Na podlagi sedme in devete alinee 114. člena zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94, 21/95 in 16/96) in četrtega odstavka 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 25/95 – odločba US in 29/95) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

To navodilo določa:
– znamenja, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da se je pojavila kronična bolezen dihal perutnine (v nadaljnjem besedilu: bolezen) in
– natančnejše ukrepe za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje bolezni.

Na bolezen se sumi, če se pri perutnini pojavijo: vnetje očesnih veznic, sluznic dihalnih poti, zračnih vrečk; kihanje; hropenje; nasršenost perja; neješčnost; slabo izkoriščanje hrane; hujšanje in pogini. Pri starejših živalih se pojavijo le blažji znaki kot so padec nesnosti, oteklost podočesnih sinusov (predvsem pri puranih).

Imetnik živali mora takoj sporočiti veterinarski ambulanti vsak sum bolezni in do prihoda veterinarja zavarovati in preprečiti drugim osebam in živalim dostop do prizadete živali oziroma trupla poginule živali.
Strokovni veterinarski delavec veterinarske ambulante, ki ugotovi ali posumi na bolezen, mora s strokovnim pisnim navodilom določiti naslednje ukrepe:
– omejitev gibanja in prometa z živalmi;
– omejitev prometa z valilnimi jajci;
– zdravljenje živali in
– zagotavljanje in vzdrževanje primernih higienskih razmer v objektih.

Šteje se, da so živali zbolele za to boleznijo, če se ob kliničnih znakih ugotovi tudi povzročitelj bolezni ali specifična protitelesa.

Šteje se, da je bolezen prenehala, ko so bili opravljeni ukrepi iz 3. člena tega navodila in je preteklo 14 dni od zadnjega kliničnega primera bolezni.
S prenehanjem bolezni strokovni veterinarski delavec veterinarske ambulante odpravi ukrepe iz 3. člena tega navodila.

Stroški v zvezi z izvajanjem tega navodila bremenijo lastnika živali.

To navodilo začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.