Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Vojislava Kovačevića iz Kopra, na seji dne 23. 9. 1998

V tretjem odstavku 2. člena zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96) se razveljavita besedi: “slovenske narodnosti”.

1. Pobudnik navaja, da zakon o popravi krivic v tretjem odstavku 2. člena daje nekaterim državljanom slovenske narodnosti pravice, ki jih državljani Republike Slovenije drugih narodnosti ne morejo uveljavljati. Meni, da zakon s tem postavlja neko skupino državljanov v neenakopraven položaj v nasprotju z ustavo. Po narodnosti je Srb. Po vojni je ostal v aktivni vojaški službi, nazadnje je služboval v Sisku. V letu 1949 je bil v zvezi z izjavami o resoluciji informbiroja zaprt in v septembru 1949 obsojen pred vojaškim sodiščem v Zagrebu na 5 let strogega zapora zaradi sovražne propagande. Zaprt je bil v zaporih v Stari Gradiški, marca 1951 pa poslan na otok Sveti Grgur. Dne 30. 8. 1951 je dobil obvestilo, da je amnestiran in oproščen nadaljnjega prestajanja zaporne kazni. Po dveh mesecih “prostovoljnega“ sodelovanja na delovni akciji Breza-Vareš se je lahko vrnil v rojstni kraj. V letu 1948 se je poročil s Slovenko na Kozini. Z družino se je smel v Slovenijo preseliti šele leta 1955 in od tedaj ves čas živi v Sloveniji, kjer je bil tudi več kot 30 let zaposlen. Je slovenski državljan.
2. Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve v odgovoru na pobudo navaja, da zakon o popravi krivic izhaja iz načela, po katerem je potrebno popraviti krivice, ki so bile povzročene na ozemlju Republike Slovenije in sicer ne glede na državljanstvo in narodnost prizadetih. Zaradi razpada Jugoslavije in nastanka novih samostojnih držav, med katerimi niso urejena razmerja v zvezi s popravljanjem krivic, je bila za izpodbijano določbo razširjena poprava krivic tudi na tiste prizadete slovenske državljane, ki so jim povzročili krivice organi drugih republik ali federacije. Zaradi posebne in enkratne narave zakona, zaradi posebnih razmer na območju bivše Jugoslavije in zaradi utemeljitve slovenske države na samoodločbi Slovencev naj izpodbijana določba ne bi imela diskriminatornega značaja. Pravzaprav naj bi le razširjala osnovno izhodišče zakona tako, da zajema tudi državljane Republike Slovenije slovenske narodnosti s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki pa so jim bile povzročene krivice po organih na območju drugih držav.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj odločalo o stvari sami.
4. Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri) ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb (1. člen ZPKri). Bivši politični zaporniki so vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZPKri ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način (prvi odstavek 2. člena ZPKri). Ob enakih pogojih pa se za bivše politične zapornike štejejo tudi osebe slovenske narodnosti, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če imajo v času uveljavitve ZPKri stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije (tretji odstavek 2. člena ZPKri).
5. V predlogu zakona za prvo obravnavo (Poročevalec, št. 7/95) je bilo predvideno, da spadajo med politične zapornike tako osebe, ki jim je bila odvzeta prostost z odločbami, izdanimi na ozemlju sedanje Republike Slovenije, kot tudi osebe, obsojene pred sodišči drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če so imele v času obsodbe in v času uveljavitve zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Kot variantni dodatek je bil kot pogoj določeno tudi državljanstvo Republike Slovenije.
6. V predlogu zakona za drugo obravnavo (Poročevalec, št. 23/95) je bilo vneseno sedaj veljavno besedilo izpodbijane določbe z obrazložitvijo, da se s tem rešuje vprašanje Slovencev, ki v času obsodbe niso imeli stalnega bivališča v Sloveniji, ga pa imajo sedaj in so slovenski državljani. S tem naj bi bile tem osebam zagotovljene enake pravice kot osebam, obsojenim pred sodišči bivše republike Slovenije.
7. ZPKri pa določa tudi posebne pogoje in postopek za spremembo pravnomočne kazenske sodbe (posebna revizija; drugi odstavek 1. člena ter 21. do 35. člen ZPKri), ki v tem delu dopolnjuje določbe zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) o izrednih pravnih sredstvih. Prizadeta oseba ima tako dve možnosti doseči popravo krivic, ki se med seboj praviloma ne izključujeta: lahko uveljavlja priznanje statusa političnega zapornika ali/in vloži izredna pravna sredstva po ZKP oziroma ZPKri.
8. Revizijo po ZPKri je mogoče zahtevati le zoper sodbe, izdane na ozemlju sedanje Republike Slovenije (prvi odstavek 22. člena ZPKri). Če sodba temelji na uporabi izrecno navedene kazenske zakonodaje v 3. členu ZPKri, se revizija lahko zahteva ne glede na to, ali je bil upravičeni osebi priznan status bivšega političnega zapornika – torej tudi, če priznanja tega statusa sploh ne uveljavlja (drugi odstavek 22. člena ZPKri). Če pa sodba temelji na uporabi katerekoli druge kazenske zakonodaje, se revizija po ZPKri lahko vloži le, kolikor se zloraba kazenske zakonodaje ne more uveljaviti z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi po ZKP (drugi odstavek 22. člena ZPKri). Posledice spremembe sodbe v reviziji po ZPKri so enake kot v postopkih po ZKP (prvi odstavek 35. člena ZPKri). Drugi odstavek 35. člena ZPKri pa izključuje zahtevek za povrnitev škode na podlagi ugoditve reviziji (torej povrnitev škode na podlagi določb XXXII poglavja ZKP, ne pa tudi drugih pravic), če je bila obsojencu že priznana odškodnina kot upravičencu po ZPKri – torej kot bivšemu političnemu zaporniku.
9. Kolikor gre za osebe, ki so bile obsojene na ozemlju sedanje Republike Slovenije, ni razlik pri možnosti za uveljavljanje za popravo krivic bodisi po ZPKri bodisi po ZKP. Ne narodnost ne državljanstvo ali stalno prebivališče niso določeni kot pogoj. ZKP razširja možnost vložitve izrednih pravnih sredstev tudi zoper sodbe vojaških sodišč, pristojnih za območja katerekoli izmed republik bivše Jugoslavije, in daje to pravico obsojencem, “ki so ali so kadarkoli bili slovenski državljani po predpisih, ki so veljali do 25. 6. 1991”. ZPKri pa razširja možnost priznanja statusa bivšega političnega zapornika tudi na tiste osebe, ki so bile obsojene pred katerimikoli sodišči (torej ne samo vojaškimi) drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije. Pogoj pa je poleg državljanstva Republike Slovenije in stalnega prebivališča na ozemlju Republike Slovenije na dan 26. 10. 1996 tudi slovenska narodnost.
10. Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov (3. člen ustave). Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 5. člena ustave). V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost (prvi odstavek 14. člena ustave) in vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti (61. člen ustave).
11. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-46/96 (OdlUS VI, 93) presodilo, da razlikovanje med osebami, ki so bile obsojene na ozemlju sedanje Republike Slovenije, in osebami, ki so bile obsojene pred organi drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, ni v neskladju z ustavno določbo o enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave). Ker pa se je zakonodajalec odločil, da bo možnost uveljavljanja statusa bivšega političnega zapornika dal tudi osebam, ki so bile obsojene pred sodišči drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, pri zagotavljanju te pravice ne bi smel delati razlik glede na osebne okoliščine takih oseb (prvi odstavek 14. člena ustave).
12. Del določbe tretjega odstavka 2. člena ZPKri, ki določene pravice daje samo “osebam slovenske narodnosti”, s čimer izključuje druge morebitne upravičence zgolj na podlagi njihove narodnosti, je zato v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče se je odločilo za razveljavitev neustavnega dela določbe, s čimer določba v neizpodbijanem delu ne izgubi svojega smisla in uporabnosti. Pravico uveljavljati status političnega zapornika daje enako vsem slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ne glede na njihovo narodnost – ob enaki predpostavki, da seveda izpolnjujejo za to druge predpisane pogoje. Ta pravica gre s tem enako tudi “osebam slovenske narodnosti” (Slovencem), ki so bile obsojene pred sodišči drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije in jim zagotavlja enake pravice kot osebam, obsojenim pred sodišči bivše republike Slovenije. Tudi z razveljavitvijo neustavnega dela določbe je torej dosežen namen, zaradi katerega je bila sporna določba uzakonjena.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč – Korošec, mag. Matevž Krivic, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam - Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. UI 371/96
Ljubljana, dne 23. septembra 1998.