Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Državnega sveta Republike Slovenije, na seji dne 21. januarja 1999

1. Določbe tretjega odstavka 46. člena, tretjega odstavka 85. člena, druge točke prvega odstavka 102. člena, prvega odstavka 146. člena, 151. člena, drugega odstavka 226. člena ter 280. do 298. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98) niso v nasprotju z ustavo.
2. Določba prve točke prvega odstavka 102. člena zakona o izvršbi in zavarovanju je v nasprotju z ustavo, kolikor ne določa, da je nezarubljivi del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja.
3. Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje z ustavo odpraviti v enem letu od dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS.

1. Državni svet Republike Slovenije je v zahtevi za presojo ustavnosti, vloženi v skladu s 23. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) predlagal, naj ustavno sodišče zaradi neskladja z ustavo razveljavi v izreku navedene določbe zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Meni, da je tretji odstavek 46. člena ZIZ, ki omogoča, da se pri izvršbi na sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet, upnik poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, v nasprotju s pravico do pritožbe, ob tem pa naj bi kršil tudi pravico do enakosti pred zakonom, ker naj bi bili dolžniki v tem primeru obravnavani drugače kot v vseh drugih primerih izvršbe. Tretji odstavek 85. člena ZIZ, ki določa, da nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari, danih v hrambo, praviloma zadene upnika, je po mnenju predlagatelja v nasprotju s 26. členom ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe storil državni organ. Po prvi in drugi točki prvega odstavka 102. člena ZIZ je dovoljen rubež na plačo in druge osebne prejemke do dveh tretjin. Tako velik obseg izvršbe po mnenju predlagatelja pretirano prizadene dolžnika in s tem predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave. Predlagatelj izpodbija tudi določbe o denarnih kaznih, ki jih sodišče lahko izreče dolžniku v primeru, če v skladu z izvršilnim naslovom ne izvrši storitve, ki je ne more opraviti nihče drug oziroma dopustitve ali opustitve. Višina kazni je po mnenju predlagatelja pretirana, takšnih kazni naj ne bi bilo niti v kazenskem postopku, zato naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu ustave. Določbe 280. do 298. člena ZIZ glede izvršiteljev so po mnenju predlagatelja v nasprotju s 126. členom ustave, saj naj bi nedopustno prenašale pristojnosti sodišč na zasebnopravne subjekte.
2. Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru (prvi odstavek 28. člena ZUstS), ki nanjo ni odgovoril.
3. Ustavno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUstS v postopku omogočilo, da o zahtevi izrazita mnenje vlada ter Ministrstvo za pravosodje. Vlada je ustavnemu sodišču poslala mnenje le glede predloga za zadržanje. Ministrstvo za pravosodje meni, da je zahteva Državnega sveta očitno neutemeljena, ter da predlagatelj ni izkazal, v čem naj bi določba 46. člena ZIZ kršila pravico do pravnega sredstva, sicer pa je takšna ureditev bila uveljavljena že v prejšnjem zakonu ter se je v praksi izkazalo, da je namenjena predvsem učinkovitosti izvršbe in hitrejšemu plačilu upnika, dolžnika pa varujejo določbe o nasprotni izvršbi. Tudi določbe ZIZ o tem, kdo nosi nevarnost za uničenje zarubljene stvari v času hrambe, naj ne bi posegale v ustavno pravico do povračila škode. Glede določb o možnosti izvršbe na plačo v višini do dveh tretjin ministrstvo meni, da služijo zagotovitvi večje discipline dolžnika in učinkovitosti izvršbe ter opozarja, da mora v skladu s to določbo ZIZ dolžniku ostati vsaj znesek v višini zajamčene plače. Glede izpodbijanih določb o izvršiteljih ministrstvo meni, da bi bilo preuranjeno ocenjevati, kako bo ta nov institut zaživel v praksi ter da nova ureditev ni v nasprotju z ustavo, saj je za vodenje izvršilnega postopka še naprej pristojno sodišče, izvršitelji pa imajo zakonsko podlago za svoja pooblastila.
4. Ob zahtevi za presojo ustavnosti je Državni svet predlagal tudi zadržanje izvrševanja ZIZ. S sklepom z dne 14. 10. 1998 je ustavno sodišče odločilo, da se do dokončne odločitve zadrži izvrševanje 1. in 2. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ (glede omejitev izvršbe na plačo in druge osebne prejemke), v ostalem pa je predlog za začasno zadržanje zavrnilo.

5. V skladu s tretjm odstavkom 46. člena ter 146. člena ZIZ se upnik pri izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (razen če gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Predlagateljeva trditev, da takšna ureditev krši pravico do pravnega sredstva ni utemeljena. Res je sicer, kot pravilno ugotavlja tudi predlagatelj, da ni dovolj, če so ustavne pravice priznane le formalno, pač pa mora biti zagotovljeno učinkovito izvrševanje teh pravic – to velja tudi glede ustavne pravice do pritožbe ali drugega pravnega sredstva po 25. členu ustave. Vendar pa ni mogoče reči, da ureditev, po kateri vložitev pravnega sredstva nima suspenzivnega učinka (ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe) ni združljiva z zahtevo po učinkovitosti pravice do pravnega sredstva. Le v primerih, ko po izvršitvi izpodbijane odločbe in nato morebitni ugoditvi pritožbi za pritožnika več ne bi bilo mogoče vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo te odločbe, ali bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno otežena, iz zahteve po učinkovitosti pravice do pravnega sredstva izhaja, da mora vložitev pravnega sredstva zadržati izvršitev izpodbijane odločbe. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Gre za izvršbo na denarna sredstva na dolžnikovem računu. Če po poplačilu upnika sodišče ugodi dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred poplačilom upnika ni nemogoča in tudi ni nesorazmerno otežena – dolžnik lahko denar, ki je bil na upnika prenesen na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi, zahteva nazaj. ZIZ dolžniku v takšnem primeru vračilo denarja mimo splošnih pravil o neupravičeni pridobitvi še posebej olajšuje z institutom tako imenovane nasprotne izvršbe (4. točka prvega odstavka 67. člena). Zato ni mogoče reči, da dolžnikovo pravno sredstvo po izvršitvi nepravnomočnega sklepa o izvršbi na denarna sredstva ni več učinkovito.
6. Vendar predlagaltelj poleg zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva zatrjuje tudi, da takšna ureditev predstavlja nedopustno razlikovanje v položaju različnih dolžnikov in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom. Ureditev, da se upnik pri izvršbi na denarna sredstva na računu pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet, poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, namreč predstavlja izjemo od splošnega pravila, da se izvršba sicer vedno začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, vendar pa upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo tega sklepa. Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom po 14. členu ustave pomeni, da zakon ne sme samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga različno urejati položajev pravnih subjektov. Razlikovanje mora služiti ustavno dopustnemu cilju, cilj mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in uvedeno razlikovanje mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog (npr. sklep št. U-I-140/95 z dne 13. 6. 1996 – OdlUS V, 96).
7. Po presoji ustavnega sodišča obravnavani ureditvi, ki položaj dolžnika pri izvršbi na sredstva na računu organizacije, ki opravlja plačilni promet, glede dopustnosti poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi razlikuje od položaja dolžnikov v drugih primerih, ni mogoče očitati samovolje oziroma arbitrarnosti in s tem kršitve načela enakosti pred zakonom. Za uveljavljeno razlikovanje je zakonodajalec imel razumne razloge, ki služijo ustavno legitimnemu cilju – zagotovitvi učinkovitosti izvršbe in s tem (dokončni) uresničitvi pravice do sodnega varstva: omogočitev poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi je že splošno pri izvršbi na denarne terjatve manj problematična, ker je v primeru, da se po poplačilu upnika sklep o izvršbi razveljavi, lažje kot v drugih primerih (npr. izvršbi na premičnine ali nepremičnine, kjer je s prodajo že pridobila pravice tretja oseba – kupec) vzpostaviti prejšnje stanje (vračilo denarja dolžniku). Pri izvršbi na sredstva dolžnika na računu pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet, to velja še toliko bolj, saj je v skladu z drugim odstavkom 146. člena ZIZ poplačilo upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi mogoče le v primeru, ko je predpisano plačilo preko računa pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet, in kadar ima torej tudi upnik račun pri takšni organizaciji. To pa je zagotovilo, da bo tudi dolžnik ob morebitni nasprotni izvršbi (če bo sklep o izvršbi naknadno razveljavljen) učinkovito in enostavno lahko dosegel vračilo denarja. Nenazadnje je utemeljen razlog za strožje obravnavanje dolžnikov (katerih obveznost je že ugotovljena s pravnomočno sodbo) v tem primeru tudi v tem, da izvršba na sredstva na računu pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet, pride v poštev le pri dolžnikih, ki so pravne osebe ter v skladu s 151. členom pri izvršbi zoper podjetnika ali drugo osebo, ki opravlja registrirano dejavnost, in le pri obveznostih, katerih izpolnitev se opravlja kot plačilni promet.
8. Po tretjem odstavku 85. člena ZIZ nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari, izročenih v hrambo, zadene upnika, razen če je uničenje ali poškodba posledica višje sile. Predlagateljeva navedba, da takšna ureditev krši ustavno pravico do povračila škode, ki jo povzroči državni organ (26. člen ustave), ni utemeljena. Določba, da nevarnost uničenja ali poškodovanja zarubljene stvari nosi upnik, je relevantna z vidika razmerja med upnikom in dolžnikom, saj iz nje izhaja, da v takšnem primeru upnik od dolžnika več ne bo mogel zahtevati izpolnitve obveznosti (vsaj v znesku, ki ustreza vrednosti uničene stvari). Ta določba v ničemer ne posega v pravico upnika, da zahteva povračilo škode od odgovorne osebe v skladu s splošnimi pravili o odškodninskih obveznostih ter tudi v skladu s 26. členom ustave, če gre za tak primer.
9. V prvem odstavku 102. člena ZIZ določa, da lahko pri izvršbi na plačo upnik poseže na dve tretjini dolžnikove plače in nekaterih drugih osebnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane znesek najmanj v višini zajamčene plače (prva točka), oziroma pri izvršbi za plačilo terjatev iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal (t. i. privilegirane terjatve) vsaj dve tretjini zajamčene plače. V 22. členu ustava zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku. Pri tem gre za procesno jamstvo, iz katerega med drugim izhaja zahteva po zagotovitvi ravnovesja procesnih položajev v postopku. Vendar pa se izpodbijana določba 102. člena ZIZ ne nanaša na določitev procesnega položaja obeh strank izvršilnega postopka, pač pa na vsebinske pogoje dopustnosti oziroma omejitev izvršbe.
10. Glede na predlagateljeve navedbe bi prišlo v poštev kvečjemu vprašanje o morebitni kršitvi splošne pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu ustave. Vendar v izvršilnem pravu, drugače kot npr. v materialnem civilnem pravu, ne gre za to, da bi moral zakon pri vsebinski ureditvi tega pravnega področja zagotoviti ravnovesje položajev strank. Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravomočne sodbe. Glede na namen izvršilnega postopka je torej nujno, da mora zakon, ki to področje ureja, prvenstveno upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Kljub temu pa je potrebno upoštevati, da iz ustavnega načela socialne države (2. člen ustave) ter iz pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen ustave) izhaja, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve ni dovoljena na stvareh ali pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati ali opravljanje samostojne dejavnosti, ki je dolžniku glavni vir preživljanja, ob tem pa je pri opravljanju izvršbe potrebno upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika. Takšne določbe ZIZ (drugače kot prejšnji zakon o izvršilnem postopku) sicer izrecno ne vsebuje, vendar pa je potrebno šteti, da gre pri tem za načelo, ki neposredno izhaja iz zgoraj navedenih ustavnih določb. Slednje je predvsem potrebno upoštevati tudi pri ureditvi izvršbe na plačo in druge osebne prejemke, saj ravno ti prejemki človeku v mnogih primerih zagotavljajo socialno varnost. Iz zgoraj navedenega načela, ki izhaja iz zahtev socialne države in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, izhaja, da izvršba na plačo dolžnika ne sme prizadeti v takšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum. Glede na to ustavno zahtevo se ob presoji 102. člena ZIZ izkaže, da z vidika skladnosti z ustavo ne more biti sporna določba, da je dolžniku mogoče poseči na dve tretjini plače. Iz okoliščine, da sme upnik poseči na dve tretjini dolžnikove plače, namreč ni mogoče v naprej reči, da dolžniku ne bo ostalo dovolj denarja za zagotovitev eksistenčnega minimuma. Namen zakonskih določb o tem, na kakšen procentualni delež dolžnikove plače sme v izvršbi poseči upnik, ni v (ustavno relevantnem) varstvu eksistenčnega minimuma dolžnika, pač pa v tem, da se ohrani interes dolžnika za delo – če je namreč dolžniku zagotovljeno, da kljub izvršbi na plačo ne bo “delal le za upnika”. S tem, ko ohranjajo interes dolžnika za delo, ki mu zagotavlja čim višjo plačo, so določbe o procentualni omejenosti deleža plače, na katerega je mogoče poseči v izvršbi, posredno v interesu samega upnika. Vprašanje je, če ureditev v ZIZ ta vidik dovolj upošteva, vendar pa to ni vprašanje ustavnopravno relevantnega varstva eksistenčnega minimuma dolžnika, pač pa vprašanje zakonske primernosti – za presojo te pa ustavno sodišče ni pristojno.
11. Z vidika skladnosti z ustavo so zato relevantne le tiste določbe ZIZ, ki določajo absolutni znesek, ki mora dolžniku ostati ob izvršbi na plačo. Ustavno sodišče mora namreč presoditi, ali dolžniku ta znesek zagotavlja eksistenčni minimum. Ugotoviti je mogoče, da prvi odstavek 102. člena ZIZ to ustavno zahtevo upošteva, saj določa, da mora dolžniku ostati vsaj znesek v višini zajamčene plače. Namen instituta zajamčene plače pa je, kot izhaja iz drugega člena zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (Uradni list RS, št. 48/90 ter 38/94), ravno v tem, da delavcu zagotovi materialno in socialno varnost. Zato ni mogoče reči, da je prvi odstavek 102. člena ZIZ s tem, ko zagotavlja, da dolžniku pri izvršbi na plačo ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače, v nasprotju z ustavno zahtevo, da je v izvršilnem postopku potrebno zagotoviti varstvo eksistenčnega minimuma dolžnika. V skladu z drugo točko prvega odstavka 102. člena ZIZ je pri tako imenovanih privilegiranih terjatvah sicer določeno, da morata dolžniku v tem primeru ostati vsaj dve tretjini zajamčene plače, vendar pa tudi ta ureditev ni v nasprotju z ustavo. Potrebno je namreč upoštevati, da je v teh primerih bolj kot sicer potrebno zavarovati tudi položaj upnika, saj gre za izvršbo terjatev, ki so namenjene temu, da zagotovijo preživljanje upnika (terjatve iz naslova zakonitega preživljanja ter iz naslova odškodnine zaradi smrti tistega, ki je dajal preživljanje).
12. Ureditev, po kateri mora dolžniku pri izvršbi na plačo ostati vsaj znesek v višini zajamčene plače, torej dovolj upošteva ustavno zahtevo po varstvu eksistenčnega minimuma dolžnika. Vendar pa iz ustavnega načela socialne države ter pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ne izhaja le zahteva po varstvu eksistenčnega minimuma dolžnika, pač pa tudi po zagotovitvi eksistenčnega minimuma oseb, ki jih je dolžnik po zakonu dolžan preživljati. Pri tem gre največkrat za dolžnikove otroke, ki jih je dolžan preživljati, ter za dolžnikovega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, ki nima sredstev za preživljanje. Upoštevanje položaja teh oseb izhaja tudi iz ustavnih določb o varstvu družine (53. člen ustave) ter predvsem iz ustavne določbe, da otroci uživajo posebno družbeno skrb in varstvo (56. člen ustave). Zaradi navedenih ustavnih zahtev mora zakon zagotoviti, da dolžniku pri izvršbi ne bo ostal le znesek, ki je potreben za njegovo preživljanje, pač pa tudi za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Določba, da mora dolžniku pri izvršbi na plačo ostati znesek vsaj v višini zajamčene plače, pa tega vidika ne upošteva. Razumljivo je, da višina zajamčene plače ni odvisna od števila oseb, ki jih mora delavec po zakonu preživljati (saj bi drugačna ureditev praktično pomenila, da breme preživljanja preide na delodajalca). Nasprotno pa bi ZIZ moral upoštevati, da dolžniku plača v določenih primerih ne predstavlja le sredstva za lastno preživljanje, pač pa tudi za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati – pri izvršbi na plačo bi zato dolžniku v teh primerih zaradi zgoraj navedenih ustavnih zahtev moral ostati višji nezarubljivi znesek. To ne pomeni, da breme preživljanja teh oseb preide na upnika, pač pa le, da imajo preživninske terjatve teh oseb prednost pred “navadno terjatvijo” upnika. Zgornje ugotovitve seveda ne pridejo v poštev v primeru, ko sam upnik uveljavlja preživninsko terjatev (oziroma terjatev za odškodnino zaradi izgubljene preživnine zaradi smrti tistega, ki jo je dajal) zoper dolžnika, ki očitno svojih zakonitih preživninskih obveznosti ne izpolnjuje (določba 2. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ).
13. Ker obravnavanega vidika 1. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ ne upošteva, je ta določba v nasprotju z ustavo. Ustavno sodišče te določbe sicer ne more razveljaviti, saj bi to povzročilo, da bi upnik lahko izvršbo na plačo izvedel brez kakršnih koli omejitev. Zato mora ustavno sodišče skladno z 48. členom ZUstS le ugotoviti neskladje te določbe z ustavo, zakonodajalec pa bo moral v roku enega leta z novo ureditvijo obravnavanega vprašanja, skladno z razlogi, ki izhajajo iz zgornje točke te obrazložitve, ugotovljeno neskladje z ustavo odpraviti.
14. Po drugem odstavku 226. člena ZIZ sme sodišče dolžniku, ki se v izvršbi upira izvršitvi dejanja, ki ga lahko opravi le on (nenadomestna storitev), naložiti plačilo denarne kazni v višini milijon tolarjev, če gre za fizično osebo, pravni osebi ali podjetniku posamezniku pa do 50 milijonov tolarjev, skupni znesek tako izrečenih kazni pa ne sme preseči desetkratnega zneska zgoraj navedenih kazni. Skladno s prvim odstavkom 227. člena omenjena določba (razen glede skupnega maksimuma vseh izrečenih kazni) velja tudi pri izvršbi glede obveznosti opustitve in dopustitve. Po mnenju predlagatelja je višina kazni absolutno pretirana, saj takšnih kazni ni niti v kazenskem zakoniku, s tem pa naj bi bila kršena pravica do enakosti pred zakonom. Primerjava obravnavanega instituta s kaznimi v kazenskem zakoniku ni utemeljena. Potrebno je upoštevati, da je bistvo kazni v 226. členu ZIZ v tem, da je to edini način, s katerim lahko sodišče vsaj posredno zagotovi, da bo upnik od dolžnika dosegel izpolnitev, do kakršne je upravičen v skladu z izvršilnim naslovom. V primerih, ko gre za nenadomestno izpolnitev, ki je razen dolžnika ne more opraviti nihče drug, kot tudi v primerih, ko iz izvršilnega naslova za dolžnika izhaja obveznost opustitve ali dopustitve, so namreč denarne kazni (ob tem ko ZIZ ne predvideva t. i. “dolžniškega zapora”) edino sredstvo, s katerim sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost. Primerjava s kaznimi v kazenskem zakoniku je torej neutemeljena iz razloga, ker je pri kaznih po 226. členu ZIZ potrebno upoštevati, da so namenjene zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva, kar je element, ki pri določitvi kazni v kazenskem pravu ne pride v poštev. Prvenstven namen kazni v 226. členu ZIZ ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Upoštevati je potrebno, da ni mogoče vnaprej izključiti primerov, ko je ekonomska vrednost obveznosti storitve, dopustitve in predvsem opustitve (npr. v gospodarskih sporih zaradi kršitve pravic industrijske lastnine) lahko zelo visoka. Zato je upravičena ureditev v 226. členu ZIZ, ki omogoča tudi izrekanje zelo visokih kazni. Iz zahteve po učinkovitosti pravice do sodnega varstva namreč izhaja, da mora ZIZ preprečiti, da bi se dolžniku bolj splačalo plačevati kazni po 226. členu ZIZ kot izpolniti obveznost iz izvršilnega naslova. Ob tem je potrebno opozoriti, da 226. člen ZIZ določa le, kakšna je najvišja možna kazen, ki jo lahko sodišče izreče dolžniku v teh primerih. Iz tega pa še ne izhaja, da bo sodišče tako visoko kazen tudi moralo izreči. V skladu s petim odstavkom 226. člena ZIZ mora namreč sodišče pri odmeri denarne kazni v predpisanih mejah upoštevati pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik in druge okoliščine primera. Če pa bo v konkretni zadevi sodišče glede na pomen dejanja in druge okoliščine dolžniku izreklo povsem nesorazmerno visoke kazni, bo o morebitni kršitvi kakšne dolžnikove ustavne pravice, ki bi jo lahko povzročila takšna odločba izvršilnega sodišča, lahko odločalo ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe.
15. V 280. do 298. členu ZIZ določa vlogo izvršiteljev v izvršilnem postopku. Ustavno sodišče mora glede na navedbe predlagatelja oceniti, ali takšna ureditev predstavlja nedopusten prenos pristojnosti sodišč na zasebnopravne subjekte. Po mnenju predlagatelja takšna ureditev nasprotuje 125. in 126. členu ustave (določbe o neodvisnosti sodnika ter o zakonitosti ureditve sodišč ter prepovedi izrednih sodišč), smiselno pa iz njegovih navedb izhaja, da bi predstavljena ureditev lahko bila v nasprotju s 3. členom ustave, ki je z določitvijo načela delitve oblasti temeljna ustavna norma, iz katere izhaja ustavno zagotovljeni položaj sodišč, sodnikov in sodne oblasti. Sojenje kot način izvajanja sodne oblasti mora biti skladno s 3. in 125. členom ustave pridržano sodniku oziroma sodnici. Ta ustavna zahteva bi bila zato prekršena, če bi zakon opravljanje te naloge poveril kakšni drugi osebi ali organu. Ustavnopravno torej ni bistveno (kot napačno meni predlagatelj), ali se opravljanje določenih del v okviru sodnega postopka prenese z delavcev sodišča na osebe, ki niso zaposlene pri sodišču. Ustavnopravno relevantno vprašanje se zato ne glasi, ali je ustavno dopustno, da je ZIZ naloge sodnih izvršiteljev prenesel na (zasebne) izvršitelje, pač pa, ali je izvršiteljem dana kakšna pristojnost, ki bi morala biti pridržana za odločitev sodnika. Izvršilni postopek se po ZIZ deli na dve fazi; v prvi fazi se odloča o dopustnosti izvršbe, v drugi fazi pa se izvršba dejansko opravi. ZIZ v 6. členu določa, da izvršilni postopek vodi in odločbe izdaja sodišče. Iz določb ZIZ izhaja, da je prva faza izvršilnega postopka – torej odločanje o dopustnosti izvršbe izključno pridržano sodišču. Izvršitelji se v izvršilni postopek vključijo v drugi fazi, v kateri jim je, kot določa 7. člen ZIZ, poverjena naloga opravljanja neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja. Praktično je vloga izvršitelja pri izvršbi za plačilo denarne terjatve pomembna pri premičninski izvršbi (rubež, cenitev, prodaja premičnine), medtem ko je npr. pri izvršbi na nepremičnine in izvršbi na terjatve oprava praktično celotne izvršbe prepuščena sodišču. Pri izvršbi za izpolnitev nedenarnih terjatev pa se izvršitelji pomembno vključujejo pri izvršbi za izročitev in dobavo premičnin (petnajsto poglavje ZIZ), za izpraznitev in izročitev nepremičnine (deložacija – šestnajsto poglavje ZIZ) ter za razdelitev stvari (devetnajsto poglavje). Ustavno sodišče mora ob tako omejeni vlogi izvršiteljev odgovoriti le na vprašanje, ali iz ustave izhaja zahteva, da bi neposredna dejanja izvršbe moral opravljati sodnik. Odgovor na to vprašanje je gotovo negativen. Iz ustave ne izhaja zahteva, da bi vsa (materialna) dejanja v okviru sodnega postopka moral opraviti sodnik. Pri dejanjih neposrednega opravljanja izvršbe ne gre za sojenje kot odločanje o spornih pravicah in obveznostih, zato z vidika skladnosti z ustavo ureditev, da ta dejanja opravljajo (zasebni) izvršitelji ni sporna. Ob tem je potrebno dodati, da ZIZ tudi ob ravnanju izvršiteljev glede vprašanj, ki predstavljajo neposreden poseg v dolžnikove pravice ali glede katerih je potrebno odločiti v sporu med strankama, predvideva ali omogoča odločitev sodišča. V skladu z drugim odstavkom 79. in četrtim odstavkom 80. člena ZIZ v primeru, če se stranki ne strinjata glede stvari, ki so izvzete iz izvršbe, o tem odloči sodišče; stranka si lahko v skladu z 89. členom ZIZ tudi pri cenitvi, ki jo sicer opravi izvršitelj, zagotovi cenitev sodnega izvedenca in v primeru spora tudi odločitev sodišča; za vstop v stanovanje brez privolitve dolžnika je potrebna odločitev sodišča (drugi odstavek 49. člena ZIZ). Nenazadnje je potrebno opozoriti tudi na drugi odstavek 8. člena ZIZ, da sodišče izvršitelju z odredbo daje nalog za opravo posameznih dejanj, ter na prvi odstavek 52. člena ZIZ, ki določa, da stranka ali drug udeleženec postopka lahko od sodišča zahteva, naj odpravi nepravilnost, ki jo je pri opravljanju izvršbe storil izvršitelj. Sklepno je torej mogoče ugotoviti, da ZIZ izvršitelju ne daje nobenih pristojnosti, ki bi morale zaradi ustavnih zahtev biti pridržane sodniku. Vprašanje, ali posamezna dejanja izvršbe opravljajo sodni izvršitelji ali (zasebni) izvršitelji, pa ni ustavnopravno relevantno.
16. Prenos opravljanja neposrednih dejanj izvršbe s sodnih izvršiteljev kot delavcev sodišča na (zasebne) izvršitelje, bi bil lahko z vidika ustavnih zahtev po ureditvi sodnih postopkov v pravni državi, sporen le zato, ker je s tem otežena komunikacija (nadzor, izdajanje odredb in njihova dostava izvršitelju) med sodnikom in izvršiteljem. Vendar bi bilo v tem času in ob pomanjkanju podzakonskih predpisov, ki jih glede ravnanja in položaja izvršitelja predvideva ZIZ (kolikor pri tem sploh gre za vprašanja, ki jih je v celoti dopustno urejati s podzakonskimi akti), predvem brez ustrezne sodne prakse, ta vidik preuranjeno ocenjevati, saj ni mogoče izključiti, da bo sodna praksa z ustrezno interpretacijo zakona to vprašanje ustrezno rešila.
17. Z izdajo te odločbe preneha veljati začasno zadržanje, ki ga je ustavno sodišče glede določb o izvršbi na plačo sprejelo s sklepom z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 72/98).

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 40. člena ter 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, dr. Mirijam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.