Na podlagi sedme in devete alinee 114. člena zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94, 21/95 in 16/96) in četrtega odstavka 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 25/95 – odločba US in 29/95) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

To navodilo določa:
– znamenja, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da so se pojavile garje pri kopitarjih in prežvekovalcih ( v nadaljnjem besedilu: bolezen) in
– natančnejše ukrepe za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje bolezni.

Na bolezen se sumi, če so živali nemirne, se praskajo, jim izpada dlaka ali volna, če se pojavijo spremembe na koži.

Imetnik živali mora takoj sporočiti veterinarski ambulanti vsak sum bolezni in do prihoda veterinarja zavarovati in preprečiti drugim osebam in živalim dostop do prizadete živali oziroma trupla poginule živali.
Strokovni veterinarski delavec veterinarske ambulante, ki ugotovi ali posumi na bolezen, mora s strokovnim pisnim navodilom določiti naslednje ukrepe:
– ločitev bolnih od zdravih živali oziroma od živali, za katero se sumi, da je zbolela;
– omejitev prometa, razen za zakol;
– odvzem kožnih ostružkov z roba sprememb in trikratni pregled na povzročitelja po zdravljenju;
– zdravljenje živali in
– zagotavljanje in vzdrževanje primernih higienskih razmer v objektih.

Šteje se, da so živali zbolele za to boleznijo, če se ob kliničnih znakih dokaže povzročitelja bolezni.

Šteje se, da je bolezen prenehala, ko so bili opravljeni ukrepi iz 3. člena tega navodila in je bil trikratni zaporedni parazitološki izvid negativen.
S prenehanjem bolezni strokovni veterinarski delavec veterinarske ambulante odpravi ukrepe iz 3. člena tega navodila.

Stroški v zvezi z izvajanjem tega navodila bremenijo lastnika živali.

To navodilo začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.