Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem s pobudo dr. Franca Jermana, dekana Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, Visoke upravne šole Univerze v Ljubljani ter dr. Dušana Kebra, dr. Nika Toša in dr. Alenke Šelih, vseh treh iz Ljubljane, na seji dne 16. aprila 1998

1. V drugem odstavku 21. člena zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93) se razveljavijo besede: “sestavljajo redni profesorji, ki jih”.
2. V statutu Univerze v Ljubljani se razveljavijo:
– prvi stavek drugega odstavka 46. člena,
– drugi odstavek 48. člena, in
– 49. člen.
Razveljavitev začne učinkovati v roku 9 mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS.
3. Tretji odstavek 46. člena statuta Univerze v Ljubljani ni v neskladju z ustavo in zakonom.
4. Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti volitev rektorja Univerze v Ljubljani, izvedenih dne 25. 9. 1995, se zavrže.

1. Dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je vložil pobudo za oceno skladnosti drugega odstavka 48. člena statuta Univerze v Ljubljani z 21. členom zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93 – v nadaljevanju: ZVis). Navaja, da imajo po izpodbijani statutarni določbi v senatu Univerze v Ljubljani po en glas vsi bivši VTOZD-i na Biotehnični fakulteti (in nekdanji Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo). Filozofska fakulteta je sestavljena fakulteta. Njenih 19 oddelkov niso bivši VTOZD-i, zato ima samo en glas v senatu univerze. Sporno naj bi bilo privilegiranje umetnih ustanov prejšnjega režima, pa tudi skladnost take sestave senata z 21. členom ZVis, ki zahteva enakopravno zastopanost vseh znanstvenih in umetniških disciplin ter strokovnih področij. Glede na to, da Filozofska fakulteta združuje številne znanstvene discipline in strokovna področja (jezikoslovje, geografija, psihologija, filozofija, etnologija, pedagogika, zgodovinske znanosti ipd.) naj bi bila zastopanost v senatu univerze z enim samim glasom izrazito v neskladju z ZVis.
2. Visoka upravna šola Univerze v Ljubljani vlaga pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 21. člena ZVis in drugega odstavka 46. člena statuta Univerze v Ljubljani. Izpodbijana zakonska norma določa, da senat univerze sestavljajo redni profesorji, ki jih izvolijo senati članic, izpodbijana statutarna norma pa, da so za člane senata univerze lahko izvoljeni redni profesorji članic, ki so na univerzi v delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Članice, ki tako kot visoka upravna šola nimajo v delovnem razmerju rednih profesorjev s polnim delovnim časom, tako nimajo pravice izvoliti svojega predstavnika v senat univerze. S tem jim je v nasprotju s 14. členom ustave preprečena možnost sodelovanja pri odločanju v najvišjem organu univerze, okrnjena pa je tudi enakopravna zastopanost vseh znanstvenih in umetniških disciplin oziroma strokovnih področij pri odločanju o zadevah iz pristojnosti senata univerze.
3. Trije redni profesorji Univerze v Ljubljani vlagajo najprej pobudo za oceno skladnosti 46. in 48. člena statuta Univerze v Ljubljani z 21. členom ZVis. Menijo, da statutarna določba, da ima vsaka članica samo po enega predstavnika v senatu univerze, ne ustreza zakonski zahtevi, da so v senatu enakopravno zastopane vse znanstvene in umetniške discipline in strokovna področja. Število znanstvenih in umetniških disciplin in strokovnih področij naj namreč ne bi bilo identično s številom članic univerze. To naj bi še posebej veljalo za družboslovne fakultete, ki praviloma gojijo več znanstvenih disciplin oziroma strokovnih področij. Zakonsko načelo o enakopravni zastopanosti vseh znanstvenih in umetniških disciplin in strokovnih področij pa naj bi dodatno rušila še določba statuta, da članice, ki so v preteklosti imele v svoji sestavi VTOZD-e, izvolijo za vsak tak (sedanji) oddelek po enega člana. V nasprotju z zakonsko določbo, da je po svoji funkciji član senata le rektor naj bi bila tudi statutarna določba, da so po položaju člani senata tudi prorektorji.
4. Senat univerze je 25. 9. 1995 opravil volitve rektorja, na katerih so kandidirali tudi vsi trije pobudniki. Ker so bile volitve opravljene na podlagi določil statuta, ki naj ne bi bile skladne z zakonom, deloma pa tudi v neskladju z veljavnim statutom, predlagajo pobudniki ugotovitev neskladnosti teh volitev z zakonom in statutom ter odpravo nastalih škodljivih posledic.
5. Univerza v Ljubljani v odgovoru na pobudo Filozofske fakultete pojasnjuje dileme v postopku sprejemanja ter razloge za sprejem sporne sestave senata univerze. V obravnavi naj ne bi bilo nespornega kriterija, ki bi opredeljeval, katere so samostojne discipline, ki morajo biti zastopane v senatu oziroma do kod gre delitev in združevanje posameznih disciplin. Na Univerzi v Ljubljani še ni bil rešen problem matičnosti disciplin, tako da po več članic goji isto disciplino. Na evropskih univerzah so se razvile različne fakultete in umetniške akademije prav na temelju različnosti disciplin, ki so jih gojile. Različne (nove) discipline so bile razlog za oblikovanje novih fakultet in umetniških akademij. V tem pogledu je vsaj v grobem mogoče izenačiti pojma znanstvena (umetniška) disciplina in članica univerze.
6. Veljavni statut je bil sprejet soglasno, kar pomeni, da so članice soglašale z njegovimi formulacijami. Glede sestave senata je bila sprejeta varianta o linearni sestavi senata tako, da bi imela vsaka članica po enega predstavnika. Glede na to, da znanstvene in umetniške discipline razvijajo fakultete in umetniške akademije, pomeni zastopanost fakultete in umetniške akademije v univerzitetnem senatu tudi zastopanost discipline v tem organu. Pri oblikovanju senata pa niso bili upoštevani oddelki kot notranje organizacijske enote fakultet razen tistih, ki so v taki meri samostojni, da potencialno predstavljajo samostojne fakultete oziroma so že v preteklosti predstavljali samostojne enote pedagoškega dela. Taka rešitev je tudi posledica želje po preprečitvi nadaljnega drobljenja univerze, saj naj bi se podobno kot pred tem Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo tudi Biotehnična fakulteta razdružila v več novih fakultet, če ne bo dobila predstavnikov v univerzitetnem senatu za vsakega od svojih oddelkov.

7. Ker gre za presojo ustavnosti in zakonitosti bodisi istih bodisi vsebinsko povezanih določb ZVis in statuta, je ustavno sodišče vse tri zadeve združilo zaradi enotnega obravnavanja in odločanja.
8. Vsi pobudniki (fakulteta in visoka šola kot članici univerze ter redni profesorji univerze) izkazujejo pravni interes po 24. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), saj izpodbijane določbe lahko neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Senat univerze je njen najvišji strokovni organ, v katerem naj bi bile enakopravno zastopane vse znanstvene in umetniške discipline ter strokovna področja. Nosilci znanstveno-raziskovalnega ter izobraževalnega dela na področju posameznih znanstvenih in umetniških disciplin oziroma strok v okviru univerze so najprej posamezne fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole; nosilci posameznega izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega programa pa so visokošolski učitelji. Vsi ti imajo nedvomno pravni interes, da zakonska in statutarna ureditev omogoči enakopravno sodelovanje vseh znanstvenih in umetniških disciplin ter strokovnih področij pri odločanju o najpomembnejših strokovnih vprašanjih, ki se tičejo tako univerze kot celote kot tudi visokošolskih učiteljev.
9. Statut univerze je splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil. Državne univerze v delu, kjer opravljajo javno službo, izvršujejo tudi javna pooblastila.

10. ZVis v drugem odstavku 21. člena kot kriterij za sestavo univerzitetnega senata določa enakopravno zastopanost vseh znanstvenih in umetniških disciplin ter strokovnih področij. Tak kriterij tudi v tem postopku ni sporen. Sporna je zakonska določba, da so lahko predstavniki članic v univerzitetnem senatu le redni profesorji (in enaka določba v 46. členu statuta, pri čemer nadaljnja statutarna omejitev na profesorje v delovnem razmerju s polnim delovnim časom ni bila sporna), predvsem pa statutarna ureditev, ki je zakonske določbe o sestavi senata dopolnila oziroma zaostrila:
– z določitvijo, da so po položaju člani senata tudi prorektorji, in
– z določitvijo, da imajo v senatu svojega predstavnika tudi tisti oddelki članic, ki so do uveljavitve zakona o zavodih imeli pooblastila v pravnem prometu.
11. Senat je najvišji strokovni organ univerze (prvi odstavek 21. člena ZVis). Sestavljajo ga redni profesorji, ki jih izvolijo senati članic univerze tako, da so enakopravno zastopane vse znanstvene in umetniške discipline ter strokovna področja (drugi odstavek 21. člena ZVis).
12. Zakonski kriterij je enakopravna zastopanost znanstvenih in umetniških disciplin ter strokovnih področij, ki pa ne pomeni nujno tudi enake zastopanosti članic univerze. Po 4. in 5. členu ZVis opravljajo fakultete in visoke strokovne šole znanstveno-raziskovalno in izobraževalno dejavnost s področja ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih znanstvenih disciplin in strok. Odlok o preoblikovanju Univerze v Ljubljani (Uradni list RS, št. 82/94) v 8. členu na tej podlagi opredeljuje študijska področja posameznih članic (v smislu njihove “dejavnosti”). Kako bo univerza zagotovila enakopravno zastopanost znanstvenih disciplin in strokovnih področij v senatu, je stvar njene avtonomne statutarne odločitve, ki izhaja iz prav tako avtonomnega dogovora v okviru univerze o notranji organizaciji in razmerjih med fakultetami, umetniškimi akademijami in visokimi strokovnimi šolami.
13. Vsebina te avtonomne statutarne odločitve pa je gotovo v veliki meri odvisna od tega, ali jo bodo sprejemali univerzitetni organi, sestavljeni še po prejšnjem modelu univerze kot zgolj združenja članic, ali organi, katerih začetno sestavo bi morda na drug način (v dopolnjenih prehodnih določbah zakona) prav s tem namenom določil zakonodajalec. Pri tem ustavno sodišče ponovno opozarja na 72. točko obrazložitve svoje odločbe št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998, ki se glasi: “Pomemben del tega vprašanja je tudi vprašanje razmerja med univerzo in njenimi ‘članicami’. Pri tem je treba opozoriti tudi na pomembnost prehodnih določb zakona, ki urejajo prehod od prejšnjega tipa univerze k novemu tipu. Če bo zakonodajalec izbral institucionalni model univerze, ki se od prejšnjega bistveno razlikuje tudi po vlogi ‘članic’ univerze in po njihovem razmerju do univerze, bo moral v prehodnih določbah poskrbeti tudi za tak način oblikovanja univerzitetnih organov, ki bodo sprejemali njen statut in druge avtonomne akte, da bo s tem omogočeno preoblikovanje univerze v zakonsko določeni smeri. Prepuščanje oblikovanja novih znotrajuniverzitetnih razmerij organom, sestavljenim še po prejšnjem modelu univerze kot zgolj združenja članic namreč lahko tudi onemogoči vsako bistveno preoblikovanje univerze, ne glede na to, koliko daleč bo smer in cilj tega preoblikovanja določal že zakon, koliko pa ga bo prepuščal nosilcem univerzitetne avtonomije samim. Pri presoji teh vprašanj je treba upoštevati tudi stališča v 34. in 35. točki te obrazložitve (‘Kdo je nosilec avtonomnosti?’).”
14. V neskladju z 58. členom ustave pa je del drugega odstavka 21. člena ZVis, ki omejuje univerzo s tem, da znanstvene in umetniške discipline ter strokovna področja v senatu univerze lahko zastopajo le redni profesorji, ne pa tudi drugi visokošolski učitelji. Zakon za senat univerze ne predvideva možnosti, ki je predvidena za senate fakultet in visokih šol: če redni profesorji ne zastopajo vseh znanstvenih in umetniških disciplin ter strokovnih področij, so lahko v senat članice izvoljeni tudi drugi visokošolski učitelji. Visokošolski učitelji – ne samo redni profesorji – so nosilci izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega dela na univerzi. Sledijo in prispevajo k razvoju znanosti, umetnosti in stroke na področju, za katerega so izvoljeni, samostojno razvijajo določeno področje znanosti, umetnosti oziroma stroke in skrbijo za prenos tega znanja (tretji odstavek 52. člena ZVis). Pristojnosti senata univerze (50. člen statuta) so take, da lahko njegove odločitve bistveno posežejo tudi v pravico visokošolskih učiteljev do svobode znanosti in umetnosti (59. člen ustave): načrtovanje znanstvenoraziskovalnega in vzgojno-izobraževalnega dela, (so)oblikovanje raziskovalnih in študijskih programov ter njihovega vrednotenja, sprejemanje meril za izvolitve v nazive, in podobno. V skladu s 14. členom ustave mora biti zato vsem nosilcem izobraževalnega, umetniškega in znanstvenoraziskovalnega dela zagotovljena enaka (enakopravna) možnost sodelovanja v najvišjem strokovnem organu univerze, ne samo rednim profesorjem. Zato je v neskladju z ustavo tudi določba drugega odstavka 46. člena statuta v delu, ki izhaja iz razveljavljene zakonske obveznosti. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi 49. člen statuta, ki je sicer omogočal sodelovanje drugih visokošolskih učiteljev pri delu senata univerze, vendar brez pravice (so)odločanja.
15. Ustavno sodišče je črtalo besedilo dela drugega odstavka 21. člena ZVis iz razlogov, navedenih v prejšnji točki. Ker spada sestava senata v okvir univerzitetne avtonomije, ni bilo treba določiti nobenega roka za nadomestitev razveljavljene določbe zakona in lahko razveljavitev, kolikor se tiče zakonske ureditve, učinkuje takoj.
16. ZVis res določa le, da je po funkciji član senata univerze njen rektor. To pa ne pomeni, da univerza sama ne bi mogla določiti, da so po funkciji člani senata tudi prorektorji. ZVis ji kaj takega ne prepoveduje, ustavno zagotovljena avtonomija pa ji to omogoča. Zato po presoji ustavnega sodišča tretji odstavek 46. člena statuta Univerze v Ljubljani ni v neskladju z zakonom.
17. Ni pa v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZVis določba drugega odstavka 48. člena statuta Univerze v Ljubljani, po kateri imenujejo v senat univerze po enega člana tudi tisti oddelki članic univerze, ki so do uveljavitve zakona o zavodih imeli pooblastila v pravnem prometu – torej status VTOZD. Oddelki so notranje organizacijske enote članic, ki imajo lahko tudi določena pooblastila v pravnem prometu (4. člen odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani ter 24. in 25. člen statuta Univerze v Ljubljani). Razumljivo bi bilo na primer razlikovanje med oddelki, ki pooblastila v pravnem prometu imajo, in tistimi, ki takih pooblastil nimajo – čeprav bi bilo vprašanje, ali bi ga bilo mogoče sprejeti kot stvarno utemeljen razlog za razlikovanje pri volitvah članov senata univerze. Nedvomno pa kot stvarno utemeljenega razloga ni mogoče šteti razlikovanja med notranjimi organizacijskimi enotami (oddelki) fakultet glede na to, ali so morda kdaj v preteklosti imeli pooblastila v pravnem prometu oziroma celo status samostojne pravne osebe.
18. Glede prav tako izpodbijanega prvega odstavka 48. člena statuta, po katerem ima v senatu univerze vsaka članica po enega predstavnika, je bilo že zgoraj v 12. točki pojasnjeno, da zakonski kriterij iz 21. člena ZVis ne pomeni nujno tudi enake zastopanosti članic univerze, ampak da je zagotovitev enakopravne zastopanosti znanstvenih disciplin in strokovnih področij v senatu stvar avtonomne statutarne odločitve. Seveda pa je pri tem treba upoštevati, da bo pri izvrševanju 3. točke izreka odločbe št. U-I-34/94 zakonodajalec moral še odpraviti ugotovljeno neustavnost (avtonomen status članic). Šele potem, ko bo status “članic” usklajen z ustavo, upoštevajoč tudi opozorila iz zgoraj citirane 72. točke obrazložitve prejšnje odločbe, bo mogoče presoditi, ali sestava senata ustreza zahtevi iz 21. člena ZVis.
19. Neposredna podlaga za sestavo senata je univerzitetni statut. Zato neustavna statutarna ureditev ne omogoča razveljavitve s takojšnjim učinkom, zaradi česar je ustavno sodišče določilo rok, v katerem mora biti ugotovljena neustavnost odpravljena.

20. Posamični akti in dejanja v volilnih postopkih niso predmet abstraktne ustavnosodne presoje. Tudi v primeru, ko v takem postopku ustavno sodišče ugotovi neustavnost predpisov ali splošnih aktov, na podlagi katerih so bile izvedene konkretne volitve, nima pristojnosti za razveljavitev posamičnih aktov in dejanj, izdanih oziroma opravljenih v volilnih postopkih. Sodno varstvo je v teh primerih zagotovljeno bodisi v zato posebej predpisanem (upravnem) postopku bodisi v postopku po drugem odstavku 157. člena ustave ter v postopku z ustavno pritožbo. Glede na navedeno je ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 40. člena v zvezi s 25. in 45. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč – Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Dragica Wedam – Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev v prvi, tretji in četrti točki izreka je sprejelo soglasno, odločitev v drugi točki izreka pa je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu (proti je glasoval sodnik Zupančič).