Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in drugega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o davku na dodano vrednost, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 25. novembra 1998 in o njem ponovno odločal na seji 18. decembra 1998.

(1) S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na območju Republike Slovenije.
(2) Območje Republike Slovenije pomeni ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in morska območja, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom.

Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.

DDV se obračunava in plačuje od:
1. dobav blaga in opravljenih storitev (v nadaljnjem besedilu: promet blaga oziroma promet storitev), ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenije) za plačilo;
2. uvoza blaga v Slovenijo.

(1) Promet blaga pomeni prenos lastninske pravice na opredmetenih stvareh, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Za promet blaga se šteje tudi:
1. promet blaga, opravljen za plačilo, na podlagi odločitve državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma na podlagi zakona;
2. prodaja blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija ob nakupu oziroma prodaji blaga;
3. izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje oziroma na podlagi prodajne pogodbe z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najkasneje ob plačilu zadnjega obroka;
4. izročitev novozgrajenih objektov ter prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine;
5. razpolaganje s poslovnimi sredstvi davčnega zavezanca s strani druge osebe, vključno z likvidacijskim in stečajnim upraviteljem ter skrbnikom;
6. dobava električne energije, plina ter energije za ogrevanje, zamrzovanje oziroma hlajenje;
7. uporaba blaga davčnega zavezanca za neposlovne namene;
8. zamenjava blaga.
(3) Za promet blaga po 1. točki prejšnjega odstavka se šteje:
1. pridobitev lastninske pravice na blagu s strani ali za račun države oziroma lokalne skupnosti, na podlagi zakona;
2. odvzem lastninske pravice na blagu s strani katerekoli osebe, na podlagi zakona.

(1) Če davčni zavezanec izvzame blago, ki je del njegovih poslovnih sredstev in ga uporabi v zasebne namene ali za zasebne namene zaposlenih, ga odtuji brezplačno ali za zmanjšano plačilo oziroma uporabi za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti, se takšna uporaba oziroma odtujitev šteje za promet blaga, opravljen za plačilo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za promet blaga, opravljen za plačilo, ne šteje:
1. brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem ali bodočim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;
2. dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, pri katerih vrednost posameznega darila ne preseže 2.000 tolarjev.

Za promet blaga, opravljen za plačilo, se šteje tudi:
1. jemanje blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, predela, nabavi oziroma uvozi v okviru opravljanja dejavnosti, za lastno rabo;
2. uporaba blaga, za katerega je bil v celoti ali deloma odbit vstopni DDV, ki ga davčni zavezanec uporabi za namene opravljanja oproščene dejavnosti;
3. zadržanje blaga, za katerega je bil v celoti ali deloma odbit vstopni DDV, po prenehanju opravljanja dejavnosti oziroma po prenehanju registracije, razen v primeru iz 7. člena tega zakona.

DDV se ne obračunava in plačuje pri prenosu podjetja ali dela podjetja, ki predstavlja gospodarsko celoto, na drugega davčnega zavezanca.

(1) Promet storitev pomeni opravljanje, opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga v smislu 4., 5. in 6. člena tega zakona.
(2) Za promet storitev se med drugim šteje tudi:
1. prenos, odstopanje, koriščenje in odrekanje avtorskih pravic, patentov, licenc, zaščitnih znakov in drugih premoženjskih pravic (v nadaljnjem besedilu: premoženjske pravice);
2. promet storitev na podlagi odločitve državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma na podlagi zakona;
3. uporaba storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene;
4. zamenjava storitev.

Za uporabo storitev iz 3. točke drugega odstavka prejšnjega člena se šteje:
1. uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca za opravljanje storitev v zasebne namene ali v zasebne namene zaposlenih oziroma uporaba za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti;
2. promet storitev, ki ga davčni zavezanec opravi brez ali za zmanjšano plačilo za zasebne namene ali za zasebne namene zaposlenih oziroma za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti.

Pri prometu storitev, kjer davčni zavezanec deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, se šteje, da prejme in opravi te storitve sam.

Uvoz blaga je vsak vnos blaga na carinsko območje Slovenije, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Osebe, ki morajo plačati DDV, so:
1. davčni zavezanec, ki opravi promet blaga oziroma storitev, od katerega se obračunava in plačuje DDV;
2. davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, poslovnih enot, stalnega oziroma običajnega bivališča (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža), če davčni zavezanec opravi promet blaga oziroma storitev v Sloveniji. Če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne imenuje davčnega zastopnika, plača DDV prejemnik blaga oziroma storitev;
3. prejemnik storitev iz tretjega odstavka 17. člena tega zakona, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža;
4. vsaka oseba, ki na računu ali drugem dokumentu, ki služi kot račun, izkaže DDV, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati;
5. pri uvozu: carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga.

(1) Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja dejavnost.
(2) Dejavnost po prejšnjem odstavku pomeni vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno s premogovniško, kmetijsko in poklicno dejavnostjo, kot tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.
(3) Državni organi in organizacije ter organi lokalnih skupnosti se ne štejejo za davčne zavezance v okviru svojih pristojnosti, druge pravne osebe javnega prava pa se ne štejejo za davčne zavezance v okviru javnih pooblastil na podlagi zakona.
(4) Davčni zavezanci so tudi organizatorji storitev po 3.a točki drugega odstavka 17. člena tega zakona.

(1) DDV se obračunava in plačuje po kraju, kjer je bil opravljen promet blaga oziroma promet storitev oziroma po kraju, kjer se šteje, da je bil promet opravljen po tem zakonu.
(2) Slovenija se šteje za en kraj opravljenega prometa, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Za kraj, kjer je bil opravljen promet blaga, se šteje:
1. kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga;
Če se odpošiljanje oziroma prevoz blaga začne izven Slovenije, se šteje, da ga uvoznik opravi v Sloveniji.
2. kraj, kjer je blago instalirano oziroma sestavljeno, če blago instalira oziroma sestavi dobavitelj ali nekdo drug v imenu ali za račun dobavitelja;
3. kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi promet, če se promet blaga opravi brez odpošiljanja ali prevoza;
4. kraj prejema električne energije, plina ter energije za ogrevanje, zamrzovanje oziroma hlajenje.

(1) Pri uvozu blaga se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer je blago vnešeno v Slovenijo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za blago, za katero je takoj po vnosu v Slovenijo dovoljena začasna hramba ali carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga iz 2. točke prvega odstavka 32. člena tega zakona ali je zanj začet postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev ali carinski tranzitni postopek, šteje, da je promet opravljen tam, kjer se za to blago začne druga carinsko dovoljena raba ali uporaba.

(1) Za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, se šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve ali stalno oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za kraj opravljanja prometa storitev šteje:
1. kraj, kjer nepremičnina leži, če gre za opravljanje storitev neposredno povezanih z nepremičnino, vključno s storitvami kot so: posredovanje nepremičnin, cenitev nepremičnin ter pripravljalna dela v gradbeništvu, kot so storitve arhitektov in pooblaščenih nadzornikov;
2. pot, kjer se opravi prevozna storitev; če se prevozna storitev ne opravi le v Sloveniji, se ta zakon uporablja le za tisti del prevozne storitve, ki se opravi v Sloveniji;
3. kraj, kjer so storitve dejansko opravljene, če gre za:
a) storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa, zabavnih prireditev, vključno z dejavnostjo organizatorjev teh storitev;
b) pomožne prevozne storitve, kot so storitve nakladanja, razkladanja, pretovarjanja in druge storitve v zvezi z navedenimi ali drugimi storitvami v povezavi s prevozom;
c) cenitev premičnin;
d) storitve, ki se opravljajo na premičninah.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se pri storitvah:
1. prenosa, izkoriščanja ter opustitve premoženjskih pravic;
2. ekonomskega propagiranja;
3. svetovalcev, inženirjev, odvetnikov in notarjev, revizorjev in računovodij, tolmačev, prevajalcev in podobnih storitvah, storitvah računalništva in dajanja informacij;
4. v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo opravljanja dejavnosti;
5. bančnih, finančnih in zavarovalnih storitvah, vključno pozavarovalnih storitvah, razen najema trezorjev;
6. posredovanja delovne sile;
7. telekomunikacij;
Telekomunikacije so vsak prenos, oddajanje ali sprejemanje znakov, signalov, pisane besede, slike, zvoka ali sporočil po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, vključno s prenosom pravice do uporabe sredstev za takšen prenos, oddajanje ali sprejemanje.
8. najema premičnih stvari, razen najema vseh oblik prevoznih sredstev;
9. posredovanja v zvezi s storitvami iz tega odstavka, ki jih opravljajo posredniki v imenu in za račun naročnika,
za kraj opravljenega prometa storitev šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve – davčni zavezanec, sedež, poslovno enoto oziroma stalno ali običajno bivališče, če nima sedeža ali poslovne enote, če storitev opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.
(4) Če storitev iz prejšnjega odstavka opravi davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji za naročnika – davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer ima sedež naročnik storitve.

Minister, pristojen za finance, lahko z namenom izogibanja dvojnemu obdavčevanju oziroma neobdavčevanju določi, da se pri storitvah iz tretjega odstavka prejšnjega člena ter pri dajanju prevoznih sredstev v najem, za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer se storitev uporabi oziroma kraj, kjer se storitev opravi.

(1) DDV se obračuna takrat, ko je blago dobavljeno oziroma takrat, ko so storitve opravljene.
(2) Šteje se, da je blago dobavljeno oziroma da so storitve opravljene takrat, ko je izdan račun.
(3) Če račun ni izdan, se DDV obračuna osmi dan po dobavi blaga oziroma opravljeni storitvi.
(4) Če je plačilo deloma ali v celoti izvršeno pred izdajo računa ali pred opravljenim prometom blaga oziroma storitev, se DDV obračuna na dan prejema plačila od prejetega zneska plačila.
(5) Pri prometu blaga, razen pri prometu blaga po 3. točki drugega odstavka 4. člena tega zakona, oziroma pri prometu storitev, kjer se izdajajo zaporedni računi in se izvršijo zaporedna plačila, se DDV obračuna zadnji dan v obdobju, na katerega se nanaša račun oziroma plačilo.
(6) Pri prometu blaga oziroma storitev po 5., 6. in 9. členu tega zakona se DDV obračuna v davčnem obdobju, v katerem je bil ta promet opravljen.
(7) Pri spremembi davčne osnove po 21. členu tega zakona se DDV obračuna, ko se izda račun oziroma drug dokument.

(1) Pri uvozu blaga nastane obveznost za obračun DDV, ko se blago vnese v Slovenijo.
(2) V primerih iz drugega odstavka 16. člena tega zakona se DDV obračuna, ko se za blago začne druga carinsko dovoljena raba ali uporaba.
(3) Če ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena nastane pri uvozu blaga, ki je zavezano plačilu carine, posebnih kmetijskih dajatev oziroma drugih dajatev z enakovrednim učinkom, obveznost za obračun uvoznih dajatev, se istočasno obračuna tudi DDV.
(4) Za blago, ki ni zavezano plačilu uvoznih dajatev, se DDV obračuna takrat, ko bi nastala obveznost za plačilo uvoznih dajatev, če bi bile predpisane.

(1) Osnova za DDV (v nadaljnjem besedilu: davčna osnova) je vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti:
1. trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV;
2. posredni stroški kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve;
3. zneski, ki se zaračunavajo od vračljive embalaže in zaračunanih varščin.
(3) Če plačilo za opravljen promet blaga oziroma storitev ni izvršeno v denarju ali ni v celoti izvršeno v denarju, je davčna osnova enaka tržni vrednosti blaga oziroma storitev v času in kraju opravljenega prometa.
(4) Pri zamenjavi blaga oziroma storitev je davčna osnova vrednost prejetega blaga oziroma storitev.
(5) Pri prometu blaga oziroma storitev, ki ga opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, je davčna osnova vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prejemnik blaga oziroma storitev moral izvršiti dobavitelju.
(6) Pri prometu blaga iz 5. in 6. člena tega zakona je davčna osnova nabavna cena zadevnega ali podobnega blaga, ki ne vključuje DDV oziroma lastna cena blaga v času in kraju opravljenega prometa, pri prometu storitev iz 9. člena tega zakona pa stroški davčnega zavezanca za opravljeno storitev.
(7) Če je zaradi neposlovnih razlogov plačilo manjše od tržne vrednosti ali če ni plačila, je davčna osnova tržna vrednost blaga oziroma storitev v času in kraju opravljenega prometa.
(8) Če plačilo za opravljen promet blaga oziroma storitev preseže znesek, do katerega bi bil davčni zavezanec upravičen, je davčna osnova prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV na ta promet.
(9) V davčno osnovo se ne vštevajo:
1. znižanja cen in popusti, odobreni na računu v času opravljenega prometa;
2. zneski, ki jih davčni zavezanec zaračuna, prejme ali da v imenu in za račun svojega kupca oziroma naročnika.
(10) Če se davčna osnova naknadno spremeni zaradi vračila, popustov ali nezmožnosti poplačila, lahko davčni zavezanec, ki je opravil promet blaga oziroma storitev, popravi (zmanjša) znesek DDV. Davčni zavezanec lahko popravi oziroma zmanjša znesek DDV, če davčni zavezanec, kateremu je bil opravljen promet blaga oziroma storitev, popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV in če o tem pisno obvesti dobavitelja.
(11) Če se spremeni znesek DDV, obračunan pri uvozu blaga, ki ga je davčni zavezanec upošteval kot odbitek vstopnega DDV, se na podlagi carinskega dokumenta ali odločbe carinskega organa lahko popravi odbitek vstopnega DDV za nastalo razliko.
(12) Če se vrne embalaža, od katere je bil obračunan DDV, se davčna osnova popravi v davčnem obdobju, v katerem je bila embalaža vrnjena.

(1) Davčna osnova pri uvozu blaga je vrednost blaga, določena v skladu s carinskimi predpisi.
(2) V davčno osnovo iz prejšnjega odstavka se vštevajo, če niso že všteti:
1. trošarine in drugi davki, takse in druge dajatve, ki se plačujejo izven Slovenije in pri uvozu, razen DDV po tem zakonu;
2. posredni stroški, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo po uvozu blaga do prvega namembnega kraja v Sloveniji. Za prvi namembni kraj se šteje kraj, naveden na tovornem listu ali drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v Slovenijo.
(3) Pri uvozu blaga se iz davčne osnove izključijo, če že niso izključeni, znižanja cen in popusti v skladu z devetim odstavkom 21. člena tega zakona.
(4) Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo na oplemenitenje, potem, ko je bilo popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno, je davčna osnova vrednost popravila, predelave, obdelave oziroma obnove.

(1) Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva tečaj, določen v skladu s carinskimi predpisi za izračun carinske vrednosti blaga.
(2) Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove, razen pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva srednji tečaj Banke Slovenije na dan nastanka davčne obveznosti.

DDV se obračunava in plačuje po stopnji 19% od vsakega prometa blaga, storitev in uvoza blaga, razen od prometa blaga, storitev in uvoza blaga, za katerega je s tem zakonom določeno, da se ne obračunava in plačuje DDV ter od prometa blaga, storitev in uvoza blaga, za katerega je predpisana nižja stopnja DDV.

(1) Po stopnji 8% se obračunava in plačuje DDV od naslednjega prometa blaga, storitev in od uvoza:
1. izdelkov, namenjenih za prehrano ljudi (razen alkoholnih pijač), sestavin, ki so običajno namenjene za pripravo prehrambenih izdelkov, dodatkov in nadomestkov, ki se uporabljajo pri izdelavi prehrambenih izdelkov ter priprave jedi;
2. izdelkov, namenjenih za prehrano živali; živih živali; semen in sadik;
3. dobave vode;
4. zdravil, vključno z izdelki, ki se uporabljajo za kontracepcijo ter sanitarno zaščito;
5. medicinskih oziroma ortopedskih priprav in rehabilitacijskih oziroma tehničnih pripomočkov, ki invalidu nadomeščajo ali podpirajo njegovo vsakodnevno funkcioniranje in so namenjeni izključno za osebno rabo, vključno s popravili teh priprav in pripomočkov;
6. javnega prevoza potnikov in njihove prtljage;
7. nosilcev besed, slike in zvoka;
8. avtorskih pravic in storitev s področja književnosti in umetnosti, avtorskih pravic s področja znanosti ter umetniških predmetov, zbirk in starin iz tretjega, četrtega in petega odstavka 48. člena tega zakona;
9. vstopnic za razstave, za ogled naravnih znamenitosti, kinematografske in glasbene prireditve, cirkuse, sejme, zabaviščne parke, živalske vrtove in podobne prireditve ter vstopnic za športne prireditve;
10. graditve, obnove in vzdrževanja stanovanjskih prostorov, stanovanj oziroma stanovanjskih hiš ter posebnih objektov za bivanje in življenje invalidov;
11. gnojil in fitofarmacevtskih sredstev ter storitev, ki so namenjene izključno za uporabo v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu;
12. nastanitev v hotelih, penzionih in podobnih nastanitvenih zmogljivostih, vključno z nastanitvami v domovih in kampih ter oddajanjem prostorov za kampiranje;
13. uporabe športnih objektov;
14. pogrebnih storitev ter blaga, povezanega s temi storitvami;
15. storitev javne higiene.
(2) Med izdelke po 7. točki prejšnjega odstavka se ne uvrščajo tisti, ki so v celoti ali deloma namenjeni v reklamne namene.

Plačila DDV so oproščene:
1. javne poštne storitve, ki jih opravlja Pošta Slovenije;
2. zdravstvene storitve in oskrba, vključno z oskrbo s človeškimi organi, krvjo ter materinim mlekom, ki se opravljajo v skladu z zakonom, ki ureja področje zdravstvene dejavnosti;
3. socialno varstvene storitve in promet blaga, neposredno povezan s socialno varstvenimi storitvami, če se opravljajo v skladu s predpisi, ki urejajo področje socialno varstvenih dejavnosti;
4. storitve predšolske vzgoje, izobraževanje in usposabljanje otrok, mladine in odraslih, vključno s prometom blaga in storitvami, neposredno povezanimi s temi dejavnostmi, če se te dejavnosti opravljajo v skladu s predpisi, ki urejajo to področje;
5. storitve, povezane s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom;
6. oskrba z osebjem, ki ga zagotavljajo verske skupnosti in filozofska združenja za opravljanje dejavnosti iz 2., 3. in 4. točke tega člena;
7. verske storitve in promet blaga, neposredno povezanega z verskimi storitvami, ki ga opravljajo verske skupnosti za zadovoljevanje potreb vernikov, v skladu s predpisi, ki urejajo opravljanje verske dejavnosti;
8. promet storitev in blaga, neposredno povezanega s temi storitvami, ki ga opravljajo politične, sindikalne, človekoljubne, dobrodelne, invalidske in podobne organizacije in ustanove svojim članom kot povračilo za članarino ter v skladu s predpisi, ki urejajo področje teh organizacij in v skladu s pravili teh organizacij, če ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
9. kulturne storitve, vključno z vstopnicami za kulturne prireditve in vključno s prometom blaga, neposredno povezanega s temi storitvami, ki jih opravljajo nepridobitne organizacije v skladu s predpisi, ki urejajo področje kulturnih dejavnosti;
10. promet storitev in blaga, ki ga opravijo osebe, katerih dejavnosti so oproščene DDV po 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8. in 9. točki tega člena, če se ta promet opravlja v povezavi z zbiranjem denarnih sredstev, ki ga te organizacije organizirajo izključno za svojo lastno korist in ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
11. mesečne naročnine za televizijski in radijski program, ki jih zaračunava RTV Slovenija.

Plačila DDV so oproščene tudi:
1. zavarovalniške in pozavarovalniške storitve, vključno storitve, ki jih opravljajo zavarovalniški posredniki in agenti;
2. promet nepremičnin, razen prvega prenosa lastninske pravice oziroma pravice razpolaganja na novozgrajenih objektih;
3. dajanje v najem ali podnajem stanovanjskih hiš, stanovanj oziroma stanovanjskih prostorov za neprekinjeno bivanje, daljše od 60 dni ter zakup kmetijskih zemljišč ali gozdov, ki je vpisan v zemljiško knjigo;
4. finančne storitve, in sicer:
a) odobravanje in upravljanje kreditov ter odobravanje in upravljanje garancij oziroma drugih oblik zavarovanj za kredite s strani kreditodajalca;
b) storitve v zvezi z upravljanjem depozitov, hranilnih vlog, bančnih računov, opravljanjem plačilnega prometa, nakazili, vnovčevanjem zapadlih obveznosti, čekov ali drugih instrumentov, razen izterjave in odkupa terjatev;
c) promet, vključno z izdajanjem, bankovcev in kovancev, ki so zakonito plačilno sredstvo v katerikoli državi, razen z zbirateljskimi predmeti; za zbirateljske predmete po tej točki se štejejo zlati in srebrni kovanci ter kovanci iz drugega materiala, bankovci, ki niso v uporabi kot zakonito plačilno sredstvo ter kovanci z numizmatično vrednostjo;
d) promet z delnicami oziroma z udeležbami v družbah, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, vključno z njihovim izdajanjem, razen hrambe vrednostnih papirjev;
e) upravljanje z investicijskimi skladi;
5. dobava zlata Banki Slovenije;
6. veljavne poštne znamke, davčne znamke ter upravni in sodni kolki;
7. igre na srečo.

Plačila DDV je oproščeno:
1. uvoženo blago, katerega promet je v Sloveniji oproščen plačila DDV;
2. blago, ki se v Slovenijo vnese v okviru tranzitnega carinskega postopka;
3. ponovno uvoženo blago, ki ga v nespremenjenem stanju uvaža oseba, ki ga je izvozila, in če je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine;
4. ponovno uvoženo blago, na katerem so bile v tujini opravljene storitve, pri izvozu pa ni bila priznana pravica do odbitka oziroma vračila DDV;
5. uvoženo blago, ki je oproščeno plačila carine in je namenjeno:
a) za službene potrebe diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji;
b) za službene potrebe mednarodnih organizacij, če to določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Slovenijo;
c) za osebne potrebe tujega osebja diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji, vključno z njihovimi družinskimi člani;
d) za osebne potrebe tujega osebja mednarodnih organizacij, vključno z njihovimi družinskimi člani, če to določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Slovenijo.
Oprostitev po tej točki se uveljavlja na podlagi potrdil ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve. Blago, ki je oproščeno DDV v skladu s to točko, se ne sme odtujiti; odtuji se lahko samo, če se plača DDV oziroma po poteku treh let od dneva uvoza blaga. Če je v skladu z mednarodno pogodbo mogoče oprostitev uveljavljati le ob pogoju vzajemnosti, le-to potrdi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
6. uvoz ulova ribiških ladij v pristanišče, če je ulov nepredelan ali predmet le tistih postopkov, ki so potrebni, da se ohrani njegova kvaliteta in če ni bil pred uvozom opravljen promet v skladu s tem zakonom;
7. storitve v zvezi z uvozom blaga, če je vrednost teh storitev vključena v davčno osnovo v skladu z 2. točko drugega odstavka 22. člena tega zakona;
8. zlato in druge plemenite kovine, bankovci in kovanci, ki jih uvaža Banka Slovenije.

Pri sprostitvi uvoženega blaga v prost promet se, v skladu s pogoji in roki, določenimi v predpisu iz 66. člena tega zakona, plačila DDV oprosti:
1. blago v osebni prtljagi potnika, ki se uvaža v nekomercialne namene in je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine;
2. osebno premoženje, ki pripada fizični osebi, ki je imela običajno prebivališče v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev, in ki se seli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti;
3. predmete za gospodinjstvo, ki pripadajo osebi, ki je imela običajno prebivališče v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo zaradi sklenitve zakonske zveze;
4. predmete, pridobljene z dedovanjem. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, transportna sredstva, opremo, zaloge surovin, polizdelkov in končnih izdelkov, živino in kmetijske pridelke, ki presegajo običajne družinske potrebe;
5. učne pripomočke, ki jih za lastne potrebe prinesejo s seboj dijaki in študenti, ki prihajajo v Slovenijo z namenom šolanja;
6. predmete, ki jih fizične osebe prejmejo iz tujine v manjših pošiljkah, če skupna vrednost pošiljke ne presega 4.000 tolarjev. Oprostitev se ne nanaša na alkohol, parfume in toaletne vode ter tobak in tobačne izdelke;
7. opremo, ki jo imetnik uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pa le-to preseli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na transportna sredstva, zaloge blaga, izdelkov in polizdelkov ter živino, katere imetniki so trgovci;
8. živino in kmetijske ter gozdarske pridelke, ki jih slovenski državljani pridobijo na svojih posestvih v obmejnem območju druge države;
9. terapevtske substance človeškega izvora in reagente za določanje krvnih skupin ter tipov tkiv, ki se uporabljajo za nekomercialne medicinske ali znanstvene namene; farmacevtske izdelke za uporabo na mednarodnih športnih prireditvah;
10. blago, uvoženo preko državnih organov ali dobrodelnih in človekoljubnih organizacij, ki je namenjeno za brezplačno razdelitev osebam, potrebnih pomoči. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, kavo in pravi čaj ter motorna vozila (razen reševalna vozila). Oprostitev se tudi ne nanaša na material in opremo, namenjeno za obnovo območij, ki jih je prizadela naravna in druga nesreča. Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila DDV;
11. predmete, ki so posebej izdelani za izobraževanje, zaposlovanje oziroma podporo slepim in gluhim oziroma drugim fizično ali duševno prizadetim osebam, če so bili pridobljeni brezplačno ter uvoženi s strani ustanov oziroma organizacij, katerih dejavnost je izobraževanje oziroma nudenje pomoči tem osebam in če s strani donatorjev ni izražen komercialni namen;
12. častna odlikovanja in nagrade, če njihova narava ali posamična vrednost kaže na to, da niso uvožene za komercialne namene; priložnostna darila, prejeta v okviru mednarodnih odnosov, če ne odražajo komercialnega namena; ob pogoju vzajemnosti predmeti, namenjeni šefom tujih držav za njihove potrebe v času uradnega obiska v Sloveniji. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače ter tobak in tobačne izdelke;
13. vzorce blaga neznatne vrednosti, ki so namenjeni za pridobivanje naročil tovrstnega blaga, in ki so glede izgleda in količine neuporabni za kakršnekoli druge namene;
14. tiskovine in reklamni material, ki ga pošilja oseba s sedežem poslovanja izven Slovenije;
15. blago, namenjeno uporabi na sejmu, razstavi ali podobni prireditvi. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobačne izdelke ter goriva in kuriva;
16. blago, ki je zaradi določitve njihove sestave, kvalitete ali drugih tehničnih značilnosti, namenjeno preizkušanju, preiskovanju ali testiranju, ki se v celoti porabi oziroma uniči. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke ter goriva, kot tudi ne na blago, uporabljeno pri preizkušanju, analiziranju ali testiranju zaradi pospeševanja prodaje;
17. predmeti in spremljajoči dokumenti, ki se v zvezi s pridobitvijo ali varstvom blagovnih znamk, patentov in modelov pošiljajo organizacijam za varstvo pravic intelektualne lastnine;
18. turistično informativno dokumentacijo, ki je namenjena za brezplačno razdelitev in katere glavni namen je predstaviti tujo turistično ponudbo;
19. dokumente, ki se pošiljajo državnim organom; publikacije tujih državnih organov in mednarodnih organov in organizacij; obrazce za izvajanje pooblastil državnih organov; dokazni predmeti v sodnih postopkih; tiskane okrožnice, ki se pošiljajo kot del običajne izmenjave informacij med javnimi službami ali bančnimi ustanovami; uradne tiskovine, ki jih prejema Banka Slovenije; dokumente, arhive, ter obrazce za uporabo na mednarodnih srečanjih, konferencah ali kongresih; načrte, tehnične slike, modele in podobne dokumente za namene sodelovanja na mednarodnem tečaju, ki se organizira v Sloveniji; tiskane obrazce, ki se v skladu z mednarodnimi konvencijami uporabljajo kot uradni dokumenti v mednarodnem prometu vozil in blaga; fotografije in diapozitive, ki se pošiljajo tiskovnim agencijam ali časopisnim hišam; zbirateljske predmete in umetniška dela, ki niso namenjena prodaji in so uvožena s strani muzejev, galerij in drugih inštitucij ter so namenjeni za brezplačne oglede. Oprostitev po tej točki se prizna le pod pogojem, da so omenjeni izdelki uvoženi brezplačno;
20. material, potreben za natovarjanje ter zavarovanje blaga med transportom; stelja in krma za živali med transportom, naložena na prevozno sredstvo, ki se uporablja za prevoz živali iz tuje države v Slovenijo ali preko Slovenije;
21. goriva in maziva v rezervoarjih, ki so tovarniško vdelani v motorna vozila;
22. material za postavitev, vzdrževanje ali okrasitev spominskih beležij, grobov ali pokopališč vojnih žrtev iz drugih držav; krste s posmrtnimi ostanki in žare s pepelom pokojnika ter cvetje in drugi artikli, ki običajno spremljajo krste in žare.

Pri začasnem uvozu blaga se v skladu s pogoji in roki, določenimi v predpisu iz 66. člena tega zakona, plačila DDV oprosti:
1. strokovna oprema in nadomestni deli opreme za opravljanje dejavnosti, ki so v lasti in uvoženi s strani osebe s sedežem izven Slovenije, ter bodo uporabljeni izključno z njene strani oziroma se bodo uporabljali pod njenim osebnim nadzorom;
2. blago za razstavljanje ali uporabo na razstavi, sejmu ali podobni prireditvi, razen blaga, ki je namenjeno za razstavo, prirejeno za zasebne namene v prodajalni ali drugem poslovnem prostoru zaradi prodaje;
3. učni pripomočki in znanstvena oprema, če:
a) se uporablja za nekomercialne namene,
b) je uvožena s strani izobraževalnih in znanstvenih ustanov, ki so nepridobitnega značaja in
c) ostane v lasti osebe s sedežem izven Slovenije;
4. medicinska, kirurška in laboratorijska oprema, če je zdravstvenim ustanovam:
a) dana na razpolago brezplačno in
b) namenjena za diagnostične in terapevtske namene;
5. material, ki se uporablja za odpravo posledic naravnih in drugih nesreč, ki so se zgodile v Sloveniji, če je:
a) uvožen za začasno rabo brezplačno in
b) namenjen državnim organom;
6. embalaža za zaščito blaga oziroma za navijanje, omotanje ali pritrjevanje blaga, razen materiali, kot so: slama, papir, steklena volna, ki se uvažajo v razsutem stanju, če:
a) je v primeru uvoza napolnjene embalaže deklarirano, da bo ponovno izvožena,
b) je v primeru uvoza prazne embalaže deklarirano, da bo ponovno izvožena napolnjena;
7. osebna prtljaga potnikov za čas njihovega bivanja v Sloveniji;
8. blago, namenjeno za preizkušanje, opravljanja poskusov ali prikazovanje, če ga je tuji lastnik dal brezplačno in za določen čas, vendar ne tudi za preizkušanje, opravljanje poskusov ali prikazovanja kot pridobitne dejavnosti;
9. razvedrilni material za pomorščake;
10. blago, ki se uporablja pod nadzorom upravnih organov, za gradnjo, popravilo ali vzdrževanje infrastrukture javnega pomena v območjih mejnih prehodov;
11. živali, ki so uvožene:
a) za dresiranje, treniranje, plojenje ali veterinarske namene;
b) zaradi sezonskega potovanja čred ali paše;
c) vlečne živali in pripadajoča oprema, ki pripada osebi s sedežem izven ozemlja, toda blizu Slovenije, ki obdeluje zemljo v Sloveniji;
12. filmski trakovi, namenjeni za predvajanje pred komercialno uporabo; filmi in magnetni trakovi, namenjeni uporabi zvočnega zapisa sinhroniziranega ali kopiranega, če so dobavljeni z zvočnim trakom, sinhronizacijo ali kopiranjem; material za snemanje zvoka in obdelavo podatkov, če so dani na razpolago brezplačno;
13. modeli, matrice, bloki, slike, skice in podobni predmeti, ki so namenjeni osebi s sedežem v Sloveniji pod pogojem, da je najmanj 75% proizvodnje, ki izvira iz uporabe teh predmetov, izvoženo iz Slovenije; specialno orodje, ki je osebi s sedežem v Sloveniji dano na brezplačno uporabo v proizvodnji blaga, ki bo v celoti izvoženo, vendar le, če to orodje ostane v lasti osebe – naslovnika blaga s sedežem izven Slovenije;
14. rabljeno blago, namenjeno za prodajo na dražbi; blago, ki je uvoženo na podlagi prodajne pogodbe z namenom preizkušanja prejetega blaga; pošiljke izdelkov iz krzna, dragih kamnov, preprog in nakita, poslanih na odobritev, če njihove posebne karakteristike preprečujejo, da bi bili uvoženi kot vzorci; umetniške in zbirateljske predmete ter starine, uvožene zaradi razstavljanja z namenom morebitne prodaje;
15. transportna sredstva, od katerih je bil v državi odhoda plačan DDV, oziroma za katera ni bila iz kateregakoli razloga v državi odhoda priznana oprostitev oziroma vračilo DDV zaradi izvoza.

(1) Plačila DDV je oproščeno:
1. blago, ki ga iz Slovenije izvozi prodajalec oziroma blago, ki ga za njegov račun izvozi druga oseba;
2. promet storitev, vključno prevoznih in drugih postranskih storitev (razen prometa storitev iz 26. in 27. člena tega zakona), ki je neposredno povezan z izvozom oziroma uvozom blaga v skladu z drugim odstavkom 16. člena oziroma 1. točko prvega odstavka 32. člena tega zakona;
3. blago, ki ga iz Slovenije izvozi kupec oziroma druga oseba v njegovem imenu, ki nima sedeža v Sloveniji, razen blaga, namenjenega oskrbovanju zasebnih čolnov, letal ali katerihkoli drugih prevoznih sredstev za zasebno rabo;
4. storitve, opravljene na blagu, uvoženem v Slovenijo ter izvoženem s strani osebe, ki opravi to storitev ali s strani naročnika, če nima sedeža, poslovne enote oziroma stalnega ali običajnega prebivališča v Sloveniji;
5. promet blaga pooblaščenim organizacijam, ki ga le-te izvozijo kot del njihovih človekoljubnih oziroma dobrodelnih dejavnosti;
6. promet storitev, ki ga opravljajo zastopniki in drugi posredniki, opravljen v imenu in za račun druge osebe, če so storitve del storitev, navedenih v tem členu ali storitev, opravljenih izven Slovenije. Oprostitev se ne nanaša na potovalne agente, ki opravljajo storitve v imenu in za račun potnikov izven Slovenije;
7. izvoz zlata centralnim bankam.
(2) Plačila DDV je oproščen:
1. promet blaga v zvezi z oskrbovanjem:
a) plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma, ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti;
b) plovil za reševanje in pomoč na morju;
c) vojaških plovil, ki zapustijo Slovenijo in so namenjena v tuja pristanišča oziroma sidrišča;
2. nabava, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem pomorskih plovil iz podtočke a) in b) prejšnje točke ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja;
3. nabava, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem letal, ki jih uporabljajo letalske družbe za polete na mednarodnih zračnih linijah za plačilo ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja;
4. promet blaga v zvezi z oskrbovanjem z gorivom in z drugim oskrbovanjem letal iz prejšnje točke;
5. promet storitev, razen tistih iz 2. točke tega odstavka, za neposredno oskrbovanje pomorskih plovil, na katere se nanaša 2. točka tega odstavka ali njihovega tovora;
6. promet storitev, razen tistih iz 3. točke tega odstavka, za neposredno oskrbovanje letal, na katere se nanaša 3. točka tega odstavka ali njihovega tovora.
(3) Plačila DDV je oproščen promet blaga in storitev, ki so namenjeni za:
1. službene potrebe diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Republiki Sloveniji;
2. službene potrebe mednarodnih organizacij, če to določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Republiko Slovenijo;
3. osebne potrebe tujega osebja diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji, vključno z njihovimi družinskimi člani;
4. osebne potrebe tujega osebja mednarodnih organizacij, vključno z njihovimi družinskimi člani, če to določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Slovenijo.
Oprostitev po tem odstavku se uveljavlja na podlagi potrdil ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve.
Blago, ki je oproščeno DDV v skladu s tem odstavkom se ne sme odtujiti; odtuji se lahko samo, če se plača DDV oziroma po poteku treh let od dneva nakupa blaga.
Če je v skladu z mednarodno pogodbo mogoče oprostitev uveljavljati le ob pogoju vzajemnosti, le-to potrdi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
(4) Blago se šteje za izvoženo, ko je dejansko iznešeno iz Slovenije, ali ko je vnešeno v prosto carinsko cono oziroma carinsko skladišče, če je namenjeno izvozu.

(1) Plačila DDV je oproščen:
1. sprostitev uvoženega blaga v prost promet, če je to blago, namenjeno vnosu v trošarinsko skladišče;
2. uvoz blaga, ki je namenjeno, da:
a) se predloži carinskemu organu in, kadar je to dovoljeno v skladu s carinskimi predpisi da v začasno hrambo;
b) se vnese v prosto carinsko cono;
c) se zanj začne postopek carinskega skladiščenja (razen v prosto carinskih prodajalnah) ali postopek uvoza zaradi izvoza po sistemu odloga.
(2) Oprostitev se nanaša tudi na promet storitev, povezanim s prometom blaga po prejšnjem odstavku.
(3) Plačilo DDV po tem členu se oprosti ob pogoju, da blago ni sproščeno v prost promet in da je znesek DDV pri sprostitvi v prost promet enak znesku, ki bi moral biti obračunan, če bi bil tak promet blaga obdavčen pri vnosu blaga v Slovenijo.
(4) Plačila DDV je oproščeno tudi blago, namenjeno prodaji v prostih carinskih prodajalnah na letališču, odprtem za mednarodni promet oziroma v pristanišču, odprtem za mednarodni promet pod pogojem, da ga potniki v dovoljenih količinah kot osebno prtljago odnesejo v drugo državo z letalom oziroma z ladjo.
(5) Za potnika iz prejšnjega odstavka se šteje potnik, ki ima vozovnico, na kateri je navedeno namembno letališče oziroma pristanišče druge države.

(1) Davčni zavezanec mora za vsak promet blaga oziroma storitev izdati račun ali drug dokument, ki služi kot račun (v nadaljnjem besedilu: račun) ter obdržati kopijo računa.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek mora davčni zavezanec izdati račun tudi za vsako predplačilo, ki ga prejme, preden je opravljen promet blaga oziroma storitev ter za vsako naknadno spremembo davčne osnove.
(3) Račun je vsak dokument, ki ga izda davčni zavezanec ali druga oseba po njegovem nalogu, na katerem je zaračunan promet blaga oziroma storitev.
(4) Če davčni zavezanec na računu za opravljen promet blaga in storitev izkaže višji znesek DDV, kot ga je dolžan po zakonu, mora ta višji znesek tudi plačati, razen v primerih iz desetega odstavka 21. člena tega zakona.
(5) Računi so lahko izdani tudi v nematerializirani obliki, če ima davčni zavezanec dovoljenje davčnega organa za takšno obliko izdaje. Davčni zavezanec, ki prejme račun v nematerializirani obliki, mora prav tako imeti dovoljenje davčnega organa, sicer se šteje, da račun ni izdan za namene odbitka vstopnega DDV.

(1) Račun, izdan davčnim zavezancem, mora vsebovati naslednje podatke:
1. kraj in datum izdaje ter zaporedno številko;
2. firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko izdajatelja računa;
3. firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve;
4. datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev;
5. podatke o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev;
6. cena blaga brez DDV, vrednost blaga oziroma storitve brez DDV, stopnjo oziroma stopnji DDV ter znesek DDV po različnih stopnjah;
7. vrednost z vključenim DDV.
(2) Če davčni zavezanec opravi promet blaga oziroma storitev, za katerega je predpisana oprostitev plačila DDV, mora na računu navesti, da DDV ni bil obračunan.

(1) V računu, ki ga davčni zavezanec izda drugim osebam, ni potrebno izkazovati podatkov iz 3., 4. in 6. točke prvega odstavka prejšnjega člena, izkazati pa mora prodajno vrednost blaga oziroma storitve z vključenim DDV ter znesek vračunanega DDV. Če opravlja promet blaga in storitev po različnih davčnih stopnjah, mora prodajno vrednost z vključenim DDV izkazati ločeno po davčnih stopnjah in izkazati ločeno tudi vrednost DDV.
(2) Davčni zavezanec mora kupcu blaga oziroma naročniku storitve izročiti račun, ne glede na to, ali je to kupec oziroma naročnik posebej zahteval ali ne. Kupec blaga oziroma prejemnik storitve mora račun zadržati neposredno po odhodu iz prodajalne oziroma drugega poslovnega prostora in ga na zahtevo predložiti pooblaščeni osebi davčnega oziroma tržnega organa.

(1) Davčni zavezanec mora obračunavati davčno obveznost v davčnem obdobju.
(2) Davčno obdobje je koledarski mesec.
(3) Za davčnega zavezanca, ki plačuje akontacijo davka iz dejavnosti v trimesečnih oziroma polletnih obrokih, je davčno obdobje koledarsko trimesečje oziroma koledarsko polletje.
(4) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za obračunavanje DDV v trimesečnem oziroma šestmesečnem obdobju, se lahko odloči za obračunavanje DDV v enomesečnem obdobju. V tem primeru mora pisno obvestiti pristojni davčni organ v roku 15 dni pred prehodom na mesečni obračun DDV. Obdobje obračunavanja po tem odstavku ne more biti krajše od 24 mesecev.

(1) Davčni zavezanec obračunava DDV na podlagi zneskov na izdanih računih za opravljen promet blaga oziroma storitev v davčnem obdobju.
(2) Za zneske na izdanih računih po prejšnjem odstavku se štejejo tudi zneski predplačil ter vrednost opravljenega prometa blaga oziroma storitev po 5., 6. in 9. členu tega zakona.

(1) Davčno obveznost za davčno obdobje je davčni zavezanec dolžan izkazati v mesečnem, trimesečnem oziroma polletnem obračunu DDV.
(2) Obračun iz prejšnjega odstavka je davčni zavezanec dolžan predložiti davčnemu organu do zadnjega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(3) Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to, ali je za obdobje, za katerega predloži obračun, dolžan plačati DDV.
(4) Obračun DDV mora vsebovati vse potrebne podatke za obračun davčne obveznosti.
(5) Obliko in vsebino davčnih obračunov predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Davčna obveznost za davčno obdobje dospe v plačilo zadnjega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(2) V roku iz prejšnjega odstavka plača DDV tudi oseba iz 2. in 3. točke 12. člena tega zakona.
(3) Pri uvozu blaga se DDV obračunava in plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev v smislu 3. člena carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95).

(1) Davčni zavezanec sme pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitve (v nadaljnjem besedilu: vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV.
(2) Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV tudi od blaga in storitev, ki jih je uporabil za opravljanje dejavnosti izven Slovenije ob pogoju, da bi bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, če bi se dejavnost opravila v Sloveniji.
(3) Davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV:
1. od blaga in storitev, ki jih je uporabil za promet blaga oziroma storitev, za katerega je predpisana oprostitev plačila DDV, če ni s tem zakonom drugače določeno;
2. od blaga in storitev, ki jih je uporabil za opravljanje dejavnosti izven Slovenije ob pogoju, da ne bi bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, če bi to dejavnost opravil v Sloveniji.
(4) Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV, ki se nanaša na promet blaga oziroma storitev, ki so oproščeni plačila DDV:
1. po 7. točki 28. člena, 31. in 32. členu tega zakona;
2. po 1. in 4.a do 4.d točki 27. člena tega zakona, če se opravljajo za naročnika storitve, ki ima sedež oziroma stalno poslovno enoto izven Slovenije ali, če so te storitve neposredno povezane z blagom, ki je namenjeno izvozu.
(5) Davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od:
1. jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, zasebnih letal, osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od plovil oziroma od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo;
2. izdatkov za reprezentanco in nastanitev.
(6) Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV le:
1. če je izkazan na računih iz 34. člena tega zakona;
2. če je izkazan na carinskih deklaracijah;
3. če je plačan na podlagi drugega odstavka 42. člena in na podlagi tretjega odstavka 46. člena tega zakona.
(7) Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago.
(8) Če davčni zavezanec prejme račun, v katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izdati, ne sme odbiti izkazanega DDV kot vstopnega DDV, ne glede na to, če nepooblaščena oseba ta DDV plača.
(9) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne sme odbiti tega višjega zneska kot vstopni DDV, ne glede na to, da je bil DDV plačan.

(1) Davčni zavezanec, ki opravlja obdavčljivo in oproščeno dejavnost, določi znesek vstopnega DDV, ki se nanaša na obdavčljivo dejavnost z odbitnim deležem.
(2) Odbitni delež DDV se določi za ves promet blaga oziroma storitev tako, da je:
1. v števcu: celotni znesek letnega prometa, razen DDV, ki se nanaša na promet, od katerega ima pravico do odbitka vstopnega DDV;
2. v imenovalcu: znesek, ki je vključen v števec in celotni znesek letnega prometa, od katerega davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV, vključno s subvencijami in dotacijami, razen subvencij iz prvega odstavka 21. člena tega zakona.
(3) V izračun odbitnega deleža se ne všteva:
1. znesek, ki se nanaša na opremo, ki jo je davčni zavezanec odtujil v okviru opravljanja svoje dejavnosti;
2. znesek prometa finančnih storitev, če se opravljajo občasno;
3. znesek prometa nepremičnin, če se promet opravlja občasno.
(4) Odbitni delež DDV se določi na letni podlagi kot odstotek in se zaokroži navzgor na celo število.
(5) Odbitni delež za tekoče leto se določi na podlagi podatkov o prometu preteklega leta. Če podatkov o prometu preteklega leta ni ali, če so v znesku neznatni, odbitni delež določi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
(6) Ne glede na drugi odstavek tega člena, lahko davčni zavezanec določi odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti, če vodi ločeno knjigovodstvo za vsako področje dejavnosti in, če pridobi dovoljenje davčnega organa.

(1) Odbitek vstopnega DDV, ki ga je davčni zavezanec izvršil v skladu s tem zakonom, se mora ustrezno popraviti:
1. če se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen;
2. če se po davčnem obračunu izkaže, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kot so odpovedi nakupov in znižanja cen.
(2) Če se znotraj obdobja pet let od koledarskega leta pričetka uporabe opreme spremenijo pogoji, ki so bili v tem letu merodajni za odbitek vstopnega DDV, se za obdobje po spremembi izvrši popravek vstopnega DDV. Pri nepremičninah se namesto obdobja pet let upošteva obdobje 20 let.
(3) Za pričetek uporabe opreme oziroma nepremičnin po prejšnjem odstavku, se šteje davčno obdobje, v katerem je izvršen (oziroma ni izvršen) odbitek vstopnega DDV.
(4) Za opremo po drugem odstavku tega člena se šteje oprema, ki se po računovodskih predpisih uvršča med opredmetena osnovna sredstva davčnega zavezanca.
(5) Popravek odbitka vstopnega DDV se ne izvrši, če znaša razlika do 1.500 tolarjev.

(1) Z dnem veljavnosti registracije za DDV pridobi davčni zavezanec pravico do sorazmernega odbitka vstopnega DDV za blago, ki ga ima na zalogi na dan pred veljavnostjo registracije. Sorazmerni odbitek vstopnega DDV določi davčni organ na podlagi knjigovodskih podatkov davčnega zavezanca in podatkov o primerljivih zalogah blaga za opravljanje istovrstne dejavnosti pri drugih davčnih zavezancih.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka sme odbiti vstopni DDV sorazmerno opravljenemu prometu, nima pa na tej podlagi pravice do vračila davka.

(1) Davčni zavezanec, ki v okviru opravljanja dejavnosti, bodisi deluje v svojem imenu ali v imenu druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo, in ki nabavlja ali pridobiva rabljena prevozna sredstva z namenom nadaljnje prodaje (v nadaljnjem besedilu: preprodajalec), sme odbiti kot vstopni DDV znesek, ki ga ugotovi po preračunani stopnji DDV od nabavne cene rabljenega prevoznega sredstva (v nadaljnjem besedilu: davčni preostanek).
(2) Pravica do odbitka davčnega preostanka nastopi le v primeru, ko preprodajalec nabavi ali pridobi rabljeno prevozno sredstvo:
1. od osebe, ki ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV od tega sredstva;
2. od drugega davčnega zavezanca, ki v skladu s tem zakonom za to blago ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV;
3. od drugega preprodajalca, ki je uveljavil pravico do odbitka davčnega preostanka od zadevnega prevoznega sredstva.
(3) Če preprodajalec opravlja promet prevoznih sredstev na račun druge osebe v skladu s pogodbo, na katero se plača provizija na nakup ali prodajo, se šteje, da je opravljen promet s strani druge osebe takrat, ko preprodajalec opravi promet.
(4) Če je znesek davčnega preostanka večji od zneska DDV, ki ga obračuna preprodajalec od prometa prevoznih sredstev, se davčni preostanek upošteva v višini, ki je enaka znesku DDV, obračunanem od tega prometa.
(5) Ne glede na določbe 34. člena tega zakona preprodajalec iz tega člena, ne sme na računu posebej izkazati podatkov iz 6. točke prvega odstavka 34. člena tega zakona.
(6) Če preprodajalec odbije davčni preostanek v povezavi z dobavo prevoznih sredstev, nima pravice do oprostitve DDV po 31. členu tega zakona.

(1) Ne glede na prvi odstavek 13. člena tega zakona oseba, katere vrednost opravljenega prometa blaga oziroma storitev v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oziroma ni verjetno, da bo presegla 5,000.000 tolarjev, ni davčni zavezanec po tem zakonu.
(2) Ne glede na prvi odstavek 13. člena tega zakona oseba, predstavnik gospodinjstva, ki opravlja dejavnost kmetijstva in gozdarstva, za katero se plačuje davek od dohodka po katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč (v nadaljnjem besedilu: kmet), ni davčni zavezanec po tem zakonu, kadar skupni katastrski dohodek vseh članov gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 1,500.000 tolarjev. Z gospodinjstvom je mišljena skupnost življenja, pridobivanja in trošenja sredstev.
(3) Osebe iz prvega in drugega odstavka tega člena ne smejo obračunavati DDV, na računih ne smejo izkazovati DDV, nimajo pravice do odbitka vstopnega DDV in ne vodijo knjigovodstva v skladu s tem zakonom.
(4) Osebe iz prvega in drugega odstavka tega člena, lahko kadarkoli pristojnemu davčnemu organu predložijo zahtevek za začetek obračunavanja in plačevanja DDV. Davčni organ na podlagi prejetega zahtevka izda odločbo o vpisu zavezanosti za DDV za obdobje, ki ne sme biti krajše od 60 mesecev.
(5) Če povezane osebe opravljajo promet blaga iste vrste oziroma promet storitev iste narave, se za namene tega člena, skupni znesek vrednosti opravljenega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih in fizičnih oseb.
(6) Določbe prvega odstavka tega člena se ne nanašajo na davčne zavezance, ki v Sloveniji nimajo sedeža.

(1) Kmet iz drugega odstavka 45. člena tega zakona, ki ne postane davčni zavezanec v skladu s četrtim odstavkom 45. člena tega zakona, ima ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so rezultat dejavnosti, za katero se plačuje davek od dohodka po katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, pravico do pavšalnega nadomestila vstopnega DDV (v nadaljnjem besedilu: pavšalno nadomestilo), pod pogoji in na način, določen s tem členom.
(2) Pavšalno nadomestilo se prizna le kmetom, ki opravijo promet blaga in storitev iz prejšnjega odstavka davčnim zavezancem po tem zakonu.
(3) Davčni zavezanci iz prejšnjega odstavka, ki jim je bil opravljen promet blaga in storitev s strani kmetov, so dolžni plačilu za ta promet prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4% od odkupne vrednosti.
(4) Davčni zavezanci iz prejšnjega odstavka imajo pravico, da pavšalno nadomestilo odbijejo kot vstopni DDV pod pogoji, določenimi s tem zakonom.
(5) Kmetom se prizna pravica do pavšalnega nadomestila, če so predhodno pridobili dovoljenje davčnega organa.
(6) Podrobnejše določbe o pogojih in načinu izvajanja tega člena izda minister, pristojen za finance.

(1) Potovalna agencija in organizator potovanja (v nadaljnjem besedilu: potovalna agencija), ki deluje v svojem imenu, pri zagotavljanju ponudbe pa uporablja blago in storitve drugih davčnih zavezancev, lahko obračunava in plačuje DDV v skladu s tem členom.
(2) Vse storitve, ki jih opravi potovalna agencija v zvezi s potovanjem, se štejejo za eno storitev potovalne agencije potniku.
(3) DDV se plačuje po sedežu potovalne agencije in od zneska, ki predstavlja razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.
(4) Če dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo opravljajo drugi davčni zavezanci, ti zavezanci opravijo izven Slovenije, se DDV ne plačuje v skladu s 6. točko prvega odstavka 31. člena tega zakona. Če je promet blaga oziroma storitev deloma opravljen v Sloveniji in deloma izven Slovenije, se DDV ne plačuje le od dela, ki je opravljen izven Slovenije.
(5) Potovalna agencija nima pravice do odbitka DDV, ki ji ga zaračunajo drugi davčni zavezanci pri prometu blaga in storitev, opravljenih neposredno potniku.
(6) Določbe tega člena se ne nanašajo na potovalne agencije, ki delujejo kot posredniki in predložijo obračun v skladu z 2. točko devetega odstavka 21. člena tega zakona.

(1) Davčni zavezanec, ki v okviru opravljanja dejavnosti, bodisi deluje v svojem imenu ali v imenu druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo, in ki nabavlja ali pridobiva rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine z namenom nadaljnje prodaje (v nadaljnjem besedilu: preprodajalec), lahko obračunava in plačuje DDV v skladu s tem ter 49. in 50. členom tega zakona.
(2) Za rabljeno blago se šteje vsaka premična stvar, ki je primerna za nadaljnjo uporabo takšna kot je ali po popravilu, razen prevoznih sredstev, umetniških predmetov, zbirk in starin, plemenitih kovin in dragega kamenja. Za plemenite kovine se štejejo: srebro, (vključno srebro, kombinirano z zlatom ali platino), zlato (vključno zlato, kombinirano s platino), platina in vsi predmeti, ki so izdelani iz navedenih kovin, če plačilo za promet zadevne kovine ne preseže tržne vrednosti. Za drago kamenje se štejejo diamanti, rubini, safirji in smaragdi, bodisi obdelani ali neobdelani, če niso vdelani oziroma nanizani.
(3) Za umetniške predmete se štejejo:
1. slike, risbe in pasteli, kolaži in podobne dekorativne plošče, ki se uvrščajo v tarifno oznako 9701 kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljnjem besedilu: tarifna oznaka), če jih avtorji izdelujejo ročno;
2. izvirne glavure, odtiski in litografije iz tarifne oznake 9702 00 00, če jih avtor izdela ročno v omejenem številu v črnobeli barvi ali v barvi ene ali več plošč, ne glede na postopek in material, ki je bil uporabljen, razen če je bil uporabljen mehanični ali fotomehanični postopek;
3. izvirne skulpture in kipi iz kakršnegakoli materiala iz tarifne oznake 9703 00 00, če jih izdela avtor ter skulpturni odlitki, katerih izdelava je omejena na osem kopij, če jo nadzoruje avtor ali njegov naslednik;
4. tapiserije iz tarifne oznake 5805 00 00 in ročno izdelani tekstilni stenski predmeti iz tarifne oznake 6304 00 00 na podlagi izvirnega umetniškega dela pod pogojem, da ni več kot osem kopij vsakega;
5. unikatni keramični predmeti, izdelani izključno s strani avtorja in z njegovim podpisom;
6. poslikave na baker, izdelane izključno ročno, omejene na osem oštevilčenih kopij, na katerih je podpis avtorja ali studia, razen izdelki draguljarjev (dragotine, nakit), zlatarjev in srebrarjev;
7. umetniške fotografije, ki jih posname oziroma natisne avtor ali so posnete pod njegovim nadzorstvom, če so podpisane in oštevilčene ter omejene na 30 kopij, v vseh velikostih.
(4) Za zbirke se štejejo:
1. poštne znamke in kolki, priložnostni pisemski ovitki prvega dne, natisnjene frankirane pisemske pošiljke in podobno iz tarifne oznake 9704 00 00, rabljene, ali če niso rabljene, take, ki niso v obtoku oziroma niso namenjene za uporabo;
2. zbirke in primerki iz tarifne oznake 9705 00 00, ki imajo zoološki, botanični, mineraloški, anatomski, zgodovinski, arheološki, paleontološki, etnografski ali numizmatični pomen.
(5) Za starine se štejejo predmeti iz tarifne oznake 9706 00 00, razen umetniških predmetov ali zbirk, ki so stari več kot 100 let.
(6) Če preprodajalec hkrati obračunava in plačuje DDV po splošni ureditvi in po tej ureditvi, mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti ločeno izkazovanje prometa ter obračunavati in plačevati DDV za vsako ureditev posebej.
(7) Preprodajalec je dolžan davčnemu organu vložiti prijavo za obdavčitev po posebni ureditvi vsaj 10 dni pred začetkom meseca, v katerem želi začeti obračunavati DDV po tej ureditvi; DDV po posebni ureditvi pa začne obračunavati prvega dne prvega naslednjega meseca po vložitvi prijave. Obdobje obračunavanja DDV po tem členu ne more biti krajše od 24 mesecev.
(8) Preprodajalec lahko obračunava DDV po posebni ureditvi, če je nabavil ali pridobil blago iz prvega odstavka tega člena od:
1. osebe, ki ni davčni zavezanec;
2. drugega davčnega zavezanca, ki v skladu s tem zakonom za to blago ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV;
3. davčnega zavezanca iz prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona, če gre za poslovna sredstva;
4. od drugega preprodajalca.
(9) Če so izpolnjeni pogoji iz 31. člena tega zakona, je promet blaga iz tega člena, oproščen plačila DDV.
(10) Preprodajalec, ki obračunava DDV po tem ter 49. in 50. členom tega zakona, ne sme na računih, ki jih izdaja, izkazovati DDV.

(1) Davčna osnova za promet blaga iz prejšnjega člena je ustvarjena razlika med prodajno ceno preprodajalca za navedeno blago in nabavno ceno preprodajalca za to blago, zmanjšana za DDV od te razlike.
(2) Nabavna cena preprodajalca pomeni celotno plačilo (v denarju, stvareh ali v storitvah), vključno z vsemi davki, provizijami, stroški in dajatvami, ki jih je plačal preprodajalec osebi, od katere je pridobil zadevno blago.
(3) Prodajna cena preprodajalca pomeni celotno plačilo, ki ga je ali ga bo preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s tem prometom, davki in vsemi drugimi dajatvami, posrednimi stroški nabave, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV.
(4) Če je nabavna cena večja od prodajne cene zadevnega blaga, se šteje, da je davčna osnova enaka 0.

(1) Preprodajalec lahko obračunava DDV od razlike med nabavno in prodajno ceno tudi za promet:
1. umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih uvozi sam;
2. umetniških predmetov, ki jih pridobi neposredno od avtorjev ali zakonitih naslednikov;
3. umetniških predmetov, ki jih pridobi po znižani stopnji od davčnega zavezanca, ki ni preprodajalec.
(2) Obdobje obračunavanja DDV po tem členu ne more biti krajše od 24 mesecev.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, lahko preprodajalec obračunava DDV po splošni ureditvi v primeru posamičnega prometa blaga iz prvega odstavka tega člena. V tem primeru sme odbiti vstopni DDV, ki ga je plačal ali mu je bil zaračunan, in sicer v davčnem obdobju, ko je opravil promet tega blaga.
(4) Davčna osnova za promet blaga po tem členu, je ustvarjena razlika med prodajno ceno preprodajalca za navedeno blago in nabavno ceno preprodajalca za to blago, zmanjšana za DDV od te razlike.
(5) Nabavna cena ob uvozu je znesek, ki je enak davčni osnovi pri uvozu blaga, povečan za DDV, obračunan ali plačan ob uvozu tega blaga. Nabavna cena iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena je celotno plačilo, vključno z vsemi davki, provizijami, stroški in dajatvami, ki jih je plačal preprodajalec osebi, od katere je pridobil zadevno blago.
(6) Prodajna cena preprodajalca pomeni celotno plačilo, ki ga je ali ga bo preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s tem prometom, davki in vsemi drugimi dajatvami, odvisnimi nabavnimi stroški, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu in vključno z DDV.
(7) Če je nabavna cena večja od prodajne cene zadevnega blaga, se šteje, da je davčna osnova enaka 0.
(8) Preprodajalec, ki opravi promet blaga po tem členu, ne sme odbiti vstopnega DDV od tako pridobljenega ali tako uvoženega blaga.
(9) Drugi in tretji odstavek 49. člena tega zakona se nanašata tudi na promet blaga po tem členu.

(1) Davčni zavezanec, ki v okviru opravljanja dejavnosti, bodisi deluje v svojem imenu ali v imenu druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo in, ki ponuja rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine, za prodajo na javni dražbi (v nadaljnjem besedilu: dražitelj), z namenom, da jih izroči najboljšemu ponudniku, lahko DDV obračunava v skladu s tem in v skladu z 52. členom tega zakona.
(2) Če dražitelj hkrati obračunava DDV po splošni ureditvi in po posebni ureditvi, mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti ločeno izkazovanje prometa ter obračuna DDV za vsako ureditev posebej.
(3) Dražitelj obračunava DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če deluje v imenu principala, ki je:
1. oseba, ki ni davčni zavezanec;
2. drug davčni zavezanec, ki v skladu s tem zakonom za to blago nima pravice do odbitka vstopnega DDV;
3. davčni zavezanec iz prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona, če gre za njegova poslovna sredstva;
4. preprodajalec iz 48. člena tega zakona.
(4) Za rabljeno blago se šteje blago iz drugega odstavka 48. člena tega zakona.
(5) Za umetniške predmete se šteje blago iz tretjega odstavka 48. člena tega zakona.
(6) Za zbirke se šteje blago iz četrtega odstavka 48. člena tega zakona.
(7) Za starine se šteje blago iz petega odstavka 48. člena tega zakona.

(1) Davčna osnova za promet blaga iz prejšnjega člena je ustvarjena razlika med ceno, doseženo na javni dražbi in zneskom, ki ga je plačal dražitelj principalu za opravljen promet blaga in zneskom DDV, ki ga je dolžan plačati dražitelj za svojo provizijo.
(2) Znesek, ki ga je dražitelj dolžan plačati principalu, je enak razliki med doseženo ceno blaga na javni dražbi in zneskom provizije, ki jo je ali bo pridobil dražitelj od svojega principala po pogodbi, kjer se provizija plača od prodaje.
(3) Cena, dosežena na dražbi, pomeni celotni znesek, vključno z davki in vsemi drugimi dajatvami, posrednimi stroški nabave, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih plača kupec dražitelju za to blago.
(4) Dražitelj mora za vsak promet blaga na javni dražbi izdati kupcu in principalu račun.
(5) Na računu, ki ga izda kupcu, mora navesti ceno blaga, doseženo na dražbi, davke in druge dajatve, posredne stroške nabave kot so: provizija, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih zaračuna dražitelj kupcu blaga. Na računu ne sme biti ločeno izkazan DDV.
(6) Na dokumentu, ki ga dražitelj izda principalu, mora ločeno navesti: znesek, to je ceno, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je ali jo bo prejel od principala.
(7) Če je dražitelj izdal račun principalu, ki je davčni zavezanec, se šteje, kot da ga je izdal principal.
(8) Šteje se, da principal opravi promet takrat, ko dražitelj proda blago na javni dražbi.

(1) Če je znesek davčne obveznosti v davčnem obdobju manjši od zneska vstopnega DDV, ki ga sme davčni zavezanec odbiti v istem davčnem obdobju, se mu razlika všteva v plačila v naslednjih davčnih obdobjih oziroma na zahtevo vrne najkasneje v 60 dneh po predložitvi obračuna DDV.
(2) Davčnemu zavezancu-izvozniku, ki v zaporednih obračunih DDV izkazuje presežek vstopnega DDV, se razlika DDV lahko vrne prej kot v 30 dneh po predložitvi obračuna DDV.
(3) Davčnemu zavezancu, ki ne prejme razlike davka v roku iz prvega in drugega odstavka tega člena, pripadajo obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od prvega dne po poteku 60 oziroma 30 dni od predložitve obračuna DDV.
(4) Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se mu vrne razlika, zmanjšana za znesek davčnega dolga.
(5) Podrobnejše pogoje in način vračila vstopnega DDV po tem členu predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ima pravico do vračila vstopnega DDV, ki mu je bil zaračunan na podlagi opravljenega prometa blaga oziroma storitev s strani davčnih zavezancev v Sloveniji, ali mu je bil zaračunan ob uvozu blaga v Slovenijo, ob pogojih in na način, določen s tem zakonom.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka ima pravico do vračila vstopnega DDV, če:
1. je bilo blago nabavljeno oziroma uvoženo, storitve pa opravljene za namene dejavnosti, ki jo opravlja v tujini ob pogoju, da bi bila za to dejavnost, če bi jo opravljal v Sloveniji, priznana pravica do odbitka vstopnega DDV;
2. v obdobju, za katerega mu je priznana pravica do vračila vstopnega DDV, ne opravi prometa blaga oziroma storitev, ki bi se štel za promet, opravljen v Sloveniji, razen:
– storitev pri uvozu blaga v povezavi z 2. točko drugega odstavka 22. člena tega zakona; storitev pri izvozu v skladu z 31. členom ter uvozu v skladu z 32. členom tega zakona;
– storitev, od katerih mora biti DDV plačan s strani osebe, kateri je bila storitev opravljena.
(3) Davčni zavezanec ima pravico do vračila vstopnega DDV v določenem obdobju, na podlagi zahtevka, ki ga predloži davčnemu organu.
(4) Natančnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati davčni zavezanec, da se mu prizna vračilo vstopnega DDV; časovno omejitev za predložitev zahtevka za vračilo; obdobje, na katerega se nanaša zahtevek; davčni organ, ki je pristojen za obravnavanje zahtevkov; minimalni znesek, na katerega se lahko glasi zahtevek ter postopek vračila, vključno z rokom za vračilo, predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Kupec – fizična oseba, ki v Sloveniji nima stalnega niti začasnega bivališča, ima pravico do vračila DDV od blaga, ki ga nabavi v Sloveniji in ki ga iznese iz Slovenije.
(2) Pravica do vračila DDV po tem členu se ne nanaša na mineralna olja, alkohol in alkoholne pijače ter na tobačne izdelke.
(3) Podrobnejše predpise o pogojih in načinu vračila, minimalno vrednost nakupov, za katere ima oseba iz prvega odstavka tega člena pravico do vračila DDV, vsebino zahtevka za vračilo ter obveznosti prodajalca pri vračilu DDV ter obračunu njegove davčne obveznosti predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Davčni zavezanec je dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV, še posebej pa:
1. o skupni vrednosti opravljenega prometa blaga oziroma storitev; vrednosti prometa blaga oziroma storitev po različnih stopnjah DDV; vrednosti opravljenega prometa blaga oziroma storitev, za katerega je predpisana oprostitev DDV;
2. o obračunanem DDV po izdanih računih za opravljen promet blaga oziroma storitev;
3. o skupni vrednosti prejetega blaga oziroma storitev; vrednosti prejetega blaga oziroma storitev z zaračunanim DDV po predpisanih stopnjah; vrednosti prejetega blaga oziroma storitev brez DDV;
4. o obračunanem DDV na računih za prejeto blago in storitve (vstopni DDV);
5. o obveznosti za plačilo in o plačilu DDV;
6. o terjatvah za vračilo vstopnega DDV ter o njegovem plačilu oziroma prenosu v naslednje davčno obdobje.
(2) Podatke iz 1. do 5. točke prejšnjega odstavka je davčni zavezanec dolžan zagotoviti za obdobje, ki je predpisano za plačilo DDV.
(3) Davčni zavezanec, ki vodi zaloge blaga po prodajnih cenah z vračunanim davkom, je dolžan poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena, zagotoviti tudi podatke o vračunanem DDV.
(4) Zaradi zagotovitve podatkov o izdanih in prejetih računih, je davčni zavezanec dolžan voditi knjigo izdanih računov in knjigo prejetih računov.
(5) Davčni zavezanec, ki uvaža blago, je dolžan voditi posebno evidenco o vstopnem DDV, plačanem pri uvozu blaga.
(6) Vsebino knjige prejetih in knjige izdanih računov iz četrtega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Davčni zavezanec je dolžan hraniti vso prejeto in izdano dokumentacijo, še posebej pa: prejete in izdane račune, dokumente o popravkih računov, dokumente o opravljenem izvozu in uvozu, finančno dokumentacijo, dokumente, na podlagi katerih je uveljavljal oprostitev DDV, obračune DDV in vse druge knjigovodske listine, ki se kakorkoli nanašajo na promet blaga in storitev oziroma na uvoz blaga in so pomembne za obračunavanje in plačevanje DDV, najmanj 10 let po poteku leta, na katero se te listine nanašajo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek je davčni zavezanec dolžan dokumentacijo, ki se nanaša na obdavčevanje nepremičnin po tem zakonu, hraniti najmanj 20 let po poteku leta, na katero se nanaša.
(3) Osebe iz prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona so v obdobju iz prvega odstavka tega člena dolžni hraniti vse dokumente, ki so jim bili izdani v povezavi s prometom blaga oziroma storitev, ki jim je bil opravljen ter uvozom blaga.

(1) Davčni zavezanec je dolžan davčnemu organu sporočiti, kdaj se njegova dejavnost, zaradi katere je zavezan obračunavanju in plačevanju DDV prične, spremeni ali preneha, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Davčni organ izda vsaki osebi iz prejšnjega odstavka odločbo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register.
(3) Vsaka oseba, ki prvič postane oziroma lahko postane davčni zavezanec, mora pri davčnem organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila oziroma je verjetno, da bo opravila promet blaga oziroma storitev v višini, ki presega znesek, določen v prvem odstavku 45. člena tega zakona. Davčni zavezanec postane z dnem, ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji, ki jo izda v 15 dneh po prejemu prijave.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena, davčni organ po uradni dolžnosti določi zavezanost za DDV za kmete, katerih katastrski dohodek gospodinjstva za zadnje leto presega znesek iz drugega odstavka 45. člena tega zakona.
(5) Vsaka oseba, ki razpolaga z blagom, za katerega se po tem zakonu šteje, da promet blaga opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja dejavnosti, mora pri davčnem organu vložiti prijavo za registracijo v 15 dneh od dneva, ko pridobi pravico do razpolaganja z blagom.
(6) Davčni organ vzpostavi in vodi register oseb, ki so ali lahko postanejo davčni zavezanci po tem zakonu oziroma oseb, ki razpolagajo z blagom, za katerega se po tem zakonu šteje, da ga opravijo davčni zavezanci.
(7) Obliko in vsebino prijave za registracijo predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Davčnemu zavezancu, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev oziroma v zadnjem koledarskem letu ne dosega prometa v višini, določeni v prvem in drugem odstavku 45. člena tega zakona, lahko davčni organ na njegovo zahtevo izda odločbo o prenehanju registracije za DDV.
(2) Če davčni zavezanec preneha opravljati dejavnost, davčni organ odloči o prenehanju registracije za DDV po uradni dolžnosti.
(3) Pred prenehanjem registracije mora davčni zavezanec obračunati in plačati DDV od vseh dobav do dneva odjave ter popisati zaloge blaga. Od zalog blaga mora obračunati DDV, kot da gre za jemanje blaga za lastno rabo.
(4) Davčni organ izda odločbo o prenehanju registracije po poravnavi davčnih obveznosti iz prejšnjega odstavka.

(1) Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in z zakonom, ki ureja davčno službo.
(2) Davčni organ in davčni zavezanec praviloma izmenjujeta podatke v elektronski obliki.
(3) Če davčni zavezanec ne predloži obračuna DDV ali ga predloži v nepopolni obliki ali če davčni organ ugotovi, da davčna obveznost ni pravilno obračunana, kot tudi glede zamudnih obresti, pravnih sredstev in vseh vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa, ki niso določena s tem zakonom, se uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in zakon, ki ureja davčno službo.
(4) Pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev.

(1) Posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 300.000 do 6,000.000 tolarjev, pravna oseba pa z denarno kaznijo od 1,000.000 do 6,000.000 tolarjev, če:
1. kupcu blaga oziroma naročniku storitve ne izroči računa (drugi odstavek 35. člena);
2. ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku obračuna DDV (38. člen);
3. nepravočasno vloži prijavo za obdavčitev po posebni ureditvi (sedmi odstavek 48. člena);
4. davčnemu organu ne sporoči, kdaj se njegova dejavnost prične, spremeni ali preneha (prvi odstavek 58. člena);
5. ne vloži prijave za registracijo v predpisanem roku (tretji in četrti odstavek 58. člena ter drugi odstavek 76. člena);
6. na dan 30. junija 1999 ne popiše izdane, neplačane račune in jih ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku (73. člen);
7. na dan 30. junija 1999 ne popiše blaga na zalogi, ne določi novih prodajnih cen ter ne predloži davčnemu organu popisnih listov in drobno-prodajnih cen v predpisanem roku (prvi in drugi odstavek 74. člena);
8. na dan 30. junija 1999 ne popiše zalog brezalkoholnih pijač in piva, mineralnih vod, sadnih sokov in sadnih napitkov ter alkoholnih pijač in vinskega destilata po prodajnih cenah s posebej izkazanim prometnim davkom, ter popisne liste ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku (prvi odstavek 75. člena);
9. na dan 30. junija 1999 ne popiše zalog tobačnih izdelkov, ne predloži popisnih listov davčnemu organu v predpisanem roku ter ne prodaja zalog tobačnih izdelkov po zatečenih cenah (tretji odstavek 75. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 200.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.

(1) Posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 300.000 do 12,000.000 tolarjev, pravna oseba pa z denarno kaznijo od 1,000.000 do 18,000.000 tolarjev, če:
1. DDV ne obračuna takrat, ko nastane obveznost v skladu z 19. členom tega zakona;
2. DDV ne obračuna od osnove v skladu z 21. členom tega zakona;
3. ne izda računa in če ne obdrži kopije računa (prvi odstavek 33. člena);
4. na računu ne izkaže predpisanih podatkov (34. in 35. člen);
5. ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV (36. in 37. člen);
6. nepravilno obračuna znesek vstopnega DDV (40., 41., 42., 43. in 44. člen);
7. obračunava DDV, na računih izkazuje DDV ter odbija vstopni DDV v nasprotju s 45. členom tega zakona;
8. ne obračunava DDV v skladu s 47. členom tega zakona;
9. kot preprodajalec rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ne obračuna DDV v skladu z 48., 49. in 50. členom tega zakona;
10. kot dražitelj ne obračuna DDV v skladu z 51. in 52. členom tega zakona;
11. na računih izkazuje DDV (deseti odstavek 48. člena, peti odstavek 52. člena);
12. na računu ne navede ceno, doseženo na dražbi, davke in druge dajatve ter neposredne stroške nabave (peti odstavek 52. člena);
13. na dokumentu ne navede ločeno ceno, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije (šesti odstavek 52. člena);
14. v svojem knjigovodstvu ne zagotovi podatkov iz 56. člena tega zakona oziroma jih ne zagotovi za predpisano obdobje;
15. ne vodi knjige prejetih in izdanih računov ter drugih evidenc (četrti in peti odstavek 56. člena);
16. ne hrani poslovnih knjig in druge dokumentacije v predpisanem roku (57. člen);
17. ne obračuna in plača DDV v skladu s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona;
18. na dan 30. junija 1999 kupcem ne obračuna vrednost dobavljenega blaga in opravljenih storitev (prvi odstavek 71. člena);
19. ne plača prometnega davka na način in v predpisanih rokih (drugi odstavek 72. člena);
20. ne plača zneska prometnega davka, vsebovanega v neplačanih terjatvah na dan 30. junija 1999, do 31. decembra 1999 (tretji odstavek 72. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 200.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.

Z denarno kaznijo 5.000 tolarjev se kaznuje za prekršek takoj na kraju prekrška posameznik-kupec izdelkov oziroma prejemnik storitev, če ne zadrži računa neposredno po odhodu iz prodajalne oziroma drugega poslovnega objekta in ga na zahtevo ne predloži pooblaščeni osebi davčnega oziroma tržnega organa (drugi odstavek 35. člena).

Postopek o prekršku zastara, ko potečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni več mogoč, ko potečejo štiri leta od dneva storitve prekrška.

(1) Vlada Republike Slovenije lahko spremeni tolarske zneske iz 2. točke drugega odstavka 5. člena, 6. točke 29. člena, petega odstavka 42. člena ter prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona, če se pomembneje spremeni razmerje tolarja proti ECU po tečaju Banke Slovenije ali če se spremenijo predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka.
(2) Vlada Republike Slovenije lahko spremeni pavšalno nadomestilo iz tretjega odstavka 46. člena tega zakona, če se pomembneje spremenijo pogoji gospodarjenja ali če se spremenita stopnji DDV.
(3) Z zakonom o izvrševanju proračuna se lahko stopnji DDV po tem zakonu povečata ali zmanjšata do 15%.

(1) Za razvrstitev izdelkov po tem zakonu se uporablja kombinirana nomenklatura carinske tarife, za razvrstitev dejavnosti pa standardna klasifikacija dejavnosti.
(2) Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Ne glede na določbe 61. člena tega zakona se v obdobju do 31. decembra 1999 posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 100.000 do 4,000.000 tolarjev, pravna oseba pa z denarno kaznijo od 500.000 do 6,000.000 tolarjev, če:
1. kupcu blaga oziroma naročniku storitve ne izroči računa (drugi odstavek 35. člena);
2. ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku obračuna DDV (38. člen);
3. nepravočasno vloži prijavo za obdavčitev po posebni ureditvi (sedmi odstavek 48. člena);
4. davčnemu organu ne sporoči, kdaj se njegova dejavnost prične, spremeni ali preneha (prvi odstavek 58. člena);
5. ne vloži prijave za registracijo v predpisanem roku (tretji in četrti odstavek 58. člena ter drugi odstavek 76. člena);
6. na dan 30. junija 1999 ne popiše izdane, neplačane račune in jih ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku (73. člen);
7. na dan 30. junija 1999 ne popiše blaga na zalogi, ne določi novih prodajnih cen ter ne predloži davčnemu organu popisnih listov in drobno-prodajnih cen v predpisanem roku (prvi in drugi odstavek 74. člena);
8. na dan 30. junija 1999 ne popiše zalog brezalkoholnih pijač in piva, mineralnih vod, sadnih sokov in sadnih napitkov ter alkoholnih pijač in vinskega destilata po prodajnih cenah s posebej izkazanim prometnim davkom, ter popisne liste ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku (prvi odstavek 75. člena);
9. na dan 30. junija 1999 ne popiše zalog tobačnih izdelkov, ne predloži popisnih listov davčnemu organu v predpisanem roku ter ne prodaja zalog tobačnih izdelkov po zatečenih cenah (tretji odstavek 75. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 do 500.000 tolarjev se za prekrške iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.

(1) Ne glede na določbe 62. člena tega zakona se v obdobju do 31. decembra 1999 posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 300.000 do 6,000.000 tolarjev, pravna oseba pa z denarno kaznijo od 500.000 do 8,000.000 tolarjev, če:
1. DDV ne obračuna takrat, ko nastane obveznost v skladu z 19. členom tega zakona;
2. DDV ne obračuna od osnove v skladu z 21. členom tega zakona;
3. ne izda računa in če ne obdrži kopije računa (prvi odstavek 33. člena);
4. na računu ne izkaže predpisanih podatkov (34. in 35. člen);
5. ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV (36. in 37. člen);
6. nepravilno obračuna znesek vstopnega DDV (40., 41., 42., 43. in 44. člen);
7. obračunava DDV, na računih izkazuje DDV ter odbija vstopni DDV v nasprotju s 45. členom tega zakona;
8. ne obračunava DDV v skladu s 47. členom tega zakona;
9. kot preprodajalec rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ne obračuna DDV v skladu z 48., 49. in 50. členom tega zakona;
10. kot dražitelj ne obračuna DDV v skladu z 51. in 52. členom tega zakona;
11. na računih izkazuje DDV (deseti odstavek 48. člena, peti odstavek 52. člena);
12. na računu ne navede ceno, doseženo na dražbi, davke in druge dajatve ter neposredne stroške nabave (peti odstavek 52. člena);
13. na dokumentu ne navede ločeno ceno, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije (šesti odstavek 52. člena);
14. v svojem knjigovodstvu ne zagotovi podatkov iz 56. člena tega zakona oziroma jih ne zagotovi za predpisano obdobje;
15. ne vodi knjige prejetih in izdanih računov ter drugih evidenc (četrti in peti odstavek 56. člena);
16. ne hrani poslovnih knjig in druge dokumentacije v predpisanem roku (57. člen);
17. ne obračuna in plača DDV v skladu s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona;
18. na dan 30. junija 1999 kupcem ne obračuna vrednost dobavljenega blaga in opravljenih storitev (prvi odstavek 71. člena);
19. ne plača prometnega davka na način in v predpisanih rokih (drugi odstavek 72. člena);
20. ne plača zneska prometnega davka, vsebovanega v neplačanih terjatvah na dan 30. junija 1999, do 31. decembra 1999 (tretji odstavek 72. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 do 500.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.

(1) Ne glede na določbo prvega odstavka 53. člena tega zakona se v obdobju do 30. junija 2000 razlika davka vrne davčnemu zavezancu ne prej kot v 30 dneh, vendar ne pozneje kot v 90 dneh po predložitvi obračuna DDV.
(2) Davčnemu zavezancu, ki ne prejme razlike davka v roku iz prejšnjega odstavka, pripadajo obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od prvega dneva po poteku 90 dni.

(1) Ne glede na določbo četrtega odstavka 32. člena tega zakona, je do polnopravnega članstva Slovenije v Evropski uniji oproščeno plačila DDV tudi blago, ki se v dovoljenih količinah prodaja potnikom v prostih carinskih prodajalnah na mednarodnih cestnih mejnih prehodih, razen če je z mednarodno pogodbo drugače določeno.
(2) Ne glede na določbe 24. člena tega zakona se do 1. julija 2005 od vina obračunava in plačuje DDV po stopnji iz 25. člena tega zakona.

(1) Dobavitelji blaga in storitev morajo na dan 30. junija 1999 obračunati vrednost dobavljenega blaga in opravljenih storitev in jih zaračunati kupcem. Obveznost se nanaša tudi na storitve podizvajalcev glavnim izvajalcem storitev.
(2) Če se po 1. juliju 1999 sestavlja obračun v primerih iz prejšnjega odstavka, v katerem se izkazuje celotna vrednost dobavljenih proizvodov ali opravljenih storitev, je davčna osnova za izračun DDV le vrednost, zaračunana za obdobje po 1. juliju 1999.
(3) Davčna osnova po prejšnjem odstavku se zmanjša tudi za predplačila, plačana do 30. junija 1999, ki se nanašajo na dobavo investicijske opreme in izgradnjo nepremičnin ter storitev, ki bo opravljena po 1. juliju 1999, če je bil od predplačil obračunan in plačan davek od prometa proizvodov in storitev po zakonu o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92 – popr., 12/93 – odločba US, 71/93, 16/96, 57/97, 3/98 in 35/98).
(4) Računi, ki so bili izstavljeni in za katere niso bile opravljene dobave blaga oziroma opravljene storitve do 30. junija 1999, se razveljavijo.
(5) Dobavitelji, ki blago in storitve dobavljajo postopno in za dobave izdajajo zaporedne račune, za dobave in zaračunane akontacije do 30. junija 1999, obračunajo davek od prometa proizvodov oziroma storitev po zakonu o prometnem davku.

(1) Zavezanci za davek po zakonu o prometnem davku sestavijo za obdobje od 1. januarja 1999 do 30. junija 1999 končni obračun davka od prometa proizvodov in storitev in ga predložijo davčnemu organu do 20. avgusta 1999.
(2) Davek od prometa proizvodov oziroma davek od prometa storitev, za katerega je nastala obveznost za obračun do 30. junija 1999, se plača v rokih in na način, kot je določeno za plačilo davka po končnem obračunu.
(3) Znesek prometnega davka, vsebovan v neplačanih terjatvah na dan 30. junija 1999, ki ni bil plačan na podlagi končnega obračuna prometnega davka za obdobje januar–junij 1999, se plačuje ob poplačilu terjatev, v petih dneh po prejemu plačila, vendar najkasneje do 30. junija 2000.

Zavezanci za davek po zakonu o prometnem davku morajo na dan 30. junija 1999 popisati izdane neplačane račune in predplačila, v katerih je obračunan davek od prometa proizvodov za dobavljene proizvode oziroma davek od prometa storitev za opravljene storitve, in jih predložiti davčnemu organu pri predložitvi dokončnega obračuna prometnega davka za obdobje januar–junij 1999.

(1) Zavezanci za davek po zakonu o prometnem davku, ki opravljajo dejavnost trgovine na drobno, morajo na dan 30. junija 1999 popisati blago na zalogi, ki ga vodijo po prodajnih cenah z vračunanim davkom od prometa proizvodov in storitev ter stornirati obračunani prometni davek v zalogah.
(2) Zavezanci iz prejšnjega odstavka za blago iz prejšnjega odstavka določijo prodajno ceno brez prometnega davka in na tako ugotovljeno prodajno ceno obračunajo DDV po določbah tega zakona. Če pri tem pride do povečanja drobnoprodajnih cen, morajo zavezanci popisne liste zalog in drobnoprodajnih cen, predložiti pristojnemu davčnemu organu do 10. julija 1999.
(3) Zavezanci iz prejšnjega odstavka, ki niso zavezanci za DDV, predložijo obračun DDV do 31. julija 1999 in plačajo obračunani DDV do 31. avgusta 1999.
(4) Spremembe drobnoprodajnih cen nadzoruje tržna inšpekcija v skladu z zakonom.

(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena morajo zavezanci za davek po zakonu o prometnem davku, ki so zavezanci za DDV in opravljajo trgovsko in gostinsko dejavnost, na dan 30. junija 1999 popisati zaloge brezalkoholnih pijač in piva iz tarifne številke 1, mineralnih vod iz tarifne številke 2, sadnih sokov in sadnih napitkov iz tarifne številke 3 ter alkoholnih pijač in vinskega destilata iz tarifne številke 7 tarife davka od prometa proizvodov, ki je sestavni del zakona o prometnem davku, po nabavnih cenah. Od popisanih zalog navedenih pijač morajo izkazati prometni davek, vključen v nabavnih cenah. Če se znesek prometnega davka, vključen v nabavni ceni, ne more ugotoviti, se vključen prometni davek ugotovi po preračunanih stopnjah, izračunanih na podlagi stopenj v zakonu o prometnem davku. Popisne liste zalog z izkazanim prometnim davkom morajo ti davčni zavezanci predložiti davčnemu organu do 10. julija 1999.
(2) Prometni davek, izkazan v zalogah iz prejšnjega odstavka, se šteje za vstopni DDV po tem zakonu. Zavezanci imajo pravico do odbitka tega davka in sicer sorazmerno opravljenemu prometu, nimajo pa na tej podlagi pravice do vračila.
(3) Zavezanci iz prvega odstavka tega člena morajo na dan 30. junija 1999 popisati zaloge tobačnih izdelkov iz tarifne številke 6 tarife davka od prometa proizvodov in popis zalog predložiti davčnemu organu do 10. julija 1999. Zaloge tobačnih izdelkov, ugotovljene na dan 30. junija 1999, se morajo prodajati po zatečeni ceni na dan 30. junija 1999 do porabe zalog. Prodajo zalog po zatečenih cenah nadzoruje tržna inšpekcija v skladu z zakonom.

(1) Osebe iz 13. člena tega zakona postanejo davčni zavezanci po določbah tega zakona, če so v letu 1998 dosegli promet, večji od 5,000.000 tolarjev oziroma katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč večji od 1,500.000 tolarjev.
(2) Osebe iz prejšnjega odstavka morajo najkasneje do 31. marca 1999 predložiti davčnemu organu prijavo za registracijo, razen kmetov, ki jih davčni organ uvrsti med davčne zavezance po uradni dolžnosti.
(3) Davčni organ izda osebam iz prejšnjega odstavka potrdilo o registraciji najkasneje do 31. maja 1999, drugim osebam pa do 30. junija 1999.

Ne glede na določbe 41. člena tega zakona, se do 31. decembra 1999, odbitni delež vstopnega DDV določa na podlagi dejanskih podatkov o opravljenem prometu blaga oziroma storitev, od katerega se obračunava in plačuje DDV.

43. člen tega zakona se ne uporablja za blago na zalogi, ki je bilo nabavljeno pred 1. julijem 1999.

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
1. zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92 – popravek, 12/93 – odločba US, 71/93, 16/96, 57/97, 3/98 in 35/98);
2. zakon o posebnem prometnem davku od izvoznih storitev (Uradni list RS, št. 45/95);
3. pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92, 39/93, 37/95 – odločba US in 5/97 – odločba US);
4. odredba o ortopedskih pripravah in rehabilitacijskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 6/92);
5. odredba o zdravilih, od katerih se ne plača prometni davek (Uradni list RS, št. 6/92);
6. odredba o proizvodih, ki spadajo med turistično propagandne in informativne publikacije (Uradni list RS, št. 6/92);
7. odredba o proizvodih, ki spadajo med kmetijsko mehanizacijo, naprave in drugo opremo, kmetijska orodja za primarno obdelavo zemljišča ter nadomestne dele za to opremo in naprave (Uradni list RS, št. 6/92, 27/92, 49/93 in 21/95);
8. odredba o davčnih evidencah in načinu obračuna prometnega davka pri zavezancih, ki poslovnih knjig ne vodijo po sistemu dvostavnega knjigovodstva (Uradni list RS; št. 6/92);
9. odlok o spremembi stopnje davka od prometa električne energije (Uradni list RS, št. 11/92);
10. sklep o izdaji enotne menične golice (Uradni list RS, št. 20/92);
11. navodilo o postopku pri obračunavanju in plačevanju prometnega davka od meničnih golic (Banka Slovenije, Oddelek za gotovinsko poslovanje, navodilo 05-1734/92-MJ-03);
12. odredba o kontrolnih listkih za označevanje tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 42/92);
13. navodilo o načinu izdajanja mnenja, da posamezne barve za fasade, zidove, okna in vrata ne vsebujejo škodljivih snovi (Uradni list RS, št. 39/92);
14. uredba o določitvi zneska davka iz tarifne številke 6 tarife davka od prometa proizvodov (Uradni list RS, št. 54/98);
15. sklep o uskladitvi zneska iz prvega odstavka 67. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 37/95);
16. tretji odstavek 11. člena in drugi odstavek 14. člena pravilnika o znaku dobra igrača (Uradni list RS, št. 29/96);
17. uredba o spremembi stopenj davka od prometa določenih naftnih derivatov (Uradni list RS, št. 51/98),
uporabljajo pa se še do 30. junija 1999.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. julija 1999, razen določb 71., 72., 73., 74., 75. in 76. člena tega zakona, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve zakona.