Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude za oceno ustavnosti in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marije Kržan iz Ljubljane, na seji dne 7. maja 1998

1. Drugi odstavek 3. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97) je v neskladju z ustavo. Državni zbor mora to neskladje z ustavo odpraviti v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
2. Pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 3. člena istega zakona se zavrne.

1. Pobudnica izkazuje svoj pravni interes z navedbo, da se je rodila v izgnanstvu 13. 5. 1945, starša sta bila izgnanca od jeseni 1941. Navaja še, da se je mogla družina vrniti iz izgnanstva šele 5. 8. 1945.
2. Prvi odstavek 2. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: zakon) pobudnica smiselno izpodbija, ker bi po njenem moral kot čas vojnega nasilja šteti čas dejanske (možne) vrnitve žrtve domov, ne pa le do 15. 5. 1945. Čas trajanja vojnega nasilja bi po njenem prepričanju v primerih, kakršen je njen, ne smel biti omejen niti tako, kot je v prvem odstavku 3. člena zakona, niti tako, kot določa drugi odstavek 3. člena; slednji da za kategorijo žrtev iz tretjega odstavka 2. člena (novela zakona, Uradni list RS, št. 44/96, v nadaljevanju: novela 96) velja le po zakonodajni napaki, namenjen je bil namreč žrtvam iz prvotnega tretjega odstavka 2. člena, ki je po noveli 96 postal peti odstavek.
3. Kakor jih razume in kakor jih po njeni navedbi v njenem primeru uporabljajo pristojni organi, izpodbijane določbe niso v skladu z ustavo, trdi pobudnica, ker kršijo načelo enakosti pred zakonom. Predlaga (smiselno), naj ustavno sodišče izpodbijane določbe razveljavi. Izpodbija tudi (odklonilna) stališča, ki jih glede njene pravice do statusa žrtve vojnega nasilja zavzemajo pristojni organi.
4. Ustavno sodišče je pobudo glede drugega odstavka 3. člena zakona s sklepom dne 20. 3. 1997 sprejelo in jo poslalo Državnemu zboru kot nasprotnemu udeležencu v odgovor s sugestijo, naj zakonodajno napako, če gre res zanjo, odpravi.
5. Nasprotni udeleženec je smiselno pritrdil, da se drugi odstavek 3. člena zakona po noveli 96 le po pravnotehnični napaki še naprej izrecno veže na tretji odstavek 2. člena, vsebinsko pa velja za (po noveli) peti odstavek; pojasnil je, kako je v zakonodajnem postopku do te napake prišlo; meni pa vendar, da “ne gre za vprašanje pomanjkljive ali nedorečene zakonske ureditve oziroma skladnosti te ureditve z ustavo, temveč za vprašanje razlage zakonskih določb pri samem izvajanju zakona.“
6. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 70/97) glede tega ni prinesel sprememb.

7. Prvotni tretji odstavek 2. člena zakona govori o tistih žrtvah vojnega nasilja, ki so jim organi JLA ali organi za notranje zadeve dotedanje SFRJ v času od 25. 6. 1991 do 18. 10. 1991 odvzeli prostost. Na te osebe se nanaša tudi drugi odstavek 3. člena zakona, ki določa, da se šteje za žrtev vojnega nasilja oseba, pri kateri je odvzem prostosti trajal najmanj mesec dni.
8. Novela 96 je vnesla v besedilo 2. člena zakona nov tretji odstavek, po katerem je postala žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena. Določba drugega odstavka 3. člena pa se ni spremenila: še zmeraj se izrecno veže na tretji odstavek 2. člena, torej zdaj na to novo kategorijo žrtev, na kategorijo žrtev iz prejšnjega tretjega odstavka, ki je z novelo 96 postal peti, pa ne več.
9. Iz geneze obravnavanega predpisa, iz njegove formulacije “odvzem prostosti“ in iz dejstva, da za žrtve vojnega nasilja po sedanjem petem odstavku 2. člena zakona pač mora slej ko prej veljati neka spodnja meja trajanja odvzema prostosti, se da sicer sklepati, da gre le za pomanjkljivost oziroma napako pri usklajevanju besedila novele 96 s prvotnim besedilom zakona. Da je tako, potrjuje odgovor Državnega zbora na pobudo. Zanesljivo pa se iz samega besedila zakona (po noveli 96) tega ne da razbrati: ni mogoče izključiti, da velja časovni pogoj iz drugega odstavka 3. člena za žrtve, kakršna je pobudnica (to ji tudi daje pravni interes za pobudo), in da potemtakem za žrtve iz petega odstavka (po noveli 96) ne velja, kar sicer smiselno ni predmet pobude.
10. Eno od temeljnih načel pravne države je, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne. To velja še posebej za predpise, ki neposredno urejajo pravice in pravni položaj širokega kroga občanov. Predpis, iz katerega povprečen, tudi prava nevešč občan, ne more sam zanesljivo razbrati svojega pravnega položaja, temveč bi ga bilo tudi po mnenju zakonodajalca mogoče – v nasprotju z njegovim izrecnim besedilom – prav uporabljati šele z razlago zakonskih določb pri njihovem izvajanju, torej v pristojnih upravnih organih, povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo in krši načela pravne države. Vsaj tako nejasnost pa pobudnica izpodbijani določbi utemeljeno očita.
11. Druga izpodbijanja pobudnice so, zlasti po razveljavitvi drugega odstavka 3. člena zakona, očitno neutemeljena in je bilo treba pobudo v preostalem delu zavrniti. Zmotno je namreč razumevanje pobudnice, da velja spodnja meja trajanja prisilnega ukrepa, določena v prvem odstavku 3. člena zakona, tudi za kategorijo žrtev iz (novega) tretjega odstavka 2. člena, kamor sodi tudi sama; ta spodnja meja velja po izrecni določbi prvega odstavka 3. člena le za kategorijo žrtev iz prvega in drugega odstavka 2. člena – torej med drugim za njene starše in le tako, posredno, tudi za kategorijo iz tretjega odstavka 2. člena; to jasno izhaja iz sklicevanja tako tretjega odstavka 2. člena kot prvega odstavka 3. člena na prvi in drugi odstavek 2. člena zakona. Ni v neskladju z ustavo, da je pojem “žrtev vojnega nasilja“ – za vse enako – omejen na čas do 15. 5. 1945, ko se je tudi na naših tleh končala druga svetovna vojna. Vsem žrtvam iz 2. člena zakona pripadajo pravice, ki so vsebina njihovega varstva po II. poglavju zakona. Kolikor je obseg teh pravic odvisen od trajanja prisilnih ukrepov (pokojninska doba in doživljenjska mesečna renta), se po določbah 13. in 16. člena zakona upošteva tudi čas do povratka v domovino. Dejanska uporaba zakonskih predpisov v posameznih primerih odločanja upravnih organov pa ne more biti predmet presoje ustavnosti pred ustavnim sodiščem. Za 13. člen zakona se je izkazalo, da ga pobudnica v resnici ne izpodbija.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. in drugega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.