STANDARDNA KLASIFIKACIJA INSTITUCIONALNIH
                            SEKTORJEV


S.1     Gospodarstvo Slovenije

S.11    Nefinančne družbe

S.11001 Nefinančne družbe pod javnim nadzorom

S.11002 Domače zasebne nefinančne družbe

S.11003 Nefinančne družbe pod tujim nadzorom

S.11009 Nefinančne družbe v procesu lastninskega preoblikovanja


S.12    Finančne družbe

S.121   Centralna banka

S.122   Druge denarne finančne ustanove

S.12201 Druge denarne finančne ustanove pod javnim nadzorom

S.12202 Domače zasebne druge denarne finančne ustanove

S.12203 Druge denarne finančne ustanove pod tujim nadzorom

S.12209 Druge denarne finančne ustanove v procesu lastninskega
        preoblikovanja


S.123   Drugi finančni posredniki, razen zavarovalnic in
        pokojninskih skladov

S.12301 Drugi finančni posredniki, razen zavarovalnic in
        pokojninskih skladov pod javnim nadzorom

S.12302 Domači zasebni drugi finančni posredniki, razen zavarovalnic
        in pokojninskih skladov

S.12303 Drugi finančni posredniki, razen zavarovalnic in
        pokojninskih skladov, pod tujim nadzorom

S.12309 Drugi finančni posredniki, razen zavarovalnic in
        pokojninskih skladov, ki so v procesu lastninskega
        preoblikovanja


S.124   Enote, ki izvajajo pomožne finančne dejavnosti

S.12401 Enote, ki izvajajo pomožne finančne dejavnosti, pod javnim
        nadzorom

S.12402 Domače zasebne enote, ki izvajajo pomožne finančne
        dejavnosti

S.12403 Enote, ki izvajajo pomožne finančne dejavnosti, pod tujim
        nadzorom

S.12409 Enote, ki izvajajo pomožne finančne dejavnosti, ki so v
        procesu lastninskega preoblikovanja


S.125   Zavarovalnice in pokojninski skladi

S.12501 Zavarovalnice in pokojninski skladi pod javnim nadzorom

S.12502 Domače zasebne zavarovalnice in pokojninski skladi

S.12503 Zavarovalnice in pokojninski skladi pod tujim nadzorom

S.12509 Zavarovalnice in pokojninski skladi, ki so v procesu
        lastninskega preoblikovanja


S.13    Država

S.1311  Enote centralne ravni države

S.13111 Neposredni uporabniki državnega proračuna

S.13112 Državni skladi

S.13113 Druge enote centralne ravni države

S.1313  Enote lokalne ravni države

S.13131 Neposredni uporabniki proračunov občin

S.13132 Skladi lokalne ravni države

S.13133 Druge enote lokalne ravni države

S.1314  Skladi socialnega zavarovanja


S.14    Gospodinjstva

S.141   Delodajalci

S.142   Samozaposleni

S.143   Zaposleni

S.144   Prejemniki dohodkov od premoženja in transferjev

S.1441  Prejemniki dohodkov od premoženja

S.1442  Prejemniki pokojnin

S.1443  Prejemniki drugih transferjev

S.145   Drugi


S.15    Neprofitni izvajalci storitev gospodinjstvom

S.2     Tujina

S.21    Evropska unija

S.211   Države, članice EU

S.212   Ustanove Evropske unije

S.22    Tretje države in mednarodne organizacije


            STANDARDNA KLASIFIKACIJA INSTITUCIONALNIH
                            SEKTORJEV

      - skrajšana standardizirana imena in skrajšane šifre


1       Gospodarstvo Slovenije

11      Nefinančne družbe

11001   Nefinančne družbe pod javnim nadzorom

11002   Domače zasebne nefinančne družbe

11003   Nefinančne družbe pod tujim nadzorom

11009   Nefinančne družbe v procesu lastn. preobl.


12      Finančne družbe

121     Centralna banka

122     Druge denarne finančne ustanove

12201   Javne druge den. finančne ustanove

12202   Dom. zasebne dr. den. fin. ustanove

12203   Druge den. fin. ust. pod tujim nadz.

12209   Jav. druge den. fin. ust. v lastn. preobl.

123     Drugi finančni posredniki

12301   Javni drugi javni finančni posredniki

12302   Domači zasebni drugi fin. posredniki

12303   Dr. finančni posredniki pod tujim nadz.

12309   Jav. drugi fin. posredniki v lastn. preobl.

124     Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti

12401   Javni izv. pomožnih finančnih dejavnosti

12402   Dom. zasebni izv. pom. finančnih dej.

12403   Izv. pom. finančnih dej. pod tujim nadz.

12409   Izv. pom. finančnih dej. v lastn. preobl.

125     Zavarovalnice in pokojninski skladi

12501   Zav. in pokojn. skladi pod jav. nadz.

12502   Dom. zasebne zav. in pokojn. skladi

12503   Zav. in pokojn. skladi pod tujim nadz.

12509   Zav. in pokojn. skladi v lastn. preobl.


13      Država

1311    Enote centralne ravni države

13111   Neposredni uporabniki državn. proračuna

13112   Državni skladi

13113   Druge enote centralne ravni države

1313    Enote lokalne ravni države

13131   Neposredni uporabniki proračunov občin

13132   Skladi lokalne ravni države

13133   Druge enote lokalne ravni države

1314    Skladi socialnega zavarovanja


14      Gospodinjstva

141     Delodajalci

142     Samozaposleni

143     Zaposleni

144     Prej. dohodkov od premož. in transferjev

1441    Prejemniki dohodkov od premoženja

1442    Prejemniki pokojnin

1443    Prejemniki drugih transferjev

145     Drugi


15      Neprofitni izv. storitev gospodinjstvom

2       Tujina

21      Evropska unija

211     Države, članice EU

212     Ustanove Evropske unije

22      Tretje države in medn. organizacije

              METODOLOGIJA STANDARDNE KLASIFIKACIJE
                   INSTITUCIONALNIH SEKTORJEV*

                      ENOTE IN SKUPINE ENOT


(2.01) Gospodarstvo države (the economy of a country) je rezultat
dejavnosti zelo velikega števila enot, ki izvajajo številne in
raznovrstne transakcije s področij proizvodnje, financ, zavarovanja,
prerazdeljevanja in porabe.

(2.02) Pri definicijah enot in skupin enot v nacionalnih računih je
treba upoštevati vrsto ekonomskih analiz, ki so jim ti računi
namenjeni, in se zato te nujno ne ujemajo z izrazjem, ki se običajno
uporablja v statističnih raziskavah. To izrazje (podjetja, holdinške
družbe, enote enovrstne proizvodnje, lokalne enote, vladni oddelki,
neprofitne enote, gospodinjstva itd.) ne more vedno ustrezati vsem
namenom, zaradi katerih se sestavljajo nacionalni računi, saj v
splošnem temelji na tradicionalnih merilih pravne, administrativne
ali računovodske narave.

Statistiki bi morali upoštevati definicije analitičnih enot (units
of analysis), ki so uvedene v ESA, da bodo lahko v statistične
raziskave, s katerimi se zbirajo dejanski podatki, postopoma uvedli
vse tiste elemente, ki bodo zagotavljali skladnost zbranih podatkov
z analitičnimi enotami, ki se uporabljajo v ESA.

(2.03) Posebnost tega sistema je uporaba treh tipov enot, kar
ustreza dvema zelo različnima načinoma členitve gospodarstva. Za
analizo proizvodnega procesa je bistveno izbrati tiste enote, ki
omogočajo izražanje razmerij tehnično-ekonomske narave; za analizo
tokov, ki se odražajo v transakcijah dohodkov ter v kapitalskih in
finančnih transakcijah in v bilancah, je bistveno izbrati tiste
enote, ki omogočajo preučevanje behaviorističnih razmerij med
ekonomskimi osebki.

V zvezi s tema dvema ciljema bodo institucionalne enote, ki so
primerne za analize ekonomskega obnašanja, ter lokalne enote
enovrstne prizvodnje (local KAU) in enote homogene proizvodnje, ki
so primerne za analiziranje tehnično-ekonomskih razmerij, v tem
poglavju obravnavane kasneje. V praksi se navedeni trije tipi enot
oblikujejo s kombiniranjem ali dezagregiranjem osnovnih enot v
statističnih raziskavah, včasih pa so iz teh raziskav neposredno
povzeti. Pred preciziranjem definicij teh treh tipov enot, rabljenih
v ESA, je potrebno definirati meje gospodarstva države (limits of
the national economy).


                    MEJE GOSPODARSTVA DRŽAVE

(2.04) Enote, bodisi institucionalne enote, lokalne enote enovrstne
dejavnosti (local KAU) ali enote homogene proizvodnje, ki
sestavljajo gospodarstvo države in katerih transakcije so zapisane v
ESA, so tiste, ki imajo na gospodarskem ozemlju države (the economic
territory of the country) središče gospodarskega interesa (centre of
economic interest). Te enote, znane kot rezidenčne enote, lahko
imajo nacionalnost zadevne države (have the nationality of the
country) ali ne, so lahko pravne osebe ali ne in se v trenutku
opravljanja transakcije lahko nahajajo na gospodarskem ozemlju
države ali pa ne. Ko smo tako postavili merilo za ugotavljanje,
katera enota pripada gospodarstvu države (je rezident države),
katera pa ne, je potrebno definirati dva pojma: gospodarsko ozemlje
in središče gospodarskega interesa.

(2.05) Gospodarsko ozemlje (economic territory) sestavljajo:

(a) zemljepisno ozemlje (geographic territory), ki ga upravljajo
državni organi (government) in znotraj katerega se prosto gibljejo
osebe, blago, storitve in kapital;

(b) vsakršna prosta cona, vključno skladišča z neocarinjenim blagom
in tovarne pod carinskim nadzorom;

(c) zračni prostor države, ozemeljske vode in celinski objekti, ki
leže v mednarodnih vodah in v zvezi s katerimi država uživa
izključne pravice1;

(d) ozemeljske enklave zunaj zemljepisnega ozemlja države, ki jih na
podlagi mednarodnih sporazumov ali meddržavnih dogovorov uporabljajo
državne agencije (veleposlaništva, konzulati, vojaške baze,
znanstvene postaje itd.);

(e) nahajališča nafte, naravnega plina itd. v mednarodnih vodah
zunaj celinskih objektov države, ki jih izkoriščajo enote, ki so
rezidenti na ozemlju, definiranem v prejšnjih točkah.

(2.06) V gospodarsko ozemlje države ne sodijo tisti deli
zemljepisnega ozemlja države, ki jih uporabljajo državne agencije
drugih držav, ustanove Evropske unije ali mednarodne organizacije na
podlagi mednarodnih sporazumov ali meddržavnih dogovorov.2

(2.07) Pojem središče gospodarskega interesa (centre of economic
interest) kaže na dejstvo, da znotraj gospodarskega ozemlja države
obstaja neka lokacija, na kateri enota opravlja dejavnost ali iz
katere vodi opravljanje dejavnosti in namerava s temi dejavnostmi in
transakcijami nadaljevati v pomembnem obsegu (on a significant
scale) bodisi časovno nedoločeno bodisi časovno omejeno, vendar
daljše obdobje (eno leto ali več). Menimo torej, da ima enota, ki
take transakcije izvaja na gospodarskih ozemljih večih držav,
središča gospodarskega interesa v vsaki izmed njih. Zgolj lastništvo
enote nad zemljiščem in zgradbami na gospodarskem ozemlju določene
države zadostuje za ugotovitev, da ima zadevna enota - lastnik, na
gospodarskem ozemlju te države središče gospodarskega interesa.

(2.08) Na osnovi teh definicij bi lahko enote, ki jih prištevamo k
rezidenčnim enotam države, razdelili na:

(a) enote, ki so v glavnem dejavne (principally engaged) v
proizvodnji, financah, zavarovanju ali prerazdelitvi - upoštevaje
vse transakcije, razen tistih, ki so v zvezi z lastništvom nad
zemljo in zgradbami;

(b) enote, ki so v glavnem dejavne v potrošnji3 - upoštevaje vse
transakcije, z izjemo tistih, ki so v zvezi z lastništvom nad
zemljišči in zgradbami;

(c) vse enote - lastniki zemljišč in zgradb, z izjemo lastnikov
zunajozemeljskih enklav, ki so deli gospodarskih ozemelj drugih
držav ali so države posebne vrste (States sui generis) (glej 2.06).

(2.09) V primeru enot, ki so v glavnem dejavne v proizvodnji,
financah, zavarovanju ali prerazdelitvi - upoštevaje vse
transakcije, razen tistih, ki so v zvezi z lastništvom nad zemljo in
zgradbami (2.08.a), lahko razlikujemo dva primera:

(a) dejavnost, ki se izvaja izključno na gospodarskem ozemlju
države: enote, ki opravljajo takšno dejavnost, so rezidenčne enote
države;

(b) dejavnost, ki jo v obdobju enega leta ali več izvajajo na
gospodarskih ozemljih večih držav: rezident države je samo tisti del
enote, ki ima središče gospodarskega interesa na gospodarskem
ozemlju države. Ta del enote je lahko:

1. institucionalna rezidenčna enota (glej 2.12), katere dejavnosti,
ki se v tujini (rest of the world) izvajajo eno leto ali več, je
organizacijsko ločena (excluded) in se obravnava posebej,4

ali

2. umišljena rezidenčna enota (notional resident unit) (glej 2.15),
ko gre za dejavnost, ki jo v trajanju enega leta ali več v državi
izvaja enota, ki je rezident druge države.

(2.10) Pri enotah, ki so v glavnem dejavne v potrošnji - upoštevaje
vse transakcije, z izjemo tistih, ki so v zvezi z lastništvom nad
zemljišči in zgradbami (2.08.b), se gospodinjstva, ki imajo središče
gospodarskega interesa v državi, prišteva k rezidenčnim enotam tudi,
ko se le-ta določeno krajše obdobje (manj kot eno leto) nahajajo v
tujini. Med take enote sodijo zlasti:

(a) obmejni delavci - ljudje, ki dnevno prestopajo mejo s sosednjo
državo, v katero hodijo na delo;

(b) sezonski delavci - ljudje, ki zapuščajo državo zaradi dela v
drugi državi v dejavnostih, v katerih se periodično pojavljajo
potrebe po dodatni delovni sili, in so odsotni iz države več
mesecev, vendar manj kot eno leto;

(c) turisti, pacienti, študenti,5 funkcionarji na uradnih obiskih,
poslovneži, prodajalci, umetniki in člani posadk na potovanjih v
tujini;

(d) rezidenti države, zaposleni v zunajozemeljskih enklavah državnih
organov druge države;

(e) zaposleni v ustanovah Evropske unije in v civilnih ali vojaških
mednarodnih organizacijah, ki imajo sedeže v zunajozemeljskih
enklavah;

(f) uradni, civilni ali vojaški predstavniki vlad države (vključno
drugi člani gospodinjstev, ki jim ti predstavniki pripadajo), ki
opravljajo službo v ozemeljskih enklavah.

(2.11) Vse enote - lastniki zemljišč in/ali zgradb, ki so deli
gospodarskega ozemlja države, veljajo za rezidenčne enote ali
umišljene rezidenčne enote (glej 2.15) države, v kateri se zadevna
zemljišča oziroma zgradbe nahajajo.


                      INSTITUCIONALNE ENOTE

(2.12) Definicija:

Institucionalna enota je elementarno središče gospodarskega
odločanja, za katero je značilna enoličnost vedenja (uniformity of
behaviour) in neodvisnost odločanja v izvajanju svoje glavne
funkcije. Rezidenčna enota se prišteva k institucionalnim enotam, če
je v zvezi z izvajanjem svoje glavne funkcije neodvisna v odločanju
in če vzdržuje celoten komplet računov ali bi bilo možno in smiselno
- tako z gospodarskega kot tudi s pravnega stališča - da bi tak
komplet računov vzdrževala, če bi se to zahtevalo.

Enota, za katero se lahko reče, da je v izvajanju svoje glavne
funkcije neodvisna v odločanju, mora imeti naslednje lastnosti:

(a) pravico do lastništva blaga ali sredstev; torej mora imeti
sposobnost v transakcijah z drugimi institucionalnimi enotami
zamenjavati lastništvo blaga ali sredstev;

(b) sposobnost sprejemati gospodarske odločitve in se udejstvovati v
gospodarskih dejavnostih, za katere je sama neposredno odgovorna
pred zakonom (directly responsable and accountable at law);

(c) sposobnost prevzemati obveznosti na lasten račun, prevzemati
druge obveznosti ali jih prenašati na druge enote in sklepati
pogodbe.

Da bi lahko trdili, da enota vzdržuje celoten komplet računov (a
complete set of accounts), mora le-ta vzdrževati računovodstvo, ki
zajema vse njene ekonomske in finančne transakcije, ki se opravijo v
obračunskem obdobju, kot tudi bilanco sredstev in obveznosti do
virov sredstev.

(2.13) Kadar ni popolnoma jasno, ali ima neka oseba obe značilnosti
institucionalne enote, se uporabljajo naslednja načela:

(a) gospodinjstva so v zvezi s svojo glavno funkcijo vedno neodvisna
v odločanju in so institucionalne enote, četudi ne vzdržujejo
celotnega kompleta računov;

(b) osebe, ki ne vzdržujejo celotnega kompleta računov in za katere
ne bi bilo možno ali smiselno (meaningful) sestaviti celotnega
kompleta računov, če bi se to zahtevalo, se združijo (are combined
with) z institucionalnimi enotami, v katerih račune so vključeni
njihovi delni računi;

(c) osebe, ki sicer vzdržujejo celoten komplet računov, niso pa pri
izvajanju glavne funkcije neodvisne v odločanju, se združijo z
enotami, ki jih nadzirajo;

(d) osebe, ki ustrezajo definiciji institucionalnih enot, se kot
take tudi obravnavajo, četudi svojih računov ne objavljajo;

(e) osebe, ki so del skupine enot in se udejstvujejo v proizvodnji
ter vzdržujejo celoten komplet računov, se obravnavajo kot
institucionalne enote, četudi odločanje deloma prenesejo (partially
surrender) na osrednje telo (holdinška družba - the holding
corporation), ki je odgovorno za splošno usmerjanje skupine; če ne
moremo uporabiti primera pod točko (b), same holdinške družbe, z
ozirom na enote, ki jih le-ta nadzira, ne moremo imeti za posebno
institucionalno enoto;

(f) neprave družbe (quasi-corporations) vzdržujejo celoten komplet
računov, toda nimajo neodvisnega pravnega statusa (independent legal
status). Vendar pa se po svojem gospodarskem in finančnem ravnanju
razlikujejo od svojih lastnikov in so podobne družbam. Torej se
privzema, da so neodvisne v odločanju in se jih obravnava kot
posebne institucionalne enote (distinct institutional units).

(2.14) Holdinške družbe so institucionalne enote, katerih glavna
funkcija je nadziranje in usmerjanje skupine podružnic (control and
direct a group of subsidiaries).

(2.15) Namišljene rezidenčne enote (notional resident units) se
definirajo kot:

(a) tisti deli nerezidenčnih enot, ki imajo središče gospodarskega
interesa (v večini primerov je to tedaj, ko so dejavne v ekonomskih
transakcijah v razdobju enega leta ali več ali ko izvajajo gradbeno
dejavnost v razdobju, krajšem od enega leta, če proizvodnja
predstavlja bruto investicijo v osnovna sredstva) na gospodarskem
ozemlju države;

(b) nerezidenčne enote kot (in their capacity as) lastniki zemljišč
ali zgradb na gospodarskem ozemlju države, vendar le, ko gre za
transakcije, ki zadevajo taka zemljišča ali zgradbe.

Namišljene rezidenčne enote se obravnavajo kot institucionalne
enote, četudi vzdržujejo le del računov in tudi kadar morda niso
neodvisne v odločanju.

(2.16) V sklep lahko naštejemo naslednje vrste enot, ki se
upoštevajo kot institucionalne enote:

(a) enote, ki imajo celoten komplet računov in so neodvisne v
odločanju:

1. zasebne in javne družbe

2. zadruge ali družbe - neodvisne pravne osebe

3. javna podjetja - na osnovi posebne zakonodaje neodvisne pravne
osebe

4. neprofitne enote - nepridobitne pravne osebe

5. državni uradi

(b) enote, ki imajo celoten komplet računov in za katere velja, da
so neodvisne v odločanju: neprave družbe (glej 2.13.f);

(c) enote, ki vzdržujejo celotni komplet računov ali pa ne, a jim je
po dogovoru priznana neodvisnost v odločanju:

1. gospodinjstva

2. namišljene rezidenčne enote (glej 2.15).


                    INSTITUCIONALNI SEKTORJI

(2.17) Potreba po agregiranju pomeni, da je ločeno opazovanje ene
same institucionalne enote nesmiselno; enote je treba združevati v
skupine, ki jim rečemo institucionalni sektorji ali preprosto
sektorji, od katerih se nekateri delijo na podsektorje.

(2.18) Vsak od sektorjev in posektorjev združuje institucionalne
enote, ki so si podobne po gospodarskem vedenju (have a similar type
of economic behaviour).

Institucionalne enote se združujejo v sektorje glede na to, kakšni
tipi proizvajalcev so, in na podlagi njihove glavne dejavnosti in
funkcije (pricipal activity and function), za katere velja, da
kažejo tip njihovega ekonomskega vedenja. Sektor se deli na
podsektorje z uporabo merila, ki je relevantno za ta sektor; to
omogoča natančnejši opis ekonomskega vedenja enot.

V račune za sektorje in podsektorje se zajemajo vse dejavnosti (naj
si bodo glavne ali stranske) institucionalnih enot, ki v te sektorje
ali podsektorje spadajo.

Vsaka institucionalna enota pripada samo enemu sektorju ali
podsektorju.

--------------------

* Metodologija standardne klasifikacije institucionalnih sektorjev
vsebuje določbe Evropskega sistema računov, ki se nanašajo na
standardno klasifikacijo institucionalnih sektorjev. Besedilo
metodologije je prevod dela drugega in dela tretjega poglavja ESA
1995, ki se privzema kot temelj metodologije SKIS, z dodatkom
definicij in pojasnil k postavkam, ki pomenijo razširitev SKIS glede
na klasifikacijo v ESA 1995. Ta dodatek je v prevod uveden kot
prilagoditev izvirne tabele 2.1 in kot pojasnilo take prilagoditve
(vse to je zapisano v poševnem tisku).



1 Ribiške in druge ladje, plavajoče ploščadi in letala se v ESA
obravnavajo enako kot druga premična oprema, ne glede na to, ali so
ti predmeti v lasti in/ali v upravljanju enot - rezidentov države
ali v lasti nerezidentov in v upravljanju rezidenčnih enot.
Transakcije, ki vključujejo lastništvo (bruto investicije v osnovna
sredstva) in uporabo (najemanje, zavarovanje itd.) tega tipa opreme,
se pripisujejo gospodarstvu države, katere lastnik oziroma
upravljalec (operator) sta rezidenta. V primeru pogodbe o finančnem
lizingu se lastništvo nad predmetom lizinga pripiše koristniku
lizinga.

2 Ozemlja, ki jih uporabljajo ustanove Evropske unije in mednarodne
organizacije, torej veljajo za ozemlja držav posebne vrste (States
sui generis). Posebnost takih držav je, da so edini rezidenti le-teh
te ustanove same (glej 2.10.e).

3 Poraba ni edina možna dejavnost gospodinjstev. Gospodinjstva so
lahko kot podjetniki dejavni v kateri koli vrsti aktivnosti.

4 Samo kadar dejavnost traja manj kot eno leto, ločevanje enote s
tako dejavnostjo ne pride v upoštev. Enako je lahko tudi v primeru
nepomembne dejavnosti, ki sicer traja več kot eno leto, in v vseh
primerih dejavnosti vgrajevanja (installation) opreme v tujini. Toda
za enoto, ki je rezident druge države in izvaja gradbeno dejavnost v
državi manj kot eno leto, se privzema, da ima središče gospodarskega
interesa na gospodarskem ozemlju države, če je proizvodnja gradbene
dejavnosti bruto investicija v osnovna sredstva. Tako enoto je torej
treba obravnavati kot umišljeno rezidenčno enoto.

5 Študenti se vedno obravnavajo kot rezidenti, ne glede na dolžino
njihovega študija v tujini.

1. Družbe - skupine institucionalnih enot, ki so v lastninskem
preoblikovanju

SKIS v okviru sektorja nefinančnih družb in v okviru podsektorjev
finančnih družb vsebuje skupine institucionalnih enot, ki so v
procesu lastninskega preoblikovanja (šifre S.11009, S.12209;
S.12309, S.12409 in S.12509) zaradi potrebe po razvrstitvi enot,
bivših podjetij v družbeni lasti, ki se identificirajo kot
nefinančne ali finančne družbe, in še niso lastninsko
preoblikovane v tem smislu, da bi jih bilo mogoče razporediti v
enega od treh obstoječih skupin institucionalnih enot v okviru
teh dveh sektorjev (družbe pod javnim, domačim zasebnim ali tujim
nadzorom).

Družbe - skupine institucionalnih enot, ki so v lastninskem
preoblikovanju, zajemajo vse institucionalne enote, finančne
oziroma nefinančne družbe, ki so v procesu lastninskega
preoblikovanja.

Take enote se identificirajo na podlagi ustreznih podatkov
Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in
privatizacijo ter na podlagi drugih podatkov, ki so razpoložljivi
na podlagi določbe 11. člena te uredbe.

2. Skupine institucionalnih enot v okviru sektorja država

SKIS v okviru državnega sektorja vsebuje naslednje skupine
institucionalnih enot: neposredni proračunski uporabniki, državni
skladi ter druge enote centralne oziroma lokalne ravni države
(šifre S.13111, S.13112, S.13113, S.13131, S.13132 in S.13133)
zaradi potrebe po uveljavljanju razlikovanja različnih tipov
državnih enot na centralni in lokalni ravni države, ki niso
skladi socialnega zavarovanja.

Neposredni uporabniki državnega proračuna so tiste enote
centralne ravni države, ki se neposredno financirajo iz državnega
proračuna.

Državni skladi so enote centralne ravni države, katerih glavna
funkcija je razporejanje posameznih delov sredstev državnega
proračuna med prejemnike sredstev državnega proračuna.

Druge enote centralne ravni države so agencije, javni zavodi in
druge enote centralne ravni države, ki niso neposredni uporabniki
državnega proračuna ali državni skladi.

Neposredni uporabniki proračunov občin so tiste enote lokalne
ravni države, ki se neposredno financirajo iz proračunov občin.

Skladi lokalne ravni so enote lokalne ravni države, katerih
glavna funkcija je razporejanje posameznih delov sredstev
občinskih proračunov med prejemnike sredstev občinskih
proračunov.

Druge enote lokalne ravni države so druge enote lokalne ravni
države, ki niso neposredni uporabniki proračunov občin ali skladi
lokalne ravni države.

(2.19) Kadar je glavna dejavnost enote proizvodnja blaga in
storitev, je v odločanju, v kateri sektor naj se uvrsti določena
institucionalna enota, v prvi vrsti potrebno razlikovati vrsto
proizvajalca, ki ji pripada.

V ESA se razlikujejo naslednji trije tipi proizvajalcev.

(a) zasebni in javni tržni proizvajalci (glej 3.24 in tabelo 3.1
poglavja 3);

(b) zasebni proizvajalci za lastno končno uporabo (glej 3.25 in
tabelo 3.1 poglavja 3);

(c) zasebni in javni drugi netržni proizvajalci (glej 3.26 in
tabelo 3.1 poglavja 3);

Institucionalne enote, ki so tržni proizvajalci, se razvrščajo v
sektorje nefinančne družbe (Non-financial corporations - S.11),
finančne družbe (Financial corporations - S.12) ali gospodinjstva
(Households - S.14).

Institucionalne enote, ki so zasebni proizvajalci za lastno
končno uporabo, se razvrščajo v sektor gospodinjstva (S.14)
skupaj z neinkorporiranimi podjetji v lasti gospodinjstev (glej
3.30).

Institucionalne enote, ki so drugi netržni proizvajalci, se
razvrščajo v sektorja država (General Government - S.13) ali
neprofitni izvajalci storitev gospodinjstvom (Non-profit
institutions serving households - S.15).

(2.20) Tabela 2.2 kaže tipe proizvajalcev, glavne dejavnosti in
funkcije, ki karakterizirajo posamezne sektorje:

Tujina (the rest of the world - S.2) je grupacija institucionalnih
enot (glej 2.89), za katere ni značilna nobena od navedenih glavnih
funkcij ali glavnih virov; ta sektor združuje nerezidenčne
institucionalne enote, če izvajajo transakcije z rezidenčnimi
institucionalnimi enotami.

Nefinančne družbe (S.11)

Definicija (2.21):

Sektor nefinančne družbe (non-financial corporations - S.11) sestoji
iz institucionalnih enot, katerih distribucijske in finančne
transakcije se razlikujejo od tistih, ki jih izvajajo lastniki, in
ki so tržni proizvajalci (glej 3.31, 3.32 in 3.37), njihova glavna
dejavnost pa je proizvodnja blaga in nefinančnih storitev.6

(2.22) Sektor nefinančne družbe vključuje tudi nefinančne neprave
družbe.

(2.23) Pojem "nefinančne družbe" označuje vsa telesa, po zakonu
neodvisne pravne osebe (independent legal entities), ki so tržni
proizvajalci, in katerih glavna dejavnost je proizvodnja blaga in
nefinančnih storitev.

Institucionalne enote, ki so zajete v tem sektorju, so:

(a) zasebne in javne družbe (private and public corporations), ki so
tržni proizvajalci in so v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in
nefinančnih storitev;

(b) zadruge in partnerstva (cooperatives and partnerships), po
zakonu neodvisne pravne osebe, ki so tržni proizvajalci in so v
glavnem dejavne v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev;

(c) javna podjetja (public enterprises), po posebni zakonodaji
neodvisne pravne osebe, ki so tržni proizvajalci, in so v glavnem
dejavna v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev;

(d) neprofitne enote ali združenja, ki izvajajo storitve v korist
nefinančnih družb (non-profit institutions or associations serving
non-financial corporations), ki so neodvisne pravne osebe in so
tržni proizvajalci, in so v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in
nefinančnih storitev;7

(e) holdinške družbe (holding corporations), ki nadzirajo (glej
2.26) skupino družb, ki so tržni proizvajalci, če je pretežni tip
dejavnosti skupine kot celote (po kriteriju dodane vrednosti)
proizvodnja blaga in nefinančnih storitev;

(f) zasebne in javne neprave družbe (private and public quasi-
corporations), ki so tržni proizvajalci in ki so v glavnem dejavne v
proizvodnji blaga in nefinančnih storitev.

(2.24) Pojmu "nefinančne neprave družbe" ustrezajo vsi subjekti, ki
nimajo neodvisnega pravnega statusa (independent legal status), so
pa tržni proizvajalci in so v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in
nefinančnih storitev ter izpolnjujejo pogoje, po katerih je neka
enota neprava družba
(glej 2.13.f).

Neprave družbe morajo vzdrževati popoln komplet računov in delujejo
tako, kot da bi bile družbe. Dejansko razmerje neprave družbe do
njenega lastnika je enako razmerju med družbo in njenimi delničarji.

Nefinančne neprave družbe v lasti gospodinjstev, državnih enot ali
nepridobitnih ustanov se torej uvrščajo skupaj z nefinančnimi
družbami v sektor nefinančne družbe.

Obstoj popolnega kompleta računov, vključno z bilanco stanja ni
zadosten pogoj, da bi se podjetje obravnavalo kot neprava družba.
Družbe (partnerships) in javna podjetja razen tistih, ki so
vključena v 2.23 (a), (b), (c) in (f), in posamezni posestniki (sole
proprietorships), torej - četudi vzdržujejo popoln komplet računov -
v splošnem niso ločene institucionalne enote, ker ne uživajo
neodvisnosti odločanja, saj je upravljanje le-teh pod nadzorom
gospodinjstev, neprofitnih enot ali države, ki si take enote
lastijo.

(2.25) Sektor nefinančne družbe prav tako vključuje vse namišljene
(notional) rezidenčne enote (glej 2.15), ki se po dogovoru (by
convention) obravnavajo kot da so neprave družbe.

(2.26) Nadzor nad družbo (control over a corporation) je definiran
kot sposobnost določanja splošne politike družbe (general corporate
policy), če je potrebno, z izborom ustreznih direktorjev.

Posamezna institucionalna enota (druga družba, gospodinjstvo ali
enota države) zagotavlja nadzor nad družbo z lastništvom več kot
polovice glasovanih delnic ali drugače povedano, z nadzorom več kot
polovice glasovalne moči delničarjev. Država pa zagotavlja nadzor
nad družbo tudi na osnovi posebnih predpisov (special legislation
decree or regulation), ki vlado pooblaščajo, da določa politiko
družbe (corporate policy) ali imenuje direktorje.

Da bi institucionalna enota nadzorovala več kot polovico delničarske
glasovalne moči, ni potrebno, da bi bila lastnica delnic, ki dajejo
pravice glasovanja (voting shares). Družba C je lahko podružnica
druge družbe B, v kateri ima tretja družba A v lasti večino
glasovanih delnic (voting shares).

Reče se, da je družba C podružnica družbe B tedaj, ko bodisi družba
B nadzira več kot polovico glasovalne moči delničarjev v družbi C
bodisi je družba B delničar v C s pravico imenovanja ali zamenjave
večine direktorjev v C.

(2.27) Sektor nefinančne družbe se deli v tri podsektorje:

(a) javne nefinančne družbe (public non-financial corporations -
S.11001)

(b) domače zasebne nefinančne družbe (national private non-financial
corporations - S.11002)

(c) nefinančne družbe pod tujim nadzorom (foreign controlled non-
financial corporations - S.11003).

Podsektor: Javne nefinančne družbe (S.11001)

(2.28) Definicija:

Podsektor javne nefinančne družbe sestoji iz vseh nefinančnih družb
in nepravih družb, ki jih nadzirajo (glej 2.26) državne enote.

(2.29) Javne neprave družbe so neprave družbe, ki jih neposredno
nadzirajo državne enote.

Podsektor: Domače zasebne nefinančne družbe (S.11002)

(2.30) Definicija:

Podsektor domače zasebne nefinančne družbe sestoji iz vseh
nefinančnih družb in nepravih družb, ki jih ne nadzirajo država ali
nerezidenčne institucionalne enote. V ta podsektor sodijo vse
neprofitne enote, ki so vključene v sektor nefinančnih družb (glej
2.23.d).

V ta podsektor so vključena tista podjetja z neposredno tujo naložbo
(corporate and quasi-corporate direct foreign investment enterprises
- glej 4.65), ki se jih ne razvršča v podsektor nefinančne družbe
pod tujim nadzorom (S.11003).

Podsektor : Nefinančne družbe pod tujim nadzorom (S.11003)

(2.31) Definicija:

Podsektor nefinančne družbe pod tujim nadzorom sestoji iz vseh
nefinančnih družb in nepravih družb, ki jih nadzirajo (glej 2.26)
nerezidenčne institucionalne enote.

Ta podsektor obsega:

(a) vse podružnice nerezidenčnih družb;

(b) vse družbe, ki jih nadzirajo nerezidenčne institucionalne enote,
ki same niso družbe, npr. družba, ki jo nadzira tuja državna enota,
ali družbe, ki jih sporazumno nadzira skupina nerezidenčnih enot;

(c) vse branže ali druge neinkorporirane agencije nerezidenčnih
družb ali neinkorporiranih proizvajalcev, ki so namišljene
rezidenčne enote (notional resident units) in jih obravnavamo kot
nefinančne neprave družbe (glej 2.25).

Finančne družbe (S.12)

Definicija (2.32):

Sektor finančne družbe (S.12) sestoji iz vseh tistih družb in
nepravih družb, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu
(finančni posredniki) in v pomožnih finančnih dejavnostih (pomožne
finančne družbe - financial auxiliaries).8

Finančno posredništvo je dejavnost, v kateri institucionalna enota
pridobiva sredstva in hkrati prevzema obveznosti (glej 2.34) na svoj
lasten račun (glej 2.33) z udejstvovanjem v finančnih transakcijah
na trgu (glej 2.37-2.38). Sredstva in obveznosti finančnih
posrednikov imajo različne značilnosti, vključno s tem, da so v
postopku posredovanja skladi transformirani ali "repakirani" glede
na zapadlost, "scale", tveganje ipd.

Pomožne finančne dejavnosti so dejavnosti, ki so v tesni povezavi s
finančnim posredništvom, same pa niso finančno posredništvo (glej
2.39).

(2.33) V teku finančnega posredovanja se sredstva prelivajo od
strank s presežkom na eni strani k strankam s primanjkljajem
sredstev na drugi. Finančni posrednik ne deluje enostavno le kot
zastopnik teh drugih institucionalnih enot, temveč nastopa s
tveganjem - pridobiva finančna sredstva in prevzema obveznosti na
svoj lasten račun.

(2.34) V procesu finančnega posredovanja se lahko pojavljajo vse
kategorije obveznosti, razen drugih finančnih obveznosti (other
accounts payable - AF.7)

Finančna sredstva, ki so vključena v procesu finančnega
posredovanja, se lahko razvrščajo v katero koli kategorijo, razen v
kategorijo zavarovalniške tehnične rezerve (AF.6), lahko pa tudi v
druge finančne obveznosti (other accounts receivable - factoring).
Finančni posredniki pa lahko tudi investirajo svoja sredstva v
nefinančna sredstva, vključno z nepremičninami. Kakor koli že, da bi
družbo obravnavali kot finančnega posrednika, mora prevzemati tudi
obveznosti na trgu in transformirati sredstva. Družbe, ki poslujejo
z nepremičninami (real estate corporations - NACE rev.1 division
70), torej niso finančni posredniki.

(2.35) Glavna funkcija zavarovalnic in pokojninskih skladov je
združevanje tveganj (pooling of risks). Glavne obveznosti teh enot
so zavarovalniške tehnične rezerve (AF.6). Nasprotna postavka
(counterparts) tem rezervam so naložbe zavarovalnic in pokojninskih
skladov, ki tako torej delujejo kot finančni posredniki.

(2.36) Vzajemni skladi prevzemajo obveznosti v glavnem s prodajo
delnic (AF.52). Pridobljena sredstva transformirajo s pridobivanjem
finančnih sredstev in/ali nepremičnin. Vzajemni skladi se torej
uvrščajo med finančne posrednike. Tako kot pri drugih družbah se
tudi pri vzajemnih skladih vsaka sprememba v vrednosti sredstev in
obveznosti razen lastnih delnic odraža v njihovem lastnem kapitalu
(their own funds) (glej 7.05). Ker je velikost lastnih sredstev
vzajemnega sklada običajno enaka vrednosti njegovih delnic, se bo
vsaka sprememba v vrednosti sredstev in obveznosti vzajemnega sklada
odrazila v tržni vrednosti teh delnic.

Vzajemni skladi, ki investirajo samo v nepremičnine, so tudi
finančni posredniki.

(2.37) Finančno posredništvo je v splošnem omejeno na finančne
transakcije na trgu. Z drugimi besedami, v pridobivanje sredstev in
prevzemanje obveznosti mora biti vključena splošna javnost ali pa
specificirana javnost, vendar le razmeroma velike podskupine. Kadar
je dejavnost omejena na majhne skupine oseb ali družin, v splošnem
ne gre za finančno posredništvo. Še zlasti pa za finančno
posredništvo ne gre v primeru institucionalnih enot, ki skupinam
podjetij (company groups) opravljajo zakladniške storitve (treasury
services). Take institucionalne enote se razvrščajo po sektorjih,
upoštevaje najpomembnejšo funkcijo, ki jo skupina podjetij opravlja
znotraj gospodarskega ozemlja. Vendar, kadar je institucionalna
enota, ki zagotavlja zakladniške storitve, podvržena finančnemu
nadzoru, se po dogovoru razvršča v sektor finančnih družb.

(2.38) Lahko obstajajo izjeme, za katere ne velja pravilo omejevanja
finančnega posredništva na finančne transakcije na trgu. Primeri so
komunalne (municipal) kreditne banke in hranilnice, ki so močno
oprte na poslovanje z lokalno javnostjo (municipality), ali družbe
za finančni lizing, ki so v pridobivanju sredstev ali v naložbah
močno odvisne od skupine ustanoviteljskih podjetij (parent group of
companies). Vendar pa lahko take družbe uvrščamo med finančne
posrednike le, če se posojanje ali sprejemanje prihrankov izvaja
neodvisno od lokalne javnosti oziroma od ustanoviteljske skupine.

(2.39) Pomožne finančne dejavnosti sestoje iz pomožnih dejavnosti v
izvajanju transakcij s finančnimi sredstvi in obveznostmi ali v
transformiranju ali "repakiranju" sredstev. Pomožne finančne družbe
(financial auxiliaries) se ne spuščajo v tveganja s pridobivanjem
sredstev ali prevzemanjem obveznosti, temveč samo pospešujejo
finančno posredništvo.

(2.40) V sektor finančne družbe (S.12) so vključene naslednje
institucionalne enote:

(a) zasebne in javne družbe, ki so v glavnem dejavne (principally
engaged) v finančnem posredništvu in/ali v pomožnih finančnih
dejavnostih;

(b) zadruge (co-operatives) in družbe (partnerships), po zakonu
neodvisne pravne osebe, ki so v glavnem dejavne v finančnem
posredništvu in/ali v pomožnih finančnih dejavnostih;

(c) javna podjetja, ki so na podlagi posebne zakonodaje neodvisne
pravne osebe in so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in/ali
v pomožnih finančnih dejavnostih;

(d) neprofitne enote - neodvisne pravne osebe, ki so v glavnem
dejavne v finančnem posredništvu in/ali v pomožnih finančnih
dejavnostih ali ki zagotavljajo storitve finančnim družbam;

(e) holdinške družbe (glej 2.14), če je skupina podružnic znotraj
gospodarskega ozemlja države v celoti v glavnem dejavna v finančnem
posredništvu in/ali v pomožnih finančnih dejavnostih;

(f) neinkorporirani vzajemni skladi (unincorporated mutual funds),
ki sestoje iz investicijskih portfeljev v lasti skupine udeležencev,
in ki jih v splošnem upravljajo druge finančne družbe; ti skladi so
po dogovoru institucionalne enote, ločene od finančnih družb, ki jih
upravljajo;

(g) finančne neprave družbe:

1. neinkorporirane enote, ki so v glavnem dejavne v finančnem
posredništvu in so podvržene regulaciji in nadzoru (večinoma se
razvrščajo v podsektor druge denarne finančne ustanove ali v
podsektor zavarovalnice in pokojninski skladi), vendar se šteje, da
so neodvisne v odločanju in v upravljanju neodvisne od lastnikov; v
gospodarskem in finančnem vedenju so podobne finančnim družbam;
obravnavajo se torej kot posebne institucionalne enote; primeri za
to so podružnice (branches) nerezidenčnih finančnih družb;

2. druge neinkorporirane enote, ki so v glavnem dejavne v finančnem
posredništvu, niso pa podvržene regulaciji in nadzoru, se smatrajo
za finančne neprave družbe, le če izpolnjujejo pogoje, na podlagi
katerih se enoto prišteva k nepravim družbam (glej 2.13.f);

3. neinkorporirane enote, ki so v glavnem dejavne v pomožnih
finančnih dejavnostih, veljajo za finančne neprave družbe le, če
izpolnjujejo pogoje, na podlagi katerih se enoto prišteva k nepravim
družbam (glej 2.13.f).

(2.41) Sektor finančne družbe se deli na pet podsektorjev:

(a) centralna banka (S.121)

(b) druge denarne finančne ustanove (S.122)

(c) drugi finančni posredniki, razen zavarovalnic in pokojninskih
skladov (S.123)

(d) enote, ki opravljajo pomožne finančne dejavnosti (financial
auxiliaries - S.124)

(e) zavarovalnice in pokojninski skladi (S.125).

Podsektor druge denarne finančne ustanove je enak podsektorju druge
depozitarne družbe (other depository corporations), kakor je
definiran v SNA 1993 (4.88 - 4.94). Medtem ko je mišljeno, da bi
definicija podsektorja druge finančne denarne ustanove (glej 2.48)
zajemala tiste finančne posrednike, preko katerih se denarna
politika centralne banke prenaša na druge subjekte v gospodarstvu,
je podsektor druge depozitarne družbe v SNA 1993 definiran s
sklicevanjem na denarna sredstva v širšem smislu (measures of broad
money). Podsektorja S.121 in S.122 skupaj se ujemata s skupino
denarne finančne ustanove za statistične namene, kot jo definira EMI
(glej 2.49).

(2.42) Razen podsektorja S.121 se lahko vsak podsektor deli na:

(a) javne finančne družbe;

(b) domače zasebne finančne družbe;

(c) finančne družbe pod tujim nadzorom.

Merila za to delitev so enaka kot za nefinančne družbe (glej 2.26-
2.31).

(2.43) Holdinške družbe, ki le nadzirajo in vodijo skupino
podružnic, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in/ali v
pomožnih finančnih dejavnostih, se uvrščajo v podsektor drugi
finančni posredniki razen zavarovalnic in pokojninskih skladov
(S.123).9 Holdinške družbe, ki pa so same finančne družbe, se po
podsektorjih razvrščajo glede na glavni tip finančne dejavnosti.

(2.44) Neprofitne enote - neodvisne pravne osebe, ki zagotavljajo
storitve finančnim družbam, niso pa dejavne v finančnem posredništvu
ali v pomožnih finančnih dejavnostih, se razvrščajo v podsektor
družb, ki opravljajo pomožne finančne dejavnosti (financial
auxiliaries - S.124).

Podsektor: centralna banka (S.121)

Definicija (2.45):

Podsektor centralna banka sestoji iz vseh tistih finančnih družb in
nepravih družb, katerih glavna funkcija je dajanje denarja v obtok,
vzdrževanje notranje in zunanje vrednosti valute in posedovanje
celote ali dela mednarodnih rezerv države.

(2.46) Naslednji finančni posredniki se razvrščajo v podsektor
S.121:

(a) državna centralna banka - tudi kadar je del Evropskega sistema
centralnih bank;

(b) centralne denarne agencije javnega izvora (of essentially public
origin) (npr. agencije, ki upravljajo z devizami ali izdajajo
denar), ki vzdržujejo popoln komplet računov in v odnosu na državne
enote uživajo neodvisnost odločanja. Te dejavnosti se večinoma
izvajajo v enotah centralne države ali znotraj centralne banke in v
teh dveh primerih ločene institucionalne enote ne obstajajo.

(2.47) Podsektor S.121 razen centralne banke ne vključuje agencij
ali teles, ki uravnavajo ali nadzirajo finančne družbe ali finančne
trge. Take enote so razvrščene v podsektor S.124 (glej 2.58.g).10

Podsektor: druge denarne finančne ustanove (S.122)

Definicija (2.48):

Podsektor druge denarne finančne ustanove (S.122) sestoji iz vseh
finančnih družb in nepravih družb, razen tistih, ki se razvrščajo v
podsektor centralna banka in ki se prvenstveno udejstvujejo v
finančnem posredništvu in ki poslujejo tako, da sprejemajo depozite
in/ali zaprte substitute za depozite od institucionalnih enot, ki
niso denarne finančne ustanove, in da za račun teh enot dajejo
posojila in/ali investirajo v obveznice.

(2.49) Denarne finančne ustanove (MFI - monetary financial
institutions) zajemajo podsektor centralna banka (S.121) in
podsektor druge denarne finančne ustanove (S.122) in sovpadajo z
denarnimi finančnimi ustanovami za statistične namene, kot jih je
definiral EMI (glej 2.41).

(2.50) Denarne finančne ustanove ne moremo preprosto označiti kot
banke, saj je mogoče, da so med temi ustanovami finančne družbe, ki
jih ne moremo imeti za banke, in take, ki se v nekaterih državah ne
smejo imenovati banke. Po drugi strani pa obstajajo tudi finančne
družbe, ki se imajo za banke, pa ne bodo nujno spadale med denarne
finančne ustanove. V splošnem se bodo v podsektor S.122 razvrščali
naslednji finančni posredniki:

(a) komercialne banke, "univerzalne" banke in "vsenamenske" banke;

(b) hranilnice (vključno zaupniške hranilnice ter hranilna in
posojilna združenja);

(c) poštne žiro ustanove, poštne banke, žiro banke;

(d) kmečke kreditne banke, kmetijske kreditne banke;

(e) zadružne kreditne banke, kreditne zveze;

(f) specializirane banke (npr. trgovinske banke, emisijske hiše,
zasebne banke).

(2.51) Spodaj naštete finančne posrednike lahko tudi razvrstimo v
podsektor S.122, če bodo opravljali posle prejemanja povračljivih
sredstev od javnosti bodisi v obliki depozitov ali v drugih oblikah,
npr. v obliki neprekinjenega izdajanja obveznic in drugih
primerljivih vrednostnih papirjev. V nasprotnih primerih je treba
spodaj naštete finančne posrednike razvrstiti v podsektor S.123:

(a) družbe, ki dajejo hipotečna posojila (vključno gradbena
podjetja, hipotekarne banke ali hipotekarne kreditne ustanove);

(b) vzajemni skladi (investicijski trusti in druge kolektivne
investicijske sheme, npr. podjetja za kolektivne naložbe v
prenosljive obveznice (undertakings for collective investment in
transferable securities - UCITS);

(c) komunalne kreditne ustanove.

(2.52) Podsektor S.122 ne vključuje:

(a) holdinških družb, ki le nadzirajo in usmerjajo grupacije,
sestavljene pretežno iz drugih denarnih finančnih ustanov, same pa
niso druge finančne institucije; te se razvrščajo v podsektor S.123
(glej 2.43);

(b) neprofitnih enot - po zakonodaji neodvisnih pravnih oseb, ki
zagotavljajo storitve drugim denarnim finančnim ustanovam, a se ne
udejstvujejo v finančnem posredništvu; te se razvrščajo v podsektor
S.124 (glej 2.44).

Podsektor: Drugi finančni posredniki, razen zavarovalnic in
pokojninskih skladov (S.123)

(2.53) Definicija:

Podsektor drugi finančni posredniki, razen zavarovalnic in
pokojninskih skladov (S.123) sestoji iz tistih finančnih družb in
nepravih družb, ki se v glavnem udejstvujejo v finančnem
posredništvu, tako da prevzemajo obveznosti v oblikah, ki niso
valute, depoziti in/ali zaprti nadomestki za depozite
institucionalnih enot, ki niso finančne ustanove ali zavarovalne
tehnične rezerve.

(2.54) Podsektor S.123 vključuje različne tipe finančnih
posrednikov, posebno tiste, ki se prvenstveno udejstvujejo v
dolgoročnem financiranju. V večini primerov ta prevladujoči rok
zapadlosti daje osnovo za razmejevanje od podsektorja druge denarne
finančne ustanove. Razmejevanje od sektorja zavarovalnice in
pokojninski skladi pa se lahko določi na osnovi neobstoja obveznosti
v obliki zavarovalnih tehničnih rezerv.

(2.55) V podsektor S.123 se bodo razvrščale še posebej naslednje
finančne družbe in neprave družbe, pod pogojem da niso denarne
finančne ustanove:

(a) družbe, ki se udejstvujejo v finančnem lizingu;

(b) družbe, ki so dejavne v nakupih na odplačilo (hire purchase) ter
v opravljanju osebnih ali poslovnih financ;

(c) družbe, ki se udejstvujejo v trgovanju s terjatvami (factoring);

(d) osebe, ki na lasten račun posredujejo pri obveznicah in
derivatih (security and derivative dealers);

(e) specializirane finančne družbe, kot npr. družbe za rizične in
razvojne naložbe (venture and development capital companies);

(f) finančne prenosne družbe (financial vehicle corporations), ki se
ustanovijo, da bi bile imetnice jamstvenih sredstev (securitized
assets);

(g) finančni posredniki, ki prejemajo depozite in/ali zaprte
nadomestke za depozite le od denarnih finančnih ustanov;

(h) holdinške družbe, ki le nadzorujejo in usmerjajo skupino
podružnic, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in/ali v
pomožnih finančnih dejavnostih, same pa niso finančne družbe (glej
2.43).

(2.56) Podsektor S.123 ne vključuje neprofitnih enot - po zakonodaji
neodvisnih pravnih oseb, ki zagotavljajo storitve finančnim
posrednikom, razen zavarovalnic in pokojninskih skladov, same pa se
ne ukvarjajo s finančnim posredništvom. Te se uvrščajo v podsektor
S.124 (glej 2.44).

Podsektor: Družbe, ki opravljajo pomožne finančne dejavnosti
(financial auxiliaries - S.124)

(2.57) Definicija:

Podsektor družbe, ki opravljajo pomožne finančne dejavnosti (S.124)
sestoji iz finančnih družb in nepravih družb, ki so v glavnem
dejavne v pomožnih finančnih dejavnostih, torej v takih dejavnostih,
ki so v tesni povezavi s finančnim posredništvom, vendar ne sodijo
med dejavnosti finančnega posredništva (glej 2.39).

(2.58) V podsektor S.124 se bodo uvrščale zlasti naslednje finančne
družbe in neprave družbe:

(a) zavarovalniški posredniki, upravljalci pri reševanju in
havarijah (salvage and average administrators), zavarovalniški in
pokojninski svetovalci itd.;

(b) posredniki pri posojilih in vrednostnih papirjih, svetovalci pri
investicijah itd.;

(c) flotacijske družbe, ki organizirajo izdajo vrednostnih papirjev;

(d) družbe, katerih glavna dejavnost je jamčenje z indosamenti za
menice in podobne instrumente;

(e) družbe, ki razvrščajo derivativne instrumente in instrumente za
zavarovanje pred izgubo, kot so npr. swapi, predkupne pravice in
instrumenti terminskih poslov (izključno izdajanje teh
instrumentov);

(f) družbe, ki zagotavljajo infrastrukturo za finančne trge;

(g) centralni organi nadzora finančnih posrednikov in finančnih
trgov, kadar so posebne institucionalne enote;

(h) upravljalci pokojninskih skladov, vzajemnih skladov itd.;

(i) družbe, ki vzdržujejo borze vrednostnih papirjev in
zavarovalniške borze;

(j) neprofitne enote - neodvisne pravne osebe, ki zagotavljajo
storitve finančnim družbam, a niso dejavne v finančnem posredništvu
ali v pomožnih finančnih dejavnostih (glej 2.44).

(2.59) Podsektor S.124 ne vključuje holdinških družb, ki le
nadzirajo in usmerjajo skupino podružnic, ki so v glavnem dejavne v
pomožnih finančnih dejavnostih, same pa niso družbe, ki opravljajo
pomožne finančne dejavnosti. Take holdinške družbe se uvrščajo v
podsektor S.123 (glej 2.43).

Podsektor: zavarovalnice in pokojninski skladi (S.125)

Definicija (2.60):

Podsektor zavarovalnice in pokojninski skladi (S.125) sestoji iz
finančnih družb in kvazi- družb, ki so dejavne v glavnem v finančnem
posredništvu kot posledici združevanja tveganj (pooling risks) (glej
2.35).

(2.61) Administrirane zavarovalne pogodbe (administred insurance
contracts) so lahko v zvezi s posamezniki in/ali skupinami, pri
čemer njihova udeležba v teh pogodbah je ali pa ni posledica splošne
obveznosti, ki jo naloži država. Še več, pogodbe o socialnem
zavarovanju (glej 4.83-4.91) so včasih pomemben del administriranih
pogodb.

(2.62) Podsektor S.125 zajema tako družbe za obvezno zavarovanje
(captive insurance corporations) kot tudi pozavarovalnice.

(2.63) Podsektor S.125 ne zajema:

(a) institucionalnih enot, ki ne izpolnjujejo vseh treh kriterijev,
ki so našteti v 2.74; te se uvrščajo v podsektor S.1314;

(b) holdinških družb, ki le nadzirajo in usmerjajo skupino, ki jo
pretežno sestavljajo zavarovalnice in pokojninski skladi, niso pa
same zavarovalnice ali pokojninski skladi; te se uvrščajo v
podsektor S.123 (glej 2.43);

(c) neprofitnih enot - neodvisnih pravnih oseb, ki zagotavljajo
storitve zavarovalnicam in pokojninskim skladom, niso pa dejavne v
finančnem posredništvu; uvrščajo se v podsektor S.124 (glej 2.44).

(2.64) Podsektor zavarovalnice in pokojninski skladi se lahko dalje
deli na:

(a) zavarovalnice in;

(b) (avtonomne) pokojninske sklade.

Avtonomni pokojninski skladi so tisti pokojninski skladi, ki so
neodvisni v odločanju in vzdržujejo popoln komplet računov. Torej so
institucionalne enote. Neavtonomni pokojninski skladi niso
institucionalne enote, pač pa le del institucionalne enote, ki jih
ustanovi.

(2.65) V dejavnosti družb za življenjsko in neživljenjsko
zavarovanje so lahko vključena tveganja v zvezi s posamezniki ali
skupinami. Možno pa je tudi, da nekatere zavarovalnice omejujejo
svojo dejavnost le na skupinske pogodbe. Takim družbam je dovoljeno
zavarovati vsako skupino.

(2.66) Pokojninske sklade lahko opredelimo kot ustanove, ki
zavarujejo skupinska tveganja, ki so v zvezi s socialnimi
nevarnostmi in potrebami (glej 4.84) zavarovanih ljudi. Tipične
skupine udeležencev v takih zavarovalnih policah so zaposleni v enem
podjetju ali v skupini podjetij, zaposleni v branži ali panogi in
osebe z enakim poklicem. Podpore, vključene v zavarovalno pogodbo,
so lahko plačilo, ki se po smrti zavarovane osebe izplača vdovi
(vdovcu) ali otrokom
(v glavnem v primeru smrti zavarovanca med opravljanjem poklica -
death in service), podpore, ki se izplačujejo po upokojitvi, in
podpore, ki se izplačujejo po nastopu invalidnosti.

(2.67) V nekaterih državah lahko vse te vrste tveganj enako
zavarujejo zavarovalnice ali pokojninski skladi. V nekaterih drugih
državah pa se lahko nekatere skupine tveganj zavarujejo samo v
družbah za življenjsko zavarovanje (life insurance corporations). Za
razliko od družb za življenjsko zavarovanje so pokojninski skladi (z
zakonom) omejeni na specifične skupine zaposlenih in samozaposlenih.

Država (S.13)

Definicija (2.68):

Sektor država (general government) vključuje vse institucionalne
enote, ki so drugi netržni proizvajalci (glej 3.26), katerih
proizvodnja je namenjena individualni in kolektivni porabi in se v
glavnem financira z obveznimi plačili enot, ki pripadajo drugim
sektorjem, in/ali so institucionalne enote, ki so v glavnem dejavne
v redistribuciji nacionalnega dohodka in bogastva.

(2.69) V sektor S.13 so vključene naslednje institucionalne enote:

(a) državna telesa (izključno javna podjetja, ki so ustanovljena kot
javne družbe ali ki so po posebni zakonodaji neodvisne pravne osebe
ali neprave družbe, kadar so le-te razvrščene v sektorja nefinančne
ali finančne družbe), ki upravljajo in financirajo skupino
dejavnosti, ki zagotavljajo v glavnem netržno blago in storitve v
korist skupnosti (community)11;

(b) neprofitne enote, ki so neodvisna pravna telesa in so drugi
netržni proizvajalci ter jih nadzira in v glavnem financira država;

(c) avtonomni pokojninski skladi, če sta izpolnjeni zahtevi iz točke
2.74.

(2.70) Sektor država sestoji iz štirih podsektorjev:

(a) enote centralne države (central government) (S.1311)

(b) enote republiške države (state government) (S.1312)

(c) državne enote lokalne ravni (local government) (S.1313)

(d) skladi socialnega zavarovanja (social security funds) (S.1314).

Podsektor: enote centralne države (S.1311)

(2.71) Definicija:

Podsektor enote centralne države vključuje vse državne upravne
oddelke (administrative departments of the State) in druge centralne
agencije, katerih pristojnosti veljajo na celotnem gospodarskem
ozemlju države, razen skladov socialnega zavarovanja.

V podsektor S.1311 so vključene tiste neprofitne enote, ki jih
nadzoruje država in katerih pristojnosti veljajo na celotnem
gospodarskem ozemlju države.

Podsektor: enote republiške države (S.1312)

(2.72) Definicija:

Podsektor enote republiške države sestoji iz državnih enot, ki so
ločene institucionalne enote, ki uresničujejo nekatere od funkcij
države na ravni, ki je pod centralno državo in nad ravnijo državnih
institucionalnih enot na lokalni ravni, razen v zvezi z upravljanjem
skladov socialnega zavarovanja.

V podsektor S.1312 so vključene tiste neprofitne enote, ki jih
nadzirajo enote republiške države in katerih pristojnosti so omejene
na gospodarska ozemlja republik.

Podsektor: državne enote lokalne ravni (S.1313)

(2.73) Definicija:

V podsektor državne enote lokalne ravni so vključeni tisti tipi enot
javne uprave, katerih pristojnosti veljajo le na lokalnem delu
gospodarskega ozemlja, razen lokalnih agencij skladov socialnega
zavarovanja.

V podsektor S.1313 so vključene tiste neprofitne enote, ki jih
nadzirajo državne enote lokalne ravni in katerih pristojnosti so
omejene na gospodarska ozemlja teh enot.

Podsektor: skladi socialnega zavarovanja (S.1314)

(2.74) Definicija:

Podsektor skladi socialnega zavarovanja vključuje vse centralne,
državne in lokalne enote, katerih glavna dejavnost je zagotavljanje
socialne podpore (social benefits) in ki izpolnjujejo oba naslednja
kriterija:

(a) določene skupine prebivalstva so na osnovi zakona ali predpisa
dolžne sodelovati v shemi ali plačevati prispevke;

(b) država je odgovorna za upravljanje ustanove v pogledu
poravnavanja ali potrjevanja prispevkov in podpor neodvisno od njene
vloge nadzornega telesa ali delodajalca (glej 4.89).

Običajno ni neposredne povezave med vrednostjo prispevka, ki ga
posameznik plača, in tveganjem, ki mu je izpostavljen.

Gospodinjstva (S.14)

(2.75) Definicija:

Sektor gospodinjstva (S.14) zajema posameznike ali skupine
posameznikov, ki so potrošniki ali pa tudi podjetniki, ki
proizvajajo tržno blago ter nefinančne in finančne storitve (tržni
proizvajalci), s tem da v drugem primeru ne gre za dejavnosti
ločenih tvorb, ki se obravnavajo kot neprave družbe. Ta sektor
zajema tudi posameznike ali skupine posameznikov, ki proizvajajo
blago in nefinančne storitve izključno za lastno končno uporabo
(glej 3.20, 3.25 in 3.30).

Gospodinjstva kot porabnike lahko definiramo kot majhne skupine
oseb, ki so skupaj nastanjene, svoje dohodke in imetje deloma ali v
celoti združujejo in določene vrste blaga in storitev porabljajo
kolektivno. Doda se lahko kriterij obstoja družinskih ali čustvenih
vezi.

Sredstva (resources) teh enot v glavnem izvirajo iz plačil za
opravljeno delo, iz dohodkov od imetja, iz transferjev iz drugih
sektorjev ali iz prejemkov od prodaje (disposal of) tržnih
proizvodov ali iz proizvodnje za lastno končno porabo.

(2.76) V sektor gospodinjstva so vključeni:

(a) posamezniki ali skupine posameznikov, katerih glavna funkcija je
poraba;

(b) osebe, ki stalno žive v ustanovah, ki imajo v delovanju in v
odločanju o gospodarskih zadevah le malo samostojnosti ali le-te
sploh nimajo (npr. člani verskih redov, ki žive v samostanih;
pacienti, daljši čas nastanjeni v bolnišnicah; zaporniki, ki
preživljajo daljše zaporne kazni; starejše osebe, ki stalno žive v
domovih za upokojence); tako skupino ljudi se obravnava kot eno
institucionalno enoto, torej kot eno gospodinjstvo;

(c) posamezniki ali skupine posameznikov, katerih glavna funkcija je
poraba in ki proizvajajo blago in nefinančne storitve izključno za
lastno končno porabo; le dve kategoriji storitev, ki se proizvajata
za lastno končno porabo, sta vključeni v sistem: dajanje lastnega
bivališča v najem in domače storitve (domestic services), za kar se
osebam, ki jih izvajajo, plača;

(d) posamezna lastništva in partnerstvo (sole proprietorships and
partnerships) brez neodvisnega pravnega statusa, ki so tržni
proizvajalci - razen tistih, ki so obravnavani kot neprave družbe.

(e) neprofitne ustanove, ki oskrbujejo gospodinjstva in nimajo
neodvisnega pravnega statusa ali ga imajo, vendar so manj pomembne
(glej 2.88).

(2.77) Sektor gospodinjstev se deli na šest podsektorjev:

(a) delodajalci (vključno samozaposleni) (S.141+S.142)

(b) delojemalci (S.143)

(c) prejemniki dohodkov od imetja (S.1441)

(d) prejemniki pokojnin (S.1442)

(e) prejemniki drugih transferjev (S.1443)

(f) drugi (S.145)

(2.78) Gospodinjstva se razporejajo po podsektorjih glede na
najpomembnejšo vrsto dohodka (npr. dohodki na osnovi zaposlovanja,
dohodki na osnovi opravljanja dela itd.) gospodinjstva kot celote.
Če eno gospodinjstvo prejema več kot en dohodek iste vrste, se v
razvrstitvi gospodinjstva upošteva celoten dohodek te vrste.

Podsektor: Delodajalci (vključno s samozaposlenimi) (S.141+S.142)

(2.79) Definicija:

Podsektor delodajalci (vključno s samozaposlenimi) sestoji iz
skupine gospodinjstev, katerih najpomembnejši viri dohodkov
celotnega gospodinjstva so (raznovrstni) dohodki (B3), ki jih dobiva
lastnik gospodinjskega neinkorporiranega podjetja od svoje
dejavnosti proizvodnje tržnega blaga in storitev, v zvezi s katero
zaposluje in plačuje še druge delavce ali pa ne, četudi ta vir ne
presega vedno polovice celotnega dohodka gospodinjstva.

Podsektor: Delojemalci (S.143)

(2.80) Definicija:

Podsektor zaposleni sestoji iz skupine gospodinjstev, katerih
najpomembnejši vir dohodka za gospodinjstvo v celoti so nadomestila
za opravljeno delo (D1 - compensation of employees).

Podsektor: Prejemniki dohodkov od imetja (S.1441)

(2.81) Definicija:

Podsektor prejemniki dohodkov od imetja sestoji iz skupin
gospodinjstev, katerih dohodek od imetja (D4 - property income) je
najpomembnejši vir dohodka gospodinjstva kot celote.

Podsektor: Prejemniki pokojnin (S.1442)

(2.82) Definicija:

Podsektor prejemniki pokojnin sestoji iz skupin gospodinjstev,
katerih glavni vir dohodkov za gospodinjstvo v celoti so pokojnine.

Upokojenska gospodinjstva (pension households) so gospodinjstva,
katerih najpomembnejši dohodki so pokojnine (retirement pensions)
ali drugi redni dohodki, vključno s pokojninami na osnovi dela pri
prejšnjih delodajalcih.

Podsektor: Prejemniki drugih transferjev (S.1443)

(2.83) Definicija:

Podsektor prejemniki drugih transferjev sestoji iz skupine
gospodinjstev, katerih najpomembnejši vir dohodkov gospodinjstva kot
celote so drugi tekoči transferji (other current transfers).

Drugi tekoči transferji so vsi tekoči transferji razen dohodkov od
imetja (property income), pokojnin in dohodkov oseb, ki stalno žive
v ustanovah (people living permanently in institutions).

Podsektor: Ostali (S.145)

(2.84) Definicija:

Podsektor ostali sestavljajo osebe, ki stalno žive v ustanovah.

Osebe, ki stalno žive v ustanovah, se razvrščajo v poseben sektor,
ker na osnovi merila najpomembnejšega dohodka ni pomembnejšega
uvrščanja teh oseb v enega od prej navedenih podsektorjev.

(2.85) Če za namene sektoriranja nimamo na voljo glavnega vira
dohodka gospodinjstva, se kot druga najboljša karakteristika za
klasifikacijske namene uporabi dohodek referenčne osebe (reference
person). Referenčna oseba gospodinjstva je običajno oseba z
najvišjim dohodkom. Če nam ta podatek ni na voljo, se za
sektorizacijo gospodinjstev uporabi podatek o dohodku osebe, ki
trdi, da je referenčna oseba.

(2.86) Za namene različnih vrst analiz ali koncipiranja politike so
lahko primerna in potrebna tudi druga merila, npr. razvrstitev
gospodinjstev kot podjetnikov po dejavnostih: kmetijska
gospodinjstva, nekmetijska gospodinjstva (industrija, storitve).

Neprofitni izvajalci storitev gospodinjstvom (NPISG) (S.15)

(2.87) Definicija:

Sektor nepridobitnih izvajalcev storitev gospodinjstvom (non-profit
institutions serving households), sestoji iz neprofitnih enot, ki so
posebne pravne osebe, ki oskrbujejo gospodinjstva in so zasebni
drugi netržni proizvajalci (glej 3.32). Glavni viri sredstev teh
enot so poleg občasnih drugih prihodkov neposredni ali posredni
prostovoljni prispevki v denarju ali v naravi s strani
gospodinjstev, ki se nasproti tem enotam pojavljajo kot porabniki,
plačila države12 in dohodki od imetja.

(2.88) Če te enote niso zelo pomembne, jih v ta sektor ne vključimo,
pač pa njihove transakcije obravnavamo skupaj s transakcijami
gospodinjstev (S.14).

V sektor neprofitnih izvajalcev storitev gospodinjstvom so vključene
naslednje glavne vrste takih enot, ki gospodinjstvom zagotavljajo
netržno blago in storitve:

(a) sindikati, stanovska in poklicna združenja (professional and
learned societies), združenja potrošnikov, politične stranke,
cerkvene in verske skupnosti (vključno s tistimi, ki jih vlada
financira, vendar ne nadzira), ter družabni, kulturni, rekreacijski
in športni klubi;

(b) dobrodelne ustanove ter organizacije za pomoč ponesrečenim in
drugače potrebnim, ki jih s prostovoljnimi prispevki v denarju ali v
naravi financirajo druge institucionalne enote.

V sektor S.15 so vključene neprofitne enote, ki zagotavljajo
storitve nerezidenčnim enotam, ne sodijo pa vanj osebe, če članstvo
v njih daje pravico do vnaprej opredeljenega blaga in storitev.

Tujina (S.2)

Definicija (2.89):

Tujina (S.2 - the rest of the world) je skupina enot brez kakšne
značilne funkcije ali značilnega vira; sestavljajo jo nerezidenčne
enote,13 če so udeležene v transakcijah z rezidenčnimi
institucionalnimi enotami ali imajo druge ekonomske povezave z
rezidenčnimi enotami. Računi tujine zagotavljajo celoten pregled nad
ekonomskimi povezavami med gospodarstvom države in tujino.

(2.90) Tujina ni sektor, za katerega bi vzdrževali popoln komplet
računov, čeprav je pogosto primerno tujino obravnavati tako, kot da
bi bila sektor. Sektorje dobimo z dezagregiranjem celotnega
gospodarstva v bolj homogene skupine rezidenčnih institucionalnih
enot, ki so si podobne v pogledu ekonomskega vedenja (economic
behaviour), ciljev in funkcij. Kar zadeva sektor tujine, ni tako: v
njem se evidentirajo transakcije in drugi tokovi nefinančnih in
finančnih družb, neprofitnih enot, gospodinjstev in države z
nerezidenčnimi institucionalnimi enotami in druge ekonomske relacije
med rezidenti in nerezidenti, npr. terjatve rezidentov do
nerezidentov.

(2.91) Opozoriti je treba, da pravilo, po katerem so v račune tujine
(accounts for the rest of the world) vključene le transakcije med
rezidenčnimi institucionalnimi enotami in nerezidenčnimi enotami, ne
velja v vseh primerih. Izjeme so naslednje:

(a) transportne storitve, ki jih opravijo rezidenčne enote v zvezi z
uvozom blaga, se izkažejo v računih tujine kot uvoz f.o.b., čeprav
so te storitve opravile rezidenčne enote (glej 3.144);

(b) transakcije s tujimi sredstvi (foreign assets) med rezidenti, ki
pripadajo različnim sektorjem, se izkazujejo v podrobno razčlenjenih
finančnih računih za tujino; transakcije s temi sredstvi sicer ne
vplivajo na položaj države (celote rezidentov) v odnosu do sektorja
tujine, vendar pa učinkujejo na finančna razmerja posameznih
sektorjev s tujino;

(c) transakcije z obveznostmi države med nerezidenti, ki pripadajo
različnim zemljepisnim področjem, se izkazujejo v okviru računov
tujine; čeprav te transakcije ne vplivajo na celoto obveznosti
države do tujine, pa vplivajo na razporejenost teh obveznosti med
njene dele.

(2.92) Sektor tujine (S.2) se členi na:

(a) Evropsko unijo (S.21)

1. države članice Evropske unije (S.211)

2. ustanove Evropske unije (S.212)

(b) tretje države in mednarodne organizacije (S.22)

Sektorska klasifikacija standardnih pravniških tipov proizvajalnih
enot

(2.93) V naslednji preglednici (tabela 2.3-2.4) in v točkah 2.94-
2.101 so prikazana načela, po katerih so proizvajalne enote
razvrščene v sektorje, upoštevaje standardno izrazoslovje, s katerim
opisujemo glavne tipe ustanov.

(2.94) Zasebne in javne družbe, ki so tržni proizvajalci, se
razvrščajo na naslednji način:

(a) tiste, ki so v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in
nefinančnih storitev, v sektor S.11, nefinančne družbe (glej
2.23.a);

(b) tiste, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in v
pomožnih finančnih dejavnostih, v sektor S.12, finančne družbe (glej
2.40.a in 2.40.f).

(2.95) Zadruge in družbe, ki so neodvisne pravne osebe in so tržni
proizvajalci, se razvrščajo tako:

(a) tiste, ki so v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in
nefinančnih storitev: v sektor S.11, nefinančne družbe (glej 2.23.b)

(b) tiste, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in v
pomožnih finančnih dejavnostih: v sektor S.12, finančne družbe (glej
2.40.b)

(2.96) Javna podjetja, ki so na podlagi posebne zakonodaje neodvisne
pravne osebe, pa so tržni proizvajalci, se razvrščajo tako:

(a) tiste, ki so v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in
nefinančnih storitev, v sektor S.11, nefinančne družbe (glej
2.23.c);

(b) tiste, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in v
pomožnih finančnih dejavnostih, v sektor S.12, finančne družbe (glej
2.40.c).

(2.97) Javna podjetja, ki niso neodvisne pravne osebe in so tržni
proizvajalci, se razvrščajo tako:

(a) če so neprave družbe (glej 2.13.f):

1. tiste, ki so v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in nefinančnih
storitev, v sektor S.11, nefinančne družbe (glej 2.23.f);

2. tiste, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in v
pomožnih finančnih dejavnostih, v sektor S.12, finančne družbe (glej
2.40.g);

(b) če niso neprave družbe, v sektor S.13, država, saj ostajajo
sestavni del enot, ki jih nadzirajo (glej 2.69.a).

(2.98) Neprofitne enote (zveze, ustanove - associations,
foundations), ki so neodvisne pravne osebe, se razvrščajo tako:

(a) tiste, ki so tržni proizvajalci in so v glavnem dejavne v
proizvodnji blaga in nefinančnih storitev, v sektor S.11, nefinančne
družbe (glej 2.23.d);

(b) tiste, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in v
pomožnih finančnih dejavnostih, v sektor S.12, finančne družbe (glej
2.40.d);

(c) tiste, ki so netržni proizvajalci:

1. v sektor S.13, država, če so javni proizvajalci, ki jih nadzira
in v glavnem financira država (glej 2.69.b);

2. v sektor S.15, neprofitni izvajalci storitev gospodinjstvom, če
so zasebni proizvajalci (glej 2.87).

--------------------

6 Po dogovoru se agencije za reguliranje trga, katerih edina ali
glavna dejavnost je nakupovanje, posedovanje ali prodaja kmetijskih
in drugih prehrambenih proizvodov, razvrščajo v S.11 (glej 2.69.a,
opomba 11).

7 Vključno z enotami, ki se financirajo s prostovoljnimi prispevki
kvazifiskalne narave, ki jih proizvajalcem zaračunavajo enote,
katerih glavna dejavnost je, da v zameno zagotavljajo storitve. Ti
prispevki se obravnavajo kot nakupi tržnih storitev.

8 Po dogovoru sektor S.12 vključuje holdinške družbe, ki le
nadzirajo in usmerjajo skupino podružnic, ki so v glavnem dejavne v
finančnem posredništvu in/ali v pomožnih finančnih dejavnostih (glej
2.43), in neprofitne enote - neodvisne pravne osebe, ki izvajajo
storitve v korist finančnih družb (glej 2.44).

9 Razvrščanje holdinških družb znotraj sektorja finančne družbe
odstopa od tistega po SNA 1993 (4.100), in sicer zaradi cilja
vzdrževanja konsistentnosti z denarnimi finančnimi ustanovami za
statistične namene, kot jih je definiral EMI, in z uradno statistiko
zavarovalnic.

10 To je odstopanje od določb 4.86 in 4.101 SNA zaradi zagotovitve
usklajenosti z denarnimi finančnimi ustanovami za statistične
namene, kot jih definira EMI.

11 Po dogovoru se organizacije za tržno reguliranje, ki so izključno
ali pretežno zgolj razporejevalke subvencij, razvrščajo v S.13,
podsektor centralna država S.1311. Tiste organizacije, ki se
izključno ali pretežno udejstvujejo v nakupovanju, posedovanju in
prodaji kmetijskih ali prehrambenih proizvodov, pa so razvrščene v
S.11 (glej 2.21, opomba (6)).

12 Neprofitne enote, ki jih nadzira in v glavnem financira država,
se razvrščajo v sektor država (glej 2.69b).

13 V to skupino enot so vključene ustanove Evropske unije in
mednarodne organizacije (glej tudi 2.06).

(2.99) Samostojni posestniki in partnerstva (sole proprietorships
and partnerships), ki niso pravne osebe, so pa tržni proizvajalci,
se razvrščajo tako:

(a) če so neprave družbe (glej 2.13.f):

1. tiste, ki so v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in nefinančnih
storitev, v sektor S.11, nefinančne družbe (glej 2.23.f);

2. tiste, ki so v glavnem dejavne v finančnem posredništvu in v
pomožnih finančnih dejavnostih, v sektor S.12, finančne družbe (glej
2.40.g);

(b) če niso neprave družbe, se razvrščajo v sektor S.14,
gospodinjstva (glej 2.75).

(2.100) Holdinške družbe (t. j. družbe, ki usmerjajo skupino
podjetij) se razvrščajo tako:

(a) v sektor S.11, nefinančne družbe, če je pretežni tip dejavnosti
skupine družb (tržni proizvajalci) kot celote, ki so predmet
usmerjanja, proizvodnja blaga in nefinančnih storitev (glej 2.23.e)

(b) v sektor S.12, finančne družbe, če je pretežni tip dejavnosti
skupine družb (tržni proizvajalci) kot celote, ki so predmet
usmerjanja, finančno posredništvo (glej 2.40.e)

(2.101) Tabela 2.3 shematično prikazuje različne primere, ki so
našteti zgoraj.

TRANSAKCIJE PROIZVODOV

Proizvodnja (output) (P.1)

3.14 Definicija: Proizvodnjo (output) sestavljajo proizvodi, ki so
ustvarjeni v obračunskem obdobju.

Zajema naslednje posamezne primere:

a) blago in storitve, ki jih ena lokalna enota istovrstne
proizvodnje (local kind of activity unit - lokalna KAU) zagotavlja
drugi lokalni KAU, ki pripada isti institucionalni enoti;

b) blago, ki ga proizvaja lokalna KAU in ostane v zalogi na koncu
obdobja, v katerem je bilo proizvedeno, ne glede na to, kakšna je
kasnejša uporaba tega blaga.

Kakor koli že, blago in storitve, ki se proizvedejo in porabijo v
istem obračunskem obdobju in znotraj iste lokalne KAU, se ne
identificirajo ločeno. Torej se tako blago in storitve ne zajema kot
del proizvodnje ali vmesne porabe te lokalne KAU.

3.15 Kadar institucionalna enota vsebuje več kot eno lokalno KAU, je
proizvodnja institucionalne enote vsota proizvodnje njenih sestavnih
lokalnih KAU, vključno proizvodnjo, ki se dobavlja med sestavnimi
lokalnimi KAU.

3.16 V ESA se razlikujejo trije tipi proizvodnje:

a) tržna proizvodnja (market output) (P.11) (glej 3.17-3.21)

b) proizvodnja za lastno končno uporabo (P.12) (glej 3.22-3.24)
(output produced for own final use)

c) ostala netržna proizvodnja (other non-market output) (P.13) (glej
3.25)

To razlikovanje se uporablja tudi pri lokalnih KAU in
institucionalnih enotah:

a) tržni proizvajalci

b) proizvajalci za lastno končno uporabo

c) drugi netržni proizvajalci.

Razlikovanje med tržnimi proizvajalci, proizvajalci za lastno končno
porabo in drugimi netržnimi proizvajalci je bistveno, ker določa
načela vrednotenja, ki naj se uporabijo: tržna proizvodnja,
proizvodnja za lastno končno porabo in celotna proizvodnja tržnih
proizvajalcev in proizvajalcev za lastno končno uporabo se
vrednostijo po osnovnih cenah (basic prices),14 med tem ko se
celotna proizvodnja ostalih netržnih proizvajalcev (lokalnih KAU)
vrednoti s stroškovne strani. Celotna proizvodnja institucionalne
enote se vrednoti kot vsota celotne proizvodnje njenih lokalnih KAU
in je torej odvisen tudi od razlikovanja med tržnimi proizvajalci,
proizvajalci za lastno končno uporabo in drugimi netržnimi
proizvajalci (glej 3.54-3.56). Še več, to razlikovanje se uporablja
tudi v sektorskem razvrščanju institucionalnih enot (glej 3.27-
3.37).

Ta razlikovanja so definirana po načelu od zgoraj navzdol (in a top-
down way), t. j. razmejevanje se najprej definira za institucionalne
enote, nato za lokalne KAU in nato za njihovo proizvodnjo. Posledica
tega je, da se lahko natančen pomen razmejevanja na ravni proizvodov
(npr. definicije konceptov tržne proizvodnje, proizvodnje za lastno
končno uporabo in druge tržne proizvodnje) razume le tako, da se
gleda tudi na značilnosti institucionalnih enot in lokalnih KAU, ki
to proizvodnjo proizvajajo.

Po splošnih definicijah treh tipov proizvodnje in treh tipov
proizvajalcev (glej 3.17-3.26) bo razmejevanje med tržnim, za lastno
končno uporabo in drugim netržnim prikazano po načelu od zgoraj
navzdol.

3.17 Definicija:

Tržna proizvodnja sestoji iz proizvodnje, ki se proda na trgu
(disposed of on the market) (glej 3.18) ali je namenjena prodaji na
trgu.

3.18 Tržna proizvodnja zajema:

a) proizvode, prodane po ekonomsko pomembnih cenah (economically
significant prices);

b) proizvode, plačane z drugim blagom (products bartered);

c) proizvode, uporabljene kot plačilo v naravi (vključno z
nadomestilom za opravljeno delo v naravi in mešani dohodek v
naravi);

d) proizvode, ki jih ena lokalna KAU dobavlja drugi lokalni KAU
znotraj iste institucionalne enote, in se uporabijo kot vmesni
inputi ali za končno uporabo;

e) proizvode, s katerimi se povečajo zaloge dokončanega blaga in
nedokončana dela, namenjena za eno ali drugo od zgoraj navedenih
uporab (vključno z naravnim prirastom živalskih in poljedelskih
proizvodov in z nedokončanimi zgradbami, katerih kupec ni znan).

3.19 Definicija:

Po ESA je ekonomsko pomembna cena proizvoda definirana delno v
odnosu na institucionalno enoto ali lokalno KAU, ki je proizvodnjo
proizvedla (glej 3.27-3.40). Na primer, po dogovoru se vso
proizvodnjo neinkorporiranih podjetij v lasti gospodinjstev, ki se
proda drugim institucionalnim enotam, proda po ekonomsko pomembnih
cenah, t.j. ta proizvodnja se obravnava kot tržna proizvodnja. Za
proizvodnjo nekaterih drugih institucionalnih enot pa velja, da se
proda po ekonomsko pomembnih cenah, kadar se prodajnim iztržkom
(sales) pokrije več kot 50% proizvodnih stroškov.

3.20 Definicija:

Proizvodnja, proizvedena za lastno končno uporabo, sestoji iz blaga
ali storitev, ki se bodisi zadrži za končno porabo bodisi se uporabi
za povečanje bruto naložb v osnovna sredstva v isti institucionalni
enoti.

3.21 Proizvode, ki se zadrže za lastno končno porabo, lahko
proizvaja le sektor gospodinjstev. Tipični primeri so:

a) kmetijski proizvodi, ki jih zadrže kmetovalci;

b) stanovanjske storitve, ki jih proizvajajo lastniki stanovanj;

c) gospodinjske storitve, ki jih proizvaja zaposleno plačano osebje.

3.22 Proizvode, ki se uporabijo za lastne bruto naložbe v osnovna
sredstva, lahko proizvaja kateri koli sektor. Primeri:

a) posebni strojni instrumenti, ki jih proizvajajo inženirinška
podjetja;

b) bivališča ali povečevanja bivališč, ki jih grade oziroma
proizvajajo gospodinjstva;

c) gradbeništvo za lasten račun, vključno s komunalnim gradbeništvo,
ki ga izvajajo skupine gospodinjstev.

3.23 Definicija:

Druga netržna proizvodnja zajema proizvodnjo, ki se drugim enotam
zagotavlja brezplačno ali po ekonomsko nepomembnih cenah.

3.24 Definicija:

Tržni proizvajalci so lokalne KAU ali institucionalne enote, katerih
glavni del proizvodnjae je tržna proizvodnja.

Opozorilo: če je lokalna KAU ali institucionalna enota tržni
proizvajalec, je glavna proizvodnja take enote po definiciji tržna
proizvodnja, saj je koncept tržne proizvodnje definiran po izvedbi
razmejitve tržno, za lastno končno uporabo in drugo netržno za
lokalne KAU in institucionalne enote, ki so proizvedle to
proizvodnjo.

3.25 Definicija:

Proizvajalci za lastno končno uporabo so lokalne KAU ali
institucionalne enote, katerih glavni del proizvodnje je za lastno
končno uporabo znotraj iste institucionalne enote.

3.26 Definicija:

Drugi netržni proizvajalci so lokalne KAU ali institucionalne enote,
katerih glavni del proizvodnje se zagotavlja brezplačno ali po
ekonomsko nepomembnih cenah.

Institucionalne enote: razmejevanje med tržnim, za lastno končno
uporabo in drugim netržnim

3.27 Za institucionalne enote kot proizvajalce je razmejevanje med
tržnim, za lastno končno uporabo in drugim netržnim zgoščeno
prikazano v tabeli 3.1Prikazane so tudi implikacije za sektorsko
razvrščanje.

Tabela kaže, da je treba hkrati uporabiti več razlikovanj, če
nameravamo institucionalne enote razvrstiti v skupine tržnih
proizvajalcev, proizvajalcev za lastno končno porabo ali drugih
netržnih proizvajalcev.

3.28 Prvo razmejevanje je med zasebnimi in javnimi proizvajalci.
Javni proizvajalec je proizvajalec, ki ga nadzira enota državnega
sektorja (general government). V primeru neprofitnih enot (NPE) je
javni proizvajalec NPE, ki ga nadzira in v glavnem financira enota
sektorja država. Vsi ostali proizvajalci so zasebni proizvajalci.
Nadzor je definiran kot sposobnost določiti splošno (corporate)
politiko ali program institucionalne enote z imenovanjem ustreznih
direktorjev ali menažerjev, če je potrebno. Lastništvo več kot
polovice delnic družbe zadosten, ne pa tudi potreben pogoj za nadzor
(glej 2.26).

3.29 Kot kaže tabela 3.1, najdemo zasebne proizvajalce v vseh
sektorjih razen v sektorju država (general government). Drugače pa
javne proizvajalce najdemo
samo v sektorjih družb (nefinančne družbe in finančne družbe).

--------------------

14 Osnovna cena je opredeljena v določbi 3.48 ESA.

Definicija (3.48):

Osnovna cena je cena, ki jo realizira proizvajalec za proizvedeno
enoto blaga ali storitve, ki jo proda kupcu, zmanjšana za plačilo
davkov na to enoto, kot posledice proizvodnje ali prodaje te enote
(npr. davki na proizvode), in povečana za prejete subvencije na to
enoto, kot posledice proizvodnje ali prodaje te enote (npr.
subvencije na proizvode). Izključuje kakršna koli plačila transporta
(transport charges), ki jih proizvajalec zaračuna posebej. Zajema
kakršno koli plačilo transporta, ki ga proizvajalec zaračuna skupaj
s proizvodom, četudi je to na računu navedeno kot posebna postavka.

3.30 Posebne kategorije zasebnih proizvajalcev so neinkorporirana
podjetja v lasti gospodinjstev. Ta so vedno tržni proizvajalci ali
proizvajalci za lastno končno uporabo. Za slednje gre v primerih
proizvodnje stanovanjskih storitev lastnikom stanovanj (services of
owner occupied dwellings) in proizvodnje blaga za lasten račun. Vsa
neinkorporirana podjetja v lasti gospodinjstev se razvrščajo v
sektor gospodinjstev. Izjema so neprave družbe (kvazikorporativna
podjetja) v lasti gospodinjstev. Ta so tržni proizvajalci in se
razvrščajo v sektorja nefinančne družbe in finančne družbe.

3.31 Pri drugih zasebnih proizvajalcih je treba razlikovati zasebne
neprofitne enote (NPE) in druge zasebne proizvajalce.

Definicija:

Neprofitna enota je definirana kot pravna ali družbena oseba (legal
or social entity), ustanovljena za proizvodnjo blaga in storitev, ki
ji status ne dovoljuje, da bi bila ta proizvodnja vir dohodka,
dobička ali druge finančne koristi (income, profit or other
financial gains) za enote, ki so jo ustanovile, jo nadzirajo ali
financirajo. V praksi proizvodne dejavnosti teh enot ustvarjajo
presežke ali primanjkljaje, vendar ti morebitni presežki ne morejo
preiti v last kakšne druge enote.

Vsi ostali zasebni proizvajalci, ki niso neprofitne enote, so tržni
proizvajalci. Ti se razvrščajo v sektorja nefinančne družbe in
finančne družbe.

3.32 Da bi lahko določili tip proizvajalca in sektorje za neprofitne
enote, je treba uporabiti merilo 50%.

a) če prodajna vrednost (sales) znaša več kot 50% proizvodnih
stroškov, je institucionalna enota tržni proizvajalec in se razvrsti
v sektorja nefinančne ali finančne družbe;

b) če prodajna vrednost znaša manj kot 50% proizvodnih stroškov, je
institucionalna enota drugi netržni proizvajalec in se razvrsti v
sektor neprofitni izvajalci storitev gospodinjstvom (NPISG). Vendar
pa se druge netržne NPE, ki jih nadzira in v glavnem financira
država (enota državnega sektorja), razvršča v državni sektor.

3.33 V zvezi z razlikovanjem tržnih od netržnih proozvajalcev z
uporabo merila 50%, se prodajna vrednost (sales) in proizvodni
stroški (production costs) definirajo tako:

a) prodajna vrednost (sales) realizacija zajema vse prodajne
iztržke, razen vrednosti plačanih davkov na proizvode, vendar
vključno z vsemi plačili države ali ustanov Evropske unije,
izplačanimi proizvajalcu v dani dejavnosti, to je z vsemi plačili
vezanimi na obseg ali vrednost proizvodnje, izvzamejo pa se plačila,
s katerimi se pokriva celotni primanjkljaj proizvajalca;

Ta definicija prodajne vrednosti (sales) ustreza definiciji
vrednosti proizvodnj po osnovnih cenah (output at basic prices) s to
razliko, da:

1. je proizvodnja po osnovnih cenah definirana šele, ko se določi,
ali je proizvodnja tržna ali druga netržna; prodajni iztržek se
uporabi le pri vrednotenju tržne proizvodnje; druga netržna
proizvodnja se vrednoti po stroških;

2. so plačila države za pokritje celotnega primanjkljaja javnih
družb in nepravih družb del drugih subvencij na proizvode, kakor so
definirane v točki 4.35.c. Posledično zajema tržna proizvodnja po
osnovnih cenah tudi plačila države za pokritje celotnega
primanjkljaja.

b) proizvodni stroški so vsota vmesne porabe, plačil zaposlenim,
porabe osnovnih sredstev in drugih davkov na proizvodnjo. Za to
merilo druge subvencije na proizvodnjo niso odštete. Da bi
zagotovili usklajenost konceptov prodajne vrednosti in proizvodnih
stroškov pri uporabi merila 50%, morajo biti iz proizvodnih stroškov
izključeni vsi stroški naložb iz lastne proizvodnje (own-account
capital formation).

Kriterij 50% je treba uporabiti z upoštevanjem dejanskega deleža v
več letih zapored: odločitev na podlagi kriterija 50% se sprejme le,
če je vrednost deleža nad ali pod 50% več let zapored ali če se
pričakuje, da se bosta ena ali druga vrednost iz tekočega
nadaljevali v naslednja leta. Zaradi manjših nihanj vrednosti deleža
nad ali pod 50% prerazvrstitev institucionalne enote (ter njenih
lokalnih KAU in proizvodnje) ni potrebna.

3.34 Prodajna vrednost (sales) lahko sestoji iz različnih elementov.
Pri storitvah zdravstvene oskrbe, ki jih zagotavljajo bolnišnice,
lahko na primer ustreza:

a) nakupom delodajalcev, ki se obravnavajo kot nedenarni dohodki
(income in kind), plačani zaposlenim, in izdatkom za končno porabo
teh zaposlenih;

b) nakupom zasebnih zavarovalnih podjetij;

c) nakupom skladov socialnega zavarovanja in države, ki se
razvrščajo kot nedenarne socialne koristi (social benefits in kind);

d) nakupom gospodinjstev brez nadomestila (izdatki za končno
porabo).

V prodajno vrednost se ne prištevajo le subvencije na proizvodnjo in
prejeta darila (npr. za dobrodelne namene).

Podobno lahko prodaja transportnih storitev podjetja ustreza vmesni
porabi proizvajalcev, nedenarnemu dohodku, ki ga zagotavljajo
delodajalci (employers), nedenarnim socialnim koristim, ki jih
zagotavlja država, in nakupom gospodinjstev brez nadomestila.

3.35 Zasebne neprofitne enote, ki zagotavljajo storitve poslovnim
subjektom, so poseben primer. Običajno se financirajo s prispevki
ali članarinami skupin zadevnih subjektov. Članarine se ne tretirajo
kot transferji, pač pa kot plačila za opravljene storitve, to je kot
realizacija. Te NPE so torej tržni proizvajalci in se razvrščajo v
sektorja nefinančnih in finančnih družb.

3.36 Uporaba kriterija 50% pri prodajni vrednosti in proizvodnih
stroških zasebnih ali javnih NPE z vključevanjem vseh plačil v zvezi
z velikostjo proizvodnje v prodajno vrednost, lahko v določenih
posebnih primerih privede na napačno pot. To lahko npr. velja za
financiranje proizvodnje zasebnih in javnih šol: vrednost plačil
države je lahko vezana na število učencev, vendar pa je lahko tudi
rezultat pogajanj z državo. V takem primeru takih plačil ni treba
jemati kot realizacijo, čeprav so v eksplicitni zvezi z velikostjo
proizvodnjaa, npr. s številom učencev. To kaže, da je šola, ki se v
glavnem financira s takimi plačili, drugi netržni proizvajalec.
Kadar je šola javni proizvajalec, to je, kadar jo v glavnem
financira in nadzira država, jo je treba razvrstiti v sektor država.
Kadar je šola zasebni drugi netržni proizvajalec, jo je treba
razvrstiti v sektor neprofitnih izvajalcev storitev gospodinjstvom.

3.37 Javni proizvajalci so lahko tržni proizvajalci ali drugi
netržni proizvajalci. Če se na podlagi merila 50% odloči, da je
treba institucionalno enoto jemati za tržnega proizvajalca, se
razvrsti v sektor nefinančne ali sektor finančne družbe. Z merilom
50% se tudi določa, kdaj je treba državno enoto jemati za nepravo
družbo v lasti države: le kadar izpolnjuje merilo 50%, je taka enota
lahko neprava družba. Če je institucionalna enota drugi netržni
proizvajalec, se razvrsti v sektor država. Razlikovanje med
neprofitno enoto in drugimi proizvajalci je torej za razvrščanje
javnih proizvajalcev irelevantno.

Lokalne KAU in njihova proizvodnja: razmejevanje med tržnim, za
lastno končno uporabo in drugim netržnim

3.38 Potem ko smo razmejevanja med tržnim, za lastno končno uporabo
in drugim netržnim uporabili na institucionalne enote kot
proizvajalce, lahko to razmejevanje uporabimo še na lokalnih KAU in
njihovi proizvodnji. Ta relacija je prikazana v tabeli 3.2
(naslednja stran).

3.39 Če se institucionalna enota opredeli kot tržni proizvajalec,
potem je tržni proizvajalec seveda tudi glavna lokalna KAU.
Sekundarna lokalna KAU je prav lahko tržni proizvajalec, vendar je
lahko tudi proizvajalec za lastno končno uporabo. Pač pa sekundarna
lokalna KAU po dogovoru ne more biti drugi netržni proizvajalec. To
nakazuje, da so vse (sekundarne) lokalne KAU v sektorjih nefinančnih
in finančnih družb tržni proizvajalci ali proizvajalci za končno
lastno uporabo.

3.40 Pri institucionalnih enotah, ki so drugi netržni proizvajalci,
bo glavna lokalna KAU prav tako drugi netržni proizvajalec.
Sekundarne lokalne KAU so lahko tržni proizvajalci ali drugi netržni
proizvajalci. To nakazuje, da lahko sektorja država in neprofitni
izvajalci storitev gospodinjstvom, vsebujeta nekatere (sekundarne)
lokalne KAU, ki so tržni proizvajalci (čeprav so vse enote v teh
sektorjih drugi netržni proizvajalci). V določanju, ali je
sekundarna lokalna KAU tržni ali drugi netržni proizvajalec, je
treba uporabiti merilo 50%.

3.41 Razlikovanje med tržnim, za lastno končno uporabo in drugim
netržnim smo uporabili na institucionalnih enotah in njihovih
lokalnih KAU, zdaj pa lahko to razlikovanje uporabimo še na
proizvodnji lokalnih KAU. Ta relacija je prikazana v tabeli 3.3
(glej stran 4076).

3.42 Po dogovoru lokalne KAU kot tržni proizvajalci in kot
proizvajalci za lastno končno uporabo ne morejo dobavljati druge
netržne proizvodnje. Njihova proizvodnja se torej lahko evidentira
le kot tržna proizvodnja ali kot proizvodnja za lastno končno
uporabo in se vrednoti temu ustrezno (glej točke 3.46-3.52).

3.43 Lokalne KAU kot drugi netržni proizvajalci lahko kot sekundarno
proizvodnjo dobavljajo tržno proizvodnjo in proizvodnjo za lastno
končno uporabo. Proizvodnja za lastno končno uporabo sestoji iz
ustvarjanja naložb iz lastne proizvodnje. Kdaj gre za tržno
proizvodnjo, se mora načeloma določati z uporabo kriterija 50% za
posamezne proizvode: tržna proizvodnja je proizvodnja, ki se prodaja
po cenah, ki dosegajo vsaj 50% proizvodnih stroškov. Ta kriterij je
lahko izpolnjen kadar npr. državne bolnišnice nekatere svoje
storitve zaračunajo po ekonomsko pomembnih cenah. Drugi primeri so
prodaja reprodukcij državnih muzejev in prodaja vremenskih napovedi
inštitutov za meteorologijo.

3.44 V statistični praksi bo morda težko jasno razlikovati različne
proizvode lokalnih KAU v sestavi državnih ustanov in NPISG. Še več,
to velja za same proizvodne stroške v zvezi s posameznimi proizvodi.
Za take primere je preprosta rešitev ta, da se vse prihodke drugih
netržnih proizvajalcev iz njihove sekundarne (njihovih sekundarnih)
dejavnosti upošteva kot prihodke za en tip tržne proizvodnje. To se
npr. lahko uporabi za prihodke muzeja od prodaj plakatov in kart.15

3.45 Drugi netržni proizvajalci imajo lahko tudi prihodke od prodaj
svojega druge netržne proizvodnje po cenah, ki niso ekonomsko
pomembne, npr. prihodki muzeja od prodaje vstopnic. Ti prihodki se
vežejo na drugo netržno proizvodnjo. Vendar če je oba tipa prihodkov
(prihodke od vstopnic in prihodke od prodaje plakatov in kart) težko
razmejiti, se lahko vse jemlje bodisi kot prihodke od tržne
proizvodnje bodisi kot prihodke od druge netržne proizvodnje. Izbira
med tema dvema alternativnima zabeležbama bi morala biti odvisna od
ocene relativne pomembnosti obeh tipov prihodkov (torej od prodaje
vstopnic na eni strani ter od prodaje plakatov in kart na drugi).

--------------------

15 Čeprav vrednost teh prihodkov morda ne bo dosegala 50% vseh
stroškov muzejske trgovine, saj ti npr. zajemajo tudi plačila osebju
trgovine.