Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Leopoldine Vukalič iz Miklavža na Dravskem polju, ki jo zastopa Erik Kralj, odvetnik iz Maribora, Borisa Pavšlarja iz Kranja, Jožeta in Marije Tomlje iz Dolenjskih Toplic ter Emilije Faleskini iz Straže pri Novem mestu, na seji dne 9. aprila 1998

Določbi 3. člena odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92) in 1. člena odredbe o spremembi odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 33/96) nista v neskladju z ustavo in zakonom.

1. Pobudniki izpodbijajo 3. člen odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 – v nadaljevanju: odredba) in 1. člen odredbe o spremembi odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 33/96 – v nadaljevanju: novela odredbe). Navajajo, da se izpodbijana odredba sklicuje na peti odstavek 44. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/9-I in 31/93 – v nadaljevanju: ZDen), ki določa, da se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe in ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja. Minister za finance (v nadaljevanju: minister), ki se sklicuje na citirano določbo ZDen, je v izpodbijanem 3. členu odredbe določil, da se vrednosti podržavljenega premoženja, določene v jugoslovanskih dinarjih, preračunajo v ZDA dolarje po uradnem tečaju Narodne banke Jugoslavije (v nadaljevanju: NBJ).
2. Po mnenju pobudnikov je odredba ministra v delu, ki določa, da se valorizacija ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij opravi na podlagi uradnega tečaja NBJ, v nasprotju s petim odstavkom 44. člena ZDen in v neskladju z 2., 3., 120. in 153. členom ustave. Zakonodajalec naj bi bil ministra pooblastil, da ta določi dejanske transakcijske tečaje dinarja do ZDA dolarja, ki so se uporabljali v času podržavljenj, ne pa uradnih tečajev NBJ. Ti naj bi se po navedbah posameznih pobudnikov uporabljali izključno v politične namene. Določitev uradno določene namesto obračunske paritete, po kateri naj se opravi valorizacija denarnih vrednosti podržavljenega premoženja, naj bi imela za posledico povsem nerealno ovrednotenje.
3. Pobudniki se pri utemeljevanju pobude sklicujejo na poročilo Banke Slovenije, iz katerega naj bi izhajalo, da se je uradni tečaj NBJ v deviznih transakcijah sprva korigiral s faktorji, ki so jih pozneje preimenovali v koeficiente. Od leta 1952 naj bi po trditvah pobudnikov bilo dejansko razmerje med dinarjem in ZDA dolarjem dvakrat večje od uradno določenega tečaja, v obdobju od 1. januarja 1961 pa do 1. julija 1965 pa celo dvainpolkrat večje.
4. Minister naj bi bil sicer določil pariteto dinarja do ZDA dolarja za obdobje od 1. januarja 1963 pa do 25. julija 1965 po dejansko veljavnem, obračunskem tečaju, kar pa je z novelo odredbe leta 1996 spremenil in jo nadomestil z uradno pariteto NBJ. Sprememba odredbe naj bi imela za posledico neenako obravnavanje denacionalizacijskih upravičencev, ki jim je bilo premoženje podržavljeno v navedenem času, o denacionalizaciji njihovega premoženja pa je bilo odločeno pred uveljavitvijo spremembe odredbe, in upravičencev, o zahtevkih katerih pristojni organi niso odločili v roku, določenem v 58. členu ZDen oziroma po uveljavitvi novele odredbe. Tako različno obravnavanje denacionalizacijskih upravičencev naj bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave) in z načeli pravne države (2. člen ustave).
5. Pobudnica Leopoldina Vukalič predlaga, naj ustavno sodišče primarno oceni ustavnost in zakonitost 3. člena odredbe. V primeru, da bo ugotovilo skladnost te določbe z ustavo in zakonom, pa naj podrejeno oceni še ustavnost 1. člena novele odredbe. Pobudniki Boris Pavšlar, Jože in Marija Tomlje ter Emilija Faleskini predlagajo, naj ustavno sodišče besedilo prvega odstavka 3. člena odredbe, ki se glasi: “po uradnem tečaju Narodne banke Jugoslavije, ki znaša”, razveljavi, določbo 1. člena novele odredbe pa odpravi.
6. Pobudnica Leopoldina Vukalič navaja, da je bila upravičena zahtevek za denacionalizacijo leta 1964 oziroma 1965 nacionaliziranih njiv (parc. št. 121 in parc. št. 122/1 k.o. Rogoza) uveljaviti v obliki odškodnine. Na podlagi izpodbijane določbe odredbe oziroma njene spremembe naj bi bila upravičena do nižje odškodnine kot pa znaša realna vrednost podržavljenih zemljišč. Valorizirana vrednost ob podržavljenju ugotovljene odškodnine naj bi zaradi upoštevanja uradnega tečaja dinarja do ZDA dolarja presegala 30 odstotkov vrednosti podržavljenih zemljišč in se ji bo od priznane odškodnine odštela. Navaja, da je za nacionalizirani nepremičnini bila v času nacionalizacije priznana odškodnina v višini tedanjih 224.020 dinarjev. Na podlagi odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, OdlUS 135,94), naj bi bila z denacionalizacijo upravičena do odškodnine v višini 15.244,17 DEM. Na podlagi tretje alinee prvega odstavka 3. člena odredbe naj bi valorizirana vrednost odškodnine, ki je bila ugotovljena ob podržavljenju zemljišč, znašala 1.301,44 ZDA dolarjev oziroma 1.938 DEM do 2.225 DEM in ne bi presegla 30 odstotkov vrednosti. Z izpodbijano novelo odredbe naj bi odškodnina za parceli znašala 3.253,60 ZDA dolarjev oziroma po razmerju med ZDA dolarjem in nemško marko v zadnjih letih od 4.848 DEM oziroma do 5.563 DEM, kar pomeni, da bi lahko presegla 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Z navedenim pobudnica utemeljuje svoj pravni interes.
7. Pobudnik Boris Pavšlar navaja, da je denacionalizacijski upravičenec kmetijskega zemljišča, ki mu je bilo nacionalizirano z odločbo Oddelka za finance Oblo Kranj št. 05/14-8106/1-59 z dne 27. avgusta 1959, in mu je bila lastninska pravica nadomeščena s pravico uporabe. Z odločbo o arondaciji št. 462-18/62 z dne 27. decembra 1962 Komisije za arondacijo kmetijskih gospodarstev in zadrug pa naj bi bil pobudnik izgubil tudi pravico uporabe. Navaja, da mu je bila ob prenehanju pravice uporabe odmerjena odškodnina v višini 233.825 dinarjev. Na podlagi izpodbijane določbe novele odredbe naj bi valorizirana vrednost prejete odškodnine presegala 30 odstotkov vrednosti podržavljenega zemljišča. Pobudnik Pavšlar meni, da izpodbijani določbi odredbe oziroma novele odredbe posegata v njegove pravice, zato naj bi izkazoval pravni interes za njuno izpodbijanje.
8. Iz dokumentacije, priložene pobudi, je razvidno, da je bilo pravnemu predniku pobudnikov Jožeta in Marije Tomlje ter Emilije Faleskini premoženje nacionalizirano na podlagi odločbe Komisije za arondacijo pri Skupščini občine Novo mesto št. 462-54/63-5 z dne 20. novembra 1963. Pobudniki navajajo, da bodo lahko del zahtevka uveljavili v obliki odškodnine. Valorizacija ob podržavljenju določene vrednosti po uradnem tečaju NBJ naj bi po navedbah pobudnikov vplivala na višino odškodnine, zato naj bi za izpodbijanje 3. člena odredbe in 1. člena novele odredbe izkazovali pravni interes.
9. Minister v odgovoru na pobude pobudnikov navaja, da se v skladu s splošno določbo prvega odstavka 44. člena ZDen vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V petem odstavku 44. člena ZDen in drugem odstavku zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 – v nadaljevanju: ZZ) pa naj bi dal zakonodajalec ministru za finance pooblastilo, po katerem je ta za ugotavljanje višine odškodnine, odmerjene nacionalizirancem premoženja, pooblaščen določiti povprečne stopnje povečanja dolarskih cen tega premoženja in v času podržavljenja premoženja veljavno pariteto dinarja do ZDA dolarja ter pariteto tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Navaja, da je del določb ZDen in ZZ, ki daje ministru pooblastilo za določitev koeficientov in drugih meril, s pomočjo katerih naj se opravi valorizacija vrednosti podržavljenega premoženja, nejasen v delu, ki se nanaša na izračun koeficientov, določenih v 2. členu odredbe, ne pa tudi glede ureditve v 3. členu, ki ga pobudniki izpodbijajo. Meni, da je bila pri določitvi koeficientov za posamezna obdobja, v katerih je bila izvedena nacionalizacija, izbrana najprimernejša rešitev (2. člen). Vsebina izpodbijanega 3. člena odredbe po navedbah ministra ni bila nikoli sporna. Z njo naj bi soglašala Medresorska komisija Vlade za spremljanje in uresničevanje ZDen že pred izdajo odredbe. V komisiji naj bi bili zastopani tudi predstavniki Združenja lastnikov razlaščenega premoženja. Navedena komisija naj bi bila soglasno ugotovila, da je določba 3. člena odredbe sprejemljiva. Razlog za to naj bi bil v tem, ker je uradni tečaj NBJ bil znan iz uradnih podatkov in ker so bili ti podatki, razen izjem, uporabljeni tudi sicer v mednarodnih transakcijah. Minister meni, da iz določbe ZDen in določbe ZZ, ki sta bili podlaga za izdajo izpodbijane odredbe, ne izhaja, katere podatke mora minister uporabiti za določitev preračuna jugoslovanskih dinarjev v ZDA dolarje, po njegovem mnenju pa je rešitev, ki jo je izbral, edina logična in racionalna.
10. Minister navaja, da je v 3. členu odredbe določen tečaj za posamezna obdobja od leta 1945 pa do konca leta 1970. Po tem datumu se vrednosti nacionaliziranega premoženja preračunavajo v ZDA dolarje po dnevnem tečaju NBJ. Iz tega naj bi sledil zaključek, da je bila že od samega začetka ideja, po kateri se vrednosti nacionaliziranega premoženja, določene v denarju preračunavajo v ZDA dolarje po uradnem tečaju NBJ. Pri tem naj bi prišlo zaradi pomote pri določitvi razmerja za obdobje od 1. januarja 1963 pa do 25. julija 1965 do odstopa od navedenega temeljnega načela. Posledica te pomote je bila v tem, da so nekateri denacionalizacijski upravičenci, ki jim je bilo premoženje podržavljeno v navedenem obdobju (od 1. januarja 1963 pa do 25. julija 1965), prejeli več, kot bi jim glede na postavljeno načelo pripadalo. Ministrstvo za pravosodje je ministra že v letu 1995 opozorilo na napako v odredbi, zato je minister z novelo odredbe sporno razmerje uskladil z načelom, na podlagi katerega je le-to bilo določeno.
11. Po mnenju ministra je določba 3. člena odredbe v skladu z določbo petega odstavka 44. člena ZDen. Spremembe odredbe, kot to predlagajo pobudniki, bi po ministrovem mnenju povzročile nekonsistentnost predpisa, pa tudi neenako obravnavanje denacionalizacijskih upravičencev, ki bi jim bila odškodnina odmerjena po spremenjeni pariteti, in tistimi, ki jim je bila že odmerjena po veljavni. Minister predlaga, naj ustavno sodišče ugotovi skladnost izpodbijane odredbe z ZDen.

12. Ustavno sodišče je pobude sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
13. Po tretjem odstavku 153. člena ustave morajo biti podzakonski akti in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni. V 120. členu ustava določa, da so upravni organi pri izvajanju predpisov iz njihove pristojnosti vezani na okvir, ki ga določata ustava in zakon, podzakonske predpise pa lahko izdajajo le, če imajo za to podlago v zakonu, in v okviru zakonskih določb. Upravni organi s svojimi akti ne morejo spremeniti ali samostojno urejati pravic in obveznosti, te lahko v skladu z načeli delitve oblasti (3. člen ustave) ureja le zakon. Upravni predpis sme zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem sam ne opredeljuje pravic in obveznosti in da zlasti z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Stremeti mora za tem, da zakonsko normo razčleni le toliko, da bo dosežen njen cilj.
14. Po prvem odstavku 42. člena ZDen so denacionalizacijski upravičenci, ki jim nepremičnin ni mogoče vrniti v last in posest oziroma na njih vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, upravičeni do odškodnine z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi, do delnic, ki jih ima Republika Slovenija, ali na njihovo zahtevo do obveznic, izdanih v ta namen. Odškodnina se v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZDen določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Sedanja vrednost nacionaliziranih zemljišč, ki je ni mogoče ugotoviti na podlagi določb ZDen, se ugotovi na podlagi podzakonskih aktov, ki so jih po pooblastilu ZDen izdali upravni organi. Za določanje načina vrednotenja podržavljenih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, je vlada izdala odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92 in 13/95 – odl.US), minister za industrijo in gradbeništvo pa je v soglasju z ministrom za varstvo okolja in urejanje prostora ter ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v ta namen izdal navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92). Odškodnine, dane nacionalizirancem, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, ter odškodnine, odmerjene nacionalizirancem, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z dejanji iz 5. člena ZDen, se na podlagi prvega odstavka 72. člena ZDen v postopkih denacionalizacije ne upoštevajo, razen če so presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Mejo 30 odstotkov vrednosti je zakonodajalec predpisal kot podlago za ugotavljanje, ali gre za neodplačno podržavljenje. Odškodnino do te višine, ki je bila nacionalizirancem priznana ob podržavljenju, zakonodajalec šteje kot simbolično.
15. ZDen v petem odstavku 44. člena določa, da se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe, ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister za finance. Citirana določba torej ureja ugotavljanje vrednosti odškodnin, ki so bile odmerjene nacionalizirancem podjetij, medtem ko načina ugotavljanja sedanje vrednosti odškodnin, odmerjenih nacionalizirancem za podržavljena kmetijska zemljišča oziroma za drugo premoženje, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti, ali odškodnina, ki jim je bila odmerjena, presega 30 odstotkov sedanje vrednosti zemljišč oziroma drugega nacionaliziranega premoženja, zakonodajalec ni uredil.
16. Pravno praznino, ki je nastala pri ugotavljanju, ali je vrednost odškodnin, odmerjenih ob podržavljenju nacionalizirancem kmetijskih zemljišč (in drugega premoženja) presegla simbolično vrednost v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen, je mogoče izpolniti z analogno uporabo petega odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane odredbe. Valorizacija odškodnin, odmerjenih za podržavljena kmetijska zemljišča, se namreč v bistvenih lastnostih ujema z ugotavljanjem sedanje vrednosti odškodnin, ki so bile ob podržavljenju odmerjene nacionalizirancem podjetij, zato je peti odstavek 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdana odredba primerna pravna podlaga za ugotavljanje njene sedanje vrednosti. V zvezi z analogno uporabo petega odstavka 44. člena ZDen pri ugotavljanju sedanje vrednosti odškodnin za podržavljena kmetijska zemljišča (in drugo premoženje) je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče v sodbi št. U 113/93 z dne 6. septembra 1995. Utemeljilo ga je z ugotovitvijo, da so bila tako podjetja kot tudi kmetijska zemljišča, ki so sedaj predmet denacionalizacije, podržavljena v obdobju enakih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih razmer. Odredbo, ki jo je na podlagi citirane določbe ZDen izdal minister, je štelo kot predpis tehnične narave. Takemu stališču Vrhovnega sodišča je v postopku obravnave ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo (sklep št. Up 201/95 z dne 19. novembra 1997) pritrdilo tudi ustavno sodišče. Menilo je, da je zakonodajalec na povsem enak način, kot je uredil valorizacijo odškodnin, odmerjenih za podržavljena podjetja, v drugem odstavku 76. člena ZZ uredil tudi valorizacijo deležev članov zadrug in da gre pri ugotavljanju sedanje vrednosti odškodnine, odmerjene nacionalizirancem kmetijskih zemljišč, za vsebinsko podoben primer, kot ga ureja ZDen v petem odstavku 44. člena ter v drugem odstavku 76. člena ZZ. Peti odstavek 44. člena ZDen je torej primerna pravna podlaga, da pristojni organ v postopku denacionalizacije ugotovi, ali je bila nacionalizirancem ob podržavljenju kmetijskega zemljišča odmerjena simbolična odškodnina (prvi odstavek 72. člena ZDen).
17. Pobudniki izpodbijajo 3. člen odredbe in 1. člen novele odredbe. Pobudo utemeljujejo z navedbo, da izpodbijani določbi odredbe nista v skladu z ustavo in petim odstavkom 44. člena ZDen. Po njihovem prepričanju je zakonodajalec v petem odstavku 44. člena ZDen predpisal, da se valorizacija odškodnin, danih nacionalizirancem kmetijskih zemljišč, opravi po obračunski pariteti dinarja do ZDA dolarja, ne pa po uradnem tečaju NBJ, kot je določil minister v izpodbijani določbi odredbe in izpodbijani določbi novele odredbe.
18. Pobuda ni utemeljena. Zakonodajalec je v petem odstavku 44. člena ZDen predpisal, da se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podjetij valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja, veljavne v času podržavljenja premoženja. Zakonodajalec ni izrecno določil, po kateri tečajni listi naj se opravi valorizacija nacionalizirancem priznanih odškodnin. Iz zgodovinske in teleološke interpretacije navedene zakonske določbe pa izhaja, da je za valorizacijo predpisal uporabo tečajev, ki so v času nacionalizacije veljali po vsakokratni tečajni listi NBJ. Minister je v izpodbijani določbi odredbe oziroma novele odredbe ugotovil paritete dinarja do ZDA dolarja, ki so veljale po tečajni listi NBJ v posameznih obdobjih od leta 1945 pa do uveljavitve ZDen, in pri tem ni kršil ne ustave in ne zakona. Z izpodbijano določbo odredbe in novele odredbe je zgolj tehnično povzel podatke iz tečajnic NBJ in olajšal pristojnim organom za vodenje denacionalizacijskih postopkov ugotavljanje v času podržavljenja veljavnih paritet dinarja do ZDA dolarja kot dejanskega vprašanja pri ugotavljanju simboličnosti nacionalizirancem odmerjene odškodnine.
19. V obdobju podržavljenja premoženja je v Jugoslaviji vladal socialistični družbeni red, ki je v veliki meri z administrativnimi ukrepi urejal trg kapitala in blaga. V takih razmerah se seveda niso mogle uveljaviti tržne zakonitosti in ne objektivizirati cene blaga, prav tako pa ne razmerja takratne dinarske valute do tujih valut. Uradni tečaj, ki ga je določala NBJ med dinarjem in ZDA dolarjem, ni odražal realne vrednosti takratne domače valute, kar je imelo za posledico, da je pri deviznih transakcijah in pri določenih vrstah poslov prihajalo do odstopanj od uradnega tečaja. Vendar pa v opisanih razmerah tudi tečaji dinarja do tujih valut, ki so se izoblikovali mimo uradno priznanega tečaja, niso odražali objektivnega razmerja med domačo in tujimi valutami. Obračunski tečaj je bil eden izmed več tečajev in se je oblikoval v posebnih okoliščinah, ki so vladale v takratni državi. Iz publikacije Banke Slovenije (v nadaljevanju: BS) z naslovom Devizni tečaji 1945-1993, na katero se pobudniki sklicujejo, izhaja ugotovitev Mednarodnega denarnega sklada (v nadaljevanju: MDS), da je imela Jugoslavija sredi petdesetih let med vsemi državami članicami najbolj razvejan sistem multiplih tečajev, z več kot sto dejanskimi tečaji. S 1. januarjem 1961 je po ugotovitvah BS NBJ sicer vzpostavila razmerje med obračunskim in uradnim tečajem, po katerem je obračunski tečaj za faktor 2,5 presegal uradnega, in istočasno odpravila številne tečajne disparitete. Kljub uradni odpravi disparitet med tečaji pa so se po ugotovitvah MDS v praksi še naprej ohranili različni tečaji, ki so se uporabljali za določene vrste poslov (kot n.pr. turistični, tečaj za prodajo dinarjev tujcem, poseben tečaj za konverzijo nakazil izseljencev iz tujine itd.). Tako stanje je po navedbah BS trajalo do 26. julija 1965, ko so bili odpravljeni vsi tečaji razen uradnega tečaja NBJ kot enotnega tečaja, po katerem so se od takrat naprej opravljali vsi devizni posli. Do poenotenja leta 1965 torej tečaji niso bili usklajeni, tako imenovani obračunski tečaj pa je bil eden izmed več tečajev. Obračunski in drugi tečaji niso odražali objektivnega stanja na deviznem trgu. BS v zvezi s podatki o gibanju obračunskega tečaja dinarja do tujih valut v obdobju od leta 1945 pa do leta 1993 posebej opozarja, da ugotovljene paritete odražajo poleg gibanja inflacije v Jugoslaviji še vrsto drugih vplivov in da zato ne morejo biti primeren indikator za valoriziranje dinarskih vrednosti na trgu in ne morejo predstavljati nikakršne osnove za takšno razlago oziroma pravno uporabo. Uradni tečaj NBJ je torej edini določljivi kriterij, ki ga je imel zakonodajalec na razpolago pri uzakonitvi valorizacije odškodnin, odmerjenih nacionalizirancem ob podržavljenju.
20. V petem odstavku 44. člena ZDen je zakonodajalec določil kriterije za valorizacijo podržavljenega premoženja, ministra za finance pa je pooblastil, da določi povprečno povečanje dolarskih cen za to premoženje. Zakonsko pooblastilo ministru se torej nanaša le na določitev koeficientov povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja in na določitev načina uporabe teh koeficientov, ne pa na določitev vrste paritete dinarja do ZDA dolarja. Vrsto paritete, ki naj se uporabi pri valorizaciji, je zakonodajalec določil sam. Tak zaključek izhaja tudi iz dejstva, da je zakonodajalec v predlogu ZDen prvotno predvidel enotno (10-kratno) korekcijo dolarske protivrednosti nacionalizirancem odmerjene odškodnine, preko katere naj se upošteva inflacija ZDA dolarja oziroma povečanje dolarskih cen podržavljenega premoženja. Za izvedbo tako določene valorizacije zakonodajalec ni predvidel nobenega podzakonskega akta. Določitev paritet dinarja do ZDA dolarja je očitno štel kot dejansko vprašanje, ki naj bi se ugotavljalo v postopku denacionalizacije od primera do primera. Pooblastilo ministru je zakonodajalec uzakonil šele potem, ko se je v postopku obravnave predloga ZDen izoblikovalo stališče, da fiksni koeficient povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja ni primeren in da je potrebno pri tem upoštevati tudi čas izvedbe nacionalizacije. Iz postopka obravnave predloga ZDen torej jasno izhaja, da je zakonodajalec ministra pooblastil le za določitev povprečnega povečanja dolarskih cen podržavljenega premoženja, ne pa za določitev (izbiro vrste) paritet, kot to zmotno zatrjujejo pobudniki.
21. Zakonodajalec je pariteto ZDA dolarja do dinarja, ki naj se uporabi pri valorizaciji nacionalizirancem kmetijskih zemljišč odmerjene odškodnine, določil z zakonom. Minister je v izpodbijanih določbah odredbe in novele odredbe iz tečajne liste NBJ zgolj ugotovil razmerja, ki so veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v posameznih obdobjih, ko je država izvajala nacionalizacijo premoženja. Zakonodajalec v tej zvezi ministru ni dal pooblastila, vendar pa s samo ugotovitvijo paritet iz tečajne liste NBJ minister ni kršil ustave in zakona. Odredba in novela odredbe sta v izpodbijanem delu podzakonska predpisa, ki imata zgolj tehničen značaj in v ničemer ne vplivata na vrsto in obseg pravic upravičencev do denacionalizacije.
22. V tretji alinei prvega odstavka 3. člena odredbe je minister, namesto da bi ugotovil uradno pariteto, določeno s tečajno listo NBJ, ki je veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v obdobju od 1. januarja 1963 pa do 25. julija 1965, to je en ZDA dolar za 300 dinarjev, navedel razmerje 1 ZDA dolar za 750 dinarjev. Napako je minister odpravil z izdajo izpodbijane novele odredbe. Posamezni denacionalizacijski upravičenci, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano v zgoraj navedenem obdobju, sedanjo vrednost zanj prejete odškodnine pa je pristojni denacionalizacijski organ ugotavljal po pariteti, določeni v odredbi pred njeno novelacijo, so lahko bili glede ugotavljanja simboličnosti prejetih odškodnin po prvem odstavku 72. člena ZDen v ugodnejšem položaju od drugih upravičencev do odškodnine. Vendar pa ta okoliščina ne vpliva na ustavnost in zakonitost izpodbijanega 1. člena novele odredbe. Pristojni organi za vodenje denacionalizacijskih postopkov bi morali ugotoviti paritete dinarja do ZDA dolarja, veljavne v času podržavljenja, v skladu s petim odstavkom 44. člena ZDen kot dejansko vprašanje in ne zgolj na podlagi odredbe. V tej zvezi se torej zastavlja vprašanje pravilnosti posameznih denacionalizacijskih odločb, ne pa ustavnosti in zakonitosti novele odredbe, s katero je Minister prvotno nepravilno določeno pariteto dinarja do ZDA dolarja le uskladil z zakonsko določenim kriterijem.
23. Z ZDen je zakonodajalec iz gospodarskih (lastninjenje) in političnih razlogov (poprava krivic) na novo uredil lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev zakonodajalec ni oblikoval kot odškodninskih, pač pa je določil pravice upravičencev glede na dejanske okoliščine in pravna stanja v državi Sloveniji po uveljavitvi tržnega gospodarskega in demokratičnega političnega sistema. Dane razmere, v katerih je zakonodajalec uzakonil denacionalizacijo in v katerih se ta izvaja, objektivno pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin. Paritete dinarja do ZDA dolarja, ki naj se uporabijo pri ugotavljanju sedanje vrednosti nacionalizirancem odmerjenih odškodnin, je zakonodajalec uzakonil v polju svoje presoje. Uporaba tečaja dinarja do ZDA dolarja pri valorizaciji odškodnin lahko vpliva na obseg odškodnine, do katere bodo upravičeni denacionalizacijski upravičenci, vendar pa to nima bistvenega vpliva na uresničevanje namena ZDen.
24. Iz gornjih navedb izhaja, da izpodbijana določba 3. člena odredbe in 1. člena novele odredbe ni v neskladju z 2., 3., 14., 120. in 153. členom ustave, zato je ustavno sodišče pobudo pobudnikov kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnica in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam – Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

Ljubljana dne 9. aprila 1998.