Ustavno sodišče je v postopku za oceno zakonitosti, začetem na pobudo gospodarske družbe Petrol d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, na seji dne 14. maja 1998

Točka 9 člena 1 in tarifa št. 9 odloka o komunalnih taksah v Občini Ravne–Prevalje (Uradni list RS, št. 61/96) se razveljavita.

1. Pobudnica navaja, da je Občina Ravne–Prevalje z določbo 9. točke 1. člena in s tarifo št. 9 izpodbijanega odloka predpisala komunalno takso na točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Ta vrsta takse naj bi bila nezakonita, saj naj bi ne imela podlage v zakonu o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 7/70 in 7/72 ter Uradni list RS, št. 18/91 – v nadaljevanju: ZKT). ZKT naj bi namreč določal, da smejo občine predpisati komunalne takse le za dejavnosti oziroma predmete, ki jih zakon izčrpno našteva. ZKT pa ne predvideva takse na točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Pobudnica je predlagala tudi začasno zadržanje izpodbijanih določb, saj naj bi njihovo izvajanje (45.000 SIT mesečne takse za točilno mesto – tarifna številka 5) prinašalo hude finančne posledice.
2. Občinski svet občine Ravne–Prevalje je v odgovoru na pobudo navedel, da je izpodbijani odlok glede na prej veljavnega v resnici uvedel nove taksne predmete. Zgled za to naj bi bile nekatere druge – predvsem obmejne – občine, ki naj bi imele z bencinskimi servisi podobno situacijo in ki so zato uvedle komunalno takso za točilna mesta goriva. Tuji državljani naj bi namreč zaradi nižjih cen goriva pri nas množično prihajali na obmejne črpalke, s tem pa povzročali večjo komunalno obremenitev teh krajev. Takšna naj bi bila tudi bencinska servisa Petrola na Prevaljah in na Ravnah. Večja komunalna obremenjenost naj bi se kazala v večjem onesnaženju kraja, večji količini komunalnih odpadkov in v izjemni prometni obremenitvi kraja. Od takšnega stanja naj bi imel dobiček le lastnik črpalk, to je družba Petrol, prizadeti kraji pa le negativne posledice.
3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo ter v skladu s četrtim odstavkom 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Dejansko stanje v zadevi je namreč pojasnjeno, nasprotni udeleženec pa se je o zadevi izjavil.
4. Ustava v 147. členu določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Možnost občinskega predpisovanja komunalne takse omogoča ZKT. Občine pri predpisovanju komunalnih taks torej ne smejo prekoračiti pogojev, ki jih ZKT za njihovo predpisovanje postavlja. Ta predpis v 2. členu določa, da se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinski svet. Pri tem ZKT občinsko predpisovanje komunalnih taks omejuje v dveh smereh. Kot prvo na splošno določa, da se komunalne takse ne morejo odmerjati po vrednosti predmeta, po dejanskem prometu ali po dejanskem dohodku (3. člen), zatem pa v 4. členu navaja predmete oziroma storitve, za katere občina komunalne takse lahko predpiše. Gre za glasbene avtomate v javnih lokalih (prva alinea), uporabo javnega pločnika pred poslovnimi prostori (druga alinea), igralna sredstva v javnih lokalih (tretja alinea), reklamne napise, objave in razglase, pritrjene na javnih mestih (peta alinea), sporočila, objave in razglase po lokalnih ozvočevalnih postajah (šesta alinea), vitrine za razstavljanje blaga zunaj poslovne stavbe (sedma alinea), uporabo prostora za parkiranje avtomobilov, ki ga določi občina in zanj organizira čuvanje vozil (osma alinea), uporabo javnega prostora za parkiranje in druge začasne namene (deveta alinea) in uporabo trgov in drugih prostorov za razstavljanje predmetov, prirejanje razstav itn. (deseta alinea 4. člena ZKT).
5. Člen 4 ZKT nikjer ne govori, da smejo občine predpisovati komunalne takse za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Izpodbijani predpis v tem delu torej obdavčuje povsem druge predmete, kot jih določa ZKT, in s tem močno presega okvir in pogoje, ki jih ta za predpisovanje komunalnih taks postavlja (glej o zelo podobnem primeru odločbo ustavnega sodišča št. U-I- 269/97, Uradni list RS, št. 33/98). Najbrž bi pri posamezni bencinski črpalki res lahko našli katerega od navedenih predmetov ali storitev, ki se lahko taksirajo po ZKT, vendar pa bi morala občina v tem primeru takso predpisati prav za ta predmet oziroma storitev in jo tudi odmerjati prav od teh predmetov (vitrin, reklamnih napisov ipd.). Pri tem ni pomembno, kakšni nagibi so vodili občino pri predpisovanju takse na točilna mesta. Komunalna taksa po ZKT ni finančni instrument za omejevanje obremenjevanja okolja oziroma za poplačilo stroškov obremenjevanja okolja. Ustavno sodišče je zato izpodbijani določbi razveljavilo.
6. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodnici ter sodniki: dr. Miroslava Geč–Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam–Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.