Na podlagi sedme in devete alinee 114. člena zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94, 21/95 in 16/96) in četrtega odstavka 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 25/95 – odločba US in 29/95) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

To navodilo določa:
– znamenja, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da se je pojavila prašičja dizenterija (v nadaljnjem besedilu: bolezen) in
– natančnejše ukrepe za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje bolezni.

Na bolezen se sumi, če se pri prašičih (razen pri sesnih pujskih) pojavi krvava ali sluzasta driska.

Imetnik živali mora takoj sporočiti veterinarski ambulanti vsak sum bolezni in do prihoda veterinarja zavarovati in preprečiti drugim osebam in živalim dostop do prizadete živali oziroma trupla poginule živali.
Strokovni veterinarski delavec veterinarske ambulante, ki ugotovi ali posumi na bolezen, mora s strokovnim pisnim navodilom določiti naslednje ukrepe:
– omejitev prometa, razen živali za zakol;
– zdravljenje živali;
– dezinfekcijo, dezinsekcijo, deratizacijo okuženega hleva;
– dezinsekcijo predmetov, naprav in opreme, ki so prišli v stik z obolelo živaljo oziroma z živaljo, za katero se sumi, da je zbolela in
– zagotavljanje in vzdrževanje primernih higienskih razmer v objektih.

Šteje se, da so živali zbolele za to boleznijo, če se ob kliničnih znakih ugotovi povzročitelj bolezni.

Šteje se, da je bolezen prenehala, ko so bili opravljeni ukrepi iz 3. člena tega navodila in po šestih mesecih ni bilo novih kliničnih primerov bolezni, rezultati reprezentančnih vzorcev kadavrov pa so bili negativni; poleg tega pa so bili v tem obdobju razjasnjeni vsi primeri drisk pri prašičih, razen pri sesnih pujskih.
S prenehanjem bolezni strokovni veterinarski delavec veterinarske ambulante odpravi ukrepe iz 3. člena tega navodila.

Stroški v zvezi z izvajanjem tega navodila bremenijo lastnika živali.

To navodilo začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.