Na podlagi 80. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) izdaja Vlada Republike Slovenije

V uredbi o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 68/96, 2/97 in 5/97) se 4. člen spremeni, tako da se glasi:

Taksa se plačuje v višini, ki znaša:

– 10% osnove za gorljive organske snovi, ki se sežigajo kot nevarni odpadki, ter za goriva, ki se rabijo za sežig nevarnih odpadkov v sežigalnicah nevarnih odpadkov,

– 25% osnove za gorljive organske snovi, ki zgorevajo v dogorevalnih napravah za čiščenje odpadnih plinov s sežiganjem, ki ne obratujejo kot samostojna kurilna naprava,

– 50% osnove za gorljive organske snovi, ki se sosežigajo kot odpadki v kurilnih napravah in industrijskih pečeh ali se sežigajo kot odpadki v sežigalnicah odpadkov,

– 70% osnove za zgorevanje utekočinjenega naftnega plina in zemeljskega plina,

– 100% osnove za zgorevanje drugih goriv.”

Za 6. členom se dodajo novi 6.a, 6.b, 6.c, 6.d, 6.e, 6.f, 6.g, 6.h, 6.i, 6.j, 6.k, 6.l, 6.m in 6.n člen, ki se glasijo:

Če zavezanec iz prvega odstavka prejšnjega člena proda gorivo končnemu porabniku, ki ima od ministrstva, pristojnega za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), dovoljenje za s takso neobremenjeno uporabo goriva (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje), za to gorivo ne plača takse.

Maloprodajna cena goriva se v primeru iz prejšnjega odstavka za takso ne poveča.

Končni porabnik mora za nakup goriva, na katero se nanaša dovoljenje, predložiti zavezancu iz prvega odstavka prejšnjega člena poleg dovoljenja tudi pismeno izjavo, s katero potrjuje, da s kupljeno količino goriva še ni presežena letna količina iz dovoljenja.

Za predložitev pismene izjave iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo določbe predpisov o prometnem davku.

Ministrstvo izda dovoljenje gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku (v nadaljnjem besedilu: podjetnik), ki je lastnik ali upravljalec naprave, ki je začela obratovati po uveljavitvi te uredbe in je zaradi porabe goriva najmanj v enem koledarskem letu (v nadaljnjem besedilu: referenčno leto) povzročila letno obremenitev okolja zaradi emisije CO(2) najmanj 100 t, in gre za:
1. napravo za pridobivanje cementa, plavž, kupolno peč, peč za pridobivanje in predelavo mineralnih snovi, sušilnik ali drugo napravo za zgorevanje goriv , v katerih material, ki se obdeluje, prihaja neposredno v stik z odpadnimi plini, ali drugo industrijsko peč ali več takih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji,
2. napravo za pridobivanje toplote, ki se uporablja za pridelovanje kmetijskih rastlin ali proizvodnjo hrane ali več takih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji,
3. kurilno napravo v rafineriji, v kateri zgorevajo ostanki rafinacije mineralnih olj, koristna toplota pa se uporablja za proizvodnjo električne energije ter lastno rabo toplote v rafineriji ali
4. kurilno napravo ali napravo za soproizvodnjo toplote in električne energije in sicer v deležu goriva za proizvodnjo toplote, namenjene napravam v proizvodnemu procesu, ki niso obratovale na dan uveljavitve te uredbe, in ogrevanju proizvodnih, poslovnih ali upravnih prostorov lastnika naprave, ki niso bili zgrajeni na dan uveljavitve te uredbe, ali več takih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji. Delež goriva za proizvodnjo toplote se pri napravi za soproizvodnjo toplote in električne energije izračuna na podlagi povprečnega letnega izkoristka proizvedene električne energije η(el), izraženega v procentih, kot: delež goriva za proizvodnjo toplote = (100- η (el)).
Ministrstvo izda dovoljenje za naprave iz prejšnjega odstavka, za katere je bilo v postopku presoje vplivov na okolje ugotovljeno, da je z vidika obremenitve okolja zaradi emisije CO(2) izbrana najboljša v praksi preizkušena in na trgu dostopna tehnologija. Za napravo iz 3. ali 4. točke prejšnjega odstavka pa se presoja tudi učinkovitost rabe v tej napravi proizvedene toplote v proizvodnem procesu in pri ogrevanju proizvodnih, poslovnih ali upravnih prostorov.

Obvezne sestavine vloge za izdajo dovoljenja iz prejšnjega člena so:
– ime in sedež gospodarske družbe ali podjetnika, ki prosi za dovoljenje,
– podatki o napravi, v kateri se rabi gorivo in kraju, kjer obratuje,
– podatki o vrsti goriva, ki se uporablja,
– podatki o porabi goriva v referenčnem letu in
– odločba o okoljevarstvenem soglasju.

Ministrstvo gospodarski družbi ali podjetniku v dovoljenju določi največjo letno količino goriva. Največja letna količina iz prejšnjega stavka se določi tako, da njena uporaba povzroči letno obremenitev okolja zaradi emisije CO(2) , ki je lahko enaka 67% obremenitve zaradi emisije CO(2) v referenčnem letu.
Ministrstvo izda dovoljenje za obdobje treh koledarskih let.
Po preteku veljavnosti dovoljenja ministrstvo imetniku izda novo dovoljenje pod pogoji in na način, kot to določa ta uredba za dovoljenje, ki se izda prvič.

Ministrstvo izda dovoljenje tudi gospodarski družbi ali podjetniku, ki:
1. oddaja elektriko v visokonapetostno prenosno omrežje, pa gre za napravo, ki je začela obratovati po uveljavitvi te uredbe ali
2. proizvaja elektriko v napravi za soproizvodnjo toplote in električne energije, ki obratuje vzporedno z javnim električnim omrežjem.

Obvezne sestavine vloge za izdajo dovoljenja iz prejšnjega člena so:
– ime in sedež gospodarske družbe ali podjetnika, ki prosi za dovoljenje,
– podatki o napravi, v kateri se rabi gorivo in kraju, kjer obratuje,
– podatki o vrsti goriva, ki se uporablja, in
– podatki o oddaji oziroma proizvodnji električne energije.

Ministrstvo gospodarski družbi ali podjetniku iz 6.e člena te uredbe na podlagi podatkov o letni oddaji oziroma proizvodnji električne energije v preteklem koledarskem letu v dovoljenju določi največjo letno količino goriva za tekoče koledarsko leto. Največja letna količina iz prejšnjega stavka se določi tako, da njena uporaba povzroči letno obremenitev okolja zaradi emisije CO(2) , ki je lahko enaka:
– 0,4 EO za vsako kWh elektrike, oddane v visokonapetostno prenosno omrežje iz elektrarne iz prve točke 6.e člena te uredbe ali iz naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije iz druge točke 6.e člena te uredbe, in
– 0,44 EO za vsako kWh elektrike, proizvedene v napravi za soproizvodnjo toplote in električne energije iz druge točke 6.e člena te uredbe, ki ni namenjena lastni rabi naprave.

Ministrstvo izda dovoljenje tudi gospodarski družbi ali podjetniku, ki kot lastnik ali upravljalec na podlagi sanacijskega ali drugega programa za zmanjšanje obremenjevanja okolja izvaja:
1. rekonstrukcijo ali nadomestitev obstoječe naprave iz 1. in 2. točke prvega odstavka 6.b člena te uredbe ali druge industrijske naprave, ki porablja toploto iz naprav iz četrte točke prvega odstavka 6.b člena te uredbe, s čimer se bo povečal energetski učinek naprave tako, da bo letna obremenitev zaradi emisije CO(2) pri enaki letni količini izdelka manjša za najmanj 10 t,
2. rekonstrukcijo ali nadomestitev obstoječih naprav za izvajanje lokalne javne službe oskrbe naselij s toploto ali plinom, s čimer bo povečal energetski učinek oskrbe z energijo tako, da bo letna obremenitev zaradi emisije CO(2) pri enaki letni količini oskrbe z energijo manjša za najmanj 20 t,
3. rekonstrukcijo ali nadomestitev obstoječe industrijske naprave, ki rabi za obratovanje tudi elektriko, tako da se bo zmanjšala letna količina porabljene električne energije pri enaki letni količini izdelka najmanj za 50.000 kWh.
Ministrstvo izda dovoljenje tudi osebi, ki kot lastnik izvaja:
1. gradnjo nove stavbe ali rekonstrukcijo stavbe, zgrajene po letu 1980, tako da specifična toplotna izguba stavbe ne bo presegala referenčne vrednosti:
Ø (v) 5 + 10 f (0) + 0,25 Δt (W/m3),
2. rekonstrukcijo stavbe, zgrajene pred letom 1980, tako da specifična toplotna izguba stavbe ne bo presegala referenčne vrednosti:
Ø (v) 7 + 12 f (0) + 0,25 Δt (W/m3),
kjer je Ø (v) specifična toplotna izguba na enoto volumna stavbe, izražena v W/ m3, f (0) razmerje med celotno zunanjo površino stavbe A (m2) in prostornino stavbe V (m3) , ki jo površina A obdaja, ter Δt projektna temperaturna razlika, določena s predpisi na področju graditve.

Obvezne sestavine vloge za izdajo dovoljenja iz prejšnjega člena so:
– ime in sedež gospodarske družbe ali podjetnika oziroma ime in naslov fizične osebe, ki prosi za dovoljenje,
– podatki o napravi ali stavbi, v kateri se rabi gorivo,
– podatki o vrsti goriva, ki se uporablja,
– podatki o ukrepih učinkovite rabe energije oziroma o specifičnih toplotnih izgubah, če gre za stavbo, ter pričakovanih letnih učinkih zmanjšanja obremenitve zaradi emisije CO(2) .
Vlogi iz prejšnjega odstavka mora biti priloženo gradbeno dovoljenje, enotno dovoljenje za gradnjo ali odločba o dovolitvi priglašenih del ter mnenje o učinkovitosti predlaganih ukrepov, ki ga izda organ, pristojen za učinkovito rabo energije.

Ministrstvo gospodarski družbi ali podjetniku iz prvega odstavka 6.h člena te uredbe v dovoljenju določi največjo letno količino goriva. Največja letna količina iz prejšnjega stavka se določi tako, da njena uporaba povzroči obremenitev okolja zaradi emisije CO(2) , ki je lahko enaka:
– 1 EO za vsak kg zmanjšanja obremenitve zaradi emisije CO(2) v obdobju sedmih let po končani rekonstrukciji ali nadomestitvi, če gre za napravo iz prve ali druge točke iz prvega odstavka 6.h člena te uredbe,
– 0,4 EO za vsako kWh zmanjšanja porabe elektrike v obdobju desetih let po rekonstrukciji ali nadomestitvi, če gre za napravo iz tretje točke prvega odstavka 6.h člena te uredbe.
Ministrstvo gospodarski družbi ali podjetniku iz drugega odstavka 6.h člena te uredbe v dovoljenju določi največjo količino goriva tako, da njegova uporaba povzroči letno obremenitev okolja zaradi emisije CO(2) , ki je lahko enaka:
– 0,2 EO za vsako kWh, ki je za stavbo iz prve točke drugega odstavka 6.h člena te uredbe izračunana kot razlika med referenčno in dejansko potrebno petnajstletno energijo za ogrevanje na podlagi naslednjega izračuna:
0,024 . (5 + 10 f (0) + 0,25 Δt - f (v stavbe) ) . TP . V (kWh/leto),
– 0,2 EO za vsako kWh, ki je za stavbo iz pete točke drugega odstavka 6.h člena te uredbe izračunana kot razlika med referenčno in dejansko potrebno petnajstletno energijo za ogrevanje na podlagi naslednjega izračuna:
0,024 . (7 + 12 f (0) + 0,25 Δt - f (v stavbe) ) . TP . V (kWh/leto)
kjer je f (v stavbe) dejanska specifična toplotna izguba stavbe, TP temperaturni primanjkljaj na lokaciji stavbe ter V bruto volumen stavbe.
Ministrstvo osebi iz prvega odstavka 6.h člena te uredbe izda dovoljenje za obdobje treh koledarskih let po zaključku del za izvedbo ukrepov učinkovite rabe energije, pri čemer je v dovoljenju določena količina goriva enakomerno porazdeljena na tri koledarska leta. Za prvo koledarsko leto se šteje naslednje leto po zaključku del.
Ministrstvo osebi iz drugega odstavka 6.h člena te uredbe izda dovoljenje za obdobje petih koledarskih let po zaključku gradnje nove ali rekonstruirane stavbe, pri čemer je v dovoljenju določena količina goriva enakomerno porazdeljena na pet koledarskih let. Za prvo koledarsko leto se šteje naslednje leto po zaključku gradnje.

Imetnik dovoljenja lahko pri nakupu goriva uveljavlja oprostitev plačevanja takse še 10 mesecev po izteku koledarskega leta, na katero se nanaša dovoljenje, če še ni izkoristil celotne količine goriva brez plačila takse iz dovoljenja, vendar le do izkoristka te količine.

Ministrstvo lahko dovoli prenos dovoljenja iz 6.b, 6.e in 6.h člena te uredbe na drugo osebo, če je postala lastnik ali upravljalec naprave oziroma stavbe, na katero se dovoljenje nanaša, in če izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja po tej uredbi.

Imetniki dovoljenja iz prvega odstavka 6.b, 6.e in 6.h člena in drugega odstavka 6.h člena te uredbe morajo voditi evidenco o uporabi goriva, na katero se nanaša dovoljenje.
Evidenco iz prejšnjega odstavka mora imetnik dovoljenja hraniti pet let od dneva zadnje nabave goriva, na katero se nanaša dovoljenje.
Če imetnik dovoljenja po preteku veljavnosti dovoljenja prosi za novo dovoljenje, mora evidenco iz prvega odstavka tega člena vlogi za dovoljenje priložiti.

Ministrstvo lahko imetniku dovoljenja odvzame dovoljenje:
– če ne izpolnjuje več pogojev, ki so določeni v dovoljenju,
– če je bilo dovoljenje izdano na podlagi nepopolnih in netočnih informacij ali
– če ne odpravi nepravilnosti pri izpolnjevanju pogojev za izdajo dovoljenja v roku, ki mu ga je določil inšpektor, pristojen za varstvo okolja.“

17. člen se spremeni, tako da se glasi:

Z denarno kaznijo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje oseba, ki stori prekršek:

– če kot prodajalec goriv proda gorivo brez plačila takse končnemu porabniku, ki nima dovoljenja za tako uporabo goriva iz 6.b., 6.e in 6.h člena te uredbe,

– če kot imetnik dovoljenja iz 6.b, 6.e in 6.h člena te uredbe ne vodi in ne hrani predpisanih evidenc (prvi in drugi odstavek 6.m člena),

– če kot zavezanec ne vloži napovedi v predpisanem roku ali če v napovedi navede napačne podatke in zato pride do znižanja osnove ali višine odmerjene takse (11. člen),

– če kot zavezanec ne hrani dokumentacije, s katero dokazuje resničnost podatkov iz napovedi, predpisani čas (13. člen).

Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba zavezanca, ki je pravna oseba in stori prekršek iz prejšnjega odstavka.”

Drugi odstavek 19. člena se spremeni tako, da se glasi:

“Taksa zaradi uporabe goriv za proizvodnjo električne energije, ki se jo oddaja v javno omrežje, se začne plačevati 1. januarja 1999. Taksa zaradi uporabe težjih kurilnih olj, ki niso uvožena, se začne plačevati 1. januarja 2000.”

Za 19. členom se dodajo novi 19.a, 19.b in 19.c člen, ki se glasijo:

Ministrstvo izda dovoljenje iz 6.b člena te uredbe tudi gospodarski družbi ali podjetniku za uporabo goriva v obstoječi napravi, ki je obratovala na dan uveljavitve te uredbe in katere poraba goriva je najmanj v referenčnem letu v obdobju od 1986 do vključno 1998 povzročila letno obremenitev okolja zaradi emisije CO2 najmanj 10 t, in gre za:

1. elektrarno, ki oddaja elektriko v visokonapetostno prenosno omrežje,

2. napravo, ki je namenjena transportu zemeljskega plina v transportnem plinskem omrežju,

3. zrakoplove, namenjene javnemu zračnemu prevozu,

4. železniška vozila, namenjena javnemu železniškemu prometu,

5. napravo za izvajanje lokalne javne službe oskrbe naselij s toploto ali plinom,

6. napravo za pridobivanje cementa, plavž, kupolno peč, peč za pridobivanje in predelavo mineralnih snovi, sušilnik ali drugo napravo za zgorevanje goriv, v katerih material, ki se obdeluje, prihaja neposredno v stik z odpadnimi plini, ali drugo industrijsko peč ali več takih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji,

7. napravo za pridobivanje toplote, ki se uporablja za pridelovanje kmetijskih rastlin ali proizvodnjo hrane ali več takih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji,

8. kurilno napravo v rafineriji, v kateri zgorevajo ostanki rafinacije mineralnih olj, koristna toplota pa se uporablja za proizvodnjo električne energije ter lastno rabo toplote v rafineriji ali

9. kurilno napravo ali napravo za soproizvodnjo toplote in elektrike, ki proizvedene električne energije ne oddaja v visoko napetostno prenosno omrežje, in sicer v deležu goriva za proizvodnjo toplote, ki je namenjena proizvodnemu procesu ali ogrevanju proizvodnih, poslovnih ali upravnih prostorov lastnika naprave, ali več takih manjših naprav, če so v istem objektu ali več objektih na isti lokaciji.

Za naprave, ki so začele obratovati v letu 1998, se za referenčno leto namesto koledarskega leta šteje eno leto obratovanja.

Ministrstvo v dovoljenju iz prejšnjega člena gospodarski družbi ali podjetniku določi največjo letno količino goriva. Največja letna količina iz prejšnjega stavka se določi tako, da njena uporaba povzroči letno obremenitev okolja zaradi emisije CO(2), ki je lahko enaka:
– 100% obremenitve zaradi emisije CO(2) v referenčnem letu za naprave za proizvodnjo toplotno-izolacijskih materialov,
– 92% obremenitve zaradi emisije CO(2) v referenčnem letu za elektrarne, ki oddajajo električne energije v visoko-napetostno prenosno omrežje, napravo za transport zemeljskega plina v transportnem plinskem omrežju, zrakoplove namenjene javnemu zračnemu prevozu ter železniška vozila, namenjena javnemu železniškemu prometu,
– 50% obremenitve zaradi emisije CO(2) v referenčnem letu za naprave za izvajanje lokalne javne službe oskrbe naselij s toploto ali plinom za delež goriva, ki je bil v referenčnem letu uporabljen za proizvodnjo toplote, in
– 67% obremenitve zaradi emisije CO(2) v referenčnem letu za vse druge naprave iz prejšnjega člena.

Ministrstvo lahko na podlagi vloge imetnika dovoljenja iz 19.a člena te uredbe dovoli rabo goriva, na katero se nanaša dovoljenje, tudi za obratovanje druge njegove naprave. Ministrstvo izda dovoljenje iz prejšnjega stavka, če na podlagi podatkov iz pismene vloge imetnika dovoljenja ugotovi:
– da je naprava, na katero se nanaša dovoljenje, prenehala obratovati ali se je v njej zmanjšala letna poraba goriva,
– da je naprava, za katero dovoli rabo goriva, iste vrste,
– da je naprava, za katero dovoli rabo goriva, začela obratovati po uveljavitvi te uredbe in
– da za napravo, za katero dovoli rabo goriva, že ni bilo izdano dovoljenje iz 6.b člena te uredbe.
Ministrstvo lahko soglaša s prenosom dovoljenja iz 19.a člena te uredbe na drugo osebo, če je postala lastnik ali upravljalec naprave, na katero se dovoljenje nanaša, in če izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja po tej uredbi. Soglasje iz prejšnjega stavka se izda novemu lastniku ali upravljalcu naprave na podlagi njegove pismene vloge.”

V prilogi se število enot obremenitve zaradi emisije CO(2) pri zemeljskem plinu “1,3 EO /Sm3 (*)” nadomesti z vrednostjo “1,9 EO /Sm3 (*)” .

Ta uredba začne veljati 1. oktobra 1998.