Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Janeza Božiča iz Ljubnega ob Savinji in drugih, na seji dne 19. novembra 1998

1. Določbe 26., 26.a, 26.b, 29., 49., 51., 63, 76.b, 100.c in 100.e člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94 – odl. US, 69/94 – odl. US in 59/96) niso v neskladju z ustavo.
2. Pravilnik o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije (Uradni list RS, št. 35/98) ni v neskladju z ustavo.
3. Zakon o graditvi objektov je v neskladju z ustavo, kolikor ne določa roka za prilagoditev na nove izobrazbene pogoje projektiranja tistim posameznikom, ki so do uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi obrektov (Uradni list RS, št. 59/96) izpolnjevali pogoje za opravljanje del odgovornega projektanta po tretjem odstavku 28. člena in projektanta po 79. členu zakona o graditvi objektov. Zakon o graditvi objektov je v neskladju z ustavo tudi, kolikor ne določa roka za prilagoditev ali druge vrste možnosti za prilagoditev na nove razmere za tiste tehnike s srednješolsko izobrazbo, ki so do uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov izpolnjevali pogoje za strokovno vodstvo pri gradnji objektov občanov in civilnih pravnih oseb.
4. Zakonodajalec mora ugotovljena neskladja z ustavo odpraviti v enem letu od dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS.
5. Do odprave ugotovljenih neskladnosti zakona o graditvi objektov z ustavo lahko posamezniki iz tretje točke tega izreka še nadalje opravljajo dela odgovornega projektanta po 26. členu oziroma odgovorno vodenje del po drugem odstavku 51. člena zakona o graditvi objektov.

1. Ustavno sodišče je v navedeni zadevi prvi pobudi Janeza Božiča iz Ljubnega ob Savinji in drugih pridružilo poznejše pobude Romana Omerzuja iz Celja, prej vodeno pod številko U-I-25/97, Marjana Grešaka iz Laškega, prej št. U-I-66/97, Oskarja Birsa iz Dobravelj, prej št. U-I-95/97 ter pobudo Jadrana Guština iz Sežane in drugih, ki jih zastopa Majda Škrlj, odvetnica v Sežani, prej št. U-I-108/97. Po sprejemu teh pobud s sklepoma ustavnega sodišča št. U-I-14/97 z dne 3. 4. 1997 in št. U-I-108/97 z dne 10. 6. 1997 je ustavno sodišče navedeni zadevi pridružilo še naslednje pobude, ki izpodbijajo iste zakonske določbe zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO): pobudo Antona Kokelja iz Trebnjega, in drugih, prej št. U-I-114/97, pobudo Janeza Beleta iz Novega mesta in drugih, prej št. U-I- 198/97, ter pobude gospodarskih družb Tomi Kastelec, d.n.o., Novo mesto (prej št. U-I-72/98), Obnova Kočevje, d.o.o. (prej št. U-I-87/98), Terca, d.o.o., Trebnje (prej št. U-I-97/98), Begrad, d.d., Črnomelj (prej št. U-I-103/98) in pobudo Vodnogospodarskega podjetja Novo mesto, p.o. (prej št. U-I-116/98). Ustavno sodišče je zadevi pridružilo tudi dve pobudi, ki izpodbijata pravilnik o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije, izdan na podlagi ZGO: pobudo Bojana Dolenca iz Dan pri Sežani in drugih, doslej št. U-I-337/98, in pobudo B.J. Projekt Biro Branko Šutila, s.p. iz Solkana, doslej št. U-I-344/98.
2. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 3. 4. 1997 do končne odločitve začasno zadržalo izvrševanje petega odstavka 26.a člena in 29. člena ZGO. S sklepom z dne 28. 10. 1998 je sodišče začasno zadržalo tudi izvrševanje navedenega pravilnika v delu, v katerem onemogoča opravljanje del odgovornega projektiranja tistim inženirjem z višjo izobrazbo in tistim osebam s srednješolsko izobrazbo, ki so pogoje za opravljanje del odgovornega projektanta izpolnjevali pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 56/95, v nadaljevanju: ZGO-B).
Navedbe pobudnikov
3. Vsi pobudniki izpodbijajo določbe ZGO, ki so bile spremenjene z ZGO-B. Pobudnika Janez Božič in Jože Vrečko v svoji pobudi navajata, da jima je z ZGO-B spremenjeni 29. člen ZGO tako rekoč čez noč onemogočil opravljanje del odgovornega projektiranja. Člen 29 namreč določa, da mora imeti odgovorni projektant naziv diplomiranega inženirja ustrezne smeri, medtem ko naj bi po prej veljavnih določbah ZGO zadostovala nižja stopnja izobrazbe. Ob tem ta pobudnika zatrjujeta, da je 29. člen ZGO v nasprotju s 26.a, 26.b in 100.e členom ZGO: ti naj bi omogočali vpis v imenik pooblaščenih inženirjev in s tem status odgovornega projektanta že inženirjem s VI. stopnjo izobrazbe in več kot desetletnimi delovnimi izkušnjami.
4. Pobudnik Roman Omerzu navaja, da je bil z ZGO-B razveljavljen prejšnji 28. člen ZGO (v nadaljevanju: ZGO-84); ta je določal, da pogoje glede strokovne izobrazbe in usposobljenosti odgovornih projektantov za posamezne vrste tehnične dokumentacije uredi projektivna organizacija z notranjim aktom. Po uveljavitvi ZGO-B naj bi to ne bilo več mogoče. Pobudnik ima V. stopnjo izobrazbe (je gradbeni tehnik) in strokovni izpit, kar mu je po dosedanji zakonodaji omogočalo opravljanje nalog odgovornega projektiranja. Ker po navedeni spremembi ZGO pogojev za opravljanje nalog odgovornega projektiranja ne izpolnjuje več, ne more biti več odgovorni projektant.
5. Pobudnik Marjan Grešak navaja, da ga pogoji, ki jih postavlja novi 29. člen, kot samostojnega podjetnika silijo v to, da bo moral v bodoče za opravljanje nalog odgovornega projektiranja zaposliti inženirja ustrezne izobrazbe ali pa z njim skleniti delovno pogodbo – to pa bo bistveno podražilo projekte. Ob tem navaja, da je ZGO-B z izpodbijanim 29. členom izničil vse znanje in izkušnje, ki so si jih projektanti pridobili s študijem in delom, in inženirjem vseh strok onemogočil samostojno delo na področju projektiranja. Zakon bi moral po njegovem pri ureditvi projektiranja priznati tudi delovne izkušnje.
6. Pobudnik Oskar Birsa, po stopnji izobrazbe inženir, k zgornjim navedbam dodaja, da ima pogoje za odgovornega projektanta od leta 1980 (še po zakonu o graditvi objektov iz leta 1973) in da mu le-teh ZGO iz leta 1984 ni vzel. Po ZGO-84 je bila zaposlitev dveh diplomiranih inženirjev pogoj za registracijo projektivne organizacije, v ničemer pa naj ta pogoj ne bi posegal v pravice odgovornega projektanta – inženirja. Spremembe ZGO-B naj bi ogrozile njegovo delovno mesto. Ob tem naj bi ZGO-B različno obravnaval inženirje in inšpektorje (tretji odstavek 100.h člena ZGO), saj slednjim dovoljuje delovanje pod enakimi pogoji še pet let, kar naj bi pomenilo, da država svoje uslužbence postavlja v boljši položaj kot inženirje, zaposlene v gospodarstvu.
7. Pobudnik Anton Kokelj in drugi pobudniki iz pridružene zadeve št. U-I-114/97 ob že navedenih trditvah navajajo, da naj bi šlo pri novem 29. členu ZGO za kršitev svobodne gospodarske pobude iz 74. člena ustave.
8. Jadran Guštin in drugi pobudniki v pridruženi zadevi št. U-I-108/97 so samostojni podjetniki s srednješolsko ali višješolsko izobrazbo, ki se ukvarjajo s projektiranjem, gradnjo ali s strokovnim nadzorom nad izvedenimi deli v gradbeništvu, oziroma so zaposleni v gradbenih podjetjih na delovnih mestih, kjer se opravljajo našteta dela. Navajajo, da so jih zvišane izobrazbene zahteve za opravljanje teh del, uvedene s ZGO-B, spravile v položaj, ko je opravljanje njihove dejavnosti oziroma njihovega poklica v nevarnosti. Tako naj bi prvi odstavek 26. člena ZGO sedaj preprečeval samostojnim podjetnikom, ki nimajo visokošolske izobrazbe, da registrirajo dejavnost projektiranja, medtem ko naj bi jim prvi odstavek 26.b člena preprečeval opravljanje projektiranja, saj naj se ne bi mogli več vpisati v imenik pooblaščenih inženirjev. Ob tem ti pobudniki izpodbijajo tudi določbo drugega odstavka 51. člena ZGO. Ta določa, da je lahko odgovorni vodja del le diplomirani inženir ali inženir ustrezne stroke. S tem naj bi spravil v nevarnost predvsem gradbenike s srednješolsko izobrazbo, saj naj bi ti ne mogli več biti odgovorni vodje del za celotne projekte. Pobudniki izpodbijajo tudi drugi in tretji odstavek 63. člena ZGO: ti določbi naj bi onemogočali izvajanje strokovnega nadzorstva podjetjem in posameznikom, ki so to dejavnost lahko opravljali do sprejetja ZGO-B. Pobudniki menijo, da so te določbe v nasprotju z določbo 49. člena ustave o svobodi dela, z ustavno pravico do socialne varnosti iz 50. člena ustave, z določbo o svobodni gospodarski pobudi iz 74. člena ustave in z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena ustave.
9. Ob tem navedeni pobudniki kot neustaven izpodbijajo tudi drugi odstavek 49. člena ZGO, saj naj bi bila določba o tem, da lahko gradi objekt do površine 250 m2 za lastne potrebe kdorkoli, v nasprotju s pretiranimi izobrazbenimi zahtevami, ki jih za gradnjo istih objektov ZGO terja od izvajalskih podjetij. Šlo naj bi za nasprotje z določbami 49., 50. in 74. člena ustave. Ob tem pobudniki izpodbijajo v povezavi z navedenimi določbami tudi 100.c člen ZGO, saj ta zahteva uskladitev ustanovitvenih in drugih aktov oseb, ki opravljajo dejavnost projektiranja, inženiringa ali gradbeno dejavnost, z določbami ZGO v 9 mesecih od uveljavitve ZGO-B. Pobudniki predlagajo razveljavitev izpodbijanih zakonskih določb.
10. Pobudnik Janez Bele in drugi pobudniki v pridruženi zadevi št. U-I-198/97 ob že navedenih argumentih navajajo, da so lahko po ZGO-84 gradbene organizacije ne glede na določbo četrtega odstavka 51. člena v svojih aktih določale pogoje, ki so delavcem s srednješolsko izobrazbo omogočali izvajanje kompletnih gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del. Enaka praksa naj bi veljala tudi za nadzor nad gradnjo.
11. Pobudnice gospodarske družbe Obnova Kočevje, d.o.o., Tomi Kastelec, d.n.o, Terca, d.o.o, Begrad, d.d. in Vodnogospodarsko podjetje, p.o. delno ponavljajo že navedene trditve in dodajajo, da je bilo v ZGO-84 s 50. členom delovnim organizacijam dovoljeno, da registrirajo za gradnjo objektov tudi delavce s končano srednjo gradbeno šolo z opravljenim strokovnim izpitom in najmanj tremi leti delovnih izkušenj. Pogoje glede izobrazbe, usposobljenosti in obsega pooblastil ter morebitne posebne pogoje za odgovorne vodje gradbišč itn. so uredile izvajalske organizacije z internimi akti (51. člen ZGO-84). Na mesta odgovornih del naj bi bili tako zaposlovali preverjene tehnike iz operative. Organizacijsko prezahtevno naj bi namreč bilo, da bi za vsako vrsto del – zemeljska, betonska, tesarska, izolacijska itd. – angažirali posebnega vodjo del. Prav tako naj bi ob sedanjem stanju v gradbeništvu ne bilo mogoče zahtevati, da bi morali biti odgovorni vodje del ali izvajalci strokovnega nadzora samo gradbeni ali diplomirani gradbeni inženirji.
12. Pobudniki Bojan Dolenc in drugi ter BJ. Projekt Biro Branko Šutila, s.p. izpodbijajo tudi ustavnost in zakonitost pravilnika o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije. Po njihovem mnenju pravilnik tistim, ki nimajo zahtevane izobrazbe po navedenih določbah ZGO, ne dovoljuje, da bi postali člani Inženirske zbornice in si pridobili identifikacijske številke. S tem naj bi Ministrstvo za okolje in prostor obšlo sklep ustavnega sodišča o začasnem zadržanju z dne 3. 4. 1997.
13. Ustavno sodišče je ob navedenih pobudah prejelo še večje število mnenj, ki so jih v zvezi s pobudami in v njihovo podporo poslali posamezniki in pravne osebe, ki se ukvarjajo s projektiranjem in graditvijo objektov. Obsežne dodatne navedbe pobudnikov in mnenj v njihovo podporo lahko strnemo v nekaj bistvenih zaključkov: po njihovem mnenju naj bi bilo sedanje zahteve ZGO glede zaposlovanja ustrezno izobraženih odgovornih projektantov in vodje gradbišč v praksi izredno težko uresničevati. Firme, ki se ukvarjajo s temi dejavnostmi, naj bi imele velike težave z angažiranjem teh kadrov. Teh naj bi ne bilo dovolj, oziroma se nočejo zaposliti kot odgovorni vodje del na gradbiščih. Poleg tega naj bi večina inženirjev in diplomiranih inženirjev za odgovorno vodenje del na gradbiščih tudi strokovno sploh ne bila bolje usposobljena od sedanjih tehnikov oziroma naj bi za to ne imeli potrebnih izkušenj. Tisti, ki so do sedaj opravljali ta dela, naj bi se kljub zakonsko pomanjkljivi izobrazbi zaradi dolgoletne prakse na gradbiščih bolje spoznali na ta dela kot inženirji oziroma diplomirani inženirji. Pobudniki poudarjajo tudi, da predhodni rok ki jim ga je nudil ZGO-84 (tj. do konca leta 1995), ni bil dovolj dolg, saj višješolski in visokošolski izobraževalni sistem ni bil prilagojen novim potrebam in ni omogočal, da bi se tehniki s srednješolsko izobrazbo v tem času lahko (ob delu) ustrezno izobrazili.
Odgovori nasprotnih udeležencev
14. Ustavno sodišče ni prejelo odgovora zakonodajalca. Državni zbor je v informacijo ustavnemu sodišču poslal le sklep odbora za infrastrukturo in okolje (z dne 13. 5. 1998), iz katerega je razvidno, da se odbor ni poenotil glede odgovora oziroma da sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve ni pooblastil za pripravo odgovora ustavnemu sodišču.
15. V zvezi s pobudami je ustavnemu sodišču dve obširni mnenji poslalo Ministrstvo za okolje in prostor (14. 3. 1998 in 23. 6. 1997). Trditev pobudnikov, da jim je z uveljavitvijo ZGO-B kratena dosedanja pravica opravljanja del odgovornega projektanta, naj ne bi bila točna. Dokler ustavno sodišče z odločbo št. U-I-154/94 (OdlUS III, 98) ni razveljavilo druge alinee prvega odstavka 26. člena ZGO, naj bi bili inženirji s VI. stopnjo izobrazbe (torej prvostopni inženirji) ter osebe s srednješolsko izobrazbo lahko izdelovali projektno dokumentacijo le za potrebe občanov. Šele z nastopom pravne praznine, nastale po začetku učinkovanja navedene odločbe ustavnega sodišča (po 5. 2. 1995), naj bi se lahko prvostopni inženirji predstavljali kot odgovorni projektanti posameznih vrst načrtov za vse vrste investicij: z odločbo ustavnega sodišča je namreč prenehala veljati določba, da mora imeti projektivna organizacija, ki je izdelovala projektno dokumentacijo za “družbene pravne osebe“, za vsako vrsto načrta v delovnem razmerju najmanj dva diplomirana inženirja ustrezne stroke oziroma smeri. Prvostopni inženirji naj bi bili torej pravico biti odgovorni projektanti pridobili zaradi pravne praznine, ki je trajala le dobrih 21 mesecev, to je do uveljavitve ZGO-B.
16. ZGO naj bi prvostopnim inženirjem tudi vnaprej ne onemogočal opravljanja njihovega poklica, torej izdelovanja projektne dokumentacije. Lahko so celo odgovorni vodje projektov, kar po ZGO-84 niso mogli postati. Pred uveljavitvijo ZGO-B naj bi ZGO tudi sicer določal odgovornost odgovornega vodje projekta in odgovornega projektanta drugače kot po sprejetju ZGO-B. Tako je ZGO-84 v 28. členu predpisoval odgovornost samo za odgovornega vodjo projekta, ne pa tudi za odgovornega projektanta. Vloga odgovornega projektanta naj bi v prejšnjem zakonu ne bila definirana, prav tako naj ne bi bilo subjektivne odgovornosti fizične osebe glede vsebin in popolnosti projektne dokumentacije. Odgovornost za kakovost projektiranja naj bi stari ZGO razpršil na delavce, ki so opravljali notranjo kontrolo. Ti delavci pa so morali imeti visoko izobrazbo. Tako sta odgovornost za vsak načrt delila odgovorni vodja projekta in kontrolor – torej prvi in drugi izmed dveh stalno zaposlenih diplomiranih inženirjev za vsako vrsto načrtov po drugi alinei prvega odstavka 26. člena ZGO-84. Navedeno določbo pa je ustavno sodišče z že omenjeno odločbo razveljavilo.
17. ZGO ureja izdelovanje celotne projektne dokumentacije, saj naj bi bilo zlasti z njeno kvaliteto mogoče zagotoviti, da bo objekt izpolnjeval s tehničnimi predpisi določene bistvene zahteve (trdnost in stabilnost, varnost pred požarom, higienska, zdravstvena in okoljevarstvena zaščita itn.). Iz izkušenj slovenske gradbene operative, pa tudi s primerjavo določil tako imenovane “Eurocode“ ter iz strokovne literature naj bi bilo mogoče ugotoviti, da je v 50 odstotkih za večje napake pri gradnjah vzrok napaka v projektu, le v 20 odstotkih pa so vzrok neustrezni gradbeni proizvodi. Določbe ZGO-B na področju projektiranja naj bi izhajale iz načela, da lahko subjektivno odgovornost sprejme samo nekdo, ki je za sprejemanje takšne odgovornosti strokovno usposobljen. Posebni strokovni predmeti, ki so bistveni za obvladovanje teorije in prakse projektiranja, naj bi bili v predmetnikih tehničnih fakultet šele v zadnjih štirih do petih semestrih. Šele tako zaključeni študij naj bi pomenil pridobitev temeljnih znanj tehnične stroke.
18. Ministrstvo za okolje in prostor je podalo mnenje tudi v zvezi s trditvami pobudnikov, da samostojni podjetniki, ki nimajo visokošolske izobrazbe, ne morejo registrirati dejavnosti projektiranja. Ministrstvo navaja, da sta z ZGO-B samostojni podjetnik posameznik in gospodarska družba izenačena glede pogojev za opravljanje dejavnosti projektiranja. Pri registraciji oziroma vpisu v ustrezni vpisnik pri davčni upravi naj bi samostojnih podjetnikov nove izobrazbene zahteve prav nič ne omejevale. Ministrstvo priznava, da na določenih upravnih enotah še prihaja do nepotrebnih zapletov, ki se nanašajo na registracijo oziroma priglasitev. Ministrstvo pri vseh takšnih zapletih upravnim enotam pojasnjuje, da po novi zakonodaji ne gre več za odločbo o dovolitvi opravljanja dejavnosti, temveč le za ugotovitveno odločbo, s katero pristojni organ ugotavlja, da stranka izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Člen 26 naj bi tako podjetnikom posameznikom prav nič ne onemogočal, da se vpišejo v imenik projektivnih podjetij in dobe identifikacijsko številko. Seveda pa naj bi se tak posameznik ne mogel vpisati v imenik pooblaščenih inženirjev, če ne izpolnjuje pogojev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 26. člena ZGO. Pri izdelavi posameznih načrtov bo moral tak podjetnik posameznik angažirati strokovne kadre s sklenitvijo delovnega razmerja, s pogodbo o delu, prek kooperacije ali na drug zakonit načine. Ureditev 26.a člena naj bi torej v ničemer ne omejevala niti najmanjših gospodarskih subjektov oziroma podjetnikov posameznikov.
19. Prav tako naj bi ZGO ne delil več izdelovalcev projektov na tiste, ki so lahko izdelovali vse projekte ter obrtnike – projektante, ki so lahko izdelovali le projekte za objekte občanov in civilnih pravnih oseb. Ministrstvo poudarja, da je bil tudi obrtnik – projektant za svoje delo odgovoren za pravilnost dokumentacije. Kontrolo njegove dokumentacije so lahko opravljali le delavci v projektivni organizaciji, ki so imeli visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri, kar pa naj bi se v praksi ne upoštevalo (31. člen ZGO-84).
20. Ministrstvo dodaja, da naj bi bile izobrazbene zahteve za pooblaščene inženirje oziroma za odgovorne projektante popolnoma skladne z vsebino direktive Sveta Evropskih skupnosti št. 89/48/EEC z dne 21. 12. 1988 in drugimi relevantnimi predpisi Evropske skupnosti.
21. V zvezi z zatrjevanimi spremenjenimi pogoji za opravljanje dela odgovornih vodij del in nadzornikov ministrstvo poudarja, da 51. člen ZGO ni nov in da je bil z neznatnimi spremembami vsebovan že v ZGO-84. Tako naj bi bili že tedaj za odgovornega vodjo del določeni enaki izobrazbeni pogoji kot po sprejetju ZGO-B. Ob tem je ZGO-84 v 104. členu določal prehodno obdobje za odgovorne vodje del, ki niso izpolnjevali pogojev iz drugega odstavka 51. člena ZGO-84; ti so lahko ta dela in naloge opravljali do konca leta 1995. Pravica opravljati ta dela naj bi torej osebam, ki niso bili diplomirani inženirji ali inženirji, prenehala 31. 12. 1995 že po ZGO-84 in ne šele z uveljavitvijo ZGO-B dne 9. 11. 1996. Že prej veljavni zakon o graditvi objektov iz leta 1973 (Uradni list SRS, št. 43/73, 8/75 in 39/81) naj bi določal, da so lahko odgovorni vodje vseh del tudi tehniki, če je imela izvajalska organizacija izdelan elaborat priprave in organizacije del, ki ga je lahko izdelal le odgovorni vodja le z visoko strokovno izobrazbo. Trditev tehnikov, da naj bi v Slovenijji ne bilo dovolj visoko izobraženega kadra, naj bi ne držala. Podatki Gospodarske zbornice Slovenije naj bi kazali ravno nasprotno sliko, vendar pa naj bi se inženirji neradi odločali za delo na gradbiščih, ker jim “tam solijo pamet nenadomestljivi tehniki“.
22. V zvezi z nadzorstvom po 63. členu ZGO ministrstvo navaja, da tudi ta člen ni nov in je obstajal že v ZGO-84. Nadzor naj bi torej lahko opravljal katerikoli posameznik, ki izpolnuje pogoje iz 51. člena, tudi tak, ki izpolnjuje le pogoje za opravljanje posameznih del – torej tehnik s srednješolsko izobrazbo.
23. V zvezi z izpodbijanim 49. členom ZGO ministrstvo navaja, da velja ta določba le za samostojno gradnjo lastnega objekta do 250 m2. To naj ne bi pomenilo, da lahko posameznik ali društvo gradi tak objekt brez gradbenega dovoljenja oziroma brez predhodne projektne dokumentacije. Ministrstvo na koncu predlaga, da ustavno sodišče izpodbijane člene ZGO oceni za skladne z ustavo.
24. Ustavno sodišče je v zvezi s to zadevo prejelo tudi mnenje vlade (z dne 31. 7. 1997), ki pa je v svojih navedbah identično mnenju Ministrstva za okolje in prostor z dne 23. 6. 1998, povzetem v točkah 15. do 23. te odločbe.

25. Čeprav pobudniki izpodbijajo večje število določb ZGO, se bistvo njihovih pobud nanaša le na dva sklopa: na zatrjevane neustavno zvišane izobrazbene pogoje za projektiranje objektov ter neustavno zvišana izobrazbena merila za gradnjo objektov in nadzor nad njo. Ustavno sodišče v nadaljevanju ločeno obravnava oba sklopa, s tem da znotraj vsakega sklopa zaradi jasnosti najprej predstavi ureditev po ZGO-84, zatem ureditev po uveljavitvi ZGO-B in na koncu analizo razlik izobrazbenih kriterijev po obeh ureditvah.
Ureditev projektiranja po ZGO-84
26. ZGO je pred sprejetjem ZGO-B urejel področje projektiranja in pogojev zanj v III. poglavju (“Tehnična dokumentacija“). ZGO je definiral pet vrst projektov (17. člen ZGO-84). Posamezne vrste projektov so vsebovale eno ali več vrst tehnične dokumentacije; ZGO definira petnajst vrst različnih tehničnih dokumentacij: arhitektonski načrt, načrt gradbenih konstrukcij – visoke gradnje, načrti gradbenih konstrukcij – nizke gradnje, načrti hidrotehničnih objektov itn. (27. člen ZGO-84). Tehnično dokumentacijo, torej projekte s posameznimi načrti, so lahko izdelovale registrirane projektivne organizacije (25. člen). Eden od pogojev za registriranje projektivne organizacije je bil tudi ta, da je morala imeti za vsako vrsto tehnične dokumentacije (tj. za vsak načrt iz 27. člena) v delovnem razmerju najmanj dva diplomirana inženirja ustrezne stroke oziroma smeri z najmanj tremi leti delovnih izkušenj pri izdelavi te vrste tehnične dokumentacije in s strokovnim izpitom.
27. Posamezen projekt je vodil in za njegovo usklajevanje in kakovost skrbel odgovorni vodja projekta. Odgovorni vodja projekta je moral imeti visokošolsko izobrazbo ustrezne stroke z najmanj petimi leti delovnih izkušenj in strokovnim izpitom (28. člen ZGO-84). Posamezno vrsto tehnične dokumentacije, ki sestavlja projekt, so izdelovali odgovorni projektanti. Pogoje njihove strokovne izobrazbe in usposobljenosti je podrobneje uredila projektivna organizacija s samoupravnim splošnim aktom (tretji odstavek 28. člena ZGO-84). Vsi delavci, ki so sodelovali pri izdelovanju tehnične dokumentacije ali vodili kontrolo nad njo ter odgovorni vodje del in nadzorni organ nad deli pri graditvi objektov, so morali imeti tudi strokovni izpit (29. člen ZGO-84).
28. Kontrolo tehnične dokumentacije je lahko opravljala projektivna organizacija sama ali pa jo poverila drugi za to usposobljeni organizaciji. Kontrolo so lahko opravljali delavci projektivne organizacije z visokošolsko izobrazbo ustrezne stroke oziroma smeri z najmanj tremi leti delovnih izkušenj in opravljenim strokovnim izpitom (31. člen ZGO-84). Projektivna organizacija in njena odgovorna oseba (tj. predvsem odgovorni vodja projekta, ki “skrbi“ za kakovost obdelave, popolnost projekta itn.) je bila odgovorna za gospodarski prestopek, če ni upoštevala določb ZGO-84 o izdelavi tehnične dokumentacije (95. člen ZGO-84).
29. Tehnično dokumentacijo za objekt, ki ga namerava uporabljati za lastne potrebe, je lahko izdelal občan, ki je imel najmanj končano štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri in opravljen strokovni izpit (83. člen ZGO-84).
30. Poleg delavcev projektivnih organizacij in občanov, ki so gradili objekt za lastne potrebe, je ZGO-84 poznal še tretjo vrsto oseb, ki so se lahko ukvarjale s projektiranjem. Tehnično dokumentacijo za potrebe gradnje občanov je lahko izdeloval “delovni človek, ki s samostojnim osebnim delom kot poklic opravlja dejavnost projektiranja“ (projektant), in je imel najmanj končano štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri za izdelavo tehnične dokumentacije, najmanj tri leta delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit (79. člen ZGO). Projektant je odgovarjal za pravilnost tehnične dokumentacije (80. člen ZGO-84).
Spremembe ureditve projektiranja po uveljavitvi ZGO-B
31. ZGO-B je precej spremenil strukturo poglavja o projektiranju. Pod novim naslovom “III. Projektiranje in projektna dokumentacija“ sedaj ZGO v 25. členu določa, da dejavnost projektiranja opravlja gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ima v sodni register vpisano dejavnost projektiranja (projektivno podjetje). Projektivno podjetje sme pričeti opravljati svojo dejavnost, ko je vpisano v imenik projektivnih podjetij pri inženirski zbornici (26. člen ZGO).
32. Sama vsebinska ureditev projektiranja je v bistvenih delih ostala podobna tisti po ZGO-84. Še vedno je večina vrst projektov sestavljena iz posameznih načrtov (27. člen), od načrta arhitekture, prek načrta gradbenih konstrukcij, načrtov inštalacij itn. Projektivno podjetje mora za vsak načrt imenovati odgovornega projektanta. Odgovorni projektant je odgovoren za skladnost načrta s predpisi. Kadar se pri določenem projektu izdelujeta dva ali več načrtov, je potrebno določiti odgovornega vodjo projekta. Odgovorni vodja projekta je odgovoren za medsebojno usklajenost posameznih načrtov v projektu in kakovost izdelave celotnega projekta.
33. Odgovorni projektanti in odgovorni vodje projektov so lahko osebe, ki so vpisane v imenik pooblaščenih inženirjev pri inženirski zbornici (“pooblaščeni inženirji“, 26.a člen ZGO). V imenik pooblaščenih inženirjev se lahko vpiše diplomirani inženir s tremi leti delovnih izkušenj ali inženir z najmanj deset leti delovnih izkušenj. Prav tako mora imeti strokovni izpit (26.b člen). Za posamezne vrste načrtov so predpisane različne smeri izobrazbe, ki jo morajo imeti odgovorni projektanti: tako mora imeti na primer odgovorni projektant načrta arhitekture strokovni naslov diplomiranega inženirja arhitekture, odgovorni projektant načrta gradbenih konstrukcij naslov diplomiranega inženirja gradbeništva itn. (29. člen ZGO).
Razlike glede izobrazbenih pogojev po ZGO-84 in veljavnem ZGO
34. Po ZGO-84 je moral imeti odgovorni vodja projekta visokošolsko izobrazbo ustrezne stroke z najmanj petimi leti delovnih izkušenj in strokovnim izpitom (28. člen). Pogoj po veljavnem ZGO ni več tako strog. Za odgovorne vodje projektov velja le splošni pogoj, da so vpisani v imenik pooblaščenih inženirjev. V imenik pa so lahko vpisani tudi le (prvostopni) inženirji z deset leti delovnih izkušenj. Odgovorni vodja projekta je lahko po veljavnem ZGO torej ob diplomiranem inženirju s tremi leti delovnih izkušenj tudi inženir z desetimi leti delovnih izkušenj. Izobrazbene zahteve za odgovornega vodjo projekta so torej milejše kot po ZGO-84.
35. Drugače je z odgovornimi projektanti posameznih načrtov projekta. Pogoje njihove strokovne izobrazbe in usposobljenosti je po ZGO-84 podrobneje uredila projektivna organizacija s samoupravnim splošnim aktom (tretji odstavek 28. člena ZGO-84). ZGO zanjo ni predpisoval nobenih pogojev (prav tako ne pred tem veljavni ZGO iz leta 1973). Ministrstvo za okolje in prostor je v svojem odgovoru sicer navedlo, da je bi bila po ZGO-84 za to delo predpisana visoka strokovna izobrazba, saj je morala imeti vsaka projektivna organizacija za vsako vrsto tehnične dokumentacije, torej za vsak načrt, ki ga je izdelovala, v delovnem razmerju dva diplomirana inženirja ustrezne stroke z najmanj tremi leti delovnih izkušenj (druga alinea 26. člena ZGO-84). Eden od obeh diplomiranih inženirjev naj bi bil po mnenju ministrstva odgovorni projektant načrta, drugi pa bi na podlagi 31. člena ZGO-84 opravljal kontrolo dokumentacije. Z razveljavitvijo te določbe z odločbo ustavnega sodišča (5. 2. 1995) naj bi nastala pravna praznina, ki pa je trajala le 21 mesecev, to je do uveljavitve ZGO-B. Le v tem vmesnem času naj bi se lahko prvostopni inženirji predstavljali kot odgovorni projektanti posameznih vrst načrtov za vse vrste investicij.
36. Takšno sklepanje ne drži. ZGO-84 nikjer ne določa izobrazbenih pogojev za opravljanje del odgovornega projektanta, pač pa to prepušča notranjemu aktu projektivne organizacije. Iz tega, da je morala imeti projektivna organizacija za vsako vrsto načrta v delovnem razmerju najmanj dva diplomirana inženirja ustrezne smeri, ne sledi, da je moral imeti odgovorni vodja določenega projekta visoko izobrazbo diplomiranega inženirja ustrezne smeri. Gre za določbo, ki je resda hotela zagotoviti strokovnost izdelave posamezne vrste načrta v organizaciji, vendar ni določala izobrazbenih pogojev odgovornih projektantov. Znotraj organizacije so lahko delo odgovornih projektantov posameznih načrtov opravljali tudi delavci brez višje oziroma visokošolske izobrazbe – seveda pa je za razliko od sedanjega sistema po ZGO odgovornost za njihovo delo slonela na visoko izobraženih delavcih kontrole po 31. členu ZGO-84.
37. Prav tako je spremenjena okoliščina glede “projektantov“ po ZGO-84, torej tistih oseb, ki so izdelovale tehnično dokumentacijo za potrebe gradnje občanov, in so lahko imele le končano štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri za izdelavo tehnične dokumentacije. ZGO ne pozna več kategorije gradnje za potrebe občanov, zato ti ne morejo več samostojno izdelovati in biti odgovorni za tehnično dokumentacijo.
38. Iz navedenega sledi, da se je delavcem, ki so se brez visokošolske ali brez višješolske izobrazbe ukvarjali bodisi s “projektiranjem“ za potrebe gradnje občanov, ali z odgovornim projektiranjem v organizaciji v času uveljavitve ZGO-B, položaj poslabšal, saj se sedaj ne morejo več ukvarjati z nalogami odgovornega projektiranja po 26.a členu ZGO.
Presoja ustavnosti nove ureditve projektiranja po ZGO
39. Pobudniki navajajo, da ZGO posega v njihovo svobodo dela po 49. členu ustave, njihovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena ustave ter v svobodo gospodarske pobude po 74. členu ustave. Slednji člen v drugem odstavku določa, da zakon lahko določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Izpodbijane spremembe ZGO so bile sprejete za dosego pomembnega in legitimnega zakonodajalčeva interesa: za dvig kvalitete projektiranja in s tem večje varnosti, oblikovne skladnosti in kakovosti grajenih objektov (kot je prepričljivo obrazložilo v svojem mnenju ministrstvo). To je ustavno dopusten cilj varovanja javnega interesa. Višanje izobrazbenih standardov dolgoročno gotovo prinaša večjo kvaliteto projektiranja, in je s tega vidika primeren ukrep za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja.
40. Svoboda gospodarske pobude se nanaša predvsem na gospodarske organizacije in druge pravne subjekte. Po oceni ustavnega sodišča ZGO v izpodbijanih določbah ne posega v svobodo gospodarske pobude teh subjektov. Ustavno sodišče je že v zadevi št. U-I-179/93 z dne 30. 6. 1994 (OdlUS III, 81) in v zadevi št. U-I-67/95 z dne 4. 4. 1996 (OdlUS V, 38) odločilo, da ni v neskladju z ustavo ureditev, ki daje obstoječim pravnim subjektom določen rok za prilagoditev novo predpisanim zahtevam za opravljanje dejavnosti. ZGO tak rok določa v 100.c členu: osebe, ki opravljajo dejavnost projektiranja in inženiringa, morajo ustanovitvene akte uskladiti z določbami ZGO v devetih mesecih po njegovi uveljavitvi, te dejavnosti pa lahko opravljajo pod dotedanjimi pogoji še petnajst mesecev po objavi soglasja vlade k statutu inženirske zbornice. Ta rok je dovolj razumen za prilagoditev gospodarskih družb na novo ureditev. Isto velja za samostojne podjetnike posameznike. V primeru, da slednji menijo, da jih v opravljanju dejavnosti projektiranja utesnjujejo predpisi ZGD o registraciji dejavnosti (na kar kažejo nekatere njihove navedbe v pobudah), bi morali izpodbijati ta zakon oziroma izvršilne predpise, izdane na njegovi podlagi. Tega v navedeni zadevi niso storili, zato ustavno sodišče teh njihovih trditev v tej zadevi ni presojalo.
41. Drugačna pa je teža posegov ZGO v ustavni pravici do svobode dela (prvi odstavek 49. člena ustave) in socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena ustave) tistih posameznikov, ki so se po ZGO-84 lahko ukvarjali s projektiranjem in ki tega na podlagi sedanjega ZGO ne morejo več. Medtem ko se lahko gospodarske organizacije in samostojni podjetniki posamezniki na novi položaj dovolj hitro in enostavno prilagodijo z angažiranjem ustrezno izobraženih kadrov, je položaj teh posameznikov težji. Pobudniki so prepričljivo prikazali (in tega Ministrstvo za okolje in prostor ni zanikalo), da se je veliko število delavcev s srednjo ali višjo izobrazbo ukvarjalo z odgovornim projektiranjem, bodisi kot projektanti za fizične in civilne pravne osebe, bodisi kot odgovorni projektanti posameznih načrtov. Status teh ljudi je z uveljavitvijo ZGO-B postal ogrožen; po eni strani se ne morejo več ukvarjati z odgovornim projektiranjem, temveč le z drugimi posli v zvezi s projektiranjem, kar že samo po sebi pomeni manjšo koristnost in veljavo njihovega dela v organizacijah, kjer so zaposleni. Postali so breme projektivnim podjetjem, kjer so zaposleni, saj jih za dela, ki so jih prej opravljali, le-ta ne morejo več uporabiti. S tem je na koncu koncev ogroženo tudi njihovo delovno mesto in njihova socialna varnost.
42. Kot rečeno, je izboljšava kvalitete projektiranja in s tem kvalitete graditve objektov ustavno dopusten cilj, prav tako pa so predpisani izobrazbeni pogoji ZGO v razumnem sorazmerju s tem ciljem. Vendar pa bi moral dati zakonodajalec glede na težo posega v navedeni ustavni pravici prizadetim posameznikom možnost, da se na novo ureditev pripravijo. To zahteva tudi načelo pravne države iz 2. člena ustave. To zahteva tudi načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države iz 2. člena ustave.
43. ZGO je torej v delu, v katerem ne določa prehodnega roka za uveljavitev določb o izobrazbenih zahtevah za projektiranje v zvezi z delavci, ki so to delo opravljali ob uveljavitvi ZGO-B, neustaven. Zakonodajalec bo moral v roku, ki je naveden v 3. točki izreka te odločbe, zakon dopolniti in urediti prehod na nove pogoje za navedene posameznike. Ustavno sodišče se zaveda, da odgovorno projektiranje po ZGO-84 vsebinsko ni povsem enako odgovornemu projektiranju po sedanjem ZGO (na primer glede ureditve odgovornosti odgovornih projektantov, odprave režima graditve objektov občanov in civilnih pravnih oseb itn.), zato lahko zakonodajalec za zagotovitev javne koristi za prehodno obdobje uredi tudi režim, ki bo zagotavljal sedanjo stopnjo odgovornosti in kontrole in ne bo rušil sedanjega sistema projektiranja po ZGO. Prav tako lahko prehodni rok omeji le na tiste posameznike, ki so izpolnjevali pogoje za odgovorno projektiranje posameznih načrtov oziroma projektiranje objektov občanov civilnih pravnih oseb v času uveljavitve ZGO-B. V vsakem primeru pa mora tem posameznikom zagotoviti zadostno obdobje, da se na spremenjene razmere v projektiranju pripravijo.
Gradnja objektov po ZGO-84
44. Po ZGO-84 se je lahko organizacija združenega dela registrirala za gradnjo objektov, če je imela v delovnem razmerju najmanj dva diplomirana inženirja in dva inženirja ali dva delavca s končano štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri s strokovnim izpitom in z najmanj tremi leti delovnih izkušenj (druga alinea prvega odstavka 50. člena). Organizacija, registrirana za izvajanje zaključnih del, je morala imeti sklenjeno delovno razmerje z najmanj enim inženirjem in enim delavcem s srednješolsko izobrazbo ustrezne smeri (tretja alinea prvega odstavka 50. člena ZGO-84).
45. Organizacija je morala za gradnjo objekta ali za izvajanje posameznih del imenovati odgovornega vodjo del. Ta je bil lahko le diplomirani inženir ali inženir ustrezne stroke z najmanj tremi leti delovnih izkušenj pri gradnji objektov (za odgovorne vodje del zahtevnih objektov so bili predpisani še strožji pogoji – 51. člen). Odgovorni vodja del za izvajanje posameznih del na objektu je bil lahko delavec s končano štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri in tremi leti delovnih izkušenj. Podrobnejše pogoje so uredile izvajalske organizacije z notranjim aktom (51. člen).
46. Tudi strokovno nadzorstvo nad gradnjo objekta so lahko opravljale osebe, ki so izpolnjevale pogoje, predpisane za odgovornega vodjo del po 51. členu ZGO-84 (63. člen).
47. Občani in civilne pravne osebe so lahko po ZGO-84 gradili objekte v lastni režiji (84. člen), lahko pa so svoje objekte prepustili v gradnjo registrirani obrtni zadrugi. Obrtna zadruga se je lahko registrirala, če je imela v delovnem razmerju najmanj enega inženirja in enega delavca s končano štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri s tremi leti delovnih izkušenj in strokovnim izpitom (85. člen). Pri gradnji objektov občanov in civilnih pravnih oseb je moralo biti zagotovljeno strokovno vodstvo osebe z najmanj končano štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri in opravljenim strokovnim izpitom.
48. ZGO-84 je za odgovorne vodje del, ki niso izpolnjevali pogojev iz drugega odstavka 51. člena (visokošolska oziroma višješolska izobrazba ustrezne smeri) določal prehodno obdobje do konca leta 1995. Do takrat so lahko ta dela opravljali tudi odgovorni vodje del, ki teh pogojev niso izpolnjevali. Člen 104. ZGO-84 je določal: “Odgovorni vodje del, ki ne izpolnjujejo pogojev iz drugega odstavka 51. člena tega zakona, lahko opravljajo ta dela in naloge do konca leta 1995“.
Gradnja objektov po uveljavitvi ZGO-B
49. Pogoji za opravljanje dejavnosti odgovornega vodje del in odgovornega vodje del za izvajanje posameznih del na objektu se po uveljavitvi ZGO-B niso spremenili in ostajajo isti kot po ZGO-84. Kot rečeno, je bilo prehodno obdobje za prilagoditev na ZGO-B dolgo več kot enajst let in je prenehalo konec leta 1995. Ker so morali odgovorni vodje del že od začetka leta 1996 – torej pred uveljavitvijo ZGO-B – izpolnjevati izobrazbene pogoje iz 51. člena, se z novo ureditvijo po ZGO-B zanje ni nič spremenilo. Ustavno sodišče zato sprememb po ZGO-B v tej zvezi sploh ne more presojati, saj jih ni bilo. Branje pobud pokaže, da se nekateri pobudniki niso zavedali, da je bila prejšnja ureditev do konca leta 1995 posledica prehodnega obdobja po določbi 104. člena ZGO-84, in so zato strožje izobrazbene kriterije enačili s pozneje sprejetim ZGO-B. Nobeden od pobudnikov te prehodne določbe (sedaj po svojem učinku že izčrpane in z ZGO-B tudi že razveljavljene) ni izpodbijal, zato je ustavno sodišče tukaj tudi ne preizkuša.
50. Ker se navedene izobrazbene zahteve z ZGO-B niso spreminjale, so tudi izpodbijane določbe v zvezi z gradnjo objektov do 250 m2 v lastni režiji (sedaj 49. člen ZGO, prej 84. člen ZGO-84), ki jih tudi izpodbijajo pobudniki, v bistvu v enakem razmerju do izobrazbenih zahtev za druge gradnje kot po prej veljavnem ZGO-84. Ustavno sodišče se ne spušča v smotrnost takšne ureditve, saj gre za strokovno vprašanje. Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da so za strokovno nadzorstvo nad gradnjo objekta s sedanjim 63. členom ZGO predpisani enaki pogoji kot po ZGO-84 in zato ni potreben prehodni rok za prilagoditev na to ureditev.
51. Edina sprememba, ki jo v položaj dosedanjih odgovornih vodij del prinaša ZGO-B, se nanaša na ukinitev graditve objektov občanov in civilnih pravnih oseb kot posebne kategorije graditve. ZGO po novem ne pozna več gradnje objektov občanov in civilnopravnih oseb, tako da so odpadle določbe o strokovnem vodstvu osebe s štiriletno srednjo šolo ustrezne smeri, posamezniki, ki so se s tem ukvarjali, pa se po sedanji ureditvi ne morejo več. Za razliko od sprememb na področju projektiranja, kjer je po novem ZGO posameznikom s srednjo izobrazbo ustrezne smeri zaprta tako možnost dela odgovornega vodje projekta kot možnost opravljanja nalog odgovornega projektiranja, lahko posamezniki s takšno izobrazbo na področju graditve objektov še naprej opravljajo posle odgovornega vodenja del za izvajanje posameznih del na objektu (četrti odstavek 51. člena ZGO). Prav tako lahko še naprej opravljajo strokovni nadzor nad gradnjo objektov po 63. členu ZGO ter tudi nadzor nad gradnjo objektov občanov, ki jih ti gradijo v lastni režiji (49. člen).
52. Vendar pa je tehnikom s srednješolsko izobrazbo onemogočeno strokovno vodstvo del pri objektih občanov in civilnih pravnih oseb, ki jih ti ne grade v lastni režiji. Te kategorije gradnje po ZGO res ni več, ostaja pa dejstvo, da se takšni objekti še vedno gradijo, da pa je lahko sedaj odgovorni vodja del na teh objektih le diplomirani inženir ali inženir v skladu z 51. členom ZGO (razen če gre za gradnjo v lastni režiji). Tehniki s srednješolsko izobrazbo, ki so v okviru obrtne zadruge, gradbenih organizacij ali drugače strokovno vodili dela na takih objektih, tega ne morejo več opravljati. V tem delu gre zanje za podoben, četudi zaradi možnosti opravljanja drugih, v prejšnji točki naštetih del, manj otežen položaj kot pri odgovornih projektantih. Tudi tu bi moral iz istih razlogov kot pri odgovornih projektantih ZGO določiti prehodni rok za prilagoditev na novo ureditev. V tem primeru ne gre za zvišanje izobrazbenih kriterijev, temveč za ukinitev možnosti opravljanja določenih del v gradbeništvu. Zakonodajalec lahko zato ublaži položaj prizadetih tudi na kak drug način kot s prehodnim rokom, na primer z omogočanjem opravljanja odgovornega vodenja del iz drugega odstavka 51. člena ZGO na objektih do 250 m2, kadar posamezniki iz 49. člena ne gradijo v lastni režiji in bi bilo to delo sicer rezervirano le za inženirje oziroma za diplomirane inženirje.
53. Preostale izpodbijane določbe (npr. 76., 100.c in 100.e člen) ZGO in izpodbijani pravilnik so pobudniki izpodbijali le v kontekstu izobrazbenih kriterijev za projektiranje in vodenje del ter nadzor nad njimi. Ob zagotovitvi zahtev iz 3. točke izreka te odločbe so te določbe v skladu z ustavo.
Način izvršitve odločbe
54. V primeru, da je zakon protiustaven zato, ker določenega vprašanja ne ureja, lahko ustavno sodišče sprejme o tem ugotovitveno odločbo in naloži zakonodajalcu odpravo protiustavnosti (48. člen ZUstS). To je ustavno sodišče storilo v 3. točki izreka te odločbe. Ker pa je s to odločbo prenehalo začasno zadržanje, bi v času do sprejema z ustavo skladnih dopolnil ZGO pobudniki in drugi prizadeti posamezniki ne mogli opravljati del odgovornega projektiranja. Ustavno sodišče zato določa tudi način izvršitve njegove odločbe v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS. Do sprejema z ustavo skladnih dopolnitev ZGO lahko posamezniki iz 3. točke izreka še nadalje opravljajo dela odgovornega projektanta po 26. členu tega zakona oziroma naloge odgovornega vodenja del po drugem odstavku 51. člena.

55. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, drugega odstavka 40. člena in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki: dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.