Na podlagi 7. člena zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94) izdaja generalni državni tožilec Republike Slovenije
P R A V I L N I K
o notranji organizaciji in poslovanju državnih tožilstev v Republiki Sloveniji
I. NOTRANJA ORGANIZACIJA DRŽAVNIH TOŽILSTEV
Splošne določbe
1. člen
Ta pravilnik ureja notranjo organizacijo in poslovanje državnih tožilstev, kolikor to ni določeno z drugimi predpisi.
Z notranjo organizacijo državnih tožilstev se zagotavljajo pogoji za zakonito, strokovno pravilno in pravočasno opravljanje tožilskih in drugih zadev.
2. člen
O notranji organizaciji državnega tožilstva odloča vodja državnega tožilstva z odredbo v skladu z zakonom in tem pravilnikom.
Notranja organizacija državnega tožilstva se določi glede na obseg dela državnega tožilstva in število oseb, ki opravljajo državnotožilske zadeve.
3. člen
Vodja državnega tožilstva nadzoruje zakonitost, strokovno pravilnost in pravočasnost poslovanja državnega tožilstva.
Vodja višjega državnega tožilstva nadzoruje tudi zakonitost, strokovno pravilnost in pravočasnost poslovanja okrožnih državnih tožilstev.
Generalni državni tožilec nadzoruje tudi zakonitost, strokovno pravilnost in pravočasnost poslovanja okrožnih in višjih državnih tožilstev.
4. člen
Vodja okrožnega državnega tožilstva razporeja okrožne državne tožilce, pomočnike državnega tožilca (v nadaljnjem besedilu: pomočnike) in strokovne sodelavce na delo v zunanje oddelke in izmed državnih tožilcev določi vodjo zunanjega oddelka.
5. člen
Oddelke kot notranje organizacijske enote lahko oblikuje vodja državnega tožilstva, če so za opravljanje tožilskih zadev na istem pravnem področju potrebni najmanj trije državni tožilci.
6. člen
Vodja državnega tožilstva določi vodjo oddelka iz prejšnjega člena ter razporeja državne tožilce in pomočnike na delo v posamezne oddelke.
Vodja oddelka skrbi za tekoče in strokovno delo na oddelku in opravlja druge zadeve, za katere ga v skladu s temi navodili pisno pooblasti vodja državnega tožilstva.
7. člen
Pri razporedu državnih tožilcev in pomočnikov v oddelke je treba glede na potrebe državnega tožilstva upoštevati njihovo strokovno usposobljenost za posamezno pravno področje in z razporeditvijo zagotoviti zakonito, strokovno pravilno in pravočasno delo oddelka in državnega tožilstva.
Razpored na oddelke velja praviloma najmanj za dobo enega leta.
Če pripad zadev določenega pravnega področja ni tolikšen, da bi bil razporejeni državni tožilec ali pomočnik z njimi polno zaposlen ali če so podani drugi razlogi, se ga razporedi še za reševanje drugih zadev.
8. člen
Vodja državnega tožilstva ali vodja oddelka lahko odloči, da se posamezne zadeve obravnavajo na kolegijih.
Kolegijsko delo se organizira v obliki stalnih ali občasnih delovnih skupin, kolegijev in v drugih organizacijskih oblikah.
9. člen
Državna tožilstva lahko sprejemajo na kolegijih pravna stališča o posameznih pravnih problemih, ki se pojavljajo pri delu državnega tožilstva.
O sprejetih pravnih stališčih vodja državnega tožilstva obvesti vodjo višjega in generalnega državnega tožilca.
Vsako državno tožilstvo lahko da pobudo po funkciji višjemu državnemu tožilstvu za sprejem pravnega stališča. Če da pobudo okrožno državno tožilstvo, jo pošlje višjemu državnemu tožilstvu, ki jo obravnava na kolegiju in zavzame do nje svoje stališče ter z njim seznani generalnega državnega tožilca.
Državno tožilstvo Republike Slovenije obvešča nižja državna tožilstva o pravnih stališčih in dogovorih, ki jih je sprejelo.
10. člen
Za obravnavo vprašanj pomembnih za vsa državna tožilstva lahko generalni državni tožilec skliče posvetovanja z vodji višjih in okrožnih državnih tožilstev.
Vodje višjih državnih tožilstev lahko zaradi zavzemanja skupnih pravnih stališč skličejo posvetovanja z vodji okrožnih tožilstev z območja, za katerega so pristojni.
11. člen
Vodja okrožnega in višjega državnega tožilstva ima pravico predlagati, da se na kolegijih in posvetovanjih Državnega tožilstva Republike Slovenije o posameznih vprašanjih zavzamejo pravna stališča. Vodja okrožnega Državnega tožilstva pobudo o tem sporoči generalnemu državnemu tožilcu preko vodje višjega državnega tožilstva.
Če okrožni državni tožilec želi pravno stališče o določenem vprašanju, sporoči to preko vodje okrožnega državnega tožilstva vodji višjega državnega tožilstva, ki poda o vprašanju svoje pravno stališče. Če ta meni, da gre za vprašanje, ki je širšega pomena, ga posreduje skupaj s svojim mnenjem generalnemu državnemu tožilcu.
12. člen
V zadevah svojega delovnega področja poslujejo okrožna državna tožilstva z Državnim tožilstvom Republike Slovenije praviloma preko višjega državnega tožilstva, v nujnih primerih pa tudi neposredno. V takih primerih poslovanja obvestijo višje državno tožilstvo.
13. člen
O kazenskih ovadbah, ki so širšega javnega pomena ali je o njihovi vsebini že obveščena javnost, in o kazenskih zadevah, v katerih niso jasna temeljna pravna vprašanja kazenskega pregona (čl. 61/I ZDT), mora okrožni državni tožilec nemudoma obvestiti vodjo okrožnega državnega tožilstva, ta pa v obliki operativnega poročila po vodji višjega državnega tožilca, generalnega tožilca RS. Na enak način poteka tudi obveščanje o nadaljnjih ukrepih državnega tožilca v kasnejših fazah kazenskega postopka.
Generalni državni tožilec in vodje višjih državnih tožilstev lahko zahtevajo, naj jim nižji državni tožilci po vodji tožilstva pošiljajo podatke in informacije o posameznih zadevah ali o določenih vrstah zadev.
14. člen
Letna poročila o svojem delu (čl. 62 ZDT) pošiljajo vsa nižja državna tožilstva Državnemu tožilstvu RS s tem, da višja državna tožilstva pošljejo skupna poročila o svojem delu in delu okrožnih državnih tožilstev na svojem območju. Poročilo o delu Državnega tožilstva RS je sestavni del skupnega letnega poročila o delu državnih tožilstev.
15. člen
Letna poročila morajo vsebovati podatke ki jih določi generalni državni tožilec.
16. člen
Če okrožni ali višji državni tožilec pri svojem delu ugotovi, da je bil v postopku pred sodiščem kršen zakon oziroma je bila izdana nezakonita odločba, ki je postala pravnomočna, pa nima pravice uporabiti ustreznega pravnega sredstva, mora o tem takoj poročati Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Poročilu iz prvega odstavka državni tožilec doda svoje mnenje in obrazložen predlog in priloži spise.
17. člen
Če okrožni ali višji državni tožilec pri svojem delu ugotovi, da je vprašljiva ustavnost zakona ali ustavnost in zakonitost drugega predpisa, obvesti o tem generalnega državnega tožilca.
18. člen
Za obveščanje državnih tožilstev izdaja Državno tožilstvo Republike Slovenije notranje glasilo Tožilska obvestila.
V Tožilskih obvestilih, ki izhajajo po potrebi, se objavljajo:
– poročila o pomembnejših kazenskih zadevah (čl. 61/I ZDT);
– navodila in pravna stališča Državnega tožilstva Republike Slovenije, višjih in okrožnih državnih tožilstev, sprejeta na kolegijih državnih tožilstev;
– prispevki, pomembni za prakso državnih tožilstev;
– sporočila in obvestila.
Tožilska obvestila prejemajo vsa državna tožilstva.
Nadzorstveni pregledi
19. člen
Z nadzorstvenimi pregledi o poslovanju državnih tožilstev (čl. 67 ZDT) višje državno tožilstvo skrbi, da je poslovanje nižjih državnih tožilstev zakonito, strokovno pravilno in pravočasno. Generalni državni tožilec oziroma vodja višjega državnega tožilstva izda odredbo, v kateri navede vrsto in čas pregleda nižjega državnega tožilstva. Odredbo najmanj 3 dni pred pregledom dostavi nadzornikom in v vednost vodji državnega tožilstva, katerega poslovanje bo pregledano.
Po opravljenem pregledu sestavijo nadzorniki zapisnik, v katerega zapišejo ugotovitve pregleda. Po sestavi zapisnika nadzorniki obravnavajo ugotovitve pregleda z vodjo državnega tožilstva. Na pogovoru opozorijo na pomanjkjivosti in napake, ki so bile ugotovljene pri pregledu ter še pred sestavo končnega poročila o nadzorstvenem pregledu, omogočijo prizadetim da podajo svoja pojasnila oziroma ugovore. Rok za ugovore je 8 dni. Ugovore morajo nadzorniki obravnavati v nadaljnih 8 dneh in v 15 dneh po izteku tega roka sestaviti končno poročilo o ugotovitvah pregleda.
Na podlagi končnega poročila o nadzorstvenem pregledu lahko nadzorniki zahtevajo od vodje državnega tožilstva odpravo ugotovljenih napak oziroma mu predlagajo druge ukrepe, ki so možni po zakonu. Za odpravo napak določijo vodji pregledanega državnega tožilstva ustrezen rok. O izvršitvi odrejenih ukrepov obvesti vodja pregledanega državnega tožilstva generalnega državnega tožilca.
Organizacija pisarniškega poslovanja
20. člen
Pisarniško delo je organizirano v uradu državnega tožilstva in v uradih zunanjih oddelkov. Urad vodi vodja urada.
21. člen
V uradu državnega tožilstva so glede na obseg dela lahko organizirane za posamezne vrste pisarniškega ali tehničnega dela posebne organizacijske enote, kot so vložišče, pisarna vodje državnega tožilstva, vpisniško-evidenčna služba, strojepisnica, računovodstvo in druge.
Organizacijo pisarne določi vodja državnega tožilstva.
22. člen
Zaradi smotrnejšega načina poslovanja lahko posamezna državna tožilstva v sporazumu z drugim državnim tožilstvom ali z drugim državnim organom organizirajo opravljanje finančno-računovodskih in drugih strokovnih ter administrativno-tehničnih del v obliki skupne službe, lahko pa poverijo opravljanje takih zadev ustrezni organizacijski enoti drugega državnega tožilstva ali drugega državnega organa.
Odpiranja in zapiranja poštnih pošiljk, vodenje vpisnika, sprejemanje strank in hrambo arhivskega gradiva, se ne more prepustiti drugemu organu ali skupni službi izven državnega tožilstva.
23. člen
V aktu, s katerim se ustanovijo skupne službe, morajo biti navedeni organi, ki ustanavljajo skupne službe, opravila skupnih služb, sedež in način financiranja.
Pečati, štampiljke in žigi
24. člen
Državna tožilstva pri svojem poslovanju uporabljajo pečate, male pečate, štampiljke in žige.
Vsa pisanja državnih tožilstev, ki so poslana drugim organom, pravnim in fizičnim osebam morajo biti opremljena s pečatom državnega tožilstva.
Za primere, ko bi bil pečat neprimeren je lahko uporabljen mali pečat.
Za pečatenje z voskom imajo lahko državna tožilstva žige, z enakim besedilom in enako vsebino, kot ga imajo pečati in mali pečati.
25. člen
Za odtiskavanje imen državnih tožilstev, kratkih zaznamkov, označb in odredb lahko uporabljajo državna tožilstva tudi štampiljke.
26. člen
V pečatih, malih pečatih, štampiljkah in žigih, ki jih uporabljajo zunanji oddelki državnih tožilstev mora biti tudi označba zunanjega oddelka.
27. člen
Evidenco pečatov vodi v posebni knjigi vodja urada državnega tožilstva.
Za hrambo pečatov, malih pečatov, štampiljk in žigov odgovarja delavec državnega tožilstva, ki jih pri delu uporablja.
Prostori, oprema, zavarovanje in uradne izkaznice
28. člen
Ob vhodu v zgradbo, v kateri ima državno tožilstvo svoje prostore mora biti na pročelju zgradbe pritrjena tabla velikosti 60 x 40 cm, na vrhu katere je državni grb Republike Slovenije, nato napis “Republika Slovenija” in pod njim ime državnega tožilstva.
29. člen
Na vhodnih vratih v posamezne prostore v zgradbi, v katerih delajo državni tožilci, mora biti pritrjena pravokotna ploščica z imenom in priimkom državnega tožilca oziroma pomočnika ter označbo “državni tožilec – državna tožilka” oziroma “pomočnik-pomočnica državnega tožilca.” Na vhodnih vratih prostora, v katerem dela vodja državnega tožilstva mora biti na ploščici tudi označba “vodja državnega tožilstva”.
Na drugih vhodnih vratih morajo biti še pritrjeni napisi, iz katerih je razvidno, katera dela se pretežno opravljajo v prostoru: npr. vložišče, tajništvo, kazenska pisarna itd.
Na vseh vhodnih vratih je številka prostora.
30. člen
Na dvojezičnih območjih so vsi navedeni napisi tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku.
31. člen
V prostoru, v katerem dela vodja državnega tožilstva, mora biti grb Republike Slovenije.
V drugih prostorih, v katerih delajo državni tožilci ali pomočniki, mora biti mala zastavica Republike Slovenije.
32. člen
Če v zgradbi, v kateri ima državno tožilstvo svoje prostore, ni organizirane varnostne službe, mora imeti državno tožilstvo za zagotovitev varnosti državnih tožilcev in drugega osebja in strank ter nemotenega poslovanja državnega tožilstva organizirano lastno varnostno službo oziroma mora biti varovanje zagotovljeno z ustreznimi tehničnimi sredstvi.
33. člen
Državni tožilci in pomočniki državnih tožilcev imajo uradno izkaznico, s katero se lahko izkažejo pri opravljanju svoje službe. Izkaznico izda minister za pravosodje.
34. člen
Uradna tožilska izkaznica je plastificirana izkaznica velikosti 9 x 6 cm.
Na eni strani izkaznice je grb Republike Slovenije in napis Republika Slovenija Ministrstvo za pravosodje. Na drugi strani izkaznice so: fotografija državnega tožilca oziroma pomočnika in pod njo registrska številka, datum izdaje izkaznice in besedilo: “Ministrstvo za pravosodje potrjuje, da je imetnik izkaznice (ime in priimek imetnika) okrožni/višji/vrhovni državni tožilec oziroma pomočnik okrožnega/višjega državnega tožilstva v....” ter podpis ministra.
Dežurna služba
35. člen
Pri okrožnih državnih tožilstvih se usmerjanje predkazenskega postopka, zagotovitev udeležbe in druga nujna dejanja organizira dežurna služba, tako da je zagotovljeno neprekinjeno tožilsko delo ob delavnikih in praznikih ter dela prostih dnevih 24 ur na dan.
Glede na obseg dela, prostorske in tehnične pogoje tožilci dežurstvo izvajajo na sedežu državnega tožilstva ali na domu.
Dežurstvo na sedežu državnega tožilstva je od ponedeljka do petka od 8. do 20. ure, na domu pa od 20. do 8. ure naslednjega dne ter ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih razen, če vodja državnega tožilstva ne odredi drugače.
36. člen
Seznam dežurnih državnih tožilcev in razpored dežurstva izda vodja državnega tožilstva za vsako četrtletje, najmanj 7 dni pred začetkom tega obdobja. V izjemnih primerih lahko izda razpored tudi brez tega roka.
V razporedu je potrebno pri vsakem od sodelujočih navesti naslov prebivališča, telefonski številki na delovnem mestu in na domu ter številko prenosnega telefona in pozivnika, ki ju ima dežurni stalno pri sebi.
Razpored se vroči vsakemu od sodelujočih v dežurstvu, vodji preiskovalnega oddelka pristojnega sodišča, upravi za notranje zadeve in vojaškemu varnostnemu organu.
Ne glede na razpored lahko vodja državnega tožilstva določi tudi dodatno dežurstvo in dežurstvo administrativnih delavcev.
37. člen
Državnim tožilcem, ki opravljajo dežurno službo, pripadajo za pripravljenost in delo med opravljanjem dežurne službe posebne pravice po veljavnih predpisih.
38. člen
Dežurnemu državnemu tožilcu mora biti stalno na razpolago vozilo in voznik. S službenim vozilom mu mora biti zagotovljen tudi prevoz na sodišče izven kraja, v katerem je sedež državnega tožilstva.
Službeni avtomobili za potrebe dežurstva so tipizirani in po prometnih predpisih opremljeni s svetlobno in zvočno signalizacijo (modra luč in sirena).
Oprema za potrebe dežurne službe je prenosni telefon, pozivnik, prenosni računalnik s tiskalnikom, žepni diktafon in akumulatorska svetilka.
39. člen
V okviru dežurne službe se evidentirajo stiki s sodiščem, z organi odkrivanja in z občani.
Vsako okrožno državno tožilstvo mora imeti priročnik o dežurstvu, ki mora biti letno ažuriran.
Pomočniki državnega tožilca
40. člen
Okrožna in višja državna tožilstva imajo potrebno število pomočnikov državnega tožilca.
Pomočnike dodeljuje enemu ali večim državnim tožilcem vodja državnega tožilstva.
Pomočnik državnega tožilca opravlja dejanja v zadevah, ki pripadejo državnemu tožilcu, kateremu je dodeljen kot pomočnik. Državni tožilec lahko pooblasti pomočnika za opravo določenih nalog ali za opravo procesnih dejanj v kazenskem postopku.
Tožilska uprava
41. člen
Tožilska uprava obsega odločanje in druga opravila, s katerimi so na podlagi zakona, tega navodila in drugih predpisov, zagotavljeni pogoji za redno in učinkovito izvajanje tožilske funkcije.
Zadeve tožilske uprave obsegajo zlasti: notranjo organizacijo državnih tožilstev, organizacijo poslovanja državnega tožilstva, s katero se zagotavlja navzočnost na narokih in drugih dejanjih, pri katerih je udeležba obvezna, nujna ali koristna, skrb, da je delo na državnem tožilstvu opravljeno zakonito, strokovno pravilno in pravočasno, statistično-evidenčno službo, poročanje o problematiki dela državnega tožilstva, kadrovsko-personalne zadeve, finančno in materialno poslovanje, upravljanje z zgradbo oziroma prostori, ki so dodeljeni v uporabo državnemu tožilstvu, skrb in ukrepe za varnost ljudi in premoženja na državnem tožilstvu, ekonomat in druge zadeve, ki so določene v zakonu in temu navodilu.
42. člen
Zadeve državnotožilske uprave opravlja vodja državnega tožilstva, če ni v zakonu ali temu navodilu določeno drugače.
Tajnik državnega tožilstva, strokovni sodelavci ter administrativni in drugi delavci
43. člen
Za izvrševanje zadev tožilske uprave ima Državno tožilstvo RS tajnika, ki izvaja te zadeve pod nadzorstvom generalnega državnega tožilca RS.
Tajniške posle lahko opravlja tudi državni tožilec, ki je dodeljen na delo v Državnem tožilstvu RS.
Za izvrševanje zadev tožilske uprave imajo lahko tajnika državnega tožilstva tudi druga državna tožilstva.
44. člen
Za opravljanje pravnega dela je pri vsakem državnem tožilstvu potrebno število strokovnih sodelavcev, ki pod vodstvom in po naročilu vodje državnega tožilstva sprejemajo na zapisnik vloge strank in izjave oškodovancev, izdelujejo osnutke tožilskih odločb in opravljajo drugo strokovno delo, ki je potrebno za izvajanje tožilske službe.
45. člen
Strokovni sodelavec iz prejšnjega člena je lahko, kdor izpolnjuje splošne pogoje za sklenitev delovnega razmerja v državnem organu, ima pridobljen strokovni naziv diplomirani pravnik in opravljen pravniški državni izpit.
46. člen
Vodja urada državnega tožilstva opravlja administrativno-tehnična dela za vodjo državnega tožilstva, tajnika državnega tožilstva ali vodjo oddelka ter zbira in obdeluje podatke o delu državnega tožilstva, vodi statistiko in razne evidence državnega tožilstva in opravlja drugo delo po odredbi vodje državnega tožilstva ali tajnika državnega tožilstva.
Delavci v računovodstvu, ki ga vodi vodja računovodstva, izvajajo naloge v skladu z zakonom in računovodskimi standardi za finančno in računovodsko poslovanje državnih organov ter opravljajo drugo delo po odredbi vodje državnega tožilstva ali tajnika državnega tožilstva.
Vpisničar vodi vpisnike, knjige in imenike skladno z navodili, ki jih izda generalni državni tožilec RS, vodi potrebne evidence, zbira statistične podatke, pripravlja statistična poročila in opravlja drugo delo po odredbi vodje državnega tožilstva ali tajnika državnega tožilstva.
Strojepiska – zapisnikarica opravlja strojepisna in druga administrativna dela po odredbi vodje državnega tožilstva ali tajnika državnega tožilstva ter skrbi za urejenost spisov.
47. člen
Tajnik državnega tožilstva, strokovni sodelavci ter administrativni in drugi delavci opravljajo po odredbi vodje državnega tožilstva delo določeno z zakoni, temi navodili in drugimi predpisi.
Tajnika državnega tožilstva, strokovne sodelavce ter administrativne in druge delavce, razporeja na posamezna delovna mesta in jim določi naloge in opravila vodja državnega tožilstva
48. člen
Če ni v posebnih predpisih drugače določeno, za delovna razmerja tajnika državnega tožilstva, strokovnih sodelavcev ter administrativnih in drugih delavcev veljajo predpisi in kolektivne pogodbe, ki veljajo za delavce v državnih organih.
49. člen
Delavci pri državnem tožilstvu so disciplinsko odgovorni za kršitve delovnih dolžnosti.
O disciplinski odgovornosti tajnika državnega tožilstva, strokovnih sodelavcev ter administrativnih in drugih delavcev odloča na prvi stopnji vodja državnega tožilstva, na drugi stopnji pa disciplinska komisija, ki jo imenuje Vlada RS.
Informatizacija
50. člen
Za pripravo vsebinsko in strokovno utemeljenih predlogov za razvoj, enotnost in delovanje informacijske podpore poslovanja državnih tožilstev in za koordinacijo z za to pristojnim ministrstvom za pravosodje, ustanovi generalni državni tožilec pri Državnem tožilstvu Republike Slovenije posebno delovno skupino s potrebnim številom računalničarjev državnih tožilcev in drugih delavcev.
II. PRAVILA O POSLOVANJU DRŽAVNIH TOŽILSTEV
Finančno računovodsko poslovanje
51. člen
Za finančno računovodsko poslovanje s sredstvi za delo državnega tožilstva iz proračuna veljajo splošni predpisi.
Proračunska sredstva za delo državnega tožilstva se razporejajo s finančnim načrtom državnega tožilstva.
Odredbodajalec za izvrševanje finančnega načrta je vodja državnega tožilstva.
Delovni čas
52. člen
Delovni čas vseh državnih tožilstev v Republiki Sloveniji je od ponedeljka do petka od 8. do 16. ure.
Uradne ure za stranke so na vseh državnih tožilstvih v ponedeljek in petek od 9. do 12. ure, v sredo pa od 9. do 12. ure ter od 13. do 15. ure.
V okviru delovnega časa določi vodja državnega tožilstva čas polurnega odmora v skladu s predpisi o delovnih razmerjih in upoštevaje vezanost delavcev na uradne ure, glavne obravnave in naroke.
Državni tožilci in delavci morajo pretežni del letnega dopusta izkoristiti v času sodnih počitnic od 15. julija do 15. avgusta.
Letni razpored dela
53. člen
Vodja državnega tožilstva v letnem razporedu dela določi razporeditev državnih tožilcev in pomočnikov v oddelke, njihovo pravno področje dela, vodje oddelkov, razpored dežurstev in čas izrabe letnih dopustov. Letni dopusti morajo biti določeni tako, da je zagotovljeno nemoteno opravljanje državnotožilskega dela.
54. člen
Letni razpored dela za naslednje koledarsko leto mora biti izdan najkasneje do 15. decembra tekočega leta.
Če se pri državnem tožilstvu zmanjša ali poveča število državnih tožilcev, ob njihovi daljši odsotnosti ali če tako narekujejo občutne spremembe v pripadu zadev, lahko vodja državnega tožilstva letni razpored dela spremeni.
Dopusti
55. člen
Ob upoštevanju kriterijev, primerov in pogojev, ki jih določi personalna komisija, določi vodja državnega tožilstva dolžino letnega dopusta za posameznega državnega tožilca in pomočnika ali odobri izredni dopust.
Dodeljevanje zadev
56. člen
Zadeve iz pristojnosti državnega tožilstva razporeja med državne tožilce vodja državnega tožilstva, vodja oddelka ali drugi državni tožilec, ki ga vodja državnega tožilstva za to pooblasti.
Zadeve se načeloma dodeljujejo državnim tožilcem po vrstnem redu pripada zadeve na državno tožilstvo, upoštevaje organizacijo dela in specializacijo ter enakomerno obremenjenost na posameznem državnem tožilstvu.
Vodja državnega tožilstva s splošnim navodilom iz 64. člena ZDT natančneje določi način dodeljevanja in predodeljevanja zadev na državnem tožilstvu in udeležbo državnih tožilcev na narokih.
Vodja državnega tožilstva ali oddelka odreja in dodeljuje državnim tožilcem druge naloge in opravila iz pristojnosti državnega tožilstva, kot so udeležba na narokih v zvezi z zaprosili za pravno pomoč, udeležba na posvetih in sestankih, sestava poročil, analiz, pobud in predlogov, če teh nalog ali opravil ne opravi sam ali tajnik državnega tožilstva ter skrbi za zakonito in učinkovito delo državnega tožilstva v okviru enotne organizacije državnega tožilstva.
Vodja državnega tožilstva vodi posebno evidenco o pripadu zadev na posameznega državnega tožilca, udeležbi na narokih in pri opravljanju dežurstva in o drugih nalogah ter skrbi za enakomerno obremenitev državnih tožilcev v zvezi z udeležbo.
Zadeve, ki jih generalni državni tožilec dodeli v reševanje skupini državnih tožilcev za posebne zadeve, razporeja med državne tožilce skupine vodja skupine. Ta skrbi za enakomerno obremenitev državnih tožilcev in jim odreja tudi druge naloge in opravila iz pristojnosti državnih tožilcev.
Razmerje do občanov
57. člen
Državni tožilci so med uradnimi urami dolžni sprejemati na zapisnik ovadbe, pritožbe in predloge občanov.
Obvestila o stanju zadeve, kot izhajajo iz vpisnika, daje strankam in drugim upravičenim osebam, vpisničar ustreznega vpisnika neposredno v času uradnih ur.
58. člen
Na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost in na katerih je z ustavo in zakonom določena enakopravnost italijanskega oziroma madžarskega jezika, morajo državna tožilstva v stikih z občani teh narodnosti zagotoviti enakopravnost italijanskega oziroma madžarskega jezika v skladu z zakonom, če stranka, ki živi na tem območju, uporablja italijanski oziroma madžarski jezik.
Stroški, ki nastanejo zaradi komuniciranja v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, gredo v breme sredstev za delo državnega tožilstva in ne morejo bremeniti strank.
59. člen
Državni tožilci, pomočniki in strokovni sodelavci pri stikih z občani in pri obvestilih ne smejo izražati svojega osebnega mnenja o pravilnosti odločitev ali dejanj, o katerih dajejo obvestilo in tudi ne dajati izjav o verjetnem izidu posamezne zadeve oziroma o predvidenih ali nameravanih ukrepih.
60. člen
Tajnost podatkov in stopnjo zaupnosti odredi vodja državnega tožilstva.
61. člen
Kdor v zvezi z delom pri državnem tožilstvu izve za podatke, ki so uradna tajnost, jih je dolžan varovati.
Mednarodna pravna pomoč in mednarodno sodelovanje
62. člen
Zadeve mednarodne pravne pomoči opravljajo okrožna državna tožilstva na podlagi določb ZKP, posebnih predpisov, mednarodnih pogodb in navodil ministra za pravosodje.
Državna tožilstva poslujejo s pristojnimi tujimi organi preko ministrstva za pravosodje in skladno z določbami mednarodnih sporazumov o pravni pomoči v sodnih postopkih.
63. člen
Državna tožilstva imajo lahko operativne stike s pristojnimi organi tujih držav, če gre za zadeve skupnega interesa. O takšnih stikih je treba obveščati generalnega državnega tožilca Republike Slovenije.
Hramba arhivskega gradiva
64. člen
Končane zadeve se hranijo pri državnem tožilstvu določen čas, in sicer:
– zadeve kaznivih dejanj, za katera so predvidene kazni;
– zapora nad 5 let – 10 let;
– zadeve kaznivih dejanj, za katera so predvidene kazni;
– zapora do 5 let – 5 let;
– druge zadeve – 3 leta.
Rok hrambe začne teči s pretekom leta, v katerem je bila zadeva odložena v arhiv.
Kazenske zadeve, v katerih je bila preiskava prekinjena, so v hrambi dokler pregon ni zastaran.
Kazenske ovadbe zoper neznane storilce so v hrambi do absolutnega zastaranja pregona.
Trajno so v hrambi osebni spisi delavcev državnega tožilstva.
Po preteku v prvem odstavku določenih rokov izloči državno tožilstvo spise iz svojega arhiva in z njimi ravna po zakonu o arhivskem gradivu in arhivih.
Strokovna literatura
65. člen
Državno tožilstvo skrbi za redno nabavo izdaj zakonov in drugih predpisov, uradnih listov, zbirk sodnih odločb, strokovnih revij ter drugih strokovnih publikacij, ki jih državni tožilci potrebujejo za uspešno in strokovno opravljanje dela.
Zakone in druge predpise, ki so pogosto v uporabi, nabavi državno tožilstvo v zadostnem številu izvodov.
Vodja državnega tožilstva skrbi za to, da so vsi delavci, katerim je to potrebno, na primeren način seznanijo s spremembami in dopolnitvami veljavnih predpisov.
Za hranjenje strokovnih publikacij se lahko organizira pri državnih tožilstvih strokovna knjižnica.
Poslovanje s spisi
66. člen
Vsak dogodek, ki ima pomen za postopek državnega tožilstva in o katerem je bilo državno tožilstvo obveščeno ali je zanj drugače zvedelo in vsako dejanje, ki ga stori državno tožilstvo v svojem delovnem področju, mora biti zapisano v obliki uradnega zaznamka ali zapisnika v ustreznem spisu. Ustno podane kazenske ovadbe se vzamejo na zapisnik. V obliki uradnega zaznamka morajo biti zapisana tudi sporočila, ki jih državno tožilstvo prejme ali da komu ustno neposredno ali po telefonu.
Z uradnim zaznamkom in zapisnikom ravna državno tožilstvo kot s prejetim pisanjem.
67. člen
Ko je delo v posamezni zadevi končano ali ko se pošlje zadeva sodišču ali drugemu organu, administrativno-tehnični delavec uredi spis tako, da razvrsti posamezne listine po časovnem zaporedju in izloči tisti del, ki ostane pri državnem tožilstvu, od dela, ki se pošilja. Na ovitku spisa zaznamuje, kaj komu pošilja. Ta opravila nadzoruje državni tožilec, kateremu je spis dodeljen.
68. člen
Državni tožilec kazensko ovadbo zavrže s sklepom. V sklepu mora biti navedena ovadena oseba, pravna kvalifikacija in zakonski naziv kaznivega dejanja ter zakonski razlogi zavrženja.
V spis je potrebno vključiti kratko obrazložitev vzrokov za zavrženje.
Če so bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja, pri katerih je bil osumljenec navzoč, je treba o zavrženju ovadbe obvestiti tudi njega.
69. člen
Če državni tožilec da izjavo o odstopu od kazenskega pregona, izjavo o umiku obtožnice ali obtožnega predloga, navede zakonske razloge za takšne odločitve v internem dnevniku.
Državni tožilec v internem dnevniku navede tudi razlog za umik pritožbe državnega tožilca zoper sodno odločbo.
Višja državna tožilstva hranijo v internem spisu kopijo pisnega mnenja. Če dajo mnenje ustno na seji pritožbenega senata se o tem napravi uradni zaznamek.
70. člen
Državni tožilec mora svojo odločitev glede pritožbe (napoved pritožbe, odpoved pravici do pritožbe) in razloge zanjo, po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe ter odločitev in razloge, zakaj po napovedi pritožbe te ni vložil, vpisati v interni dnevnik.
Vodja državnega tožilstva je glede na organizacijske posebnosti posameznega državnega tožilstva, dolžan delo organizirati tako, da zaradi poteka roka ne pride do izgube pravice do pritožbe.
71. člen
Če višje državno tožilstvo v postopku pred pritožbenim sodiščem v celoti ali deloma umakne pritožbo, obvesti o tem okrožno državno tožilstvo, ki je pritožbo vložilo in navede, zakaj je pritožbo umaknilo.
Če višje državno tožilstvo pri pregledu zadeve v pritožbenem postopku ali v postopku v zvezi z izrednim pravnim sredstvom ugotovi pomanjkljivosti pri delu, opozori na to okrožno državno tožilstvo.
Postopanje v primeru opuščanja kazenskega pregona
72. člen
Državno tožilstvo, ki namerava odložiti pregon zoper osumljenca mora le-tega povabiti na pogovor. V vabilu mora biti navedeno, da je vabljen zaradi dogovora o odložitvi in morebitni opustitvi pregona, da ima pravico do odvetnika, ki je pri dogovoru lahko navzoč in da bo zoper njega sprožen kazenski pregon, če se na vabilo ne bo odzval.
73. člen
O dogovarjanju med državnim tožilcem in osumljencem je treba pisati zapisnik, ki se vloži v spis. V zapisniku mora biti zabeležena morebitna osumljenčeva pripravljenost, da se bo ravnal po navodilih in izpolnil dogovorjene naloge, pri čemer mora biti natančno razvidno, za katere naloge gre, v kakšnem obsegu in roku jih mora izpolniti in druge modalitete. Prav tako mora biti zabeležena osumljenčeva obveznost predložiti dokazila o tem, da se je držal navodil ali izpolnil dogovorjene naloge.
K dogovarjanju o odložitvi pregona se povabi tudi oškodovanec.
74. člen
O odložitvi kazenskega pregona državni tožilec izda sklep, v katerem morajo biti natančno določene vse osumljenčeve naloge. Od tega trenutka tečejo roki, ki so za osumljenca prekluzivni, za državnega tožilca pa instrukcijski. Sklep je treba vročiti tudi oškodovancu.
75. člen
Če osumljenec predloži dokaze, da se je držal navodil državnega tožilca in v celoti izpolnil vse naloge, mora državni tožilec ovadbo zavreči.
76. člen
Vsak državni tožilec je dolžan pri proučevanju ovadb skrbno preveriti, če so podani pogoji za poravnavo po določbah ZKP.
V zadevah, v katerih je možna poravnava je potrebno v spisu navesti, zakaj tožilec ni odstopil zadevo v postopek poravnave.
Generalni državni tožilec izda posebna splošna navodila na podlagi člena 64. zakona o državnem tožilstvu o pogojih in okoliščinah po ZKP, na podlagi katerih državni tožilec odstopi zadevi v postopek poravnave.
Podpisovanje
77. člen
Vodja državnega tožilstva oziroma njegov namestnik podpisuje:
– navodila in druge splošne akte,
– poročila in obvestila,
– odločbe v upravnih zadevah državnega tožilstva,
– druge akte, če ni določeno drugače.
Tajnik Državnega tožilstva Republike Slovenije lahko po pooblastilu generalnega državnega tožilca podpisuje akte iz četrte alinee prvega odstavka tega člena.
Državni tožilec podpisuje vse odločbe v zvezi z zadevami, ki so mu dodeljene v delo.
Odločitev o zavrženju, o odstopu od kazenskega pregona, o umiku pritožbe oziroma odločitev, da se pritožba ne vloži, podpiše v internem dnevniku tudi vodja državnega tožilstva oziroma vodja zunanjega oddelka.
Vodja državnega tožilstva lahko pooblasti za podpisovanje, odločitev iz prejšnjega odstavka, vodjo oddelka.
Pisanja pisarniško-tehnične narave lahko podpisujejo tudi administrativni delavci.
Ravnanje z zaseženimi stvarmi
78. člen
S predmeti, ki jih državna tožilstva prejemajo v zvezi s kazenskim postopkom, se ravna:
– tisti, ki pri državnem tožilstvu tako stvar sprejme, se prepriča, ali so mu izročene vse stvari, ki so navedene v ovadbi ali drugem aktu, tistemu, ki stvari izroča, pa je treba dati potrdilo v predajni knjigi ali pa posebej;
– na en izvod ovadbe ali drugega akta, s katerim so bile izročene v prvi točki tega odstavka omenjene stvari, se vpiše, katere stvari so bile prejete;
– ob vložitvi zahteve za preiskavo ali neposredne obtožbe se zasežene stvari pošljejo pristojnemu sodišču;
– če je zasežena gotovina ali vrednostni predmeti, se gotovina ali vrednostni predmeti izročijo v hrambo pristojnemu sodišču;
– če so zasežene stvari pri ovaditelju, mora državno tožilstvo ob vložitvi zahteve za preiskavo ali obtožbe navesti, kje se nahajajo;
– če državno tožilstvo ovadbo zavrže, odloči tudi o nadaljnjem postopku z zaseženimi stvarmi in o uporabi določil 498. člena ZKP.
79. člen
Med zasežene stvari po prejšnjem členu spadajo:
– predmeti, katere je dovoljeno vzeti po prvem in drugem odstavku 69. člena KZ,
– predmeti, ki jih je treba obvezno odvzeti po zakonu (tretji odstavek 69. člena KZ),
– predmeti, ki so bili pridobljeni kot nagrada za storjeno kaznivo dejanje in predmeti, ki jih je storilec dobil s prodajo ukradenih ali na drug protipraven način pridobljenih stvari (denar, dragocenost in vsaka druga premoženjska korist po 96. členu KZ).
– predmeti, na katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno “corpora delicti” v ožjem pomenu (110. člen ZKP).
80. člen
Okrožna državna tožilstva vodijo posebno evidenco o tistih zaseženih predmetih, ki jih prejmejo hkrati z ovadbo ali poročilom organov za notranje zadeve po šestem odstavku 148. člena v zvezi s prvim odstavkom 164. člena ZKP ali z ovadbo drugih organov.
Če se zaseženi predmeti glede na težo, obseg ali nevarne lastnosti ne hranijo pri državnem tožilstvu, se v vpisniku Kdp oziroma Cd označi, kdo jih hrani.
81. člen
Okrožna državna tožilstva vodijo v vpisniku Kdp evidenco o zaseženem denarju v domači ali tuji valuti po specifikaciji, o dragocenostih, kot so zlato in izdelki iz zlata in drugih plemenitih kovin in o drugih vrednostnih predmetih, kot so razni vrednostni papirji, takse in poštne znamke, srečke in podobno, v vpisniku Cd pa o vseh drugih zaseženih predmetih, posebej o tistih, ki so označeni kot “corpora delicti.”
82. člen
Vpisnika Kdp in Cd imata rubrike:
– zaporedna številka vpisa,
– opravilna številka spisa,
– dan prejema,
– pošiljatelj predmeta z opravilno številko ovadbe ali poročila,
– priimek in ime ovadenca oziroma obdolženca ali osebe, ki ji je bil predmet zasežen,
– vrsta predmeta,
– najemnik predmeta s podpisom in datumom prejema ter uradno štampiljko.
83. člen
Vodja vpisnika Cd in Kdp je dolžan do odločitve državnega tožilca, ki rešuje spis, hraniti zasežene predmete v blagajni oziroma v dobro zavarovanem prostoru državnega tožilstva. V interni dnevnik se vpiše zaporedna številka vpisa.
84. člen
Državni tožilec, ki obravnava spis, izda vodji vpisnika v dveh izvodih pismeno odredbo, naj zasežene predmete dostavijo sodišču, ko vloži zahtevo za preiskavo ali obtožni akt, po potrebi pa tudi ob vložitvi predloga za posamezna preiskovalna dejanja.
Vodja vpisnika vloži en izvod odredbe v interni spis, drugega priloži vpisniku in na internem dnevniku zaznamuje prejem odredbe.
Če ovadbo zavrže, odloči tudi o zaseženih predmetih, tako da jih vrnejo oškodovancu oziroma upravičencu, da jih pošlje kriminalističnemu muzeju ali zapuščinskemu sodišču, da jih da komisijsko uničiti ali pa izvede postopek po 225. členu ali 498. členu ZKP. Odločitev o zaseženih predmetih zabeleži v interni dnevnik.
85. člen
Vodja vpisnika Cd in Kdp konec vsakega leta zaključi vpise v vpisniku in ugotovi, ali so pri državnem tožilstvu oziroma zunanjemu oddelku ostali predmeti, ki bi jih bilo treba poslati s spisom pristojnemu sodišču ali z njimi ravnati kot je navedeno v 81. členu tega pravilnika. O svoji ugotovitvi obvesti vodjo državnega tožilstva oziroma zunanjega oddelka.
Delo pisarne
86. člen
Vloge, spise, denarna pisma, brzojavke, pakete in druge pošiljke (v nadaljnjem besedilu: pisanja) sprejema pri državnem tožilstvu vložišče oziroma pisarna.
Če je iz pisanja razvidno, da državno tožilstvo, kateremu kdo pisanje neposredno izroča, zanj ni pristojno, opozori delavec v pisarni na to prinašalca in ga napoti k pristojnemu organu. Če prinašalec kljub temu zahteva, naj državno tožilstvo pisanje sprejme, to delavec stori, na pisanje pa zapiše zaznamek o opozorilu.
Pri neposrednem sprejemanju pisanj je treba preveriti ali so pisanju priložene priloge, ki so v njem omenjene.
87. člen
Pisanja, ki prihajajo po pošti, prevzema za to določena oseba. Kurir ali za to določena oseba dviga pisanja iz poštnega predala.
Če je pri prevzemu oziroma dvigu pisanj iz predala ugotovljeno, da je pisanje poškodovano, je treba zahtevati od pristojnega poštnega delavca, naj stanje in vsebino zapisniško ugotovi. Kurir ali za to določena oseba mora v primerih reklamacije takoj obvestiti vodjo državnega tožilstva ali vodjo zunanjega oddelka.
88. člen
Sprejem pisanj, ki jih pošiljajo sodišča in drugi organi potrdi delavec v vložišču oziroma v pisarni s pečatom, datumom prejema in podpisom v vročilni knjigi oziroma na vročilnici ali povratnici.
Na zahtevo prinašalca pisanja se izda potrdilo o prejemu s sprejemno štampiljko in datumom prejema.
89. člen
Na vsako prejeto pisanje se odtisne sprejemna štampiljka in zapiše datum prejema. Če je pisanje v zaprtem ovitku in ga prejemnik ni upravičen odpreti, je treba na ovitku odtisniti štampiljko in zapisati datum.
90. člen
Če je pisanju priložena kakšna listina, predmet, vrednostni papir, denar, dragocenost ali kakšna druga vrednost, se to ob sprejemu zaznamuje na pisanju.
Denar, dragocenosti in druge vrednosti se po prejemu brez odlašanja izročijo tistemu, ki je določen za ravnanje z njimi.
91. člen
Pošto, sprejeto v zaprtih ovitkih, odpira tisti, ki ga vodja državnega tožilstva za to določi.
Pisanje v zaprtem ovitku, ki je naslovljeno na določeno osebo, mora biti zaprto izročeno tej osebi.
92. člen
Če kakšno pisanje manjka, je treba to ugotoviti na pisemskem ovitku ali internem spisu z uradnim zaznamkom in takoj sporočiti pošiljatelju. Druge pomanjkljivosti v zvezi s prejetim pisanjem (manjkajoče priloge, poškodbe in drugo) je treba označiti na pisanju.
Če je pisanju priložen denar za takso ali kolek, pa pisanja ni treba kolkovati, je treba denar oziroma kolek vrniti pošiljatelju. Če je kolek nalepljen na pisanje, ga je treba uničiti.
93. člen
Ko je pošta odprta, jo pred izročitvijo v delo, glede na naravo pisanj, vodja državnega tožilstva, vodja zunanjega oddelka ali vodja oddelka razporedi in nato izroči pisarni z odredbo, da jo vpiše v ustrezni vpisnik.
94. člen
Vodja vpisnika mora prejeta in razporejena pisanja vpisati v ustrezne vpisnike s tistim datumom, ko so bila prejeta.
95. člen
Z vpisom pisanja v ustrezni vpisnik nastane zadeva (spis).
Vsaka tožilska zadeva mora biti vložena v poseben ovitek (ovitek spisa).
Ovitki spisov pri okrožnih državnih tožilstvih v zadevah Kt in Ktm so iz trdega papirja svetlorjave barve za Kt zadeve in svetlozelene za Ktm zadeve.
Ovitki spisov v drugih zadevah so iz mehkega belega papirja.
96. člen
Na vsak ovitek spisa se vpiše označba spisa in državnega tožilstva, označbo zadeve in morebitne zveze z drugimi zadevami ter druge zaznambe, predpisane s tem pravilnikom.
Na ovitek spisa v Kt, Ktm in Ktgp zadevah je treba obvezno vpisati še domnevnega storilca kaznivega dejanja ali gospodarskega prestopka in kaznivega dejanja ali gospodarskega prestopka, podatke o dodelitvi zadeve in morebitno računalniško šifro.
97. člen
O vsaki zadevi se vodi interni dnevnik.
V interni dnevnik je treba vpisati označbo zadeve, ki jo sestavljajo: ime vpisnika, šifra za okrajno (0) oziroma okrožno (1) pristojnost, zaporedna številka vpisa in zadnji dve številki leta, v katerem je bila zadeva vpisana v vpisnik (npr. Kt/1/620/95). Nato pa po vrstnem redu, ki je označen z zaporednimi številkami ter datumi, vsa pisanja, ki jih je tožilstvo prejelo ali poslalo, in ukrepe, ki jih je podvzelo, skladno z določbami tega pravilnika.
Interni dnevnik lahko v zadevah, ki praviloma ne terjajo obsežnejših aktivnosti pri delu na spisu, nadomesti ovitek spisa (npr. Ktn zadeve). V tem primeru se podatki iz prvega odstavka tega člena vpisujejo na notranji strani ovitka spisa.
98. člen
Ovitek internega spisa vsebuje številko Kt vpisnika, ime in priimek osumljenca in računalniško šifro kaznivega dejanja.
Interni dnevnik, ki je v spisu, vsebuje vpise po kronološkem redu prispelih in odposlanih pisanj in ukrepe državnega tožilca.
Vpise glede na naravo opravila opravljajo vpisničar, strojepiska ali državni tožilec.
99. člen
Kadar se delo v zadevi nadaljuje z označbo drugega vpisnika ali z drugo številko istega vpisnika, je treba na ovitku spisa prečrtati prejšnjo označbo, pod njo pa zapisati novo.
Prejšnja označba mora biti prečrtana z barvnim svinčnikom, tako da gre čez njo vodoravna črta; pri tem mora ostati prejšnja označba še naprej vidna.
V ovitku spisa pod zadnjim vpisom s prejšnjo označbo je treba zapisati novo označbo (številko) zadeve, s katero bo ta tekla naprej (npr: nadaljevanje pod Kt/0/167/95). V tem primeru se zaporedne številke vpisa posameznih pisanj v ovitku ne začnejo znova, temveč se nadaljujejo.
100. člen
Tako kot je določeno v 96. členu tega pravilnika, je treba ravnati tudi, če je več zadev združenih. V rubriko vpisnika “Opomba” mora biti vpisana vodilna opravilna številka spisa.
Zadeva se združi s prej vpisano zadevo, če delo na prejšnji še teče. Če je delo na prej vpisani zadevi že končano, se ta združi s pozneje vpisano zadevo.
101. člen
Nujne in priporne zadeve mora pisarna takoj vpisati v vpisnik in jih izročiti v delo.
Take zadeve morajo biti označene na ovitku spisa z “nujno” ali “pripor”, če gre za rok, je treba označbi pristaviti tudi rok. Poleg tega je treba na nujnost in priporni primer ali na rok posebej opozoriti državnega tožilca, ki dobi zadevo v delo.
102. člen
Interni spis vpisan v Kt ali drug vpisnik mora biti oblikovan po teh pravilih:
1. v spis mora biti vložena kopija kazenske ovadbe z vsem gradivom, ki je potrebno za obravnavanje zadeve,
2. v spisu je treba hraniti kopije vseh odločitev državnega tožilca v tej zadevi,
3. v spis morajo biti vložene po kronološkem redu sodne odločbe, kopije zapisnikov zaslišanj in glavnih obravnav, uradni zaznamki in druga pisanja,
4. vsak list spisa je označen z zaporedno številko.
103. člen
Ko prejme pisarna spis od tistega, ki jo rešuje, zapiše na drugopisu pisanja dan prejema in opravi nadaljnja opravila, ki so v pisarni potrebna v zvezi s prejetim pisanjem.
Delavec pisarne, ki opravi posamezno opravilo, to označi na drugopisu pisanja z navedbo datuma, ko ga je opravil in se podpiše.
104. člen
Akti, ki jih državno tožilstvo pošilja drugim organom, organizacijam in posameznikom, morajo imeti v zgornjem levem vogalu ime in sedež državnega tožilstva, označbo zadeve in datum. Pod tem morata biti zapisani začetni črki imena in priimka tistega, ki je akt sestavil, in tistega, ki ga je napisal.
Naslov organa ali organizacije, na katero je akt naslovljen, mora vsebovati popolno ime in sedež.
Pod naslovom je treba praviloma na kratko označiti vsebino akta in zvezo z aktom naslovnika, če je znana.
Pri podpisu je treba zapisati ime in priimek državnega tožilca in njegovo funkcijo.
105. člen
Odpravki aktov morajo biti pisani na pisalni stroj oziroma računalniški tiskalnik brez napak in v urejeni obliki. Če ima posamezen akt več odpravkov, mora biti vsak odpravek čitljiv.
106. člen
Ko je akt odpravljen oziroma, ko pride zadeva od tistega, ki jo je reševal, vodja vpisnika takoj vpiše ustrezne podatke v vpisnik, nato pa ravna dalje, kot je odredil tisti, ki je zadevo reševal.
Tisti, ki je zadevo reševal, mora dati pisarni potrebna naročila, kako naj ravna s spisom (evidentiranje roka, odložitev v arhiv po odpravi itd.).
107. člen
Tisti, ki je zadevo reševal, odredi osebno vročitev s povratnico vselej, ko z vročitvijo začne teči rok za procesno dejanje.
108. člen
Tisti, ki odpravlja pošiljke, se mora pred odpravo prepričati, kakšen je odrejeni način odprave, ali imajo pošiljke pravilne naslove, ali so jim priložene vročilnice in potrebne priloge, kakor tudi ali so posamezni odpravki v redu in čitljivo napisani. Nato potrdi na dvojniku pisanja, ki naj bo odpravljeno, datum in način odprave s svojim podpisom. Potrjen drugopis vrne prinašalcu pošiljke oziroma vodji ustreznega vpisnika.
109. člen
Tisti, ki je določen za odpravljanje pošiljk, vodi odpravno knjigo in vpisuje vanjo vse pošiljke, ki jih odpravi.
Za evidenco in opravičevanje porabljene poštnine oziroma poštnih znamk se vodi kontrolnik poštnine.
110. člen
Zadeve, za katere je določeno, naj jih ima pisarna v evidenci do določenega roka, so hranjene v rokovniku (koledarju), kar se zabeleži v ustreznem vpisniku.
Rokovnik je sestavljen iz fasciklov (map); vanje so vložene zadeve, urejene po zadnjem dnevu roka in zaporedni številki. Namesto fasciklov je dovoljeno uporabljati posebne omare s predelki.
Vodja vpisnika mora na dan pred pretekom roka izročiti zadevo tistemu, kateremu je zadeva poverjena v reševanje. Če je ta odsoten jo izroči tistemu, ki dodeljuje zadeve. Če prispe v zadevi kakšno pisanje pred pretekom roka, jo takoj izroči v delo.
111. člen
Spisi in drugo gradivo ter računalniki in računalniške diskete ne smejo ostati brez nadzorstva.
Po končanem delovnem času je treba spraviti spise, drugo gradivo, pečate in štampiljke v zaklenjene blagajne, omare ali mize.
112. člen
Ko je posamezna zadeva dokončno rešena, je treba pregledati spis, odrediti odložitev v arhiv in na ovitku označiti rok hrambe (npr.: “Hraniti do konca leta 2000”).
Zadeva je dokončno rešena z zavrženjem ovadbe, s pravnomočnim sklepom o ustavitvi postopka ali preiskave, z zavrženjem obtožbe, s pravnomočno sodbo ali sklepom o sodnem opominu, varnostnem ukrepu ali ukrepu proti mladoletniku, s pravnomočno odločbo v posebnih postopkih ali v postopku zaradi prekrška.
Vpisniki in imeniki
113. člen
Za evidenco zadev, ki jih državna tožilstva obravnavajo, je treba voditi vpisnike na obrazcih ali z računalniškimi programi, ki jih predpiše generalni državni tožilec v soglasju z ministrom za pravosodje.
Podatki iz vpisnikov so tudi podlaga za statistična in druga poročila.
Generalni državni tožilec ob soglasju ministra za pravosodje predpiše tudi statistične preglednice in druge obrazce oziroma računalniške programe z navodili za vodenje.
114. člen
Dnevno je potrebno izdelovati kopije računalniških podatkov na predpisani način.
115. člen
Državna tožilstva morajo vpisnike voditi za vsako vrsto zadev in za vsako koledarsko leto posebej.
Na ovitku vpisnika mora biti označba vpisnika, leto, za katerega je vpisnik voden in ime državnega tožilstva.
Pred vpisom se mora vodja vpisnika prepričati, ali v isti zadevi že obstoji spis, da ne bi prišlo do ponovnega vpisa iste zadeve.
116. člen
Vpisnike vodi vpisničar samostojno, v primeru nejasnosti pa po odredbi državnega tožilca.
Vpisniki so vodeni kronološko.
Vsaka vloga, ki pomeni novo zadevo, mora biti v vpisnike vpisana takoj po prejemu.
117. člen
Za vsak knjižno vodeni vpisnik je treba voditi imenik.
Pri državnem tožilstvu z manjšim obsegom dela je lahko za več vpisnikov skupen imenik.
Podatke je treba zapisovati v imenik hkrati z vpisom zadeve v vpisnik.
Pri računalniško vodenih vpisnikih imenik nadomešča v program vgrajena funkcija iskanja po različnih ključih.
118. člen
Imeniki so v vezanih knjigah, ki imajo za vsako črko abecede posebne liste.
V posamezno knjigo se lahko vpisuje več let. V tem primeru je treba v začetku vsakega leta pri vsaki črki zapisati z rdečim svinčnikom nov letnik.
Če se nanaša postopek v posamezni zadevi na več oseb, je treba vsako osebo posebej vpisati v ustrezni imenik.
V imenik je treba vpisati v kazenskih zadevah ime in priimek osumljenca in oškodovanca, v gospodarsko-kazenskih zadevah pravno in odgovorno osebo, v civilnih zadevah pa priimek in ime tožnika in toženca. Imenik je urejen po začetnih črkah priimkov teh oseb oziroma imen pravnih oseb.
Imenik v obliki kartoteke je treba ob zaključku leta urediti po abecednem redu in prenesti v vezano knjigo.
119. člen
Podatki morajo biti v knjižno vodene vpisnike vpisani s črnilom oziroma kemičnim svinčnikom, pri računalniško vodenih vpisnikih pa se jih s pomočjo programa za vodenje vpisnikov vnese v računalnik.
Začasne zaznamke v knjižno vodenih vpisnikih je treba vpisovati s svinčnikom in izbrisati, ko postanejo nepotrebni.
120. člen
Če je v knjižno vodenem vpisniku kakšna zadeva napačno vpisana, je treba v rubriki “Opomba” vpisati zaznamek “Pomoten vpis”. Čez besedilo pomotnih vpisov v posameznih rubrikah knjižno vodenega vpisnika je treba potegniti tanko vodoravno črto, tako da ostane besedilo čitljivo.
Ob prenosu pomotno vpisane zadeve v drug vpisnik, je treba rubriko “Opombe” vpisati, v kateri vpisnik je bila zadeva vpisana in njeno opravilno številko. Naslednji vpisi dobijo nove opravilne številke. Pomotno vpisane zadeve se konec leta odštejejo od števila novoprejetih zadev.
Pri računalniško vodenem vpisniku je treba v rubriki “Povezave” zapisati zaznamek “Pomoten vpis”. Podatke o obdolžencih in kaznivih dejanjih in druge procesne podatke pomotnega vpisa je treba izbrisati. Na poseben seznam je treba vpisati opravilno številko pomotnega vpisa. Naslednji vpisi dobijo nove opravilne številke. Vpisničarka ob koncu leta od statistike nerešenih zadev odšteje število pomotnih vpisov s seznama.
121. člen
Da bi bilo vodenje vpisnikov pravilno in redno, mora vodja državnega tožilstva ali državni tožilec, ki ga on določi oziroma vodja zunanjega oddelka najmanj enkrat v letu vse vpisnike pregledati. Vsak pregled zaznamuje v rubriki “Opomba” pri zadnji vpisani zadevi z oznako “Pregledal/a” in podpisom.
Pri računalniško vodenih vpisnikih o pregledu izda posebno ugotovitveno odločbo. Prilogi te odločbe sta računalniški izpis seznama opravilnih številk nerešenih zadev in arhivska disketa z vsemi podatki iz vpisnika do izdaje odločbe.
Pri pregledu odredi popravo opaženih pomanjkljivosti in da potrebna navodila za delo.
122. člen
Ko se delo v posamezni zadevi, vpisani v knjižno vodeni vpisnik na državnem tožilstvu, šteje za končano, je treba njeno zaporedno številko označiti s posebnim znamenjem.
Ko so vse zadeve, ki so vpisane na kakšni strani vpisnika, označene kot končane, je treba na spodnjem levem kotu napraviti posebno znamenje.
V računalniško vodenem vpisniku program sam označi končano zadevo.
123. člen
Knjižno vodeni vpisniki morajo biti zaključeni na koncu leta tako, da je za zadnjo vpisano zaporedno številko zapisana ugotovitev z naslednjimi podatki: dan, mesec in leto zaključitve, skupno število zadev, ki so ostale na koncu leta nerešene ter opravilne številke nerešenih zadev po posameznih fazah postopka (nerešene ovadbe, nerešene preiskave, nerešene obtožbe), posebej pa zadeve, ki so konec leta v pritožbenem postopku. To ugotovitev podpišeta vodja vpisnika in vodja državnega tožilstva ali državni tožilec, ki ga on določi oziroma vodja zunanjega oddelka.
Računalniško vodene vpisnike je treba zaključiti s posebno ugotovitveno odločbo, katere priloga vsebuje računalniški izpis podatkov iz prejšnjega odstavka. Ob zaključku vpisnika je potrebno arhivirati podatke z vpisnika na posebno arhivsko disketo. Po potrebi mora biti napravljen računalniški izpis vseh podatkov računalniško vodenih vpisnikov.
124. člen
Državno tožilstvo Republike Slovenije vodi vpisnike:
Ktz – kazenske zadeve: pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti;
Ktp – pritožbe zoper odločbe v kazenskih zadevah, iz pristojnosti višjega sodišča;
Ct – civilne zadeve: revizije, pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti;
Ut – upravne zadeve: pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, druge upravne zadeve za intervencijo državnega tožilca;
Ut-I – prekrški: pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti;
Utm – predlogi za vpis v matično knjigo umrlih;
Ktr – kazenske zadeve: zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili drugi, izredne omilitve kazni, delegacije sodišč, poslane v mnenje, zahteve za izredno militev kazni, zahteve za obnovo kazenskega postopka in druge kazenske zadeve, ki jih pošiljajo sodišča, tožilstva in stranke, vloge, zaprosila, pravna mnenja in drugo, kar se ne vpisuje v druge vpisnike;
Ktr-I – gospodarsko kazenske zadeve;
Tu – administrativne in splošne zadeve v zvezi z delom državnega tožilstva, personalne zadeve, zaupne in strogo zaupne zadeve, ki se jih posebej označi z “Z” in s “Sz” (npr. Tu l/95/Sz), pravna mnenja poročila o nadzorstvenih pregledih, gradiva Državnega zbora in njegovih komisij, letna in druga poročila, analize, zapisniki posvetov, navodila, okrožnice, programi izobraževanja ter druge zadeve državnotožilske uprave;
Dst – disciplinske zadeve;
Dt – vpisnik disciplinskega tožilca;
PK – zadeve personalne komisije.
Višja državna tožilstva vodijo vpisnike:
Ktp/0 – pritožbe zoper odločbe v kazenskih zadevah iz pristojnosti okrajnega sodišča;
Ktp/1 – pritožbe zoper odločbe v kazenskih zadevah iz pristojnosti okrožnega sodišča;
Ktpgp – pritožbe v gospodarsko kazenskih zadevah;
V Ktp vpisnike so vpisane tudi vse druge pritožbene zadeve kot so pritožbe zoper sklep o priporu, o preiskavi, o sklepih v ugovornem postopku in o obnovi postopka.
Ktr – kazenske zadeve, ki niso vpisane v druge vpisnike;
Tu – administrativne in splošne zadeve v zvezi z delom državnega tožilstva, personalne zadeve, zaupne in strogo zaupne zadeve, ki se jih posebej označi z “Z” in s “Sz”, pravna mnenja, poročila o nadzorstvenih pregledih in druge nadzorstvene intervencije, gradiva Državnega zbora, letna in druga poročila, analize, zapisniki posvetov, navodila, okrožnice, programi izobraževanja, odločitve v sporu o pristojnosti ter druge zadeve v zvezi z upravo državnega tožilstva.
Okrožna državna tožilstva vodijo vpisnike:
Kt – ovadbe in postopek zoper znane storilce kaznivih dejanj.
(Zadeve vpisane v ta vpisnik so označene
Kt/0/xx/95 – okrajna pristojnost in Kt/1/xx/95 – okrožna pristojnost);
Ktm – ovadbe in postopek proti mladoletnikom;
Ktn – ovadbe zoper neznane storilce;
Ktgp – gospodarsko kazenske zadeve;
Ct – civilne zadeve;
Ut – prekrški;
Ktr – kazenske in splošne zadeve, ki niso vpisane v druge vpisnike (poročila o dogodkih in drugo);
Ds – zapis opravil med dežurno službo;
Es – evidenca prejetih sporočil med dežurno službo;
Tu – administrativne in splošne zadeve v zvezi z delom državnega tožilstva, personalne zadeve, zaupne in strogo zaupne zadeve, ki se jih posebej označi z “Z” in s “Sz” (npr. ukrepi v zvezi s posebnimi operativnimi metodami), pravna mnenja, poročila, analize, zapisniki posvetov, navodila, okrožnice, izobraževanje ter druge zadeve v zvezi z upravo državnega tožilstva;
Kdp – evidenca o zaseženem denarju v domači in tuji
valuti, dragocenostih itd.;
Cd – vsi drugi zaseženi predmeti, ki se ne vpisujejo v Kdp.
Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve vodi enake vpisnike kot okrožna državna tožilstva, za oznako vpisnika pa je dodana črka S (npr. Kt-S).
Vsa državna tožilstva vodijo knjigo evidenc o prejetih računih in izdanih naročilnicah, predpisane računovodske evidence in druge pomožne knjige, ki jih potrebujejo pri svojem poslovanju.
Za evidenco zadev, ki jih obravnavajo po posebnih zakonih, lahko državna tožilstva vodijo posebne vpisnike.
III. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
125. člen
Za vodenje vpisnikov in izpolnjevanje statističnih obrazcev, ki se še vedno vodijo knjižno, se do izdelave ustreznih računalniških programov in navodil za njihovo vodenje, smiselno uporabljajo navodila za vodenje vpisnikov in izpolnjevanje statističnih obrazcev pri javnih tožilstvih št. A 290/79 z dne 15. 10. 1979, kolikor s tem pravilnikom ni določeno drugače.
126. člen
Za notranje poslovanje, organizacijo in delovanje Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve iz 10. člena zakona o državnem tožilstvu se smiselno uporabljajo določbe tega pravilnika, ki veljajo za okrožna in višja državna tožilstva, če ni s tem pravilnikom drugače predpisano.
127. člen
Ta pravilnik se začne uporabljati s 1. 1. 1999.
Določbe 33. in tretjega odstavka 92. člena tega pravilnika se začnejo uporabljati v enem letu po uveljavitvi tega pravilnika.
128. člen
Z dnem ko začne veljati ta pravilnik se preneha uporabljati navodilo o notranji organizaciji in poslovanju javnih tožilstev v SR Sloveniji izdano na podlagi 54. člena zakona o javnem tožilstvu (Uradni list SRS, št. 10/77, 7/86, 41/87 in 8/90).
129. člen
Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 43/95
Ljubljana, dne 11. aprila 1996.
Anton Drobnič l. r.
Generalni državni tožilec
Republike Slovenije
Na podlagi določbe prvega odstavka 7. člena zakona o državnem tožilstvu soglašam s pravilnikom o notranji organizaciji in poslovanju državnih tožilstev v Republiki Sloveniji.
Št. 721-2/96
Ljubljana, dne 27. oktobra 1998.
Tomaž Marušič l. r.
Minister za pravosodje
