Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Antona Kunstlja iz Ljubljane, ki ga zastopa dr. Stanislav Mohorič, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 9. aprila 1998

1. Določbi 3. in 4. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) nista v neskladju z ustavo, ker ne določata, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Uradni list DFJ, št. 36/45).
2. Določba 87. člena zakona o denacionalizaciji v delu, ki se glasi: “po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Uradni list DFJ, št. 36/45)”, ni v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik izpodbija določbe 3., 4. in 87. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Določba 87. člena ZDen po mnenju pobudnika nasprotuje načelu enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave in načelu enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ker izrecno odreka pravico do denacionalizacije osebam, katerih premoženje je bilo podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Uradni list DFJ, št. 36/45). Pobudnik meni, da bi moral biti tudi ta zakon naveden v 3. oziroma 4. členu ZDen med predpisi o podržavljenju, ker bi morale biti upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na tej podlagi. Zakon o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, naj bi bil zaradi svoje razredne in ideološke podlage soroden zakonu o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45), ki je naveden v 3. členu ZDen. Tipično razredni značaj naj bi imeli tudi drugi zakoni, ki jih je sprejela takratna začasna ljudska skupščina in so bili podlaga za podržavljenje zasebne lastnine. Zakon o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije naj bi bil prvi v seriji zakonov, s katerimi je oblast oziroma država podržavljala premoženje zasebnikov in naj ne bi ustrezal evropskim standardom celo bolj kot zakoni, ki jih navaja 3. člen ZDen.
2. Pobudnik navaja, da je vnuk pokojnih Antona in Angele Kunstelj, ki jima je bilo po pritožbi zoper odločbo Komisije za ugotovitev vojnega dobička pri Ljudskem odboru Ljubljana-mesto, četrt Ježica, z dne 1. 4. 1946, na podlagi odločbe Komisije za ugotavljanje vojnega dobička pri Mestnem ljudskem odboru Okrožnega mesta Ljubljane št. 83/46 z dne 13. 6. 1946 odmerjen vojni dobiček v znesku 219.024 dinarjev in 15% kazni v znesku 32.988 dinarjev. Na podlagi navedene odločbe naj bi prešle nepremičnine parc. št. 91/1, 362/2 in 189, vse v k.o. Ježica, ki so bile last Antona in Angele Kunstelj, v splošno ljudsko premoženje. Pobudnik zatrjuje nezakonitost odločbe o odmeri vojnega dobička in obširno navaja dejstva in okoliščine, ki naj bi dokazovale, da v konkretnem primeru vojnega dobička sploh ni bilo in da je bil “vojni dobiček” odvzet iz političnih razlogov.
3. Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve v odgovoru na pobudo navaja, da je namen ZDen predvsem ta, da se popravijo krivice, ki so se zaradi revolucionarne preobrazbe takratne družbe in obračuna s takratnemu režimu sovražnimi osebami izvajale na podlagi predpisov in drugih prisilnih ukrepov državnih organov, s katerimi so praviloma brez odškodnine ali pa s simbolično odškodnino podržavljali zasebno premoženje. Zakon o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, se po mnenju Sekretariata bistveno razlikuje od zakonov, določenih v 3. členu ZDen, razlikuje pa se tudi od razlogov in načel, zaradi katerih je ZDen v 3. členu vključil določene povojne zakone in izključil zakon o odvzemu vojnega dobička. Navaja tudi, da je v obrazložitvi predloga zakona v delu, ki se nanaša na neupoštevana mnenja in predloge, poleg drugega tudi navedeno, da ni mogoče izhajati iz predpostavke, da so bili krivični vsi zakoni, ki so urejali odvzem premoženja oziroma posege v zasebno lastnino. Na podlagi teh razlogov in načel po mnenju Sekretariata zakona o odvzemu vojnega dobička pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, ne bi mogli označiti kot krivičnega.

4. Ker so izpolnjeni pogoji, določeni v četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je ustavno sodišče pobudo sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. ZDen je bil sprejet z namenom, da se popravijo krivice, ki so bile v letih med drugo svetovno vojno in po njej storjene s poseganjem države v lastninske odnose. Zasnovan je na pravičnosti kot izrazu pravne države in se uresničuje z vračanjem premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena, oziroma na način iz 4. ali 5. člena ZDen. ZDen ne učinkuje neposredno in ne razveljavlja ne predpisov ne posamičnih pravnih aktov, ki so bili podlaga za podržavljenje. Določa le krog upravičencev, ki jim priznava pravico do denacionalizacije, določenim pravnim subjektom pa pravice do denacionalizacije izrecno ali molče ni priznal. Tako v 87. členu izrecno določa, da niso upravičenci do denacionalizacije prejšnji lastniki, katerih premoženje je bilo podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, po zakonu o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost (Uradni list DFJ, št. 26/45) in po Ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine FLRJ z dne 8. 3. 1947, U. št. 392 (Uradni list FLRJ, št. 64/47).
6. Zastavlja se torej vprašanje, ali je različno obravnavanje pravnih subjektov pri priznavanju pravice do denacionalizacije v skladu z načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave). Enakopravnost pravnih subjektov se v demokratični in pravni državi predpostavlja. Enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov in to tako na področju sodne, upravne kot tudi zakonodajne oblasti. Splošno načelo enakosti pred zakonom zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Če torej obstajajo za različno ureditev razumni in stvarni razlogi, taka ureditev ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.
7. Na podlagi navedenih izhodišč je ustavno sodišče o skladnosti 87. člena ZDen z ustavo že odločalo (odločba št. U-I-6/95 z dne 5. 12. 1996, OdlUS V, 175), vendar le v delu, ki odreka pravico do denacionalizacije premoženja, podržavljenega po ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine FLRJ z dne 8. 3. 1947, U. št. 392, t.j. premoženja članov kraljeve družine.
8. Zakon o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, je določal, da je bil vojni dobiček povečanje premoženja pravne ali fizične osebe v obdobju od 6. aprila 1941 do 9. maja 1945, ki je presegal običajni dobiček, ki bi ga bila neka oseba lahko ustvarila v normalnih pridobitnih razmerah in je znašal v skupni vrednosti več kot 25.000 dinarjev DFJ. Zakon se ni nanašal na osebe, ki so zaradi vojnih razmer pretrpele škodo tako, da je bila vrednost njihovega premoženja dne 9. maja 1945 manjša od vrednosti premoženja dne 6. 4. 1941. Obveznost vojnih dobičkarjev se je nanašala na plačilo denarnega zneska in to v korist posebnega sklada za pomoč prizadetim krajem in žrtvam vojne. Zakon je omogočal tudi obročno odplačevanje zneska ugotovljenega vojnega dobička. Za poplačilo in zavarovanje pa so se uporabljale odredbe o plačilu neposrednih davkov. Sam zakon o odvzemu vojnega dobička je torej primarno določal obveznost plačila denarnega zneska in ne podržavljenje premoženja, na kar v svojem odgovoru opozarja tudi Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve.
9. Iz navedenega izhaja, da se z vidika izhodišč in načel ZDen zakon o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, bistveno razlikuje od zakonov, določenih v 3. členu ZDen. Zato ustavno sodišče ocenjuje, da podržavljenje na podlagi navedenega zakona ne pomeni zgodovinske krivice, odpravljanju katerih je ZDen namenjen, temveč pomeni drugačen dejanski in pravni položaj od položaja tistih oseb, ki jim je država premoženje odvzela na podlagi predpisov iz 3. oziroma 4. člena oziroma dejanj iz 4. ali 5. člena ZDen. Za različno ureditev pravic prvih in drugih je zakonodajalec imel utemeljene razloge in torej ni ravnal arbitrarno. Krog upravičencev do denacionalizacije je uzakonil v polju svoje proste presoje, zato 3., 4. in 87. člen ZDen v izpodbijanem delu niso v neskladju s 14. členom ustave.
10. Po mnenju pobudnika je 87. člen ZDen v nasprotju tudi z 22. členom ustave, ker tistim, ki jim je bilo premoženje odvzeto po zakonu o odvzemu vojnega dobička, ne zagotavlja enakega varstva pravic kot vsem tistim, ki so navedeni v 3. in 4. členu ZDen. V zvezi s tem ustavno sodišče poudarja, da 22. člen ustave pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopkih pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Zakon ali kakšna zakonska določba bi bila v nasprotju z 22. členom ustave, če bi bile stranke v navedenih postopkih postavljene v neenakopraven procesni položaj. Ustavno sodišče ugotavlja, da noben od izpodbijanih členov ZDen ne vsebuje procesnih določb, zato ne 3. in 4. člen ZDen ne 87. člen niso v nasprotju z 22. členom ustave.
11. Kolikor pa so pobudniku oziroma njegovima prednikoma bile kršene pravice s posamičnimi akti, izdanimi v postopku na podlagi zakona o odvzemu vojnega dobička, bi to lahko uveljavljal z ustavno pritožbo. Glede na zatrjevane velike nepravilnosti, ki naj bi dokazovale nezakonitost odločbe o odmeri vojnega dobička, velja omeniti odločbo ustavnega sodišča št. U-I-69/92 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 102) v delu, ki se nanaša na pojasnila v zvezi z uporabo 5. točke prvega odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – v nadaljevanju: ZUP). Ustavno sodišče je že v navedeni odločbi menilo, da bi bilo kot “poseben primer izsiljevanja ali pritiska” v smislu 5. točke 263. člena ZUP možno šteti tudi pritisk, ki ga je v splošno znanih okoliščinah v takratni Jugoslaviji izvajala politična oblast in njen državni aparat ne samo na državljane, ampak lahko tudi na državne uradnike. Kolikor je bila torej odločba o odmeri vojnega dobička izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja ali pritiska (ali drugega nedovoljenega dejanja) na uradnike, ki so o tem odločali, lahko pobudnik zahteva odpravo te odločbe, saj taka odprava po izrecni določbi četrtega odstavka 264. člena ZUP ni vezana na noben rok.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnica in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam – Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Šturm je napovedal pritrdilno ločeno mnenje.