Na podlagi prvega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96 in 47/97) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz kafilerij
1. člen
Ta uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo snovi pri odvajanju tehnološke odpadne vode (v nadaljnjem besedilu: odpadna voda) iz kafilerij in sicer:
– mejne vrednosti parametrov odpadne vode in
– posebne ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije snovi.
Za vprašanja o emisiji snovi v vode, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 35/96; v nadaljnjem besedilu: uredba), za vprašanja obratovalnega monitoringa pa določbe za tehnološke odpadne vode iz pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 35/96).
2. člen
Določbe te uredbe veljajo za objekte in naprave za predelavo klavničnih odpadkov in kužnega materiala živalskega porekla, ki so živalski odpadki po predpisih na področju veterinarstva, pri:
– toplotni obdelavi trupel poginulih in mrtvorojenih živali,
– toplotni obdelavi posameznih živalskih tkiv, krvi ali drugih predelanih ali nepredelanih delov živali vseh vrst,
– toplotni obdelavi proizvodov živalskega izvora, za katere je bilo ugotovljeno, da niso higiensko ustrezni za prehrano ljudi,
– proizvodnji mesne, kostne, krvne, ščetinske ali perne moke iz termično obdelanih živalskih odpadkov,
– proizvodnji tehničnih maščob ali ostalih tehničnih proizvodov iz termično obdelanih živalskih odpadkov in
– čiščenju odpadnega zraka iz objektov za zgoraj naštetih dejavnosti, če gre za čiščenje z vodnimi raztopinami,
(v nadaljnjem besedilu: vir onesnaževanja).
3. člen
Za odpadno vodo iz vira onesnaževanja se ne šteje:
– odpadna voda iz tovarn usnja ter objektov in naprav za obdelavo krzna,
– odpadna voda iz hladilnih sistemov in parnih generatorjev znotraj vira onesnaževanja,
– odpadna vode iz laboratorijev znotraj vira onesnaževanja,
– odpadna voda iz naprav za pripravo vode znotraj vira onesnaževanja,
– odpadna voda iz objektov za proizvodnjo, predelavo in konzerviranje mesa ter proizvodnjo mesnih izdelkov,
– odpadna voda iz objektov za proizvodnjo kožnega in kostnega kleja ter želatine in
– komunalna odpadna voda, ki nastaja v virih onesnaževanja.
4. člen
Mejne vrednosti parametrov odpadne vode virov onesnaževanja so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe (v nadaljnjem besedilu: priloga 1).
5. člen
Posebni ukrepi, ki jih upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja izvaja zaradi čimmanjšega onesnaževanja iz vira onesnaževanja, so:
– skrajšanje časa med nastankom in obdelavo surovine z uporabo neprekinjenih postopkov obdelave in zagotovitev neprekinjenega hladnega skladiščenja surovine (zlasti klavničnih odpadkov in krvi) pri temperaturah do največ 10 °C,
– izogibanje obdelavi živil živalskega izvora, v katerih so sredstva za konzerviranje,
– zagotavljanje zaprtega krogotoka odpadne vode,
– termična dezinfekcija odpadne vode nečistega dela predelave iz prejšnje alinee, v primeru, ko zapiranje krogotoka odpadne vode ni možno,
– prednostna uporaba ploščnih kondenzatorjev pri obdelavi s paro ter prepoved uporabe mešanih kondenzatorjev,
– prednostna uporaba mehanskih postopkov razmaščevanja, če se uporabi kemični postopek razmaščevanja pa je potrebno zagotoviti zaprt krogotok ekstrakcijskih sredstev,
– najmanjša možna uporaba halogeniranih organskih topil pri kemičnem postopku razmaščevanja,
– najmanjša uporaba kemikalij, ki izločajo ali vsebujejo halogene, pri postopku dezodoriranja,
– smotrna uporaba čistil in dezinfekcijskih sredstev ter najmanjša možna uporaba čistil ali dezinfekcijskih sredstev, ki vsebujejo ali izločajo halogene,
– uporaba z vodo varčnih tehnik čiščenja kot je visokotlačno čiščenje,
– uporaba izravnalnih bazenov zaradi enakomernega obremenjevanja z odpadno vodo,
– uporaba fizikalno-kemijskih postopkov za čiščenje odpadne vode, vključno z biološkimi postopki za dezodoriranje odpadne vode pri odvajanju odpadne vode v kanalizacijo,
– fizikalno-kemijsko in biološko čiščenje odpadne vode z odstranjevanjem ogljika ter nitrifikacijo in odstranjevanjem dušika in fosforja pri neposrednem odvajanju odpadne vode v vodotok,
– vračanje iztokov iz sterilizatorjev ter blata iz mehanskega ali biološkega čiščenja odpadne vode v proces predelave in
– odstranjevanje blata, ki nastaja pri čiščenju odpadne vode in ga ni mogoče ponovno uporabiti, skladno s predpisi na področju ravnanja z odpadki.
6. člen
Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), lahko upravljalcu ali lastniku vira onesnaževanja dovoli prekoračevanje mejne vrednosti parametra amonijev dušik iz priloge 1 pri odvajanju odpadne vode neposredno v vode iz obstoječega vira onesnaževanja iz 2. člena te uredbe, če na podlagi njegove vloge ugotovi da:
– je velikost vira onesnaževanja taka, da je zanj obvezna presoja vplivov na okolje v skladu s predpisi o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje,
– ni uspešno preizkušene in na trgu dostopne tehnologije in naprav za čiščenje odpadne vode za doseganje predpisanih parametrov,
– odpadkov in odpadne vode, ki nastaja na viru onesnaževanja ni mogoče v celoti ponovno uporabiti kot gnojilo na razpoložljivih kmetijskih zemljiščih, v skladu predpisi o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla in
– odpadna voda ne povzroča čezmerne obremenitve zaradi emisij snovi v zrak.
7. člen
Če vir onesnaževanja izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena in gre za neposredno odvajanje odpadne vode v vodo, se mejna vrednost za amonijev dušik določi po enačbi:
MVK = 0,3*MVK(1r)*Q(V)/Q
kjer je:
MVK – mejna vrednost za amonijev dušik za odvajanje odpadne vode neposredno v vodotok, izražena v mg/l,
MVK(1r) – mejna vrednost za amonijev dušik za površinsko vodo drugega kakovostnega razreda, ki je 0,14 mg/l,
Q(V) – srednji nizki pretok vodotoka, izražen v l/s,
Q – največji 6-urni povprečni pretok odpadne vode, ki se odvaja v vodotok pri polni obremenitvi vira onesnaževanja, izražen v l/s.
Ne glede na pogoje iz prejšnjega člena in izračun iz prvega odstavka tega člena, mejna vrednost amonijevega dušika ne sme presegati vrednosti 1.000 mg/l.
8. člen
Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.
9. člen
Upravljalci ali lastniki virov onesnaževanja morajo obstoječe vire onesnaževanja prilagoditi določbam te uredbe v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi te uredbe.
10. člen
Če je za obstoječi vir onesnaževanja po tej uredbi odrejena priprava in izvedba sanacijskega programa, ministrstvo ob odreditvi priprave in izvedbe sanacijskega programa ne glede na določbo prejšnjega člena določi tudi količine nevarnih snovi, ki se v času izvajanja programa letno lahko izpuščajo z odvajanjem odpadne vode v javno kanalizacijo ali neposredno v vode.
Ministrstvo določi količine nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka na podlagi analize obremenitve okolja zaradi odvajanja odpadne vode, ki je sestavni del sanacijskega programa.
11. člen
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 353-09/99-1
Ljubljana, dne 28. januarja 1999.
Vlada Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
Predsednik
Priloga 1
Tabela 1: Mejne vrednosti parametrov odpadne vode iz virov onesnaževanja
--------------------------------------------------------------------------------
Parametri Izražen kot Enota Mejne vrednosti Mejne vrednosti za
odpadne vode za iztok v vode iztok v kanalizacijo
--------------------------------------------------------------------------------
I. SPLOŠNI PARAMETRI
1. Temperatura °C 30 40
2. pH pH 6,5-9,0 6,5-9,5
3. Neraztopljene snovi mg/l 80 -
4. Usedljive snovi ml/l 0,5 10
--------------------------------------------------------------------------------
II. BIOLOŠKI PARAMETRI
6. Strupenost za
vodne bolhe SD 3 -
--------------------------------------------------------------------------------
III. ANORGANSKI PARAMETRI
26. Amonijev dušik N mg/l 50 (a)
33. Celotni fosfor P mg/l 2, (1 (b)) -
35. Sulfid (c) S mg/l 0,1 1,0
--------------------------------------------------------------------------------
IV. ORGANSKI PARAMETRI
37. Celotni organski
ogljik - TOC C mg/l 50 (d) -
38. Kemijska potreba
po kisiku - KPK O2 mg/l 150 (e) -
39. Biokemijska potreba
po kisiku - BPK5 O2 mg/l 25 -
40. Težkohlapne lipofilne
snovi mg/l 20 150
41. Celotni ogljikovodiki
(mineralna olja)* (f) mg/l 10 20
43. Adsorbljivi organski
halogeni - AOX* Cl mg/l 0,1 0,5
--------------------------------------------------------------------------------
Zaporedne številke parametrov odpadne vode in oznake * pri
posameznih parametrih, ki veljajo za nevarne snovi, so povzete iz
uredbe.
Oznake v tabeli 1 pomenijo:
a) za odpadno vodo, ki odteka na čistilne naprave z zmogljivostjo
manjšo od 2.000 PE, je mejna vrednost 100 mg/l, za odpadno vodo,
ki odteka na čistilne naprave z zmogljivostjo, enako ali večjo od
2.000 PE, je mejna vrednost 200 mg/l,
b) velja za odvajanje odpadne vode na evtrofičnih območjih, na
vodozbirnih območjih naravnih jezer, za vodotoke, ki se zlivajo v
morje in za odvajanje v morje,
c) določitev parametra je potrebna samo, če odpadna voda izvira
izključno ali pretežno iz predelave perja,
d) če v mesečnem povprečju iz analize štiriindvajseturnega
reprezentativnega vzorca izhaja, da je vrednost TOC v surovi
tehnološki odpadni vodi na vtoku v biološko stopnjo čistilne
naprave večja od 330 mg/l, velja namesto mejne vrednosti za TOC
mejna vrednost za učinek čiščenja industrijske čistilne naprave,
ki ne sme biti manjša od 85%. Učinek čiščenja se v tem primeru
izračunava kot povprečna vrednost razmerja 24-urnih obremenitev
odpadne vode, merjeno s TOC, na vtoku in iztoku čistilne naprave,
upoštevaje zadrževalni čas čistilne naprave,
e) če v mesečnem povprečju iz analize štiriindvajseturnega
reprezentativnega vzorca izhaja, da je vrednost KPK v surovi
tehnološki odpadni vodi na vtoku v biološko stopnjo čistilne
naprave večja od 1.000 mg/l, velja namesto mejne vrednosti za KPK
mejna vrednost za učinek čiščenja industrijske čistilne naprave,
ki ne sme biti manjša od 85%. Učinek čiščenja se v tem primeru
izračunava kot povprečna vrednost razmerja 24-urnih obremenitev
odpadne vode, merjeno s KPK, na vtoku in iztoku čistilne naprave,
upoštevaje zadrževalni čas čistilne naprave,
f) določitev parametra je potrebna samo, če se pri kemičnem
razmaščevanju uporabljajo topila, ki vsebujejo ogljikovodike.
