nima na voljo pravnih sredstev, s katerimi bi lahko izpodbijal odločbe, izdane po 28. členu ZKIK, niti v tistih primerih ne, ko naj bi šlo za očitne in zelo hude krivice, storjene posameznikom. Premoženjskopravni vidik pri tem naj ne bi bil tako sporen zaradi možnosti denacionalizacije, sporna naj bi bila predvsem obsodba za vojne zločine, ki je v denacionalizacijskem postopku ni mogoče odpraviti. Generalni državni tožilec meni, da bi prizadete osebe ob ugotovitvi, da gre za kazenskopravno določbo, na podlagi 416. člena zakona o kazenskem postopku lahko dosegle obnovo kazenskega postopka in s tem moralno rehabilitacijo. Kazenski postopek bi bilo po mnenju generalnega državnega tožilca treba vrniti v fazo pred vložitvijo obtožnice; ker ta ni obstajala, torej v fazo preiskave. Na vprašanje sodnika je generalni državni tožilec na javni obravnavi pojasnil, da so se zelo redki posamezniki odločili za vlaganje izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku, zlasti za ugotovitev ničnosti priglasitve okrajnega ljudskega odbora. Obstajala pa naj bi le ena odločba pristojnega upravnega organa o ugotovitvi ničnosti, v vseh ostalih primerih pa naj bi postopek še tekel.
5. Pobudnici Marija Bitenc Samec in Jožica Ilenič sta dne 6. 1. 1997 oziroma dne 7. 3. 1997 vložili pobudi za oceno ustavnosti ZKIK. Navedli sta, da se pridružujeta zahtevi generalnega državnega tožilca. Pobudnica Marija Bitenc Samec utemeljuje svoj pravni interes za izpodbijanje ZKIK s tem, da je bilo njenemu očetu z odločbo okrajnega sodišča v Ljubljani zaplenjeno premoženje kot osebi, ki naj bi “pobegnila kot okupatorjev sodelavec“. V resnici pa naj bi se bil pobudničin oče z družino še pred izdajo zaplembene odločbe vrnil s prisilnega dela na Dunaju. Pobudnica Jožica Ilenič pa utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je bil njen stari oče v letu 1943 justificiran, v letu 1945 pa je bila na podlagi 28. člena ZKIK izrečena zaplemba njegovega premoženja.
6. Na javno obravnavo je bil vabljen tudi Andrej Doles, odvetnik v Domžalah, kot pooblaščenec pritožnice Josipine Petrocokino. Pred ustavnim sodiščem teče postopek za preizkus ustavne pritožbe (št. Up-133/96), ki jo je dne 10. 5. 1996 vložila pritožnica zoper sodbo vrhovnega sodišča. Z njo je bila zavržena kot nedovoljena njena zahteva za varstvo zakonitosti zoper obsodbo in eksekucijo pritožničinega brata, ki jo je izvršila varnostno obveščevalna služba dne 6. 1. 1944. Na podlagi priglasitve okrajnega ljudskega odbora v Kranju je bilo pritožničinemu bratu z odločbo okrajnega sodišča v Kranju zaplenjeno premoženje po 28. členu ZKIK. Pooblaščenec pritožnice Josipine Petrocokino je opozoril na odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev (Slovenski poročevalec, leto II, št. 19 z dne 1. 10. 1941). Ta predpis je določal tudi postopek zoper ljudi, ki bi se pregrešili zoper slovensko narodno čast: Postopek naj bi bil nagel, hiter in tajen. Sodba naj bi se izrekala ustno, pritožba je bila po določbah navedenega odloka izključena, sodba pa takoj izvršljiva. Zato naj bi bilo danes zelo težko pridobiti dokaze za tedanja sojenja. Edini dokaz, ki ga ima pritožnica, je priglasitev Okrajnega ljudskega odbora, v kateri se navaja, da je bil njen brat obsojen na smrt in likvidiran kot narodni izdajalec. Pritožničin temeljni interes je v tem, da doseže moralno rehabilitacijo svojega brata, zaradi česar bi ji moralo biti omogočeno vsaj to, da dokaže njegovo nedolžnost.
7. Zahteva je bila poslana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril in se tudi ni udeležil javne obravnave.

8. Ustavno sodišče je združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja zahtevo generalnega državnega tožilca in navedeni pobudi.
9. Ustavno sodišče je moralo pri odločanju o zahtevi najprej ugotoviti, ali so podane procesne predpostavke za presojo ustavnosti zakona. Določba 28. člena ZKIK je bila razveljavljena že z določbami ZZPIZ, ZZPIZ pa je prenehal veljati z uveljavitvijo zakona o izvršitvi kazni, varnostnih ukrepov in vzgojnih poboljševalnih ukrepov (Uradni list FLRJ, št. 47/51). Izpodbijane zakonske določbe torej v skladu s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti niso mogle postati sestavni del pravnega reda Republike Slovenije, ker ob osamosvojitvi niso veljale. Ustavno sodišče praviloma ne more odločati o ustavnosti zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki so prenehali veljati. Izjeme od tega pravila so mogoče le v določenih primerih. Ustavno sodišče je tako že presojalo ustavnost posameznih, že ob sprožitvi postopka neveljavnih predpisov. V odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (OdlUS III, 33), ko je presojalo uredbo o vojaških sodiščih, je ustavno sodišče svojo odločitev utemeljilo na določbi drugega odstavka 28. člena ustave. Po tej določbi se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Zaradi te posebnosti, ki velja za materialne kazenskopravne predpise, mora biti po stališču ustavnega sodišča dopustna tudi presoja ustavnosti zakonov, ki so bili formalno razveljavljeni. To stališče je bilo potrjeno v odločbi št. U-I-67/94 z dne 21. 3. 1996 (OdlUS V, 31), s katero je ustavno sodišče presojalo zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Poleg tega pa je bila ustavnosodna presoja predpisa v tej odločbi utemeljena tudi na podlagi določbe 416. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP). Po tej določbi ima oseba, obsojena na podlagi predpisa, ki po odločitvi ustavnega sodišča ni v skladu z ustavo, pravico zahtevati spremembo pravnomočne sodbe v obnovljenem postopku. Po njeni smrti pa imajo na podlagi določbe prvega odstavka 411. člena in drugega odstavka 367. člena ZKP to pravico tudi obsojenčev zakonec ali oseba, s katero je obsojenec živel v zunajzakonski skupnosti, njegov krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
10. Glede na navedeno je od presoje tega, kakšna je pravna narava določbe 28. člena ZKIK in kakšna je bila pravna narava posamičnih aktov, ki so bili na njeni podlagi izdani, odvisno, ali so v tem primeru izpolnjene procesne predpostavke glede zahteve predlagatelja, kakor tudi procesne predpostavke na strani pobudnic. Ustavno sodišče je iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotovilo, da je imela določba 28. člena ZKIK v določenih primerih kazenskopravni pomen (tudi v materialnem smislu). Zato je podana pristojnost ustavnega sodišča za oceno ustavnosti predpisa. Generalni državni tožilec lahko po določbi pete alinee prvega odstavka 23. člena ZUstS vloži zahtevo, s katero začne postopek pred ustavnim sodiščem, če nastane vprašanje ustavnosti oziroma zakonitosti v zvezi s postopki, ki jih vodi. Državni tožilec Republike Slovenije lahko po določbi drugega odstavka 421. člena ZKP vloži zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano v kazenskem postopku, zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo, kakor tudi v korist obdolženca. Pri tem drugače kot obdolženec in drugače kakor v drugih postopkih, kjer je prav tako legitimiran za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ni omejen z nobenim rokom. Pritrditi je treba predlagatelju, da že samo dejstvo, da bi sodišča v postopkih po vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti morala ponovno uporabiti izpodbijano določbo 28. člena ZKIK pomeni, da bi zahteve za varstvo zakonitosti lahko vlagal le v škodo pobudnikov ali pa bi bile njegove zahteve zavrnjene kot neutemeljene, ker je imelo ravnanje tedanjih povojnih oblasti temelj ravno v tej določbi zakona, ali pa bi bile celo zavržene kot nedovoljene ob presoji, da akti, izdani na podlagi izpodbijane določbe, niso kazenske sodbe. Zato so izpolnjene tudi procesne predpostavke, ki jih določa peta alinea prvega odstavka 23. člena ZUstS.
11. Ker gre za kazenskopravni materialni predpis, so na podlagi 416. člena ZKP izpolnjene procesne predpostavke tudi za sprejem in obravnavo pobud, s katerima sta se pobudnici pridružili postopku, začetem na zahtevo predlagatelja. Pobudnici sicer izpodbijata ZKIK kot celoto, vendar je iz njunih navedb razvidno, da izkazujeta pravni interes le za presojo 28. člena ZKIK, ki je bil pravni temelj za izvedbo zaplemb premoženja njunima prednikoma, zato je bilo le v tem obsegu mogoče sprejeti njuni pobudi. Ker je bila zahteva generalnega državnega tožilca predložena Državnemu zboru, da se o njej izjavi, pobudnici pa se ji po vsebini pridružujeta, je v skladu z določbo četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZustS) izpolnjen tudi pogoj za odločanje o pobudah.
12. Na vprašanje, po kakšnih kriterijih se presoja ustavnost predustavnih predpisov, je ustavno sodišče odgovorilo že v citirani odločbi o uredbi o vojaških sodiščih. Presojati jih je treba s stališča skladnosti s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, glede njihove uporabe v novih sojenjih pa tudi s stališča skladnosti z ustavo.
13. Stališče predlagatelja, da zakona ni izdal pristojni organ in da potemtakem že tedaj ni bil veljaven zakon, ampak revolucionaren dekret, ni utemeljeno. Ustavno sodišče je že v citirani odločbi o ustavnosti uredbe o vojaških sodiščih ugotovilo, da je bila zakonodajna funkcija dana od II. zasedanja AVNOJ naprej nedvomno samo AVNOJ in med dvema zasedanjima tega organa Predsedstvu AVNOJ. ZKIK je na podlagi pooblastila AVNOJ v odloku o vrhovnem zakonodajnem in predstavniškem telesu Jugoslavije izdalo njegovo predsedstvo, potrdila pa ga je 1. 12. 1945 ustavodajna skupščina. Kot ZZPIZ pa je bil sprejet po postopku, ki ga je ustava FLRJ posebej predpisala. Zato je treba šteti, da je izpodbijani zakon sprejelo telo, ki je bilo tedaj pristojno za izvrševanje zakonodajne funkcije.

14. Določba 28. člena ZKIK se glasi:

“(1) Okrajni ljudski odbori so dolžni največ v roku 90 dni po sprejemu tega zakona dostaviti okrajnemu ljudskemu sodišču točen popis nepremičnega premoženja tistih vojnih zločincev in narodnih sovražnikov, ki so bili v času vojne ustreljeni, ubiti, so umrli ali pobegnili, katerim premoženje ali sploh ni bilo konfiscirano, ker se do njega ni moglo priti, ali je bilo konfiscirano samo premično premoženje ali samo del tega premoženja. V vseh takšnih primerih okrajno ljudsko sodišče ne glede na to, ali razpolaga s sodbo, po kateri so bile takšne osebe obsojene, smatra to obsodbo za izvršljivo v celoti kot tudi v izreku konfiskacije in oblikuje odločitev o konfiskaciji celotnega premoženja, premičnega in nepremičnega, v skladu s tem zakonom in odločitev do konca izvede in izvrši prehod konfisciranega premoženja in vpis pravic države na konfisciranem nepremičnem premoženju.

(2) Okrajni ljudski odbori morajo prijaviti takšne primere tudi, kadar je že bila izvršena konfiskacija nepremičnega premoženja, da bi sodišče lahko izvršilo predpisan prehod tega premoženja v lastnino države.
(3) Prav tako morajo vojaška sodišča in vojaška poveljstva pristojnemu okrajnemu ljudskemu sodišču za gornje primere dostaviti iz svojih arhivov prepise sodb, da bi sodišče lahko do konca izvedlo konfiskacijo in sprejelo odločitev o konfiskaciji, kolikor ta s sodbo ni bila izrečena.“
15. Predsedstvo AVNOJ je 3. 8. 1945 sprejelo avtentično razlago posameznih določb ZKIK (Uradni list DFJ, št. 56/45), med njimi tudi določbe 28. člena ZKIK. Ta se je glasila:

“Treba je šteti, da prvi odstavek, ki govori o ustreljenih, ubitih ali umrlih, velja tudi za tiste, ki so umrli, preden so bili kaznovani.

Sodišču ni treba ugotavljati, ali je posameznik dejansko ustreljen, ubit, je pobegnil ali umrl, ker je to izključna pristojnost ljudskih odborov.
Če okrajni ljudski odbori razpolagajo s sodbami v smislu prvega odstavka 28. člena, jih morajo dostaviti skupaj s popisom premoženja.“
16. Z zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah ZKIK z dne 9. junija 1945 (Uradni list FLRJ, št. 61/46) je bil ZKIK spremenjen tako, da ni vseboval več določbe 28. člena ZKIK, pač pa je ZZPIZ v členu 31 določil, da morajo sodišča dokončati vse tiste primere, za katere so jim do dne uveljavitve tega zakona (to je do 6. 8. 1946) okrajni ljudski odbori ter vojaška sodišča in poveljstva poslala podatke iz 28. člena ZKIK. Novih postopkov z novimi priglasitvami okrajnih ljudskih odborov po 28. členu ZKIK pa po določbah ZZPIZ ni bilo več mogoče začeti. Zato je po svoji vsebini sporna in predstavlja predmet te obravnave le določba 28. člena ZKIK.
17. Pojma “vojni zločinec“ in “narodni sovražnik“ sta v besedilu prvega odstavka 28. člena ZKIK pojma, ki jih v tistem časovnem obdobju najdemo v UVS (13. in 14. člen)1, katere ustavnost je ustavno sodišče presojalo v že citirani zadevi št. U-I-6/93. Tedaj je ustavno sodišče opredelilo kot nasprotne splošnim, od civiliziranih narodov priznanim pravnim načelom, danes pa nasprotne ustavi vse tiste elemente določb uredbe, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih bili uporabljeni kot gola inkriminacija statusa in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obtožencev, (točka 11 obrazložitve citirane odločbe) ter so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje premajhne določnosti predstavljali podlago za samovoljo takratnih sodišč (točka 13 obrazložitve citirane odločbe). Ta opredelitev pa se ne nanaša na tiste določbe uredbe, ki dovolj jasno in določno inkriminirajo kazniva dejanja oziroma udeležbo pri takšnih dejanjih (na primer storilci ali udeleženci množičnih pobojev, mučenj, prisilnega izseljevanja prebivalstva, požigov, uničevanja in ropanja državne in narodne imovine itd. – točka 19 obrazložitve citirane odločbe). Nedvomno je mogoče sklepati, da je imel povojni zakonodajalec pri izpodbijani določbi z uporabo navedenih pojmov v mislih prav terminologijo 13. in 14. člena UVS. Priglasitev naj bi se nanašala na vse tiste “vojne zločince“ in “narodne sovražnike“, ki so bili v vojnem času “ustreljeni, ubiti, so umrli ali so pobegnili, pa jim premoženje sploh ni bilo zaplenjeno ali je bilo zaplenjeno samo premično premoženje ali samo del tega premoženja“. Če je bilo tem osebam v času priglasitve okrajnega ljudskega odbora premoženje že zaplenjeno, so bile zaplembe lahko izrečene le s sodbami vojaških sodišč, ki so tedaj sodila po UVS. Očitno je torej, da je priglasitev okrajnega ljudskega odbora lahko temeljila na kazenski sodbi vojaškega sodišča. Zaplemba premoženja je bila predvidena kot stranska kazen z UVS (drugi odstavek 16. člena). Kot takšno jo je skupaj z glavno sankcijo izreklo sodišče v kazenskem postopku, v katerem se je odločalo o krivdi obtožene osebe.
18. Že v času izvrševanja ZKIK se je izkazalo, da je bilo na podlagi 28. člena ZKIK zaplenjeno premoženje osebam, ki niso bile “vojni zločinci“. Zato se je že tedaj tudi zastavljalo vprašanje vrnitve tako zaplenjenega premoženja oziroma plačila odškodnine zanj.2 Dejstvo, da določena oseba ni bila “vojni zločinec“ ali “narodni sovražnik“, naj bi se po tedanjih stališčih ugotovilo na podlagi izjave pristojnega javnega tožilca, da ta oseba ni bila kaznovana in da zoper njo ni kazenskega pregona. Če bi tožilec podal takšno izjavo, naj bi okrajni izvršilni odbor izdal odločbo, da se njegova prijava razveljavi, na tej podlagi pa naj bi tudi sodišče razveljavilo svojo zaplembeno odločbo. Tak postopek pa naj bi se izvedel le na predlog prizadete osebe.
19. Pooblaščenec pritožnice v postopku ustavne pritožbe št. Up-133/96 je opozoril na določbo 7. člena odloka SNOO o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev. Ta je določala za posamezna kazniva dejanja sojenje posebnih sodišč in določala nagel, usten in tajen postopek, brez zaslišanja krivca, brez možnosti pritožbe in takojšnjo izvršitev kazni. Takšna ureditev je veljala do 15. avgusta 1943, ko je stopil v veljavo odlok o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč (Slovenski poročevalec, leto IV, št. 15). Ta odlok je že določal, da podrobno organizacijo teh sodišč, poslovanje in postopek ureja poseben pravilnik, ki je bil izdan dne 5. 8. 1943, dne 16. 10. 1943 pa že nadomeščen s pravilnikom za organizacijo in poslovanje brigadnih in odrednih vojaških sodišč. Glede materialne opredelitve kaznivih dejanj se je ta pravilnik skliceval na citirani odlok o zaščiti slovenskega naroda. Postopek po tem pravilniku je obsegal preiskavo, ki jo je izvajal tožilec, javno razpravo z obveznim vodenjem zapisnika, z izdelavo sodbe, zoper katero obsojeni ni imel pravnega sredstva, pač pa je bil vpeljan institut njene potrditve. Sodbe so morale biti dostavljene višjemu vojaškemu sodišču, ki je bilo ustanovljeno z odlokom Glavnega štaba NOV in POS. V navodilu št. 1,3 ki ga je dne 30. 8. 1943 poslal Sodni oddelek Glavnega štaba NOV in PO Slovenije vsem brigadnim in odrednim sodiščem, je bilo tako zapisano: “O vsaki obsodbi je treba napisati pismeno sodbo. V tej mora biti označeno, kdaj se je obsodba izrekla in kje, nadalje je treba kratko in jasno označiti dejanje, zaradi katerega je bil obdolženec obsojen. Vsako sodbo je treba tudi utemeljiti.“ V navodilu št. 5, ki ga je izdal sodni oddelek 17. 2. 1944, pa je bilo vojaškim sodiščem posredovano ponovno opozorilo, da je zaplemba premoženja kazenski ukrep, ki ga izreče le sodišče in sicer s sodbo, proti osebi, ki je zakrivila kaznivo dejanje. Navedeni pravilnik je bil nadomeščen z uredbo o vojaškem kazenskem sodstvu, ki jo je dne 20. 4. 1944 izdal Glavni štab NOV in POS, ta pa je bila že dober mesec zatem nadomeščena z UVS, ki jo je izdal Vrhovni štab NOV in POJ.
20. Očitno je torej, da je priglasitev po določbi 28. člena ZKIK lahko temeljila na kazenski sodbi. Mogoče je tudi, da so bili v posameznih primerih izvedeni kazenski postopki, pa se niso ohranili sodni spisi.4 Očitno pa so bile v določenih primerih izvršene likvidacije tudi brez sodnih postopkov.5 Ustavno sodišče je v že citirani odločbi ob presoji UVS poudarilo rezultate novejših zgodovinskih raziskav, po katerih so v posameznih primerih kazenske postopke, ki so tekli na podlagi UVS, zlorabili za zaplembo premoženja, čeprav za izrek takšnega ukrepa ni bilo niti dejanske niti pravne podlage. Iste raziskave razkrivajo tudi to, da se večina zlorab ni dogajala na podlagi UVS, temveč prav mimo nje (samovoljna obračunavanja, izvensodne usmrtitve oziroma likvidacije – točka 17 obrazložitve citirane odločbe) in, kakor je razvidno iz zgoraj navedenega, tudi mimo predpisov, ki so na slovenskem območju veljali pred UVS. Če ne bi bilo določbe 28. člena ZKIK, bi bilo na tej točki tudi mogoče zaključiti razpravljanje in potegniti jasno ločnico med primeri, ko so bile osebe obsojene v kazenskih postopkih, in primeri, ko so bili posamezniki usmrčeni zunaj sodnih postopkov. Slednje so bile zlorabe, ki pa jih je določba 28. člena ZKIK, še posebej njena avtentična razlaga (prvi odstavek), štela za dopustne. Ne le, da je bilo premoženje dovoljeno na tej podlagi zapleniti tudi osebam, zoper katere ni nikoli tekel sodni postopek, ampak so bile te osebe že zgolj s priglasitvijo okrajnega ljudskega odbora razglašene za “vojne zločince“ in “narodne sovražnike“, kar je v tedanji kazenskopravni terminologiji (točka 17 te obrazložitve) pomenilo osebe, ki so bile obsojene za vojne zločine. Poleg navedenega je fikcija kazenske obsodbe zajela tudi osebe, ki so “pobegnile“. S tem je zakonodajalec dal okrajnim ljudskim odborom – torej upravnim organom – pooblastilo, da v primerih, ko niso obstajale kazenske sodbe niti dokazi o izvedenih kazenskih postopkih, sami opredelijo določeno osebo za krivo kaznivega dejanja po 13. oziroma 14. členu UVS, in to v postopku, ki ni zagotavljal niti najminimalnejših jamstev poštenega sojenja. Pritrditi je zato treba predlagatelju, da ima izpodbijana določba v svoji vsebini tudi materialnopravne kazenske elemente, njen pravni nivo pa je po svoji kvaliteti pomenil celo nazadovanje od tedaj že doseženega kazenskopravnega varstva (kazenskega postopka zoper umrlo osebo ni dovoljeno voditi, kazen zaplembe premoženja kot kazenki ukrep izreče sodišče osebi, ki je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja). Celo UVS, kljub temu, da je tudi sama vsebovala določene elemente, nasprotne temeljnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, je bila v tem pogledu pravno razvitejši predpis od kasnejšega ZKIK.
21. Za presojo te zadeve je zato ključnega pomena pravna narava prvega odstavka 28. člena ZKIK in pravna narava priglasitve, ki jo je izdal okrajni ljudski odbor. Bistven del njene vsebine je predstavljala ugotovitev, da je bila določena oseba vojni zločinec ali narodni sovražnik, ki je bil v vojnem času ustreljen, ubit, je umrl ali je pobegnil. Sodiščem je bilo ob izrekanju konfiskacije prepovedano, da bi se spuščala v vprašanje, ali je posamezna oseba res bila ustreljena, ubita, je umrla ali pobegnila, ker je bilo ugotavljanje tega po drugem odstavku avtentične razlage 28. člena ZKIK v izključni pristojnosti okrajnih ljudskih odborov. Prav tako se tudi niso smela spuščati v vprašanje, ali je bila posamezna oseba res zagrešila kakšno kaznivo dejanje, ki je predstavljalo vojni zločin po tedaj veljavni zakonodaji, in ali je bila ta oseba obsojena v kazenskem postopku, v katerem naj bi ji bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega sojenja, kakor so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi. Sodišča so torej izrekla in izvršila konfiskacijo nepremičnin tudi, če jim kazenska sodba ni bila predložena, zgolj na podlagi priglasitve okrajnega ljudskega odbora.
22. Priglasitev je bila v formalnopravnem pogledu nedvomno upravna odločba in takšna je bila tudi v materialnopravnem pogledu v vseh tistih primerih, ko je in kolikor je imela ugotovitev, da je bila posamezna oseba storila kaznivo dejanje – vojni zločin, podlago v kazenski sodbi. V vseh drugih primerih pa je bilo dejansko mogoče s to upravno odločbo razglasiti posamezno osebo za vojnega zločinca. Nedvomno je opredelitev “vojni zločinec“ in “narodni sovražnik“ v tedanjih razmerah pomenila osebo, ki naj bi bila storila katero od kaznivih dejanj (11. in 12. točka obrazložitve odločbe št. U-I-6/93). Kajti zaplemba kot takšna se je v teh primerih vendarle štela kot stranska kazen. Kot takšna je bila obravnavana tudi v strokovni literaturi, na katero opozarja predlagatelj. Tako dr. Marjan Cigoj (O zaplembi, Ljudski pravnik, 2/49 in 6-7/49) navaja, da je pravo poznalo več vrst odločb, s katerimi se je izrekla zaplemba.6 Pri tem je sodišče včasih nastopalo kot organ, ki samo izvršuje kazen zaplembe, včasih pa je to kazen samo izreklo. Pri izrekanju zaplembe po 28. členu ZKIK je bilo treba po avtorjevem stališču šteti, da je bila izdana proti osebam iz tega člena izvršljiva razsodba, ki je pa sodišče nima v rokah, ker se v izrednih vojnih razmerah ni mogel voditi arhiv. Sam institut zaplembe po določbi 28. člena ZKIK je torej predstavljal institut kazenskega prava. To pa pomeni, da je utemeljena trditev predlagatelja, da je upravna odločba – priglasitev okrajnega ljudskega odbora v vseh primerih, ko ni temeljila na kazenski sodbi, po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo. Pri tem ni šlo za to, da bi si okrajni ljudski odbori to pristojnost vzeli, ampak so imeli zanjo izrecno zakonsko pooblastilo. Torej je bila zakonska ureditev tista, ki je dopuščala kazensko obsodbo, ne da bi bilo treba zanjo predhodno izvesti kazenski postopek, ki bi posamezniku zagotavljal vsaj temeljna načela poštenega sojenja, že tedaj priznana od civiliziranih narodov. Na podlagi te določbe je bilo torej dopustno zunaj kazenskega postopka in ne glede na vojno dejstvovanje odvzeti človeku najprej življenje, zatem pa še premoženje. Uporaba takšne določbe, ki je grobo kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ljudi, že tedaj ni bila v skladu s temeljnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, njena morebitna uporaba v današnjih postopkih pa bi bila še toliko bolj nevzdržna. Kolikor bi se takšna določba uporabljala v današnjih postopkih, bi bila njena uporaba najmanj v nasprotju z določbo 23. člena ustave, po kateri ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Najbolj elementarno je ta pravica lahko kršena prav s tem, da je posameznik “obsojen za vojnega zločinca ali narodnega sovražnika“ brez kazenske sodbe in celo brez kazenske obtožbe.
23. Če je posamični pravni akt, kar je priglasitev bila, takšne narave, da po svoji vsebini predstavlja kazensko sodbo, potem mora zanj veljati enak pravni režim, kakor velja za kazenske sodbe. Na podlagi poziva, ki ga je zakonodajalcu izrecno naslovilo ustavno sodišče v že citirani odločbi o UVS,7 je bilo z določbo 559. člena ZKP vpeljano posebno pravno sredstvo za izpodbijanje že pravnomočnih odločb. Rok za uveljavitev teh pravnih sredstev se je že iztekel. ZKP vsebuje tudi določbo 416. člena ZKP, ki je uzakonila kot poseben obnovitveni razlog ustavnosodno razveljavitev predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. To pravno sredstvo je nedvomno tudi odraz ustavne določbe 28. člena ustave in je kot takšno namenjeno predvsem primerom razveljavljenih kazenskih materialnih določb, s katerimi se določajo kazniva dejanja. V tem primeru ustavno sodišče izpodbijane določbe zaradi njene siceršnje neveljavnosti ni moglo razveljaviti, zato pa je na enak način in iz istih razlogov kot pri UVS odločilo o tem, da se določba kot protiustavna v postopkih pred državnimi organi v Republiki Sloveniji ne sme uporabljati. Takšna odločitev ima z vidika 416. člena ZKP po svoji vsebini enake učinke, kakor bi jih imela razveljavitev še veljavnega predpisa, ki bi opredeljeval kaznivo ravnanje. Torej je treba v skladu z 416. členom ZKP dopustiti osebam, ki so bile s priglasitvami brez kazenskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike, oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so do tega zakonsko upravičeni, da zahtevajo v postopku obnove spremembo pravnomočne odločitve (to je priglasitve okrajnega ljudskega odbora, ki ne temelji na kazenski sodbi) na podlagi te odločbe ustavnega sodišča.
24. Osebe, ki so bile na ta način po krivem obsojene, imajo pravico do moralne rehabilitacije, ki jo lahko dosežejo v postopku obnove po 416. členu ZKP. Prav tako pa imajo tudi pravico, da se njim oziroma njihovim pravnim naslednikom povrne zaplenjeno premoženje. Premoženje je bilo v teh primerih na podlagi 28. člena ZKIK formalnopravno zaplenjeno z odločbo pristojnega okrajnega sodišča, ki je v bistvu pomenila izvršitev priglasitve. S tega vidika bi ta odločba, za katere izpodbijanje ni več na razpolago nobenega pravnega sredstva, predstavljala v zgoraj navedenih primerih kljub morebitni razveljavitvi priglasitve oviro za vrnitev premoženja neupravičeno obsojeni osebi zunaj denacionalizacijskega postopka. Vendar je treba upoštevati, da je tako v teh primerih, kakor tudi v primerih, ko je predstavljala podlago za zaplembo kazenska sodba, odločba okrajnega sodišča predstavljala le nadaljevanje kazenske sodbe in v tem pogledu dejansko pomenila izrek kazenske sankcije zoper posameznika. Zato je v primeru, ko posameznik doseže razveljavitev priglasitve okrajnega ljudskega odbora oziroma razveljavitev kazenske sodbe, ki je bila podlaga za izrek zaplembe z odločbo okrajnega sodišča po 28. členu ZKIK, treba šteti, da je s tem ustvarjen tudi pravni temelj za vračilo premoženja po določbah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 8/90, 12/92, 58/93 in 10/98).

25. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Ude in Zupančič, ki sta dala odklonilno ločeno mnenje. Pritrdilno ločeno mnenje so dali sodniki Jerovšek, Šturm in Testen.
1 Določbi sta se glasili:
Člen 13: Za vojne zločince, pa če so oni državljani Jugoslavije, okupatorskih ali drugih dežel, se morajo smatrati: pobudniki, organizatorji, naredbodajalci ter pomagači in neposredni izvrševalci množičnih ubijanj, mučenj, prisilnega izseljevanja prebivalstva ter njegovega odgona v taborišča in na prisilno delo, potem požigov, uničevanja in ropanja narodne in državne imovine; vsi posamezni posestniki imetij in podjetij v Jugoslaviji, v okupatorskih in drugih deželah, ki so nečloveško izkoriščali delovno silo na prisilno delo odpeljanih ljudi; funkcionarji terorističnega aparata in terorističnih oboroženih formacij okupatorja in domačini v okupatorjevi službi; oni, ki so izvrševali mobilizacijo našega ljudstva za sovražno vojsko.
Člen 14: Za narodne sovražnike se morajo smatrati: vsi aktivni ustaši, četniki in pripadniki ostalih oboroženih formacij v sovražnikovo službi v kakršnemkoli svojstvu – kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatorji in slično; ki so silili ljudstvo, da okupatorjem odda orožje; vsi oni, ki so izdali narodno borbo in so bili v zvezi z okupatorjem; vsi oni, ki odpadejo od narodne oblasti in delajo proti njej; vsi oni, ki rušijo narodno vojsko ali so na drug način pomagali in pomagajo okupatorju; vsi oni, ki izvrše težke primere umora in ropa in slično.
2 Tedaj se je štelo (vir: mnenje Ministrstva za pravosodje LRS, št. 69/45-245 z dne 2. 11. 1946), da predstavlja vsaka priglasitev “odločbo (ugotovitev) o tem, da je bil nekdo vojni zločinec oziroma narodni izdajalec. Sodišče bi zato moglo razveljaviti svojo zaplembeno odločbo le na podlagi neke druge odločbe istega okrajnega izvršilnega odbora, da se namreč prvotna prijava (odločba) razveljavi, ker se je naknadno izkazalo, da dotična oseba ni bila vojni zločinec oziroma narodni sovražnik“.
3 Vir: M. Šnuderl: Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji, Uradni list SRS, Ljubljana 1949.
4 Tominšek (Sodstvo v Istrskem odredu, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, opomba 6) se sklicuje na tožilca Jožeta Markučiča in na komisarja zaščitnega bataljona Milana Cirka. Prvi navaja, da je bilo več primerov sojenja odrednega sodišča, o katerih niso ohranjeni sodni spisi. Drugi, ki je večkrat sodeloval v sodnem postopku, navaja, da je bilo od februarja do maja 1944 poleg registriranih sodnih procesov še najmanj 25 do 26 neregistriranih, od katerih se jih je 15 ali 16 končalo z obsodbo, kakih deset pa z oprostilno sodbo. O vseh teh sojenjih so se pisali zapisniki, spisi pa naj bi se verjetno izgubili ob nemškem napadu na Prelože.
5 Tako v okrožnici sodiščem, ki jo je dne 30. 5. 1944 izdal Oddelek za sodstvo Glavnega štaba NOV in POS pod točko III. beremo: “Če pa je bila vsled posebnih izrednih v citirani okrožnici navedenih okoliščin izvršena kazen brez predhodne sodne razprave, morajo sodišča na podlagi obtožnice pristojnega javnega tožilca izvesti sodni postopek naknadno...“. Na to okrožnico je reagiral Vrhovni štab NOV in POJ, ki je v svojem pismu št. SA 102/44 z dne 19. 12. 1944 Glavnemu štabu NOV in POS izrecno navedel, da to pomeni sojenje mrtvim osebam, ki v UVS ni predvideno in naj se na ostalih območjih Jugoslavije tudi ne bi izvajalo.
6 Le povojna zaplemba premoženja osebam nemške narodnosti se ni štela za kazenskopravni ukrep, ampak za ukrep, ki je imel svoj pravni temelj v reparacijah za vojno škodo.
7 3. točka izreka citirane odločbe se glasi: “Veljavna zakonska ureditev kazenskega postopka je v nasprotju z ustavo, ker ne omogoča odprave vseh v procesnem in vsebinskem pogledu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in odprave posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi. Ustavno sodišče poziva Državni zbor, da v najkrajšem možnem roku ugotovljeno neustavnost odpravi.“
Št. U-I-249/96-14
Ljubljana, dne 12. marca 1998.