Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi M. M., A. M., Š. M., A. V., K. Z. in M. L. iz L., ki jih zastopa J. S. iz L. na seji dne 19. marca 1998

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1804/94-4 z dne 10. 7. 1997, odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 464-06-333/93-VN z dne 17. 11. 1994 in sklep Sekretariata za gospodarstvo Občine Ljubljana Vič-Rudnik št. 321- 490/92 z dne 1. 12. 1993 se odpravijo.
2. Zadeva se vrne pristojnemu upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

1. Pritožniki z ustavno pritožbo izpodbijajo v izreku navedene odločbe, izdane v denacionalizacijskem postopku. S sklepom Seketariata za gospodarstvo Občine Ljubljana Vič-Rudnik je bila zahteva za denacionalizacijo zavržena z utemeljitvijo, da pritožniki oziroma njihovi pravni predniki niso denacionalizacijski upravičenci, ker naj bi bilo na podlagi Odločbe Vrhovnega sodišče LRS, št. Pv 129/47 z dne 10. 4. 1947 ugotovljeno, da gre za premoženje, ki ni bilo podržavljeno njim, temveč je bilo zaplenjeno E. G. iz L. Pritožba zoper takšen sklep je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo. V obrazložitvi svoje odločitve je ministrstvo navedlo, da naj bi bilo iz listinske dokumentacije razvidno, da je bila predmetna nepremičnina podržavljena z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Zp 498/47 z dne 25. 6. 1947 na podlagi zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46) pok. E. G. kot prvotnemu lastniku predmetne nepremičnine in ne pritožnikom, ker naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 11. 3. 1944 nična. Tudi Vrhovno sodišče meni, da je bilo zemljišče podržavljeno prodajalcu zemljišča E. G. Zaradi ničnosti kupne pogodbe naj ne bi bilo podlage za podržavljenje komu drugemu kot prodajalcu tega zemljišča. Zato naj za upravičence do denacionalizacije ne bi mogli šteti oseb, ki so premoženje iz 1. člena zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46 in 74/46) pridobile s pravnim poslom, ki je bil po 7. členu istega zakona s sodno odločbo Vrhovnega sodišča LRS, št. Pv 129/47 z dne 10. 4. 1947 razglašen za ničnega.
2. Po mnenju pritožnikov je odločitev upravnih organov pravno napačna, prav tako pa je po njihovem mnenju tudi Vrhovno sodišče napačno ugotovilo, kdo so upravičenci v konkretni denacionalizacijski zadevi. Pritožniki menijo, da je Vrhovno sodišče nezakonito ponovno uporabilo določbe zakona, ki je v letu 1946 določil ničnost pogodb, in s tem kršilo pravico do poštenega sojenja, vsebovano v pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, in pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave.

3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 24. 2. 1998 sprejel ustavno pritožbo v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo in sklep o njenem sprejemu ni odgovorilo.
4. Ustavni pritožniki oziroma njihovi predniki so bili na podlagi kupne pogodbe z dne 21. 3. 1944 vpisani v zemljiški knjigi kot lastniki predmetnih zemljišč. Dne 10. 4. 1947 pa je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo, da gre za pravni posel, ki je ničen po določbi 7. člena zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v Ljubljani z dne 30. 8. 1945, s katero je bila E. G. (prodajalcu predmetnih zemljišč) izrečena zaplemba celotne imovine na podlagi zakona o zaplembi, je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo odločbo Zp 498/47 z dne 25. 6. 1947, s katero je med drugim ugotovilo, da je navedeni pravni posel ničen, in sklenilo, da se predmetne nepremičnine prenesejo v last FLRJ.
5. Vrhovno sodišče in upravni organi so pri odločitvi o zavrženju zahteve za denacionalizacijo ustavnih pritožnikov izhajali iz predpostavke, da je bilo premoženje zaplenjeno E. G. in ne njim oziroma njihovim pravnim prednikom. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da naj pritožniki v času podržavljenja ne bi bili lastniki predmetnih nepremičnin, ker je bila kupoprodajna pogodba, s katero so kupili te nepremičnine, nična, ničnost pa naj bi bila ugotovljena s pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča št. Pv 129/47 z dne 10. 4. 1947.
6. Nobena določba ZDen ne določa, koga je v takih primerih potrebno šteti za osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Stališče upravnih organov in Vrhovnega sodišča, da je bilo premoženje zaradi ničnosti pravnega posla lahko podržavljeno le prodajalcu, pa bi ob predpostavki, da bi zahteval denacionalizacijo prodanih zemljišč tudi prodajalec E. G., na katerega se glasi odločba o zaplembi vsega premoženja, pomenilo, da bi slednji v postopku denacionalizacije dobil vrnjeno prodano nepremičnino in tudi premoženje, ki izhaja iz kupnine prodanih nepremičnin. Po navedbah pritožnikov naj bi to bil stanovanjski blok. Kupci nepremičnin, katerim kupnina ni bila vrnjena, pa ne bi dobili vrnjeno nič, saj po navedenem stališču niso bili lastniki nepremičnin, terjatve pa glede na določbo prvega odstavka 8. člena ZDen niso predmet denacionalizacije.
7. Za odločitev o ustavni pritožbi je potrebno odgovoriti na vprašanje, kateri akt oziroma predpis je bil podlaga za podržavljenje predmetnih nepremičnin. Ali je bil to zakon o zaplembi in izvrševanju zaplembe, ki je naveden v 19. točki 3. člena ZDen, ali pa je bil to zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb oziroma odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45).
8. Ničnost pravnih poslov, sklenjenih po 6. 4. 1941, je bila prvič določena v 6. členu odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, ki je dobil veljavo dne 21. 11. 1944. zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, ki je stopil v veljavo 14. 8. 1946, je pomenil potrditev in spremembe odloka AVNOJ. Odlok je naveden v 20. točki 3. člena ZDen, zakon pa v 21. točki 3. člena ZDen.
9. Odlok AVNOJ je v 6. členu določil ničnost pravnih poslov oseb in podjetij iz 1. člena tega odloka, ki so bili sklenjeni od 6. aprila 1941 do objave tega odloka ali ki so bili sklenjeni po njegovi objavi z namero, da preprečijo odvzem imovine. Določbo z enako vsebino je v 7. členu imel tudi zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Šlo je torej za določitev ničnosti pravnih poslov, glede na to, ali je bil prodajalec oseba iz 1. člena odloka oziroma zakona.
10. Ničnost pravnega posla v času njegove sklenitve in realizacije, t.j. dne 21. 3. 1944, še ni bila določena. Tudi vpis lastninske pravice kupcev v zemljiško knjigo je bil izveden še pred uveljavitvijo odloka AVNOJ. Zato je treba v primerih, ko gre za pravni posel, ki v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni bil ničen oziroma protipraven, šteti, da gre za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost, in ki ga ZDen šteje kot podlago za uveljavljanje denacionalizacije. Ničnost pravnih poslov je bila namreč v teh primerih določena prav zaradi podržavljenja. Ob tem je irelevantno vprašanje uveljavljanja izločitvenih zahtevkov po zakonu o zaplembah, podobno kot je sicer irelevantno vprašanje, ali so se prejšnji lastniki v primerih podržavljenja na drugih pravnih podlagah upirali podržavljenju. Morebitno poplačilo iz naslova omenjenih izločitvenih zahtevkov pa je potrebno upoštevati na enak način, kot to sicer velja za odškodnine, dane za podržavljeno premoženje.
11. V konkretnem primeru je torej treba šteti, da je bilo premoženje podržavljeno že z uveljavitvijo odloka AVNOJ. Ob uveljavitvi omenjenega odloka pa so bili lastniki predmetnih zemljišč ustavni pritožniki oziroma njihovi pravni predniki. Z odločbo Vrhovnega sodišča št. Pv 129/47 z dne 10. 4. 1947 je bila ničnost pravnega posla le ugotovljena. Samo na tak način je mogoče v primerih, kot je obravnavani, doseči enako varstvo pravic iz 22. člena ustave tistim lastnikom nepremičnin, ki jim je bilo premoženje dejansko podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen. Kršitev te ustavne pravice pa bi privedla tudi do kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena. Zato je ustavno sodišče v izreku navedene odločbe odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu prve stopnje.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up 332/97
Ljubljana, dne 19. marca 1998.