Ustavno sodišče je v postopku za odločitev o sporu glede pristojnosti na zahtevo Okrajnega sodišča v Grosupljem na seji dne 17. septembra 1998

Za odločanje o zahtevi J. V. in M. R. za denacionalizacijo lastninskega deleža na nepremičninah, vpisanih pred podržavljenjem pri vl. št. 148 in 223 k.o. D., je pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem.

1. Okrajno sodišče v Grosupljem je dne 22. 6. 1998 vložilo zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti v zadevi denacionalizacije nepremičnin, podržavljenih prednikoma obeh vlagateljev zahteve J. V. in A. R.. V zahtevi navaja, da je Upravna enota Grosuplje z dopisom št. 321-195/93-TR in št. 321-197/93-TR z dne 26. 6. 1997 obe zahtevi odstopila Okrajnemu sodišču z utemeljitvijo, da ni stvarno pristojna za reševanje teh zahtev, ker naj bi bilo premoženje podržavljeno na podlagi kupne pogodbe z dne 19. 1. 1948. Okrajno sodišče pa meni, da je do podržavljenja prišlo na podlagi zaplembenih aktov takratne oblasti: sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani št. 1501/45-16 z dne 29. 8. 1945, prisojila Okrajnega sodišča v Grosupljem št. Z 140/47 z dne 7. 1. 1948 in sklepa Okrožnega sodišča v Grosupljem št. 19/48-2 z dne 20. 1. 1948 o sekvestraciji dednih deležev obeh upravičencev. Kupoprodajna pogodba naj bi služila le zemljiškoknjižnemu vpisu. Okrajno sodišče v Grosupljem zato meni, da je za odločitev o navedenih zahtevah pristojen upravni organ.

2. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 - v nadaljevanju: ZDen) deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena). Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno sodišče (56. člen ZDen).
3. V obravnavanem primeru sta pravna naslednika upravičencev do denacionalizacije vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki naj bi bile podržavljene s sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojaškega področja v Ljubljani št. Sod 1501/45-16 z dne 29. 8. 1945. Navajata, da so bile nepremičnine, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, v času podržavljenja vpisane v vl. št. 148 in 223 k.o. D. Upravičenca do denacionalizacije naj bi bila postala solastnika teh nepremičnin (vsak do 1/14) na podlagi prisojila Okrajnega sodišča v Grosupljem št. Z 140/47 z dne 7. 1. 1948.
4. Iz priloženih listin izhaja, da je Okrajno sodišče v Grosupljem dne 7. 1. 1948 prisodilo zapuščino, t.j. nepremičnine vl. št. 148 in 223 k.o. D., dne 10. 1. 1947 umrlega A. V. njegovim zakonitim dedičem. Za oba upravičenca je veljala zaznamba utesnitve razpolaganja zaradi morebitne zaplembe. Dne 20. 1. 1948 je Okrajno sodišče v Grosupljem odredilo sekvestracijo dednih deležev obeh upravičencev, ker naj bi bilo utemeljeno pričakovati, da bo izrečena zaplemba. Dediči po pokojnem A. V. so dne 19. 1. 1948 kot prodajalci sklenili s FLRJ, zastopano po Ministrstvu za prosveto LRS, kupoprodajno pogodbo za nepremičnine vpisane v vl. št. 148 in 223 k.o. D. Odsotna upravičenca je na podlagi odločbe Okrajnega izvršilnega odbora v Grosupljem zastopal začasni skrbnik, ki je v njunem imenu podpisal kupoprodajno pogodbo.
5. Ustavno sodišče je ob pregledu celotnega spisa ugotovilo, da se zaplemba premoženja, izrečena s sodbo vojaškega sodišča, ni mogla nanašati na solastninski delež na nepremičninah, ker so bile le-te v času izdaje sodbe še v lasti brata obeh upravičencev. Iz odločbe Okrajnega sodišča v Grosupljem št. 64/49 z dne 24. 1. 1949, s katero je odredilo vpis lastninske pravice na dediče, pa izhaja, da v zvezi s prenosom nepremičnin na dediče kljub sekvestraciji ni bilo ugovorov.
6. Sekvestracija je pomenila začasno odvzetje in postavitev premoženja, za katero se je domnevalo, da bo zaplenjeno, pod kontrolo državne uprave. Sekvestracija torej še ni pomenila podržavljenja. Ker sekvestraciji očitno ni sledila zaplemba, je bil v tem primeru lahko podlaga za prehod premoženja v državno lastnino le pravni posel, ki je tudi naveden v zemljiški knjigi. Zahteve za denacionalizacijo so na podlagi tega pravnega posla pri pristojnem sodišču podali tudi drugi upravičenci, ki so kot prodajalci sklenili navedeno kupoprodajno pogodbo.
7. O tem, ali je šlo za prehod premoženja v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega brez svobodne odločitve takratnih lastnikov, bo tudi glede zahteve navedenih upravičencev odločalo Okrajno sodišče v Grosupljem.
8. Iz spisa je razvidno, da sta bili zahtevi za denacionalizacijo vloženi že 8. 3. 1993. Več kot pet let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje zadeve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah. Na prepočasno postopanje v teh zadevah in na kršenje roka iz prvega odstavka 58. člena ZDen je ustavno sodišče že nekajkrat opozorilo (na primer v zadevah U-II-119/96 z dne 6. 6. 1996, U-II-351/96 z dne 5. 12. 1996, U-II-334/96 z dne 9. 1. 1997, U-II-37/98 z dne 19. 2. 1998 in U-II-132/98 z dne 7. 5. 1998).

9. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi četrtega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč–Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam–Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-241/98
Ljubljana, dne 17. septembra 1998.