Ustavno sodišče je v postopku, začetem z zahtevo Generalnega državnega tožilca, na seji dne 22. oktobra 1998

Določbe zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46) niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi.

1. Generalni državni tožilec z zahtevo, vloženo dne 5. 4. 1994 in dopolnjeno dne 16. 2. 1995, izpodbija zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (v nadaljevanju: ZKND). Meni, da zakon ni niti v skladu s tedanjim niti s sedanjim pravnim redom. Zakona naj ne bi bil sprejel in razglasil ustavno določen zakonodajni organ po ustavno predpisanem postopku, zato naj ne bi bil pravno veljaven zakon, ampak revolucionaren dekret. Kazniva dejanja naj bi bila določena za nedoločen čas za nazaj in na način, ki naj bi bil v nasprotju s tedaj v civiliziranih državah splošno priznanimi pravnimi načeli kazenskega prava. Za zakon naj bi bilo značilno to, da so ga takratna sodišča uporabljala v škodo obsojencev v najekstenzivnejšnem obsegu. Omogočal naj bi pravnomočne obsodbe že na podlagi golih inkriminacij statusa, kot na primer članstvo v Kulturbundu in NSDAP, ne da bi se sodišča spuščala v obrazložitev, ali samo članstvo že predstavlja kaznivo dejanje in ne da bi se spuščala v oceno ravnanja posameznega obdolženca, ki naj bi imelo znake dejanja po 2. členu ZKND.
2. Ekstenzivna razlaga ZKND in premajhna določnost abstraktnega dejanskega stanja posameznih izvršitvenih oblik naj bi povzročali, da so sodišča poljubno prilagajala svoje odločitve opisom dejanj, ki naj sploh ne bi bila kazniva po tem zakonu. K takšnemu sojenju naj bi prispeval tudi komentar k 2., 8., 14. točki 3. člena in k 9. členu ZKND. Dejansko stanje po 9. členu in prvem odstavku 10. člena ZKND naj bi bilo formulirano tako splošno, da je omogočalo sodiščem popolnoma subjektivno oceno opisa vsakovrstnih dejavnosti posameznih obtožencev. Po 10. členu ZKND naj bi bil obsojen vsakdo, ki se je ukvarjal s kakršnokoli pridobitno dejavnostjo. Okoliščine, ki naj bi po določbi 4. člena ZKND lahko pripeljale do smrtne obsodbe, so bile v celoti prepuščene oceni sodišča. Posebej v nasprotju z načeli civiliziranih narodov naj bi bila določba 13. člena ZKND, ki je omogočala sojenje vrhovnega sodišča na prvi in zadnji stopnji, kar naj bi imelo značaj zastraševalne jurisdikcije. Člen 18 ZKND pa naj bi uveljavljal retroaktivnost.
3. Zahteva je bila poslana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

4. Ustavno sodišče je moralo pri odločanju o zahtevi najprej ugotoviti, ali so podane procesne predpostavke za presojo ustavnosti zakona. Zakon je bil najprej uveljavljen kot zakon o kaznivih dejanjih zoper državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 – v nadaljevanju: ZKD) in je kot tak veljal od 1. 9. 1945. Zatem je bil tako kot vsi tedanji povojni zakoni po sprejetju ustave FLRJ potrjen in hkrati dopolnjen oziroma spremenjen z zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46). Dobil je ime zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo in je veljal od 23. 7. 1946 do uveljavitve Kazenskega zakonika iz leta 1951 (Uradni list FLRJ, št. 13/51). Prenehal je veljati na podlagi določbe 4. točke 18. člena Uvodnega zakona h Kazenskemu zakoniku (Uradni list FLRJ, št. 11/51), razen določbe 3.a člena. Ta je bil uzakonjen z zakonom o dopolnitvi zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ, št. 106/47) in spremenjen z 22. členom navedenega Uvodnega zakona. Iz zahteve Generalnega državnega tožilca ni videti, da bi se nanašala tudi na 3.a člen, zato se ustavno sodišče v njegovo presojo ni spuščalo niti s procesnega niti z vsebinskega vidika. V okviru zahtevane presoje je tako ustavno sodišče ugotovilo, da je bil ZKND razveljavljen že leta 1951 in tako ob osamosvojitvi niti ni mogel postati sestavni del pravnega reda Republike Slovenije. Za presojo ustavnosti takšnega predpisa ustavno sodišče praviloma ni pristojno.
5. Ne glede na navedeno pa je treba ugotoviti, da pristojnost ustavnega sodišča za presojo tega zakona vzpostavlja določba 416. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP). Ustava določa v prvem odstavku 161. člena, da ustavno sodišče zakon v celoti ali delno razveljavi, če ugotovi, da je protiustaven. Določa tudi, da razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi ustavno sodišče. V prvem odstavku 162. člena pa ustava določa, da postopek pred ustavnim sodiščem ureja zakon. Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Člen 416 ZKP daje pravico zahtevati spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. V tem postopku se smiselno uporabljajo določbe ZKP o obnovi kazenskega postopka. Določba 416. člena ZKP je torej v odnosu do določbe 44. člena ZUstS lex specialis glede določitve učinkov presoje ustavnega sodišča o ustavnosti zakona. Določba drugega odstavka 28. člena ustave zahteva od kazenskega sodišča, da ugotovi kaznivo dejanje in izreče kazen zanj po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja (razen če je novi zakon milejši) – torej po zakonu, ki v času sojenja lahko ne velja več. Določba 416. člena ZKP pa narekuje ustavnemu sodišču ob zahtevi upravičenega udeleženca ustavnosodnega postopka presojo vsakega predpisa, ki določa ali je določal kazniva dejanja, četudi v času presoje ne velja več. Pristojnost ustavnega sodišča za presojo ZKND je zato podana.
6. Procesni pogoj, da je zahtevo vložil upravičeni predlagatelj, je izpolnjen. Državni tožilec lahko vloži zahtevo samo, kadar nastane vprašanje ustavnosti in zakonitosti v zvezi s postopkom, ki ga vodi (peta alinea prvega odstavka 23. člena ZUstS). Generalni državni tožilec je na zahtevo ustavnega sodišča predložil kopije že vloženih zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe, izdane na podlagi izpodbijanega zakona, ter kopije sodb Vrhovnega sodišča v primerih, ko je bilo o takšnih zahtevah za varstvo zakonitosti že odločeno.
7. Na vprašanje, po kakšnih kriterijih se presoja ustavnost predustavnih predpisov, je ustavno sodišče odgovorilo že ob presoji uredbe o vojaških sodiščih (odločba št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, OdlUS III, 33). Presojati jih je treba s stališča skladnosti s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, glede njihove uporabnosti v novih sojenjih pa tudi s stališča skladnosti z ustavo.
8. Stališče predlagatelja, da zakona ni izdal pristojni organ in da v času sojenja ni bil veljaven zakon, ampak revolucionaren dekret, ni utemeljeno. Ustavno sodišče je že v citirani odločbi o ustavnosti uredbe o vojaških sodiščih ugotovilo, da je bila zakonodajna funkcija dana od II. zasedanja AVNOJ-a naprej nedvomno samo AVNOJ- u in med dvema zasedanjema tega organa Predsedstvu AVNOJ-a. AVNOJ se je 10. avgusta 1945 preimenoval v Začasno narodno skupščino DFJ, ki je izdala ZKD. ZKD je 1. 12. 1945 potrdila ustavodajna skupščina, kot ZKND pa je bil sprejet po postopku, ki ga je ustava FLRJ posebej predpisala. Zato je treba šteti, da je izpodbijani zakon sprejelo telo, ki je bilo tedaj pristojno za izvrševanje zakonodajne funkcije.

9. Z zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo je bil ZKD, zlasti glede materialnopravnih določb, le delno spremenjen. Razlike pa niso takšne, da bi po svoji vsebini bistveno vplivale na odločitev ustavnega sodišča, zato je bilo mogoče presojati kar ZKND kot celoto.
10. ZKND je določal v prvem odstavku 18. člena: “Kazniva dejanja, določena s tem zakonom, ki so bila izvršena, preden je ta zakon dobil veljavo, o katerih pa še ni izrečena pravnomočna sodba, se kaznujejo po tem zakonu, če so njegove določbe milejše od prejšnjih.“. Generalni državni tožilec zatrjuje, da je bila s to določbo uveljavljena retroaktivnost zakona. Temu stališču ni mogoče pritrditi. Z navedeno določbo je bilo uveljavljeno načelo uporabe milejšega zakona, ki ga tudi ustava povzdiguje na raven ustavne pravice v določbi drugega odstavka 28. člena.1 Ustavno sodišče je v že citirani zadevi št. U-I-6/93 spoznalo za dopustno retroaktivno veljavo uredbe o vojaških sodiščih v delu, v katerem je bila ta sicer v skladu s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Z določbo prvega odstavka 18. člena ZKND je bila torej za dejanja, storjena pred njegovo uveljavitvijo, zapovedana uporaba uredbe o vojaških sodiščih, uporaba določb ZKND pa v primeru, ko so bile njegove določbe milejše od določb uredbe. Zato ta določba ni pomenila uveljavitve nedopustne retroaktivnosti, ampak uveljavitev načela o uporabi milejšega zakona, ki je bilo kot splošno načelo uzakonjeno tudi s splošnim delom Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 106/47) v drugem odstavku 95. člena.
11. Načelo lex certa ali načelo določne opredelitve kaznivega dejanja predstavlja eno temeljnih jamstev v kazenskem pravu in izhaja iz širše formuliranega načela zakonitosti, po katerem ni kaznivega dejanja, če le-to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo (nullum crimen sine lege praevia). Načelo zakonitosti je uveljavljeno kot ena od človekovih pravic tudi v ustavi. 2 Že v času uveljavitve ZKND pa je bilo to načelo priznano tudi kot eno od splošnih pravnih načel, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi. Predlagatelj zatrjuje, da inkriminacije kaznivih dejanj v izpodbijanem zakonu ne izpolnjujejo zahteve načela zakonitosti.
12. Z določbo 2. člena je ZKND generalno opredeljeval kaznivo dejanje zoper narod in državo:

“Kaznivo dejanje zoper narod in državo je vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratsvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast.

Za kaznivo dejanje po tem zakonu velja ob pogoju vzajemnosti tudi vsako dejanje iz prednjega odstavka, ki je naperjeno zoper varnost kake druge države, s katero ima FLRJ zavezniško ali prijateljsko pogodbo ali pogodbo o sodelovanju.“
13. V določbi 3. člena je ZKND opredeljeval, kdo “zlasti velja“ za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena in pri tem primeroma določal njegove posamezne izvršitvene oblike. Vendar pa je tudi sam 2. člen ZKND po svoji vsebini opredeljeval kaznivo dejanje, ki se sicer označuje za kaznivo dejanje veleizdaje (objekt kazenskega varstva je ustavna ureditev).
14. Razsežnost določbe 2. člena ZKND postane razumljivejša, če jo primerjamo s kasnejšo ureditvijo tega kaznivega dejanja ter z ureditvijo v veljavni kazenski zakonodaji in z ureditvami v veljavnih kazenskih zakonodajah nekaterih drugih demokratičnih držav.
15. V Kazenskem zakonu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 – v nadaljevanju: KZ SFRJ) je bilo v 114. členu3 opredeljeno kaznivo dejanje kontrarevolucionarnega ogrožanja družbene ureditve, s katerim se je kazenskopravno varovala obstoječa ustavna ureditev. Bistvena razlika med 2. členom ZKND in 114. členom KZ SFRJ je bila v tem, da je 2. člen ZKND vseboval kot sestavni del kaznivega dejanja element sile, ki ga v prvotnem 114. členu4 KZ SFRJ ni bilo. 5 Določba 2. člena ZKND je primerljiva z določbami v nekaterih veljavnih kazenskih zakonikih drugih držav6, ki nam pokažejo, da pravzaprav vsaka država kazenskopravno varuje svojo obstoječo ustavno ureditev pred nasilnim rušenjem. Pokažejo nam tudi, da v ta namen demokratične države še vedno poznajo kot veljavno ureditev inkriminacijo pripravljalnih kaznivih dejanj. Nekoliko drugače pa to kaznivo dejanje opredeljuje naše veljavno kazensko pravo, ki v določbi 348. člena Kazenskega zakonika RS (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: KZ) ureja kaznivo dejanje veleizdaje. 7
16. S posameznimi točkami 3. člena ZKND so inkriminirana dejanja, od katerih so nekatera po vsebini identična ali pa zelo podobna veljavnim inkriminacijam v KZ.
17. S 1. točko 3. člena ZKND je bilo inkriminirano pripravljalno dejanje za zrušenje najvišjih državnih organov, z 2. točko tega člena je bilo inkriminirano dejanje, s katerim se prizadane škoda vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države oziroma ogrožanje neodvisnosti ali teritorialne integritete države. S 3. točko je bilo opredeljeno vojno zločinstvo in služba v sovražnikovi vojski.8 S točko 4 je bilo inkriminirano organiziranje ali vstop v kvislinške formacije med vojno, s točko 6 pa politično sodelovanje s sovražnikom in konkretna dejanja posameznika v sovražnikovi službi, katerih inkriminacijo pozna tudi veljavni KZ.9 Točka 7 3. člena ZKN inkriminira oborožen upor,1o točka 8 združevanje za sovražno delovanje11 in točka 9 ščuvanje na vojno.12 S točko 10 je bilo inkriminirano vohunstvo, 13 s točko 11 pa pripravljalno dejanje za uničenje vojaških in obrambnih objektov med vojno. Veljavni KZ je v določbi 368. člena opustil inkriminacijo pripravljalne faze. V točkah 12, 13 in 14 člena 3 ZKND so bili inkriminirani politični umor, diverzija in pomoč storilcem s tem zakonom določenih dejanj. Z 9. členom je bilo inkriminirano kasnejše kaznivo dejanje sovražne propagande, le da je bilo dejanje iz 9. člena ZKND bolj podobno današnjemu dejanju iz 360. člena KZ kot pa kasnejšemu dejanju sovražne propagande iz 133. člena KZ SFRJ.14 Člen 10 je inkriminiral gospodarsko sodelovanje s sovražnikom v vojni, člen 11 pa je bil dodan ob potrditvi ZKD in je predstavljal posebno obliko vohunstva na gospodarskem področju. Z vsemi navedenimi določbami je bila določena cona kaznivosti po ZKND.
18. Podrobnejši pregled posameznih formulacij iz 3. člena, če bi ga obravnavali izolirano, bi sicer pokazal, da so bile nekatere formulacije dokaj široke in da bi posamezne med njimi morda tudi že lahko prestopile mejo dopustne analogije inter legem v smeri zakonske analogije – na primer določba 3. točke 3. člena ZKND, ki je na koncu določala: “ali kdor stori kako drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo“, ali pa določba 5. točke tega člena, ki je na koncu določala “ali s čimerkoli podpira tujo državo“, ali pa določba 14. točke tega člena, ki je določala “kdor na kakršenkoli način podpira osebe“. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je bilo treba vsa dejanja, opredeljena v 3. členu ZKND, obravnavati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Vsa dejanja iz 3. člena so morala torej biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je torej moral obstajati “cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to tako pri 2. členu ZKND kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKND.
19. Res je, da je ZKND nastal v specifičnih razmerah obdobja po drugi svetovni vojni, pa vendar je treba ugotoviti, da je vseboval nekatere inkriminacije, ki so jih tudi že pred drugo svetovno vojno vsebovale pravne ureditve posameznih držav in ni mogoče spregledati tega, da imajo podobno ureditev še danes tudi v nekaterih demokratičnih državah zahodne Evrope. Vsaj toliko, kolikor je mogoče v teh državah še danes opravičiti obstoj takšnih določb v kazenskem pravu, je treba tudi določbam ZKND priznavati, da v času svojega nastanka in uporabe niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi – torej tudi z načelom lex certa ne. Pri tem tudi ni mogoče spregledati tega, da je tedanji zakonodajalec s primeroma določenimi izvršitvenimi oblikami v nekaterih primerih dejanje naredil določno, v nekaterih pa vsaj določljivo, kar bi ob pravilni uporabi kazenskega materialnega prava lahko preprečilo zlorabe, ki so se dogajale v tedanjih povojnih postopkih, še posebej, če bi obtoženci v njih tedaj uživali takšna procesna jamstva, kot so jih kot del splošnih pravnih načel že tedaj priznavali civilizirani narodi.
20. Na podlagi določb ZKND pa je v času njegove veljavnosti prišlo do številnih zlorab prava v kazenskih postopkih. O tem se je mogoče prepričati tako iz podatkov kazenskih spisov in kazenskih sodb tistega časa, kakor tudi iz že narejenih zgodovinskih študij15 obdobja, v katerem se je uporabljal ZKND. Iz njih je mogoče nedvomno skleniti, da so se na podlagi določb ZKND odvijali številni politični procesi proti industrialcem in trgovcem, katerih namen je bil zapleniti njihovo premoženje, pa tudi večje število procesov proti duhovnikom in redovnikom, proti informbirojevcem ter procesi, v katerih se je preganjalo verbalno kritiziranje oblasti. Posebno skupino političnih procesov pa nedvomno predstavljajo tako imenovani dachauski procesi16 – stalinistični kazenski postopki na slovenskem ozemlju.
21. Kolikor je šlo v tedanjih postopkih za zlorabo kazenskega prava v politične namene, to ne predstavlja razloga za ugotovitev neskladnosti zakonskih določb, ampak razlog, zaradi katerega mora zakonodajalec omogočiti odpravo krivic, povzročenih s takšnimi zlorabami. Po odločitvi ustavnega sodišča v zadevi št. U-I- 6/93 je zakonodajalec sicer določil dve pravni sredstvi, s katerima naj bi bil prizadetim, ki so bile žrtve opisanih zlorab prava, omogočil, da dosežejo rehabilitacijo. Tako je bila z določbo 559. člena ZKP prizadetim dana možnost, da pravnomočne kazenske sodbe, izdane pred uveljavitvijo tega zakona, v dveh letih po njegovi uveljavitvi izpodbijajo z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta rok je iztekel 31. 12. 1996. V 22. členu zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 – v nadaljevanju: ZPKri) pa je zakonodajalec predvidel revizijo, s katero je dovolil izpodbijanje pravnomočnih kazenskih sodb, če je bil kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Vendar pa je to pravno sredstvo ZPKri vezal na pogoj, da zlorab kazenske zakonodaje ni mogoče uveljavljati z drugimi pravnimi sredstvi po določbah ZKP. Določbo je mogoče razumeti tudi tako, da je morala prizadeta oseba najprej vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po ZKP in šele potem, ko tej ni bilo ugodeno, naj bi bila lahko vložila revizijo. Glede na kratek rok za vložitev revizije, to je osemnajst mesecev po uveljavitvi ZPKri (drugi odstavek 23. člena ZPKri), in glede na čas trajanja sodnih kazenskih postopkov se izkaže, da je bila revizija neučinkovito pravno sredstvo. V času izdaje te odločbe pa je že iztekel tudi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP. Glede na to, da je prav na podlagi ZKND prišlo do množičnih in hudih zlorab prava, ustavno sodišče poziva zakonodajalca, da rok iz 559. člena ZKP čimprej podaljša. Dokler zakonodajalec temu pozivu ne bo sledil, bo ustavnost te določbe v smislu razlogov, navedenih v tej odločbi, ustavno sodišče presojalo v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, kolikor bodo zahteve zaradi preteka roka iz 559. člena ZKP zavržene.
22. Na podlagi navedenega je ustavno sodišče ugotovilo, da določbe ZKND, s katerimi so bila inkriminirana kazniva dejanja, v času svojega nastanka in veljavnosti niso bile v neskladju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ki so ga in kakor so ga že tedaj kot splošno pravno načelo priznavali civilizirani narodi. Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

23. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč-Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr.Boštjan M. Zupančič in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Šturm, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

1 Ta določa: “Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.“
2 Prvi odstavek 28. člena določa: “Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.“
3 Člen 114 KZ SFRJ: “Kdor stori dejanje, ki meri na to: da bi se omejila ali zrušila oblast delavskega razreda in delovnih ljudi; da bi se izpodkopala z ustavo določena družbenoekonomska ureditev, družbenopolitični ali samoupravni sistem; da bi se protiustavno strmoglavili organi družbene samouprave in oblasti, njihovi izvršilni organi ali predstavniki najvišjih državnih organov; da bi se izpodkopal gospodarski temelj države; da bi se razbila bratstvo in enotnost ali okrnila enakopravnost narodov in narodnosti; ali da bi se protiustavno spremenila federativna ureditev države,
se kaznuje z zaporom najmanj enega leta.“
4 Šele z zadnjo novelo KZ SFRJ (Uradni list RS, št. 38/90) je bilo to kaznivo dejanje spremenjeno tako, da je bilo opredeljeno kot kaznivo dejanje “Napada na ustavno ureditev“ in se je glasilo:
“Kdor poskuša s silo ali grožnjo sile spremeniti z ustavo določeno državno in družbeno ureditev SFRJ ali strmoglaviti najvišje državne organe, njihove izvršilne organe,
se kaznuje z zaporom najmanj petih let.“
5 Element sile je vsebovala tudi inkriminacija kaznivega dejanja iz § 94 Kazenskega zakonika za kraljevino Jugoslavijo z dne 27. 1. 1929, ki je bila uvrščena v poglavje z naslovom “Kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev“ in se je glasila:
“Z robijo ali zatočenjem se kaznuje, kdor započne dejanje, ki meri na to:
1. da bi se s silo ali s pretnjo, da se uporabi sila zoper osebe ali stvari, izpremenila državna ustava ali izpremenil ustavni red prestolonasledstva;
2. da bi se vladar, narodno predstavništvo in druga državna oblastva, predvidena z ustavo, s silo odstavili ali da bi se jim s pretnjo sile preprečilo vršiti svoje ustavne pravice in dolžnosti, ali da bi se prisilili vršiti svoje ustavne pravice in dolžnosti v odrejenem pravcu;
3. da bi se nezakonito pridobila vrhovna državna oblast zaradi neposrednega izvrševanja ali njenega prenosa na druge osebe;
4. da bi se kraljevina Jugoslavija ali njen del protiustavno spojil s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostalna država.“
§ 98 pa je določal:
“Kdor ustanovi društvo zaradi prepričevanja ali nasnavljanja drugih, da bi se na nasilen način uničil ustavni red v državi ali uničile osnove vsakega državnega ali ustavnega reda, kakor tudi kdor ve za svrho takega domačega ali inozemskega društva, pa mu vendarle pristopi kot član ali mu s čimerkoli pomaga ali sprejme od njega pomoč, se kaznuje z robijo do desetih let ali s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic.“
6 Veljavni določbi § 81 in 82 nemškega kazenskega zakona določata: § 81 (veleizdaja države):
“Kdor se loti tega, da bo s silo ali z grožnjo s silo
1. škodoval (krnil) obstoj(u) Zvezne republike Nemčije ali
2. da bo spremenil ustavno ureditev, ki temelji na ustavi Zvezne republike Nemčije, se kaznuje z doživljenjsko zaporno kaznijo ali s kaznijo najmanj do deset let zapora.
V manj hudih primerih se izreče kazen od enega do deset let.“
§ 82 (veleizdaja dežele):
“Kdor se loti tega, da bo s silo ali z grožnjo s silo
1. ozemlje dežele ali njenega dela priključil drugi deželi ali da bo izključil del dežele ali
2. da bo spremenil ustavno ureditev, ki temelji na deželni ustavi,
se kaznuje z zaporno kaznijo od enega do desetih let.
V manj hudih primerih se izreče kazen od šestih mesecev do petih let zapora.“
Francoski kazenski zakonik določa v 86., 87. in 88. členu:
86. člen
“Napad, kateremu je cilj, da bi se (l’ attentat dont le but auraété) ali uničil ali spremenil ustavni red ali da bi se ščuvali državljani ali prebivalci k orožju proti državni oblasti ali k orožju drug proti drugemu ali da bi se škodovalo (porter atteinte á) integriteti državnega ozemlja, bo kaznovan z doživljenjskim zaporom.
(...).“
87. člen
“Zarota, ki ima za cilj kazniva dejanja iz 86. člena, če so ji sledila izvršena dejanja ali dejanja, začeta, da bi se pripravila izvršitev, bo kaznovana z zaporom od deset do dvajset let.
Če zaroti niso sledila izvršena ali začeta dejanja, se kaznuje s kaznijo zapora od pet do deset let.
Zarota je, če sta odločitev o delovanju načrtovali in sprejeli dve ali več oseb.
Če je bil predlog za oblikovanje zarote za izvrševanje kaznivih dejanj iz 86. člena dan in ne sprejet, se tisti, ki je dal predlog, kaznuje z zaporom od enega do deset let in z denarno kaznijo od 3 000 do 80 000 F. (...)“
88. člen
“Kdorkoli se, zunaj primerov, določenih v 86. in 87. členu, loti s katerimkoli sredstvom škodovati integriteti državnega ozemlja ali odtegniti oblasti Francije del ozemlja, na katerem se ta oblast izvršuje, bo kaznovan z zaporom od enega do deset let in z denarno kaznijo od 3 000 do 80 000 F. (...)“.
Švedski kazenski zakonik v prvem odstavku 18. člena določa:
“Oseba, ki se z namenom, da se z orožjem ali nasilno zruši oblika vladavine ali izsili ali prepreči ukrep ali odločitev šefa države, vlade, parlamenta ali vrhovnega sodišča, loti dejanj, ki nevarno podpirajo realizacijo tega namena, bo, če ne gre za veleizdajo, kaznovana za upor z zaporom 10 let ali doživljenjsko, če je nevarnost manjša, pa z zaporom od štirih do deset let.“
Švicarski kazenski zakonik določa v 265. členu:
Kdor stori dejanje, ki meri (un acte tendant á) k nasilni spremembi zvezne ustave ali ustave kantona, k nasilni zrušitvi političnih oblasti, vzpostavljenih na podlagi ustave, ali jih z nasiljem spraviti v položaj, v katerem bi bile nezmožne izvrševati svojo oblast, ali k nasilni ločitvi dela švicarskega ozemlja od Konfederacije ali dela ozemlja kantona od kantona, bo kaznovan z zaporom od enega do pet let.
7 Člen 348 KZ: “Kdor s silo ali z grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj RS, ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev, ali strmoglaviti najvišje državne organe,
se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.“
8 Tudi veljavni KZ opredeljuje kot kaznivo dejanje službo v sovražnikovi vojski v 370. členu: “Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom,
se kaznuje z zaporom do osmih let. “
9 Člen 372 veljavnega KZ določa:
“(1) Državljan RS, ki med vojno pomaga sovražniku pri rekviziciji, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu,
se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) Enako se kaznuje državljan RS, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom.“
10 Določba 354. člena veljavnega KZ določa:
“(1) Kdor organizira ali vodi oborožen upor z namenom ogroziti obstoj RS, spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti njene najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
(2) Kdor sodeluje v oboroženem uporu iz prejšnjega odstavka,
se kaznuje z zaporom do petih let.“
11 Člen 361 veljavnega KZ določa:
“(1) Kdor ustanovi kakšno združbo, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja iz 348. do 357. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(2) Kdor postane član kakšne združbe iz prejšnjega odstavka,
se kaznuje z zaporom do treh let.
(3) Storilec dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ki prepreči izvršitev kaznivih dejanj, določenih v prvem odstavku, ali jih pravočasno naznani, se kaznuje z zaporom do enega leta, sme pa se mu tudi odpustiti kazen“.
12 Določbi 360. in 385. člena veljavnega KZ določata: 360. člen
“(1) Kdor z namenom, da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost RS, poziva ali ščuva k neposredni izvršitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) (...)
(3) Kdor izdeluje ali razmnožuje material, s katerim se poziva ali ščuva k izvršitvi kaznivih dejanj iz prvega odstavka tega člena, z namenom, da bi ga sam ali kdo drug razširjal, ali kdor z enakim namenom hrani večjo količino takega materiala, ali kdor tak material razširja,
se kaznuje z zaporom do treh let.
385. člen
Kdor poziva ali ščuva k napadalni vojni,
se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.“
13 Prvi odstavek 358. člena veljavnega KZ določa:
“(1) Kdor služi tuji državi ali tuji organizaciji ali njenemu agentu tako, da zbira zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podtake ali dokumente, ali jim jih sporoči ali izroči, ali jim omogoči, da pridejo do njih
se kaznuje z zaporom od enega leta do osmih let. “
14 Bavcon: Materialno kazensko pravo v času dachauskih procesov, Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Komunist, 1990, str. 120: “Posebej pa velja opozoriti na 9. člen ZKLD, ki je bil predhodnik poznejšega kaznivega dejanja sovražne propagande, in ki se je glasil: “Propaganda ali agitacija, ki vsebujeta poziv na nasilno zrušenje obstoječe državne ureditve, se kaznujeta (...)“. Ta kratka in za tisti čas kar dovolj jasna definicija bi morala preprečiti njene zlorabe, če bi seveda spoštovali temeljna pravna načela in pravila kazenskopravne stroke. A pozneje bomo videli, da so to inkriminacijo razlagali in jo uporabljali v praksi tako, kot je bilo pozneje (...) tudi zakonodajno oblikovano kaznivo dejanje iz druge alternative prvega odstavka tedanjega 118. člena KZ oziroma sedanjega 133. člena KZ SFRJ, se pravi kot “klevetniško propagando“.
15 Na primer študija Milka Mikole: Sodni procesi na celjskem 1944 do 1951, Publikacija Zgodovinskega arhiva v Celju, Celje 1995, str. 104-106:
“V večini povojnih procesov pred okrožnim in okrajnim sodiščem v Celju, ki jih lahko označimo kot politične in montirane, so bili obsojenci obsojeni na osnovi zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ali pa na osnovi zakona o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže. Zoper dejanske in domnevne politične nasprotnike nove državne in družbene ureditve je bil naperjen predvsem zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki se je zgledoval po kazenskem zakoniku RSFSR iz leta 1926. (...) Da je šlo pri sodnih procesih, v katerih so obtoženim sodili na osnovi teh dveh zakonov, za politične sodne procese, dokazuje že dejstvo, da so obsojence v njih obravnavali kot politične nasprotnike tedanje oblasti in jih označevali npr. za razredne sovražnike, kulake, kapitalistične elemente in podobno.“
Mikola citira iz poročila predsednika okrožnega sodišča v prvem polletju 1948, ki je bilo namenjeno Mestnemu ljudskemu odboru Celje: “Brez dvoma je sodišče borbeni organ, ki se mora boriti zoper razredne sovražnike. Posebej mora paziti na ostanke kapitalizma, ki se pojavljajo v kakršnikoli obliki, paziti mora na zakrite sovražnike, ki na rafiniran način delujejo proti interesom ljudstva in na prikrit način, bilo neposredno bilo posredno po raznih kanalih služijo in podpirajo mednarodno reakcijo. Sodišče mora biti ostro orodje v rokah ljudstva, s katerim se isto bori proti nasprotnikom in s katerim bije boj za zmago socializma. (...) Zlomiti in popolnoma zadušiti odpor strmoglavljenih in razlaščenih zemljiških gospodov in kapitalistov je nujna potreba (...) Za dosego tega se delovno ljudstvo v svoji borbi poslužuje svojega borbenega organa sodišča, zlasti pa kazenskega sodnika.“
Ilustracijo navedenih trditev predstavlja Mikola na str. 107 in 108, ko pravi: “(...) kaznovalna politika je temeljila na segregaciji državljanov v privilegirane in neprivilegirane. Medtem ko sta (Okrajno in Okrožno sodišče v Celju, op.p.) industrialcem, trgovcem, obrtnikom, kmetom, duhovnikom in celo delavcem že za najmanjša kazniva dejanja izrekali najostrejše kazni (več let odvzema prostosti, zaplembe premoženja in celo smrtne kazni), pa sta pripadnikom vladajočih struktur (partijcem) tudi za najhujša kazniva dejanja (umore) izrekali izredno mile kazni.“ Mikola navaja primer odposlanca Ljudske skupščine LRS in ravnatelja preboldske tekstilne tovarne, ki ga je Okrožno sodišče v Celju avgusta 1949 zaradi umora obsodilo na eno leto odvzema prostosti ali “pa morilci za svoje dejanje sploh niso prišli pred sodišče, čeprav je bil primer raziskan in so v preiskovalnem postopku svoje dejanje v celoti priznali“.
16 Dušan Nećak: Dachauski procesi v kraju in času nastanka, Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Komunist, Ljubljana 1990, str. 68, 87:
“Obračunavanja z vojnimi zločinci, domnevnimi in resničnimi zelenaši ter razrednimi sovražniki (trgovci, industrialci, veliki kmeti itd.), ideološkimi nasprotniki iz vrst meščanskih strank, pripadniki različnih oboroženih skupin, sodelavci okupatorja, volksdeutscherji in kulturbundovci... so bili sestavni del utrjevanja oblasti, izgradnje socializma in kaznovanja vojnih hudodelstev. (...)
Ta proces (proti Diehlu in soobsojenim, op. p.), kot tudi še osem drugih, ki jih imenujemo “dachauski procesi“, je izstopal iz konteksta prej omenjenih procesov tega časa in je pomenil “jugo“ varianto stalinističnih procesov. “Klasične“ stalinistične procese karakterizira nekaj značilnosti, od katerih tu navajam samo tri najpomembnejše:
a) boj za oblast
b) sojenje pripadnikom iste stranke oziroma ideološkim istomišljenikom
c) skonstruirane oziroma izmišljene obtožbe. (...)
Naše dachauske procese označujeta dve od zgoraj navedenih značilnosti – druga in tretja -, saj ne moremo trditi, da so bili dachauski procesi sestavni del boja za oblast in obračuna z ljudmi, ki bi bili lahko nevarni takratnemu oblastnemu in partijskemu vodstvu. (...) Pa vendar je prišlo na osnovi skonstruiranih obtožb do hudih, deloma nepopravljivih obsodb lastnih ljudi, soborcev v vojni in sodelavcev pri izgradnji socializma. Zato dachauski procesi so in niso “stalinistični procesi“, odvisno kateri od treh prej navedenih značilnosti dajemo večji poudarek in pomen. Zagotovo pa so bili politični procesi. Meni druga in tretja značilnost odtehtata prvo, saj eliminacijo (ne fizično !!) političnih nasprotnikov lahko razumemo v kontekstu časa, v katerem se je nova oblast utrjevala in se je, objektivno ali subjektivno, počutila ogroženo. Po politični logiki te oblasti in zmagovalcev nasploh so bili obsojenci v drugih procesih tega razdobja, čeprav je bilo tudi tu dosti izjem, obsojeni za dejanja ali drugačno politično prepričanost, ki so jih zares storili ali so jih zares imeli. Obsojenci na dachauskih procesih pa ne dejanj in ne političnega prepričanja, ki ne bi bilo v skladu z intencijami nove oblasti in protinacističnih zmagovalcev, niso imeli.“