Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, na seji dne 17. junija 1998

1. V 8. členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/98) se razveljavijo tarifne številke 27, 28 in 28a ter nadomestitev zneska “5.000” z zneskom “20.000” v 1. točki drugega odstavka tarifne številke 18.
2. V preostalem določbe zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah niso v neskladju z ustavo.
3. Za tarifne številke iz 1. točke izreka te odločbe se sodne takse plačujejo po določbah zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90, 14/91 in 38/96).

1. Državni svet je z zahtevo z dne 25. 3. 1998 začel postopek za oceno ustavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-G). Meni, da je zakon v neskladju z 2., 14., 15., 23., 25. in 34. členom ustave. Po mnenju Državnega sveta pomeni z ZST-G uveljavljeni dvig sodnih taks povečanje tudi za 500 odstotkov, kar naj bi bilo nesorazmerno povečanje. Povišanje sodnih taks pri vpisih v zemljiško knjigo in ladijski register za 30 odstotkov naj bi bilo nerazumno glede na to, da je vpis v javne knjige obvezen. Po mnenju Državnega sveta z zakonom ni mogoče doseči ciljev, s katerimi je vlada utemeljevala njegov sprejem. Za zmanjšanje števila nerešenih zadev na sodiščih in večjo učinkovitost dela bi moral po mnenju Državnega sveta poskrbeti zakonodajalec s spremembo procesne zakonodaje. Takšno povišanje sodnih taks naj bi bilo nerazumno, ker naj bi presegalo višino plače, s katero mora preživeti nemajhen del slovenskih družin ves mesec. Zakon sicer predvideva oprostitve plačila sodnih taks, vendar naj te ne bi bile mogoče v vseh primerih, pa tudi način uveljavljanja oprostitev naj bi bil ponižujoč in v nasprotju s 34. členom ustave.
2. Nesorazmeren dvig sodnih taks naj bi bistveno omejil možnost uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Jamstva pravne države naj bi bila tako zagotovljena le premožnejšim državljanom, kar naj bi bilo v očitnem nasprotju z 2. členom ustave ter s prvim odstavkom 14. člena ustave, po katerem so vsakomur zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na gmotno stanje. Državni svet opozarja na določbi 15. in 16. člena ustave, po katerih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni dovoljeno omejevati na podlagi gmotnega stanja niti v vojnem ali izrednem stanju. Državni svet je predlagal, da ustavno sodišče pred končno odločitvijo o zadevi začasno zadrži izvrševanje izpodbijanega zakona zaradi nastanka nepopravljivih škodljivih posledic.
3. Zahteva je bila posredovana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

4. Iz obrazložitve zahteve za oceno ustavnosti je razvidno, da je ta po svoji vsebini uperjena zoper 6., 7. in 8. člen ZST-G in delno zoper 5. člen ZST-G. Predmet urejanja v določbah 1. in 2. člena ZST-G ima povsem drug pomen. Določbi 3. člena ZST-G ter nov drugi odstavek 13. člena zakona o sodnih taksah, ki je določen s 5. členom ZST-G, predstavljata za stranke v postopkih ugodnejšo ureditev od prej veljavne. Z določbo 4. člena ZST-G se ureditev, ki je bila že uveljavljena v zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), prenaša v zakon o sodnih taksah in sama po sebi ne predstavlja novosti. Določbe 9. do 11. člena ZST-G pa so določbe prehodnega značaja, tipične ob uveljavitvi takšne spremembe. Zoper določbe 1. do 4. člena in 9. do 11. člena ZST-G po svoji vsebini zatrjevanje neskladnosti torej ni uperjeno, zato njihov preizkus ustavnosti tudi ni bil potreben.
5. Določbe 6., 7. in 8. člena ZST-G so tiste določbe, s katerimi se določa novo razmerje v sistemu sodnih taks, ker se z njimi povečujejo sodne takse le v nekaterih postopkih. Za uresničevanje državnih funkcij država po določbi prvega odstavka 146. člena ustave pridobiva sredstva z davki in drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. Z davki in drugimi obveznimi dajatvami torej država zagotavlja vir financiranja za potrebe svojega delovanja. Pri tem lahko država uvaja različne vrste obveznih dajatev kot so davki, carine, prispevki, takse, ki se razlikujejo po svoji pravni naravi. Medtem ko je za davke značilno, da njihov vplačnik ne prejme protidajatve, ki bi predstavljala posebno storitev, velja za takse nasprotno. Namen takse je plačilo konkretne storitve, praviloma v zasebnem interesu. Namen sodne takse je torej v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Določanje višine obvezne dajatve – sodne takse v tem primeru – sodi v polje zakonodajalčeve presoje. Praviloma je treba upoštevati, da mora med takso in storitvijo, za katero se ta plačuje, obstajati neko razumno razmerje, vendar so sodne takse specifične do te mere, da se posamezne storitve – to je sodni postopki – tako razlikujejo, da je primerjava možna samo na ravni nekega povprečja, ki je rezultat tega, da so v posameznih postopkih možna visoka odstopanja v obe smeri. Tudi zato je polje zakonodajalčeve presoje pri določitvi višine sodnih taks dokaj široko. Vendar pa ima tudi to polje svoje skrajne meje, ki bi jih zakonodajalec prestopil zlasti s takim povišanjem dotedanjih ustaljenih oziroma običajnih sodnih taks, ki bi lahko učinkovalo že kot nedopustno omejevanje možnosti dostopa do sodnega varstva.
6. Ustava zagotavlja v 23. členu pravico do sodnega varstva kot človekovo pravico. Človekove pravice so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Pravico do sodnega varstva mora zagotavljati država, ki s tem tudi izvršuje sodno oblast. Država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks. Podlago za to ima v 146. členu ustave, pri čemer je treba upoštevati, da 23. člen ustave ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo. Ustavni zahtevi po socialni državi (2. člen ustave) in enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) terjata, da država tudi revnim strankam omogoči sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Tem ustavnim pogojem je zadoščeno. Že po zakonu o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 in 38/96 – v nadaljevanju: ZST) je v določenih primerih, ki jih je zakonodajalec z ZST-G še razširil, predvidena oprostitev plačila sodnih taks. Poleg tega je uzakonjen poseben institut oprostitve plačila sodnih taks za primere, ko bi posameznik sicer moral plačati sodno takso, pa bi se s tem občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja sam ali njegovi družinski člani (13. člen ZST). Ni mogoče pritrditi predlagatelju, da je način ugotavljanja pogojev za taksno oprostitev v nasprotju s 34. členom ustave. Prav je, da je zakonodajalec natančno predvidel, kako je mogoče ugotavljati, ali posameznik izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev ali ne, ker bi bile drugače mogoče zlorabe te pravice. S tem je zakonodajalec sledil načelu enakosti, ki od njega zahteva, da enake pravne primere obravnava pravno enako, različne pa različno in da pri tem ne ravna arbitrarno. Zakonodajalec je z institutom oprostitve plačila sodnih taks v bistvu vzpostavil načelo enakosti med premožnejšimi in manj premožnimi osebami. Če tega instituta ne bi predvidel, bi mu bilo mogoče očitati diskriminacijo in ravnanje v nasprotju z zahtevo po socialni državi. Tako pa ta očitek predlagatelja ni utemeljen.
7. Pač pa je utemeljen očitek, da je zakonodajalec v posameznih primerih vendarle nedopustno posegel v pravico do sodnega varstva in to tedaj, ko je prekoračil skrajne meje polja lastne presoje. Te pa so pri sodnih taksah prekoračene zlasti tedaj, ko je sodna taksa določena v takšni višini, da lahko odvrača od sodnega varstva pravic ne le v bagatelnih primerih (da se prepreči preobremenitev sodstva z bagatelnimi primeri in s tem omogoči učinkovito sojenje v relevantnih primerih), ampak tudi v primerih, kjer gre že za varstvo socialno ali drugače pomembnih pravic (če je npr. pri upravnem sporu o 20.000 tolarjih domnevno previsoko odmerjene dohodnine treba plačati že za tožbo še enkrat ali celo dvakrat večjo takso). Pri tem gre lahko tudi za osebe, ki imajo povprečne dohodke. Te osebe niso upravičene do taksnih oprostitev po določbah ZST in če je višina sodne takse določena tako visoko, da so se prisiljene kljub svojim dohodkom odreči sodnemu varstvu svojih pravic, potem gre nedvomno za prekoračitev skrajnih meja polja zakonodajalčeve lastne presoje in že za nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.
8. Navedeno velja za določbo 8. člena ZST-G, kolikor se z njo na novo določajo sodne takse po tarifnih številkah 27, 28 in 28a in delno v tarifni številki 18. V slednji je zakonodajalec povišal najvišjo takso za vknjižbo ali predznambo posameznih pravic za štirikrat – torej ne v postopku, katerega sprožitev je odvisna od volje strank, ampak v zakonsko predpisanem nepravdnem postopku, kjer veliko povišanje taks lahko pripelje do tega, da se stranke začnejo izogibati zakonsko zahtevanim vpisom v javne knjige, kar lahko ogrozi varnost pravnega prometa. S tarifnimi številkami 27, 28 in 28a pa se določajo sodne takse v postopku upravnega spora. Te sodne takse je zakonodajalec v primerjavi s prej veljavno ureditvijo občutno povečal. Tako je sodno takso za tožbo ali drugo pravno sredstvo, s katerim se začne upravni spor, povečal za štirikrat, za tožbo o odmeri davka za devetkrat (oziroma za eno in polkrat v primerjavi s prejšnjim računsko-upravnim sporom), za sodbo v prej navedenih postopkih za skoraj dvakrat oziroma za več kot tri in polkrat (z izjemo glede na računsko-upravni spor, kjer gre za ca. šestodstotno zmanjšanje), za pritožbo zoper sodbo v teh postopkih pa za šest in polkrat oziroma zoper sodbo glede odmere davka kar za štirinajstkrat (oziroma za skoraj trikrat glede na prejšnji računsko-upravni spor).
9. Res je, da je postopek v upravnem sporu po uveljavitvi zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 – v nadaljevanju: ZUS) predvsem zaradi poudarjene možnosti izvajanja javnih obravnav pred odločanjem ter vpeljave pritožbe kot rednega pravnega sredstva zahtevnejši in gotovo z vidika potrebnih sredstev za delovanje države tudi dražji od postopka po prejšnji ureditvi. Vendar pa je treba upoštevati, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo zoper upravno odločanje o osebnih stanjih posameznika (na primer državljanstvo) in o drugih za posameznika življenjsko pomembnih vprašanjih. Kljub temu, da velja taksna oprostitev za sodbo v primerih, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, in da lahko v tem primeru stranka zahteva tudi povračilo plačane sodne takse za tožbo (36. člen ZST), ni mogoče spregledati tega, da je zakonodajalec določil občutno višje sodne takse prav v sporih, v katerih nastopa kot nasprotna stranka država oziroma njeni organi, in da v tem postopku stranka kljub temu, da uspe, drugače kot v pravdnem postopku trpi sama druge stroške postopka (tretji odstavek 23. člena ZUS). Stranka mora za tožbo v upravnem sporu zaradi odmere davka plačati po veljavni vrednosti točke takso v znesku 40.500 SIT, za odločbo v isti stvari prav tako 40.500 SIT in za pritožbo kar 81.000 SIT. Tako določena višine sodne takse očitno presega skrajne meje polja proste presoje, ki zakonodajalcu omogočajo določitev višine sodnih taks v primerni višini. Pri presoji povišanja taks v zemljiškoknjižnih postopkih glede vknjižbe in predznambe posameznih pravic pa je ustavno sodišče upoštevalo, da je vpis v zemljiško knjigo obvezen in zato nujen za pridobitev pravic, tako da se stranke temu postopku ne morejo izogniti. Zato predstavlja zakonska ureditev 8. člena ZST-G v navedenem delu nedopustno omejevanje pravice dostopa do sodišča (23. člen ustave) – torej je podana neskladnost s 23. členom ustave.
10. Ustavno sodišče je s sklepoma št. U-I-112/98 z dne 9. 4. 1998 in z dne 7. 5. 1998 odločilo o začasnem zadržanju izvrševanja zakona. V času zadržanja je s svojo odločitvijo, sprejeto na podlagi drugega odstavka 40. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), vzpostavilo zakonsko ureditev, ki je veljala pred uveljavitvijo ZST-G. Iz istih razlogov je bilo treba tudi v tem primeru zaradi delne razveljavitve določbe 8. člena ZST-G določiti tudi način izvršitve 1. točke izreka te odločbe, ker sicer do drugačne zakonske ureditve ne bi bila mogoča odmera sodnih taks v postopkih upravnega spora.

11. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 21. člena in drugega odstavka 40. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč-Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Dragica Wedam-Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Drugo točko izreka je sprejelo soglasno, prvo in tretjo točko izreka pa je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jambrek, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.