Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Mojce Padovnik in Milana Padovnika iz Grosupljega, na seji dne 3. decembra 1998

3. člen odloka o pogojih za oskrbo s toplotno energijo na območju Občine Grosuplje (Uradni list SRS, št. 1/89 in Uradni list RS, št. 1/96) ni v neskladju z ustavo in zakonom.

1. Pobudnika izpodbijata 3. člen odloka o pogojih za oskrbo s toplotno energijo na območju Občine Grosuplje (v nadaljevanju: odlok), saj naj bi bil v nasprotju z ustavo. Menita, da občina nima pravice določiti načina ogrevanja enemu delu občanov, ki živijo na določenem območju.
2. V pobudi pojasnjujeta, da sta leta 1987 kupila vrstno stanovanjsko hišo v naselju Dvori Grosuplje ter da sta bila seznanjena z možnostjo priključitve stanovanjske hiše na toplovodno omrežje skupne kotlarne. Leta 1989 pa je Občina Grosuplje z odlokom določila, da so se vsi uporabniki na območju zazidalnega načrta Ob Grosupeljščici in Dvori dolžni priključiti na toplovodno omrežje skupne kotlarne. Navajata, da morata poleg zelo dragega ogrevanja plačevati tudi ekološko takso za ogrevanje.
3. Občina Grosuplje v odgovoru na pobudo pojasnjuje, da je Skupščina Občine Grosuplje že leta 1984 sprejela odlok o sprejetju zazidalnega načrta Preska–Dvori v Grosupljem (Uradni list SRS, št. 27/84), s katerim je bil predviden priklop vseh objektov na tem območju na toplovodno omrežje. V skladu s pogoji zazidalnega načrta in z upoštevanjem pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanj (Uradni list SFRJ, št. 20/67) naj bi bila izvedena tudi vsa projektna dokumentacija za te objekte. Ogrevanje iz skupne kotlovnice je bil edini predviden način ogrevanja.

4. Po določbi 24. člena zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo da pisno pobudo za začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes. Pravni interes je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih poblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.
5. Pobudnika v obravnavani zadevi izkazujeta pravni interes, saj bi morebitna razveljavitev ali odprava izpodbijanega odloka vplivala na njun pravni položaj.
6. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker je dejansko stanje v zadevi pojasnjeno in ker se je nasprotna udeleženka o pobudi izjavila, je ustavno sodišče po sprejemu pobude na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
7. Skupščina Občine Grosuplje je leta 1989 na podlagi 41. člena zakona o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 8/82 s spremembami) in 9. člena zakona o energetskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 33/81 s spremembami) opredelila dejavnost oskrbe s toplotno energijo iz toplovodnega ali parovodnega omrežja na območju zazidalnih načrtov Ob Grosupeljščici in Dvori kot komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena ter določila obvezno uporabo te komunalne storitve. Navedeni določbi zgoraj imenovanih zakonov sta določali, da lahko občinska skupščina določi s svojim odlokom dejavnost oskrbe naselij s toplotno energijo kot komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena ter določi tudi obvezno uporabo in plačilo posameznih komunalnih storitev za celotno območje občine ali za njegov del. Iz navedenega izhaja, da je bil odlok sprejet v skladu s takrat veljavnimi predpisi ter da je bila obveznost pobudnikov, da se priključita na toplovodno omrežje, zakonito določena.
8. Leta 1993 je bil sprejet zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 – v nadaljevanju: ZGJS), ki je v prvi in tretji točki prvega odstavka 81. člena določil, da z dnem uveljavitve zakona, to je 17. 6. 1993, prenehajo veljati določbe zakona o energetskem gospodarstvu, razen določb 2. do 10., 12., 13., 19., 21., 63. in 65. do 88. člena, in določbe zakona o komunalnih dejavnostih, razen določb 3., 4., 5., 6., prvega odstavka 7., 11. in 14. člena. Z dnem uveljavitve zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93) so prenehale veljati še naslednje določbe zakona o komunalnih dejavnostih: določba 3. člena, razen 5. točke prvega odstavka v delu, ki se nanaša na urejanje javnih parkirišč, in 7. točke prvega odstavka ter tretji odstavek tega člena, določbe 4., 5., 6. člena, prvi odstavek 7. člena ter 11. in 14. člen. Po vseh navedenih razveljavitvah je v veljavi samo še del določbe tretjega odstavka 7. točke 3. člena zakona o komunalnih dejavnostih, ki določa, da občinska skupščina lahko v skladu z zakonom o energetskem gospodarstvu določi kot komunalno dejavnost oskrbo naselij s toplotno energijo in plinom iz lokalnih omrežij.
9. S tem je ZGJS ukinil dotedanji sistem dejavnosti posebnega družbenega pomena materialne infrastrukture in v 68. členu določil, da se do sprejema novih zakonov s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva ter drugih področnih zakonov zadeve posebnega družbenega pomena štejejo za gospodarske javne službe, ki se zagotavljajo v skladu z navedenim zakonom. Dejavnosti proizvodnje, prenosa ter distribucije toplotne energije, ki so bile v prejšnjem sistemu dejavnosti posebnega družbenega pomena, so torej na podlagi še veljavnega 9. člena zakona o energetskem gospodarstvu in ZGJS sedaj opredeljene kot izbirne lokalne gospodarske javne službe.
10. ZGJS je poleg načina in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb opredelil tudi vprašanje obvezne uporabe javnih dobrin, in sicer je v tretjem odstavku 5. člena določil, da uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z izbirnimi gospodarskimi javnimi službami (republiškimi ali lokalnimi), ni obvezna, če zakon ali odlok lokalne skupnosti za posamezne primere ne določa drugače.
11. V obravnavanem primeru iz navedene prej in sedaj veljavne zakonodaje izhaja, da je bila dejavnost oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Grosuplje zakonito določena najprej kot komunalna dejavnost posebnega družbenega pomena, kasneje pa kot lokalna gospodarska javna služba. Prav tako je zakonito določena tudi obvezna uporaba javne dobrine (oskrba s toplotno energijo).
12. Glede na to, da je Občina Grosuplje imela zakonito pravno podlago za določitev obvezne priključitve na javno toplovodno omrežje v posameznih delih občine, je ustavno sodišče odločilo, da odlok v izpodbijanem delu ni v nasprotju z zakonom in ustavo. Enako je Ustavno sodišče odločilo že v zadevi št. U-I-150/92 z dne 16. 12. 1993 (OdlUS II, 121), v kateri je odločalo o skladnosti odloka Skupščine Občine Ormož o oskrbi naselij s plinom iz javnega plinovodnega omrežja v Občini Ormož.
13. Pobudnika navajata, da sta dolžna plačevati ekološko takso na ogrevanje. Odloka o taksah in povračilih za obremenjevanje okolja in racionalno rabo ter izkoriščanje naravnih dobrin na območju Občine Grosuplje (Uradni list RS, št. 23/96), ki ga je odlok o razveljavitvi odloka o taksah in povračilih za obremenjevanje okolja in racionalno rabo ter izkoriščanje naravnih dobrin na območju Občine Grosuplje (Uradni list RS, št. 1/98) razveljavil, pobudnika nista izrecno izpodbijala.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.