Na podlagi prve alinee 108. člena zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94, 21/95 in 16/96) ter 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 23/96 in 47/97) izdaja Vlada Republike Slovenije

S to uredbo se določajo: mreža javne veterinarske službe; koncesija za izvajanje dejavnosti javne veterinarske službe; razmerja med izvajalci, koncedentom in uporabniki ter nadzor nad izvajanjem javne veterinarske službe.

Mrežo javne veterinarske službe sestavljajo veterinarske organizacije, ki so verificirane za opravljanje javne veterinarske službe, in sicer:
1. na primarni ravni: zasebne veterinarske organizacije, ki imajo koncesijo;
2. na sekundarni ravni:
a) Veterinarski zavod Slovenije;
b) v osemenjevalnih središčih in vzrejališčih plemenjakov: veterinarska postaja v osemenjevalnem središču, ki ima koncesijo;
c) za preskrbo veterinarskih organizacij z zdravili in sredstvi za dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo (v nadaljnjem besedilu: DDD): veledrogerije, ki imajo koncesijo;
3. na terciarni ravni:
a) Veterinarski inštitut Slovenije;
b) zasebni veterinarski inštituti, ki imajo koncesijo.

Na primarni ravni mora biti za izvajanje javne veterinarske službe najmanj ena veterinarska organizacija s koncesijo za območje upravne enote oziroma njene izpostave.
Če za izvajanje dejavnosti iz prejšnjega odstavka ni zagotovljeno ustrezno število veterinarskih organizacij, mora opravljanje javne veterinarske dejavnosti nemudoma zagotoviti Veterinarska uprava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: VURS).

Koncesija za izvajanje dejavnosti javne veterinarske službe se veterinarskim organizacijam iz 1. točke, b) in c) podtočke 2. točke in b) podtočke 3. točke 2. člena te uredbe (v nadaljnjem besedilu: koncesionarji) dodeli na podlagi javnega razpisa.
Za podelitev koncesije za izvajanje različnih dejavnosti javne veterinarske službe lahko koncedent objavi različne razpise in v njih opredeli razpisne pogoje.
Razpis za dodelitev koncesije za izvajanje dejavnosti iz tega člena vsebuje zlasti:
1. opredelitev predmeta koncesije;
2. navedbo o začetku in času trajanja koncesije;
3. opis pogojev, ki jih mora izpolnjevati koncesionar;
4. opis obveznosti koncesionarja;
5. obvezne sestavine prijave (odločba o verifikaciji, jamstvo glede kadrov in pogojev);
6. navedbo o roku za izdajo odločbe o izbiri koncesionarja;
7. merilo za izbiro koncesionarja;
8. druge strokovne in tehnične pogoje;
9. način obveščanja kandidatov o poteku postopka in o izbiri koncesionarja.
Za podelitev koncesije za izvajanje dejavnosti javne veterinarske službe:
1. izdajanje potrdil o zdravstvenem stanju pošiljk, živali, živil in surovin ter odpadkov;
2. izdajanje zdravstvenih spričeval, vodenje registra domačih živali;
3. reprodukcije z osemenjevanjem domačih živali;
4. veterinarsko-sanitarne preglede pošiljk živali v notranjem prometu, preglede v sili in ne v sili zaklanih domačih živali, preglede živil živalskega izvora namenjenih za domačo porabo;
5. izdajanje zdravil, sredstev DDD;
6. izvajanje odredbe o izvajanju preventivnih ukrepov zaradi odkrivanja in preprečevanja živalskih kužnih bolezni;
7. izvajanje ukrepov ob pojavu naslednjih kužnih bolezni:
– afriška prašičja kuga,
– atipična kokošja kuga,
– bolezen modrikastega jezika,
– bruceloze (B. melitensis, abortus, suis),
– goveja kuga,
– goveja spongiformna encefalopatija,
– hemoragična septikemija pri govedu,
– klasična prašičja kuga,
– kokošja kuga,
– konjska kuga,
– kuga drobnice,
– mrzlica doline Rift,
– pljučna kuga govedi,
– nalezljiva ohromelost prašičev,
– osepnice ovac in koz,
– slinavka in parkljevka,
– spolna kuga konj,
– vezikularna bolezen prašičev,
– vezikularni stomatitis in
– vozličasti dermatitis
mora veterinarska organizacija poleg verifikacije izpolnjevati še naslednje pogoje:
– da zagotavlja 24-urno izvajanje veterinarske službe za območje, dodeljeno s koncesijo;
– da zagotavlja vsakodnevno nemoteno osemenjevanje domačih živali in reprodukcijo na območju, ki je dodeljeno s koncesijo, če gre pri koncesiji za to dejavnost;
– druge pogoje, določene z razpisom.

Koncesijsko razmerje nastane z dnem, ki ga določa koncesijska pogodba.
Koncesija se podeli praviloma za dobo desetih let, pri čemer se po poteku roka lahko podaljša največ za enako dobo, če koncesionar še izpolnjuje pogoje iz 4. člena te uredbe.
Koncesija se lahko odpove, če koncesionar najmanj 12 mesecev pred iztekom pogodbenega roka pisno vloži odpoved pri koncedentu.
Koncesija se lahko podaljša, če koncesionar v času 10 do 12 mesecev pred prenehanjem pogodbe pisno zaprosi za podaljšanje.
Koncedent v 60 dneh odloči o prenehanju ali podaljšanju koncesijske pogodbe.

Za veterinarske dejavnosti, ki niso naštete v četrtem odstavku 4. člena te uredbe, se vsako leto opravi dopolnilni razpis in se koncesija dodeli vsem, ki zanjo kandidirajo in izpolnjujejo predpisane pogoje.

Koncedent lahko z odločbo odvzame koncesijo zlasti:
– če koncesionar ne začne opravljati koncesijske dejavnosti v za to predpisanem roku;
– če je koncesionar v vlogi na razpis podal netočne ali neresnične podatke;
– če koncesionar pri delu ne upošteva predpisov, pogodbe ali dovoljenj;
– če koncesionar ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev koncesije;
– če so pri delovanju koncesionarja odkrite nestrokovnosti ali malomarno ravnanje ter aktivnosti, ki negativno vplivajo na zdravje živali ali ljudi, ali opustitve potrebnih dejanj;
– če se začne postopek stečaja koncesionarja;
– če koncesionar ne pristane na spremembe koncesijske pogodbe, ki so posledica višje sile.
Za višjo silo se štejejo zlasti:
– spremembe predpisov, ki vplivajo na koncesijsko pogodbo;
– spremenjene okoliščine, ki jih ni bilo možno predvideti ob sklenitvi koncesijske pogodbe.

V primeru vojne, izrednih razmer ali drugih izrednih okoliščin mora koncesionar zagotoviti izvajanje koncesijskih dejavnosti v skladu z ukrepi, ki jih naložijo organi, ki so pristojni za ukrepanje v navedenih okoliščinah.

Nadzor nad delom javne veterinarske službe izvaja koncedent.
Ob ugotovitvah kršitev obveznosti in odgovornosti izvajalcev javne veterinarske službe koncedent ukrepa v skladu s svojimi pooblastili.

Uporabniki storitev v dejavnostih javne veterinarske službe lahko sami ali preko svojih združenj dajejo koncedentu svoja mnenja, pripombe in predloge v zvezi z delom javne veterinarske službe.
Koncedent mora predloge, mnenja in pripombe iz prejšnjega odstavka preveriti in obravnavati ter zahtevati od veterinarskih organizacij, da pomanjkljivosti odpravijo. O svojih ukrepih mora obvestiti predlagatelja.

Za zasebne veterinarske organizacije po tej uredbi se štejejo tudi:
– veterinarski zavodi, ki še niso dokončali lastninskega preoblikovanja in so bili verificirani po prejšnjih predpisih, vendar najdlje eno leto po dokončanju lastninskega preoblikovanja;
– pravni nasledniki veterinarskih zavodov, ki so lastninsko preoblikovanje dokončali, niso pa še verificirani po veljavnih predpisih o veterinarstvu, vendar najdlje eno leto po dokončanju lastninskega preoblikovanja.

Prvi javni razpis za dodelitev koncesij po tej uredbi se opravi v letu 1998, tako da se koncesijsko razmerje vzpostavi s 1. 1. 1999.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.