Ustavno sodišče je v postopku za oceno zakonitosti, začetem na pobudo gospodarske družbe Petrol d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, na seji dne 9. aprila 1998

Točka 5 člena 1 in tarifa št. 5 odloka o komunalnih taksah (Uradno glasilo št. 8/96) Mestne občine Nova Gorica se razveljavita.

1. Pobudnica navaja, da je z izpodbijanim odlokom Mestna občina Nova Gorica na podlagi zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 7/70 in 7/72 ter Uradni list RS, št. 18/91 – v nadaljevanju: ZKT) predpisala med drugim tudi komunalno takso na točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Ta vrsta takse naj bi bila nezakonita, saj naj bi ne imela podlage v ZKT. ZKT naj bi namreč določal, da smejo občine predpisati komunalne takse le za dejavnosti oziroma predmete, ki jih zakon taksativno našteva. ZKT pa ne predvideva takse na točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Pobudnica je predlagala tudi začasno zadržanje izpodbijanih določb, saj naj bi njihovo izvajanje (45.000 SIT mesečne takse za točilno mesto – tarifna številka 5) prinašalo hude finančne posledice.
2. Župan Mestne občine Nova Gorica je v imenu nasprotnega udeleženca odgovoril, da z izpodbijanim odlokom določena komunalna taksa za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva ni presegla omejitev, ki jih za predpisovanje komunalnih taks določa ZKT. Takso naj bi bil predpisal pristojni organ (mestni svet), prav tako pa se ne odmerja po vrednosti predmeta, po dejanskem prometu ali dejanskem prihodku. Ta taksa naj bi bila predpisana skladno z 2., 5., 7. in 9. točko 4. člena ZKT. Izpodbijana določba naj bi zato ne bila v neskladju z ZKT.

3. Ustavno sodišče je pobudo dne 20. 11. 1997 sprejelo, ni pa ugodilo predlogu pobudnice za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe. Pobudnica izpodbija več določb odloka, vendar je iz vsebine pobude razvidno, da je uperjena le zoper določilo o predpisu komunalne takse za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva (5. točka 1. člena in tarifa št. 5 odloka).
4. Ustava v 147. členu določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Možnost občinskega predpisovanja komunalne takse omogoča ZKT. Občine pri predpisovanju komunalnih taks torej ne smejo prekoračiti pogojev, ki jih ZKT za njihovo predpisovanje postavlja. Ta predpis v 2. členu določa, da se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinski svet. Pri tem ZKT občinsko predpisovanje komunalnih taks definira v dveh smereh. Kot prvo na splošno določa, da se komunalne takse ne morejo odmerjati po vrednosti predmeta, po dejanskem prometu ali po dejanskem dohodku (3. člen), zatem pa v 4. členu navaja predmete oziroma storitve, za katere občina komunalne takse lahko predpiše. Gre za glasbene avtomate v javnih lokalih (prva alinea), uporabo javnega pločnika pred poslovnimi prostori (druga alinea), igralna sredstva v javnih lokalih (tretja alinea), reklamne napise, objave in razglase, pritrjene na javnih mestih (peta alinea), sporočila, objave in razglase po lokalnih ozvočevalnih postajah (šesta alinea), vitrine za razstavljanje blaga zunaj poslovne stavbe (sedma alinea), uporabo prostora za parkiranje avtomobilov, ki ga določi občina in zanj organizira čuvanje vozil (osma alinea), uporabo javnega prostora za parkiranje in druge začasne namene (deveta alinea) in uporabo trgov in drugih prostorov za razstavljanje predmetov, prirejanje razstav itn. (deseta alinea 4. člena ZKT).
5. Člen 4 nikjer ne govori, da smejo občine predpisovati komunalne takse za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Iz odgovora župana mestne občine je razvidno, da je mestna občina pri vključitvi tega taksnega predmeta v svoj odlok menila, da s tem obdavčuje določene taksne predmete iz 4. člena ZKT, od uporabe javnega pločnika pred poslovnimi prostori prek reklamnih napisov in objav na javnih mestih, vitrin za razstavo blaga zunaj poslovne stavbe do uporabe javnega prostora za parkiranje. Takšno sklepanje ni pravilno. Najbrž bi pri posamezni bencinski črpalki res lahko našli katerega od navedenih predmetov ali storitev, ki se lahko taksirajo po ZKT, vendar pa bi morala občina v tem primeru takso predpisati prav za ta predmet oziroma storitev in jo tudi odmerjati prav od teh predmetov (vitrin, reklamnih napisov ipd.). Na način, ki si ga je izbrala Mestna občina Nova Gorica, se komunalna taksa plačuje od števila točilnih mest in ne glede na število vitrin, reklamnih napisov ali drugih v 4. členu ZKT dovoljenih predmetov taksiranja. Izpodbijani predpis v tem delu torej obdavčuje povsem druge predmete, kot jih določa ZKT, in s tem močno presega njegov okvir in pogoje, ki jih za predpisovanje komunalnih taks postavlja. Ustavno sodišče je zato 5. točko 1. člena odloka in njegovo tarifo št. 5 razveljavilo.
6. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi tretjega odstavka 45. člena zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: namestnik predsednika mag. Matevž Krivic ter sodnica in sodniki: dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam – Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.