Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Aurora Auto d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa direktor Gorazd Miklavčič, na seji dne 16. julija 1998

Pojasnilo št. 7-3/96-A-3, ki ga je 27. 12. 1995 izdal direktor Carinske uprave RS, ni začelo veljati in se ne sme uporabljati, ker ni bilo objavljeno v Uradnem listu RS.

1. Pobudnica navaja, da se pojasnilo nanaša na carinjenje motornih vozil in da je v neskladju s Carinskim zakonom (Uradni list RS številka 1/95 – v nadaljevanju: CZ). Meni, da Carinska uprava RS s Pojasnilom št. 7-3/96-A-3 ne pojasnjuje uporabe CZ, temveč predpisuje ugotavljanje carinske vrednosti na osnovi tujih katalogov rabljenih oziroma novih vozil.
2. Dne 8. 5. 1996 je Carinska uprava RS odgovorila na pobudo. V odgovoru navaja, da je pojasnilo namenjeno za interno uporabo carinskih organov, saj daje konkretne napotke za kontrolo prijavljenih carinskih vrednosti ter pojasnjuje metode določanja carinske vrednosti za primer, če se ugotovi, da se prijavljena carinska vrednost ne more sprejeti. Navaja, da je uporaba tujih specializiranih katalogov, ki navajajo povprečne cene avtomobilov na tržišču države izvoznice, v fazi ocenjevanja sprejemljivosti fakturne vrednosti nujna, saj je v carinskem postopku široka paleta motornih vozil, za katera carinski organi nimajo informacij. Uporaba katalogov po njihovem mnenju ni sporna, saj naj bi predstavljala samo kontrolni mehanizem.

3. Ustavno sodišče je po 21. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) med drugim pristojno odločati o skladnosti zakonov z ustavo, o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in zakonom in o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi. Izpodbijano pojasnilo, ki ga je sprejel direktor Carinske uprave RS, sicer nima oblike pravnega akta, vsebuje pa splošne in abstraktne norme, ki navzven povzročajo pravne učinke. Zato ga je po vsebini treba šteti za predpis. Ker pa pojasnilo ni bilo objavljeno v uradnem glasilu, kot to za predpise zahteva 154. člen ustave, ni začelo veljati in se ne sme uporabljati.
4. V okviru urejanja pravic in obveznosti udeležencev v carinskem postopku CZ v tretjem poglavju opredeljuje carinsko vrednost, od katere je odvisna višina dajatev, ki jih je treba plačati pri uvozu oziroma izvozu blaga. Določa namreč, da carinska vrednost blaga predstavlja osnovo za uporabo carinske tarife, na podlagi katere se plačuje carina. Zakon kot osnovno pravilo določa, da se kot carinska vrednost blaga upošteva njegova transakcijska vednost, če le ustreza z zakonom predpisanim pogojem (16. člen CZ). Ti pogoji se nanašajo predvsem na stroške, ki nastanejo v zvezi z blagom, ter na realnost prijavljene vrednosti. Če prijavljena carinska vrednost ne ustreza zakonskim kriterijem ali če take vrednosti ni, zakon napotuje carinske organe na uporabo pomožnih pravil za določanje carinske vrednosti blaga v točno določenem vrstem redu (16. do 19. člen CZ). Za določitev natančnejših pogojev in načina ugotavljanja carinskih vrednosti je zakonodajlec v 27. členu CZ pooblastil ministra, pristojnega za finance. V ta namen lahko minister sprejema predpise.
5. Predmet pojasnila, ki je namenjeno carinskim organom, je kontrola in ugotavljanje carinske vrednosti novih in rabljenih motornih vozil ter naj bi zagotavljalo enotno uporabo določb CZ o carinski vrednosti (15. do 28. člen CZ). Pojasnilo daje napotke carinskim organom za oceno sprejemljivosti prijavljene carinske vrednosti vozila, ki je (kot je že navedeno) po CZ osnova za uporabo carinske tarife. Za oceno sprejemljivosti predložene vrednosti carinski organi na podlagi pojasnila uporabljajo podatke o ceni iz tujih cenikov in katalogov, izdanih v državi, iz katere se blago uvaža, in ki niso starejši od dveh mesecev. V primeru, da carinski organ ugotovi, da se predložena vrednost bistveno razlikuje od podatkov, s katerimi razpolaga, le to nadalje ugotavlja po eni izmed metod vrednotenja v skladu s 16. do 19. členom CZ.
6. Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 1/91) je eden od treh zakonov, ki predstavljajo pravni okvir našega carinskega sistema.1 V 8. členu določa, da lahko direktor Carinske uprave RS z namenom zagotavljanja enotne uporabe predpisov in uspešnega opravljanja dela organov carinske službe izdaja navodila za delo carinskih organov. Z izpodbijanim pojasnilom je direktor Carinske uprave RS to pooblastilo prekoračil, saj je z določitvijo načina ugotavljanja sprejemljivosti prijavljene carinske vrednosti zakonsko normo dopolnil, za kar pa bi potreboval izrecno pooblastilo. Pooblastilo za izdajanje predpisov o natančnejših pogojih in načinu ugotavljanja carinske vrednosti je po izrecni določbi 27. člena CZ pridržano ministru, pristojnemu za finance.
7. Iz navedenega izhaja, da je direktor Carinske uprave RS vsebinsko prekoračil pooblastilo iz 8. člena zakona o carinski službi ter s tem ravnal v nasprotju s 120. členom ustave, ki v drugem odstavku določa, da morajo upravni organi opravljati svoje delo v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Ker pa so z izpodbijanim pojasnilom urejene vsebine, ki bi jih na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila lahko uredil le minister, pristojen za finance, s predpisom, je pojasnilo po vsebinski plati treba šteti za predpis. Ker pojasnilo ni bilo objavljeno, kot to za predpis določa 154. člen ustave,2 ni moglo začeti veljati ter se zato tudi ni smelo in ne sme uporabljati.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč-Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Poleg Carinskega zakona in zakona o carinski službi sestavljajo okvir carinskega sistema še zakon o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95).
2 154. člen ustave:
“Predpisi morajo biti objavljeni, preden začno veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njerm drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi loklanih skupnosti pa v uradnem glasilu, ki ga same določijo.”