Ustavno sodišče je v postopku za odločitev o sporu glede pristojnosti na zahtevo Upravne enote Celje na seji dne 2. aprila 1998

Za odločanje o zahtevi E. in M. P. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 151, 152, 153/1 in 153/2, vpisanih pred podržavljenjem pri vl. št. 532 k.o. T., je pristojna Upravna enota Celje.

1. Upravna enota Celje je dne 10. 2. 1998 vložila zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti v zadevi denacionalizacije nepremičnin, podržavljenih vlagateljema zahteve E. in M. P. V zahtevi navaja, da sta E. in M. P. dne 17. 7. 1992 vložila pri takratnem Občinskem sekretariatu za družbenoekonomski razvoj Občine Celje zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 151, 152, 153/1 in 153/2, vpisanih pred podržavljenjem pri vl. št. 532 k.o. T. Upravni organ je ocenil, da gre za denacionalizacijo po 5. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 – v nadaljevanju: ZDen) in je zadevo dne 6. 7. 1994 odstopil takratnemu Temeljnemu sodišču v Celju, Enoti v Celju. Okrajno sodišče v Celju pa se je v navedeni denacionalizacijski zadevi s sklepom št. N 27/94 z dne 30. 9. 1997 izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v reševanje Upravni enoti Celje. Okrajno sodišče v Celju se je izreklo za nepristojno, ker je ugotovilo, da je bila podlaga za vpis spremembe lastništva v zemljiško knjigo odločba Komisije za arondacijo Skupščine občine Celje št. 46- 84/62-4 z dne 20. 8. 1965 in ne kupna pogodba. Ocenilo je, da gre za analogen primer tistemu, ki ga je ustavno sodišče obravnavalo v odločbi št. U-II-158/97 z dne 3. 7. 1997, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 45/97.
2. Vlagateljica zahteve navaja, da sta lastnika zemljišč, E. in M. P., dne 20. 3. 1962 ponudila v odkup predmetne nepremičnine Občinskemu ljudskemu odboru Celje, da je bila kupna pogodba sklenjena 16. 4. 1962 in da je bila odločba Komisije za arondacijo Občine Celje št. 46-84/62-4 izdana dne 20. 8. 1965. Zato meni, da so predmetne nepremičnine dejansko prešle v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, da je arondacijska odločba upravnega organa služila le za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice in da gre za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, o kateri je na podlagi prvega odstavka 56. člena ZDen pristojno odločati Okrajno sodišče v Celju.

3. Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je odvisna predvsem od rešitve vprašanja, ali je pravni temelj za reševanje zahteve za denacionalizacijo predlagatelja 29. točka 3. člena ZDen ali 5. člen ZDen.
4. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994 odločilo, da določba 29. točke 3. člena ZDen ni v neskladju z ustavo in da je na podlagi v tej določbi navedenega Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62) lahko bil izvršen poseg države v lastninske odnose proti volji lastnikov. Ker je bil navedeni zakon podlaga za izvajanje arondacij kmetijskih zemljišč, so arondiranci oziroma sedanji upravičenci upravičeni zahtevati denacionalizacijo v vseh tistih primerih, ko arondiranci niso prejeli ustreznih nadomestnih zemljišč. Pri tem je ustavno sodišče opozorilo, da se je v praksi v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije dogovorili za prenos zemljišča v državno lastnino prostovoljno in se hkrati tudi sporazumeli o plačilu ustrezne odškodnine. Arondacijska odločba, ki je v mnogih primerih sledila tako sklenjenemu in podpisanemu sporazumu oziroma pogodbi, je bila lahko zgolj fiktivna, saj so na tak način stranke lahko pridobile določene ugodnosti kot npr. to, da jim ni bilo treba plačati prometnega davka. Zato je ustavno sodišče v citirani odločbi opozorilo na primere, ko je šlo v resnici za prostovoljno dogovorjen prenos lastnine, in zavzelo stališče, da takega prenosa ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje, čeprav je bil formalno sprejet akt na podlagi predpisa iz 6., 12., 27., 28. ali 29. točke 3. člena ZDen. Namen denacionalizacije je namreč poprava krivic, ki so nastale s podržavljenjem zasebnega premoženja na podlagi določenih predpisov, ne pa razveljavitev pravnih poslov, ki so nastali na podlagi proste volje strank. Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, je zakonodajalec v 5. členu ZDen dovolil denacionalizacijo le, če je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. V takem primeru je določil za reševanje teh denacionalizacijskih zadev pristojnost sodišč v nepravdnem postopku. Določba 5. člena ZDen predstavlja torej izjemo od pravila, da se vrača le premoženje, ki je bilo odvzeto s prisilnim ukrepom državnega organa. Zato je potrebno, da sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotovi, ali je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.
5. Glede na to, da je bila sklenjena kupna pogodba in izdana odločba o arondaciji, je v obravnavani zadevi nastal dvom o pravni podlagi za prenos zemljišč E. in M. P. v državno last. Kupna pogodba je bila sklenjena dne 16. 4. 1962. Iz kupne pogodbe je razvidno, da je kot kupec nastopala Občina Celje, zastopana po Občinskem ljudskem odboru Celje, v četrti točki pogodbe pa je navedeno, da ta pogodba nadomešča arondacijo in da Občina Celje pridobiva predmetne nepremičnine za arondacijo Kmetijskega obrata Trnovlje, Kmetijskega gospodarstva Celje, ki je k pogodbi pristopil. V pogodbi je tudi določba, da je kupna pogodba sklenjena skladno s sklepom Občinskega ljudskega odbora Celje, ki je bil sprejet na ločenih sejah obeh zborov dne 10. 4. 1962. Iz zapisnika 62. seje Občinskega ljudskega odbora Celje in 79. seje Zbora proizvajalcev Občinskega ljudskega odbora Celje št. 06-27/1962-1 z dne 10. 4. 1962 je razvidno, da je bilo pod točko 2.d med drugim predlagano in sprejeto, da se “v svrho“ arondacije odobrijo posli, med katerimi je bila v točki 5.j predlagana kupna pogodba E. in M. P. glede nepremičnin vl. št. 532 k.o. T. Iz priložene dokumentacije pa izhaja, da je bila ponudba dana dne 20. 3. 1962 na zapisnik pri Občinskem ljudskem odboru v prisotnosti pravnega referenta in direktorja Kmetijskega gospodarstva Celje. V zapisniku je navedeno, da so nepremičnine ležale v arondacijskem območju, da so cene ustrezale cenitvi, ki je veljala v arondacijskem postopku, in da sta lastnika nepremičnine pripravljena prodati Občini Celje za potrebe Kmetijskega gospodarstva Celje za potrebe arondacije. Občinski ljudski odbor je izdal ugotovitveno odločbo št. 46-84/1962-4 z dne 18. 5. 1962, s katero je ugotovil, da je prišlo do sporazumne arondacije zemljišč in da lastnika nista uživala predmetnih nepremičnin že od 1. 1. 1962. Arondacijska odločba je bila izdana dne 20. 8. 1965, in sicer na podlagi 45. člena temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 25/65).
6. Ustavno sodišče je ob pregledu celotnega spisa in določb temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti navedene kupne pogodbe za samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od arondacijskega postopka. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča je urejal arondacijo v členih 36 do 49 in je predvidel sporazume med lastnikom in arondacijskim upravičencem. Arondacijo je v členih od 53 do 68 urejal tudi temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59), ki je veljal v času sklepanja sporazuma. Da je kupna pogodba z dne 16. 4. 1962 v bistvu sporazum v smislu določb navedenega zakona in njegovih sprememb, izhaja tako iz vsebine pogodbe kot tudi že iz zapisnika o ponudbi odprodaje nepremičnin z dne 20. 3. 1962. Pogodba je v šesti točki predvidevala izdajo odločbe ObLO Celje za zemljiškoknjižni prenos nepremičnin. Kot kupec je nastopal celo organ, ki je izvajal arondacijo, in ne Kmetijsko gospdarstvo samo; ta naj bi k pogodbi le pristopil. Pogodba naj bi bila sklenjena, ko bi Okrajno javno pravobranilstvo v Celju podalo izjavo, da zoper pravno veljavnost te pogodbe ni pomislekov. Na pogodbi pa so le podpisi prejšnjih lastnikov in predsednika občinskega ljudskega odbora ter žig Občinskega ljudskega odbora Celje.
7. V navedenem zapisniku je tudi izrecno navedeno, da je cena nepremičnin ustrezala cenitvi v arondacijskem postopku. Da je v konkretnem primeru šlo za arondacijski postopek, pa izhaja tudi iz zapisnika seje obeh zborov Občinskega ljudskega odbora Celje z dne 10. 4. 1962, torej pred datumom pogodbe. Arondacijska odločba z dne 20. 8. 1965 je pomenila dokončanje arondacijskega postopka. Dejstvo, da je bila izdana po sklenjeni pogodbi, ne more biti odločilnega pomena za presojo, na kakšni pravni podlagi so prešla kmetijska zemljišča v državno last. To potrjuje tudi dejstvo, da sta se predlog za arondacijo z dne 31. 8. 1962 in tabelarični pregled arondacije z dne 1. 9. 1962 nanašala na prisilno arondacijo in ne na arondacijo zemljišč, ki so prešla v družbeno last na podlagi sporazumov. Iz katastrskega načrta je razvidno, da so se zemljišča, na katera se je nanašala prisilna arondacija, nahajala tik ob zemljiščih E. in M. P. Iz vsega navedenega namreč izhaja, da ima navedena pogodba naravo sporazuma iz prvega odstavka 60. člena temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča iz leta 1959, ki je pomenil le del samega arondacijskega postopka, ki se je v praksi tako izvajal. Zato je ustavno sodišče odločilo, da je pravni temelj za reševanje obravnavane denacionalizacijske zadeve v določbi 29. točke 3. člena ZDen in je tako na podlagi 54. člena ZDen podana pristojnost v izreku navedenega upravnega organa.
8. Iz spisa je razvidno, da je bila popolna zahteva za denacionalizacijo vložena že 17. 7. 1992. Pet in pol let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pritojnosti za reševanje zadeve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah. Na prepočasno postopanje v teh zadevah in na kršenje roka iz prvega odstavka 58. člena ZDen je ustavno sodišče že nekajkrat opozorilo (na primer v zadevah U-II-119/96 z dne 6. 6. 1996, U-II-351/96 z dne 5. 12. 1996 in U-II-334/96 z dne 9. 1. 1997).

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnica in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam-Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.
U-II-54/98
Ljubljana, dne 2. aprila 1998.