Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Janka Brejca iz Brežic, na seji dne 24. junija 1998

1. Del določbe 3. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki se glasi: “september 1991”, se odpravi, kolikor se nanaša na akontacije pokojnin, ki se izplačujejo na podlagi predčasne pokojnine.
2. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplačuje akontacije predčasnih vojaških pokojnin brez zmanjšanja za čas od dopolnitve predpisane starosti dalje.

1. Pobudnik izpodbija določbo prvega odstavka 3. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (v nadaljevanju: odlok), po kateri se upravičencem iz prve in druge alinee predhodnega člena, ki imajo odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev o odmeri pravic, od 1. novembra 1991 dalje izplačuje akontacija pokojnin in drugih dajatev v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, z omejitvijo, da najvišji znesek akontacije ne sme presegati zneska najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo, kot je bil določen za izplačila pokojnin po splošnih predpisih v Republiki Sloveniji. Pobudnik meni, da izpodbijana določba ni v skladu z 18. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju: UZITUL) in posledično z določbo tretjega odstavka 153. člena ustave, ker naj bi s tem, ko naj bi onemogočala uresničevanje pravice upravičencev iz 18. člena ustavnega zakona do predčasne starostne pokojnine brez odstotnega zmanjšanja, omejevala obseg pravic iz 18. člena UZITUL.
2. Pobudnik navaja, da je Republika Slovenija z 18. členom UZITUL zagotovila varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve UZITUL določali predpisi SFRJ. Obseg teh pravic naj bi bil takrat določen z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89). V obseg pravic naj bi štele predvsem starostna pokojnina, predčasna starostna pokojnina in invalidska pokojnina. V Sloveniji naj bi bilo večje število uživalcev akontacij vojaških pokojnin, ki naj bi se v letih 1989, 1990 in v začetku leta 1991 zaradi nestrinjanja z dogajanji v JA odločili za predčasno starostno upokojitev. Predčasna starostna pokojnina, odmerjena na podlagi dosežene delovne dobe, naj bi se do dopolnitve zahtevane starosti izplačevala v znesku, zmanjšanem za dva odstotka za vsako manjkajoče leto starosti. Izpodbijani odlok pa naj bi s fiksiranjem zneska akontacije na znesek izplačane pokojnine iz septembra 1991 ne omogočal, da predčasni starostni upokojenec po dopolnitvi zahtevane starosti prejema pokojnino, kot mu je bila odmerjena na podlagi delovne dobe, torej brez začasne omejitve zaradi manjkajoče starosti.
3. Pobudnik je svoji vlogi priložil tudi dopis vlade št. 191-02/93-1/6-8 z dne 7. februarja 1995, ki ga je na podlagi pobudnikove vloge, naj odloči o njegovem zahtevku, naslovila na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. V tem dopisu vlada med drugim navaja, da je za izvedbo UZITUL skladno s pooblastilom iz 21. člena UZITUL z odlokom uredila izplačevanje akontacij vojaških pokojnin slovenskim državljanom in drugim osebam, ki so imele na dan osamosvojitve Slovenije stalno prebivališče na njenem območju. V tem odloku naj bi bilo začasno, do sprejema zakona, urejeno izplačevanje akontacij vojaških pokojnin. Akontacije naj bi bile določene tako, da je za osnovo vzet znesek, ki je upravičencu šel za zadnji mesec, v katerem se je v Republiki Sloveniji še uporabljal jugoslovanski dinar, potem pa se je navedeni znesek prevedel v slovenske tolarje v razmerju 1:1 in valoriziral tako, kot se valorizirajo pokojnine po slovenskih predpisih. Akontacije po obravnavanem odloku v skladu z njegovim 6. členom odmeri in izplačuje Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je skupnost nasledil. Vlada ugotavlja, da v odloku ni bilo možno rešiti vprašanj ponovne odmere predčasnih pokojnin po vojaških predpisih in drugih vprašanj, ki naj bi jih bilo možno skladno s 50. členom ustave urediti le z zakonom. Predlog zakona, s katerim bodo urejena tudi ta vprašanja, pa naj bi bila Vlada Državnemu zboru tedaj že predložila.
4. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 12. februarja 1998 pobudo sprejelo v obravnavo in vlado pozvalo, naj nanjo odgovori, vendar le-ta odgovora ni posredovala.

5. Ustavno sodišče je v svojih odločbah in sklepih že navedlo, da je temeljna značilnost sodobnega socialnega zavarovanja, da temelji na načelih obveznosti, vzajemnosti in solidarnosti, kar seveda velja za zavarovance iste zavarovalne organizacije. V bivši SFRJ so vojaške osebe imele svojo zavarovalno organizacijo – Skupnost socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev. Znotraj te skupnosti je veljalo načelo vzajemnosti in solidarnosti. Ta načela pa niso veljala med to skupnostjo in Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Bivša republika Slovenija ni imela nobenih obveznosti do vojaške skupnosti socialnega zavarovanja, zato vse pravice, ki jih sedaj zagotavlja vojaškim zavarovancem, Republika Slovenija zagotavlja prostovoljno. V primeru pravic iz 18. člena UZITUL gre za pravico do socialne varnosti iz 50. člena ustave. Ta med drugim določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Izpodbijani odlok bi bil v neskladju s to določbo, če bi kot izvršilni predpis urejal pogoje za pridobitev vojaških pokojnin in drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev. V zadevah, ko je bil izpodbijan 2. člen odloka, je bilo ugotovljeno, da glede na 18. člen UZITUL ne ureja pravic vojaških zavarovancev, temveč samo natančnejše določa, kdo so uživalci vojaških pokojnin. V dveh zadevah, ko sta pobudnika izpodbijala 3. člen odloka, ker sta menila, da bi izdajatelj odloka moral upoštevati višino pokojnine, ki je vojaškim upokojencem pripadala za november 1991, je ustavno sodišče zavzelo stališče, da izpodbijana določba, po kateri se akontacija pokojnin izplačuje v znesku, ki je tem upokojencem pripadal v septembru 1991 (OdlUS I, 60 in OdlUS II, 8), ni v neskladju z UZITUL. V navedenih primerih je bilo ugotovljeno, da izdajatelj odloka ni bil dolžan upoštevati predpisov SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških upokojencev, ki so bili sprejeti po 25. juniju 1991, ko je bil uveljavljen 18. člen UZITUL.
6. Pobudnik v tej zadevi zatrjuje, da izpodbijani del odloka v primeru predčasne upokojitve in odgovarjajoče pokojnine ne omogoča izplačevanja akontacije pokojnine v obsegu in pod pogoji, kot je bila njegova predčasna pokojnina določena z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pred 18. julijem 1991, ker ne upošteva posebnosti takšnih pokojnin.
7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev v 15. členu določa, da pravico do starostne pokojnine pridobi vojaški zavarovanec oziroma vojaška zavarovanka, ko dopolni 60 let oziroma 55 let starosti in najmanj 20 let pokojninske dobe, ali 40 oziroma 35 let pokojninske dobe ne glede na svojo starost. V 16. členu tega zakona pa je urejena pravica do predčasne starostne pokojnine, ki jo vojaški zavarovanec pridobi, ko dopolni najmanj 35 let pokojninske dobe in 55 let starosti, oziroma vojaška zavarovanka, ko dopolni najmanj 30 let pokojninske dobe in 50 let starosti. Predčasna starostna pokojnina, odmerjena na podlagi pokojninske dobe, se zmanjša za dva odstotka za vsako leto predčasne upokojitve pred dopolnjenimi leti starosti, predpisanimi v prvem odstavku 15. člena tega zakona. Pokojnina, določena po drugem odstavku 15. člena, se izplačuje v zmanjšanem znesku do dopolnjenih let starosti, predpisanih v prvem odstavku 15. člena (tretji odstavek 16. člena).
8. Izdajatelj odloka je bil z 21. členom UZITUL pooblaščen, da skrbi za izvrševanje tega ustavnega zakona in v okviru svojih pristojnosti sprejema akte in ukrepe, ki so potrebni za njegovo izvrševanje. Naloga odloka je taka, kot naloga vsakega podzakonskega akta, torej, da dopolni zakonsko normo v določenem obsegu in s tem udejani smisel zakonske norme. Po načelu delitve oblasti (3. člen ustave) podzakonski akt vprašanj ne ureja samostojno. Zato je bil tudi izdajatelj odloka dolžan spoštovati okvir, ki ga je opredelil UZITUL. Le-ta varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v RS zagotavlja v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve UZITUL določali predpisi SFRJ, torej tudi že navedeni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Odlok bi zato moral zagotoviti, da se pri izplačevanju akontacij predčasnih starostnih pokojnin upoštevajo posebnosti teh pokojnin, ki izhajajo iz 16. člena zakona. Ker odlok tega ni omogočil in je tudi za te pokojnine določil le znesek pripadajoče pokojnine za september 1991 kot edino, ne spreminjajočo se podlago za določitev akontacije, s tem ni omogočil uresničevanja pravice na način, ki ga je določil UZITUL in je zato v obravnavanem delu z njim v neskladju.
9. Način, na kakršnega na to področje posledično posega odlok z določitvijo zneska iz septembra 1991 kot edine možne podlage za določitev akontacije pokojnine, predstavlja dejanski poseg v znesek z odločbo že odmerjene pokojnine. Če je v teh primerih podlaga za določitev višine akontacije ves čas le znesek iz septembra 1991 in ne tudi znesek, ki gre takšnemu upokojencu po odločbi (oziroma je iz nje ugotovljiv z eliminiranjem odbitka), ko bo dosegel predpisano starost, je to šteti za določanje višine akontacije neodvisno od odločbe pristojnega pokojninskega organa, torej za dejansko spreminjanje že določenega oziroma določljivega zneska pokojnine in ne gre le za prevedbo zneska pokojnine v tolarsko protivrednost.
10. Kot je razvidno iz pete točke te obrazložitve, je ustavno sodišče pri obravnavi drugega člena odloka ugotovilo, da odlok ne dela razlike med osebami, ki so bile v enakem položaju in zato ne krši ustavnega načela enakosti pred zakonom. Z vidika te pobude pa je treba ugotoviti, da enako obravnavanje upokojencev, tistih, ki jim je bila z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev pravica odmerjena na podlagi 15. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in tistih, ki jim je bila pravica odmerjena na podlagi 16. člena istega zakona in do septembra 1991 še niso dopolnili starosti po 15. členu navedenega zakona, ni v skladu z načelom enakosti pred zakonom. Ta neenakost ob sami izdaji odloka ni bila tako očitna in bi ob hitrejši zakonski ureditvi področja verjetno ne povzročila večjih škodljivih posledic. Zaradi dolgotrajnosti tega stanja pa je ta neenakost prišla močneje do izraza. Privedla je namreč do tega, da upokojenci z odločbami, ki temeljijo na 15. členu, uživajo akontacijo pokojnine v ustrezni adekvatni višini ves čas veljavnosti odloka, upokojenci z odločbo, izdano na podlagi 16. člena, pa večino tega časa uživajo akontacijo pokojnine v zatečenem znižanem znesku, torej ne v zneskih, ki bi bili ustrezni z odločbo odmerjeni pravici.
11. Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), ki je bil sprejet na seji državnega zbora dne 17. junuja 1998 in bo pričel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, bo upokojencem, ki so jim bile predčasne pokojnine odmerjene z odločbami nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, omogočil, da od z zakonom določenega roka dalje prejemajo pokojnine brez odbitkov, ki so jim bili po vojaških predpisih odmerjeni zaradi predčasne upokojitve. Ker pa je tem upokojencem glede na navedeno v 8. točki šla pravica tudi do akontacije pokojnine po dopolnjeni zahtevani starosti brez odbitkov, je bilo treba odločiti kot v 1. točki izreka. Glede na to, da bo z uveljavitvijo že sprejetega novega zakona obravnavani odlok prenehal veljati, ni bilo primerno vladi določiti roka, v katerem naj ugotovljeno neskladnost sama odpravi. Zato je ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 40. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) v drugi točki izreka te odločbe določilo organ, ki naj odločbo izvrši in na kakšen način naj jo izvrši.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč-Korošec, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Dragica Wedam-Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.