Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Borisa Pavšlarja iz Kranja, Borisa Sancina iz Trsta, Štefanije Šulek iz Maribora, ki jo zastopa Božidar Vidmar, odvetnik v Mariboru, in Združenja lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije, ki ga zastopa predsednik Tine Jaklič, na seji dne 21. januarja 1999

1. Člen 13 uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS, št. 61/96), se odpravi.
2. Pobude za oceno ustavnosti sedmega odstavka 44. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91- I, 56/92 – odločba US, 13/93 – odločba US, 31/93, 24/95 – odločba US, 20/97 – odločba US in 23/97 – odločba US) se zavrnejo.

1. Pobudniki Boris Pavšlar, Boris Sancin in Združenje lastnikov razlaščenega premoženja izpodbijajo sedmi odstavek 44. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ker menijo, da je v nasprotju z 2., 14. in 22. členom ustave. Navajajo, da sedmi odstavek 44. člena ZDen, ki določa, da pripadajo upravičencu obresti šele od pravnomočnosti odločbe o odškodnini za podržavljeno premoženje, postavlja višino odškodnine v popolno odvisnost od ekspeditivnosti dela organov, ki odločajo v postopku. Ti organi lahko s svojo neaktivnostjo neposredno posegajo v potek denacionalizacijskih postopkov in s tem v pravice upravičencev. Poudarjajo, da je v 12. poročilu o uresničevanju ZDen navedeno, da Slovenski odškodninski sklad praviloma vlaga pritožbe zoper izdane odločbe. Po mnenju pobudnikov je temeljni razlog za tako ravnanje Slovenskega odškodninskega sklada v izpodbijani ureditvi, saj je interes sklada, da se postopki zavlečejo in se s tem zmanjšajo njegove obveznosti. Pobudniki menijo, da začetek teka obresti ne more biti odvisen od trenutka pravnomočnosti odločbe, ker takšna ureditev glede na dolgotrajne postopke privede do neenakosti med denacionalizacijskimi upravičenci, ki so prejeli odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Menijo, da je izpodbijana določba v nasprotju z drugim odstavkom 72. člena ZDen, ki daje pravico do plačila obresti že od uveljavitve ZDen. V dopolnitvi pobude z dne 16. 4. 1998 pobudnik Boris Pavšlar poudarja, da je splošno znano dejstvo, da denacionalizacijski postopki potekajo izredno počasi in da je ustavno sodišče že večkrat v svojih odločbah opozorilo na prepočasno reševanje denacionalizacijskih zadev. Po pobudnikovem mnenju pa potekajo izredno počasi postopki, v katerih se zahtevki glasijo na izplačilo odškodnine v obveznicah, zaradi namernega zavlačevanja Slovenskega odškodninskega sklada. Prilaga tudi pojasnilo Slovenskega odškodninskega sklada o načinu izračuna števila izročenih obveznic v konkretnem primeru, iz katerega naj bi bilo razvidno, da so obresti od obveznic iz 45. člena ZDen tudi odvisne od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe in da so s tem ustvarjene bistvene razlike med posameznimi upravičenci.
2. Pobudnica Štefanija Šulek pa izpodbija 13. člen uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad. Meni, da je izpodbijana določba v nasprotju s 14. členom ustave, kakor tudi z 58. členom ZDen. Izplačilo zapadlih obrokov bi moralo pripadati vsem denacionalizacijskim upravičencem od pričetka obrestovanja obveznic, ne glede na pravnomočnost denacionalizacijske odločbe.
3. Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve v pojasnilih z dne 22. 12. 1998 navaja, da pobude niso utemeljene in da izpodbijane določbe povsem enako obravnavajo upravičence do odškodnine. Poudarja, da je ZDen poseben in enkraten zakon, katerega namen je predvsem poprava krivic prejšnjega sistema in privatizacija. Ker ureja specifična razmerja, naj bi njihove pravne ureditve ne bilo dopustno primerjati z zakonskimi ureditvami normalnih in običajnih odškodninskih razmerij. Pri tem opozarja, da je ZDen pri izplačevanju odškodnin upošteval tudi javno korist in da je zmanjšanje odškodnine dopustno v pravni teoriji in praksi celo v normalnih odškodninskih razmerjih. Meni, da izpodbijana določba ZDen sama po sebi ni razlog za neekspeditivnost postopkov denacionalizacije v posameznih primerih in da imajo upravičenci do odškodnine na voljo posebna pravna sredstva, vključno tudi ustavno pritožbo, če menijo, da se postopki denacionalizacije po nepotrebnem zavlačujejo.
4. Vlada v svojem mnenju na pobudo, ki izpodbija ustavnost in zakonitost uredbe, navaja, da je izpodbijana določba 13. člena uredbe v skladu s sedmim odstavkom 44. člena ZDen. Po mnenju nasprotnega udeleženca izpodbijana določba ne pomeni, da bo denacionalizacijskim upravičencem izplačana manjša odškodnina od odškodnine, ugotovljene s pravnomočno odločbo, ker izpodbijana določba vpliva le na dinamiko izplačevanja. Meni, da je pobuda v celoti neutemeljena.
5. Pobude so bile dne 14. 5. 1998 poslane tudi Slovenskemu odškodninskemu skladu (v nadaljevanju: sklad) skupaj z zahtevo, da posreduje podatke v zvezi z navedbami v pobudah, zlasti glede zavlačevanja denacionalizacijskih postopkov. Slovenski odškodninski sklad v odgovoru na pobude navaja, da je do 31. 5. 1998 prejel 1706 odločb upravnih organov in sodišč, ki zavezujejo sklad za izplačilo odškodnine s področja denacionalizacije. Glede na to, da je prejel tudi že 502 poročili o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, je mogoče utemeljeno pričakovati, da je znanih približno 2000 odločitev o odškodnini v breme sklada. Iz podatkov, ki jih navaja sklad, je razvidno, da sklad vlaga tako redna kot izredna pravna sredstva zoper odločbe upravnih organov in sodišč. Tako je vložil 856 pritožb (826 zoper odločbe upravnih enot in 30 zoper sklepe sodišč) in 19 tožb v upravnem sporu zoper odločbe ministrstev, ki odločajo na prvi stopnji. Pritožbeni organi so odločili o vloženih pritožbah v 496 zadevah in ugodili pritožbam sklada v 281 zadevah. Sodišča so na drugi stopnji odločila o 45 pritožbah in so v 24 primerih ugodila pritožbi sklada. V 145 zadevah je sklad vložil tožbe v upravnem sporu zoper odločbe organov druge stopnje. Vrhovno sodišče je odločilo od skupno 164 vloženih tožb le v 10 zadevah – v 4 zadevah je ugodilo tožbi, v 6 primerih pa tožbi sklada ni ugodilo. Zoper sklepe sodišč druge stopnje je sklad vložil 12 revizij. Vrhovno sodišče je odločilo o 7 revizijah – 1 reviziji je ugodilo, 6 revizij pa zavrnilo. Sklad nadalje tudi pojasnjuje razloge, ki opravičujejo vložitev pravnih sredstev. Navaja, da pri vlaganju pravnih sredstev upošteva temeljno načelo ZDen, po katerem pride v poštev odškodnina za podržavljeno premoženje le izjemoma, ko vrnitev v naravi ni mogoča. Sklad mora kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti denacionalizacijskim upravičencem skrbeti, da se denacionalizacija ne bo izvedla v breme proračuna in s tem posredno v breme davkoplačevalcev. Poudarja, da hitrost denacionalizacijskega postopka nedvomno vpliva na to, kdaj bo upravičenec dobil obveznice sklada, ker je njihova izročitev vezana na pravnomočnost odločbe. Vendar je po njegovem mnenju potrebno upoštevati, da predstavlja denacionalizacija celovit proces, ki ga pravni predpisi pomanjkljivo urejajo, in da obstajajo še vedno odprta vprašanja glede uresničevanja ZDen. Poudarja tudi, da vrhovno sodišče še ni izoblikovalo sodne prakse na tem področju. Na navedbe pobudnikov, da sklad namenoma zavlačuje postopke z vlaganjem pravnih sredstev, sklad navaja, da si v vseh zadevah izključno prizadeva, da se resnično in popolno ugotovi dejansko stanje, ugotovijo dejanski zavezanci ter določi zakonita oblika in višina odškodnine.

6. Ustavno sodišče je vse pobude združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče pobudo Štefanije Šulek za oceno ustavnosti in zakonitosti 13. člena uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, in pobude drugih pobudnikov v tistem delu, ki izpodbijajo ureditev, na podlagi katere so upravičeni do obresti iz 45. člena ZDen od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. O pobudah za oceno ustavnosti sedmega odstavka 44. člena ZDen pa je odločalo na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS.
7. ZDen v drugem oddelku III. poglavja ureja odškodnino, ki je kot oblika denacionalizacije določena v primeru, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža (prvi odstavek 42. člena). ZDen je določil bistvene lastnosti obveznic in uredil tudi druga vsebinska vprašanja v zvezi z izplačevanjem odškodnine v obliki obveznic (45. do 49. člen). V 45. in 46. členu je določil temeljne značilnosti obveznic:
– nominirane so v nemških markah,
– izplačljive so v enakih polletnih obrokih,
– izplačljive so v 20 letih,
– obrestna mera je šest odstotna,
– izplačljive so v valuti Republike Slovenije in
– glasijo se na prinosnika. V 49. členu je zakon tudi določil vire sredstev za kritje obveznosti iz izdanih obveznic in zbiranje teh sredstev pri skladu. Le ustanovitev sklada, njegove pristojnosti, organiziranost, njegove pravice in obveznosti ter višino sredstev je ZDen prepustil posebnemu zakonu. To je razvidno iz pooblastila v drugem odstavku 49. člena, ki se glasi: “Višino sredstev, organiziranost, pristojnosti, pravice in obveznosti sklada ureja zakon.”
8. ZDen ob svojem sprejemu iz razumljivih razlogov ni mogel določiti, kdaj se bodo lahko začele izplačevati odškodnine na podlagi obveznic. V času njegovega sprejema se proces lastninjenja, ki naj bi pretežno zagotavljal sredstva za izdajo obveznic, še sploh ni začel (zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je začel veljati 5. 12. 1993, spremembe in dopolnitve 19. 4. 1993 in 26. 6. 1993). Zakonodajalec je upošteval, da postopek ustanavljanja sklada s posebnim zakonom in zagotovitev vseh pogojev za delovanje sklada in izdajo obveznic zahteva določen čas. Da je bilo v času sprejema ZDen težko predvideti pričetek izplačevanja odškodnin na podlagi obveznic in da je določitev tega datuma zakonodajalec prepustil posebnemu zakonu, je razvidno tudi iz 95. člena, ki vsebuje pooblastilo, da zakon iz drugega odstavka 49. člena določi, s katerim dnem se bodo začele izvrševati odločbe o odškodninah za podržavljeno premoženje podjetij ali podržavljeni kapital iz 43. člena.
9. V skladu z drugim odstavkom 49. člena je bil sprejet zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93 in 48/94 – v nadaljevanju: zakon o SOS), ki je s svojo ureditvijo omogočil pričetek izplačevanja odškodnin na podlagi obveznic. Ta zakon je v 7.b členu (novela zakona o SOS iz leta 1994) določil dva pomembna datuma za izplačevanje odškodnin, ki ju ZDen ni določil. Določil je, da se glavnica izdanih obveznic mora začeti izplačevati najkasneje do 1. 1. 2005 in da se obresti od izdanih obveznic pričnejo izplačevati od 31. 12. 1996. To je pomenilo, da se glavnica in obresti ne bodo izplačevale skupaj v enakih obrokih, kot je to določal 45. člen ZDen. Drugi odstavek 7. člena zakona o SOS (oziroma 2. člen novele zakona o SOS iz leta 1994) je s tem, ko je izpustil besedo “enakih” spremenil določbo 45. člena ZDen.(1)
10. Zakon o SOS je z določbo 7.b člena določil začetek izplačevanja glavnice in obresti in s tem posredno tudi pričetek obrestovanja obveznic, upoštevajoč zakonsko določbo, da se obveznice izplačujejo v polletnih obrokih (drugi odstavek 7. člena zakona o SOS in 45. člen ZDen). Datum pričetka obrestovanja je izrecno določila posebna uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SOS (v nadaljevanju: uredba). To uredbo je izdala vlada na podlagi posebnega pooblastila, vsebovanega v 7.c členu zakona o SOS. Uredba v prvem odstavku 7. člena določa, da se glavnica začne obrestovati 1. 7. 1996 – torej šest mesecev pred zakonsko določenim pričetkom izplačevanja odškodnin (31. 12. 1996) – izplačevati pa 1. 12. 2004 – torej en mesec pred zakonsko določenim rokom (1. 1. 2005). V drugem odstavku 8. člena uredbe je tudi določeno, da prvi obrok zapade 15. 1. 1997, nadaljnji polletni obroki pa vsakega 1. 6. oziroma 1. 12. v posameznem letu. V tretjem odstavku je določeno, da zadnji obrok zapade 1. 6. 2016.
11. Upoštevajoč roke, ki jih je Zden določil za izdajo odločb o denacionalizaciji (58. člen), je zakonodajalec upravičeno predvideval, da bodo nekatere odločbe o odškodninah postale pravnomočne, preden jih bo mogoče izvršiti. ZDen je takšen primer uredil v sedmem odstavku 44. člena. Sedmi odstavek 44. člena ZDen določa: “Za čas od pravnomočnosti odločbe o odškodnini do pričetka obrestovanja obveznic oziroma, kadar odločba tako določa, do plačila odškodnine v gotovini, pripadajo upravičencu obresti, ki veljajo za vloge na vpogled, glavnica pa se valorizira.”
12. Kot je razvidno iz pobud in prilog, denacionalizacijski postopki pobudnikov (Pavšlar, Sancin in Šulek) še niso pravnomočno končani in se za njih določba sedmega odstavka 44. člena ZDen ne bo uporabila pri plačilu pravnomočno prisojene odškodnine. Ta določba se uporabi le v tistih primerih, ko je denacionalizacijska odločba postala pravnomočna pred pričetkom obrestovanja, to je pred 1. 7. 1996. Uredba v 12. členu(2) natančno določa osnovo za izračun obveznic v teh primerih in pri tem v skladu s sedmim odstavkom 44. člena ZDen tudi razlikuje položaje, ko je denacionalizacijska odločba postala pravnomočna do 1. 7. 1996 – pred pričetkom obrestovanja ali po tem datumu. Iz navedb pobudnikov, zlasti iz dopolnila pobude pobudnika Pavšlarja, izhaja, da izpodbijajo ureditev, po kateri se jim ne priznavajo obresti od glavnice iz 45. člena ZDen (6%), in le zmotno menijo, da je pravna podlaga za nepriznavanje teh obresti pred pravnomočnostjo odločbe v sedmem odstavku 44. člena ZDen. Zato je ustavno sodišče pobude za oceno ustavnosti sedmega odstavka 44. člena ZDen zavrnilo kot očitno neutemeljene (točka 2 izreka te odločbe).
13. Ustavno sodišče ugotavlja, da ureditev, ki denacionalizacijskim upravičencem v primerih, ko je odločba o odškodnini postala pravnomočna po 1. 7. 1996, ne priznava obresti do pravnomočnosti te odločbe oziroma do izročitve obveznic, temelji na določbi 13. člena uredbe.(3) Upoštevajoč, da bo zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov večina odločb o odškodnini postala pravnomočna po 1. 7. 1996, torej po datumu, ki je določen za pričetek obrestovanja odškodnin (glavnice), kar pa se ob sprejemu ZDen ni predvidevalo, je očitno, da izpodbijana ureditev prizadeva večino denacionalizacijskih upravičencev, ki podržavljenega premoženja ne morejo dobiti vrnjenega v naravi, in jim je zato priznana odškodnina v obveznicah.(4)
14. Kot je bilo že obrazloženo, zakon o SOS v 7.b členu določa začetek izplačevanja obresti od izdanih obveznic, ureditev vseh drugih vprašanj v zvezi z izdajanjem, izročanjem ter vnovčevanjem obveznic in izvrševanjem odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec sklad, pa prepušča že navedeni uredbi. Člen 13 uredbe določa: “Prejemniku se izročijo obveznice brez pravice do izplačila polletnih obrokov, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic.” Navedena določba pomeni, da upravičenci ne dobijo nobenih obresti od dneva, določenega za pričetek obrestovanja obveznic, do izročitve obveznic. Datum izročitve obveznic celo ne sovpada z datumom pravnomočnosti odločbe o odškodnini. Zakon o SOS (Novela iz leta 1994) je v tretjem odstavku 6. člena določil, da rok za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za katero je zavezanec sklad, ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šest mesecev. Uredba v 15. členu nadalje določa, da mora prejemnik obveznic podati posebno zahtevo za izročitev obveznic, in določa, katere podatke mora zahteva vsebovati. V primeru nepopolne zahteve lahko sklad v roku 15 dni po njenem prejemu zahteva dopolnitev. Sklad je dolžan izročiti obveznice najkasneje v roku 15 dni po prejemu popolne zahteve (prvi odstavek 16. člena).(5) Na podlagi navedenih določb so denacionalizacijski upravičenci v primeru, če je pravnomočnost odločbe nastopila po dnevu, določenem za začetek obrestovanja obveznic, upravičeni do obresti od dneva izročitve obveznic. Določba 13. člena ima torej za posledico, da denacionalizacijski upravičenci za prisojeno odškodnino ne dobijo obresti, ki so se natekle od pričetka obrestovanja obveznic, to je od 1. 7. 1996, pa do njihove izročitve.
15. Zakon o SOS v 7.c členu daje pooblastilo vladi, da izda posebno uredbo, s katero naj določi “način ter roke, ki niso opredeljeni s tem zakonom, za izplačevanje glavnice in obresti, za katere se izdajo obveznice ter druga vprašanja v zvezi z izdajanjem, izročanjem ter vnovčevanjem obveznic in izvrševanjem odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec sklad”. Uredba je z ureditvijo, ki je predmet te presoje, presegla pooblastilo, dano v 7.c členu zakona o SOS. Določba 13. člena uredbe je spremenila ureditev, ki jo določata 45. člen ZDen in 7.b člen zakona o SOS. Odškodnina za podržavljeno premoženje, ki se izplača v obveznicah, je posebna oblika denacionalizacije, ki sta jo ZDen in zakon o SOS posebej uredila, zlasti upoštevajoč finančne vidike, kot so dotok sredstev, 20 letno izplačevanje in odlog izplačevanja glavnice. Posebnost te ureditve je tudi določba drugega odstavka 7.b člena zakona o SOS, ki izrecno določa, da se obresti od izdanih obveznic začnejo izplačevati od 31. 12. 1996. Zakon v nobeni določbi ne določa, da je osnova za izračun števila obveznic, ki se izročijo denacionalizacijskemu upravičencu, pravnomočna denacionalizacijska odločba. Zakon o SOS v zadnjem stavku prvega odstavka 6. člena izrecno določa, da “Sklad izroča obveznice upravičencem na podlagi pravnomočne odločbe.” Iz navedene določbe je razvidno, da je pravnomočnost denacionalizacijske odločbe pri tej obliki denacionalizacije lahko podlaga le za njeno izvršitev, kar pomeni izročitev obveznic denacionalizacijskemu upravičencu. Pravnomočnost denacionalizacijskih odločb, na podlagi katerih so denacionalizacijski upravičenci upravičeni do odškodnine za podržavljeno premoženje v obveznicah, ni odločilna za začetek izplačevanja obresti, ki ga je posebej določil drugi odstavek 7.b člena zakona o SOS.
16. Na podlagi tretjega odstavka 153. člena ustave morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni. Ker je določba 13. člena uredbe s tem, ko določa, da se prejemniku obveznic ne izročijo polletni obroki obresti, ki so zapadli v plačilo pred izročitvijo obveznic, v nasprotju z drugim odstavkom 7.b člena zakona o SOS, jo je ustavno sodišče odpravilo. Navedena določba pa ni v nasprotju le z zakonom, ampak s svojo ureditvijo posega tudi v pravico denacionalizacijskih upravičencev, ki po sprejetju ZDen in v obsegu, določenem v ZDen, uživa ustavnopravno varstvo v okviru 33. člena ustave (odločba ustavnega sodišča št. U-I-107/96, OdlUS V, 174) in jo je mogoče omejiti le z zakonom (drugi in tretji odstavek 15. člena in prvi odstavek 67. člena ustave). Določba uredbe, ki jo je ustavno sodišče odpravilo, je posegla v navedeno ustavno pravico s tem, ko je določila, da je odločilna okoliščina pravnomočnost odločbe, nastop katere pa lahko prepreči sam zavezanec oziroma državni organi s počasnim reševanjem denacionalizacijskih zahtev (na kar je ustavno sodišče že večkrat opozorilo) ali z vlaganjem pravnih sredstev.(6)
17. Z odpravo 13. člena uredbe je glede izvršljivosti denacionalizacijskih odločb, s katerimi je določena odškodnina v obveznicah, vzpostavljena ureditev, kot jo določata ZDen in zakon o SOS, na podlagi katere čas pravnomočnosti odločbe ne vpliva na višino obresti, ampak le na izvršljivost denacionalizacijske odločbe, to je na izročitev obveznic. Na podlagi prvega odstavka 46. člena ZUstS imajo upravičenci pravico zahtevati popravo posamičnih aktov, na podlagi katerih so jim bile izročene obveznice. Vlada lahko z dopolnitvijo uredbe nadomesti odpravljeno določbo, če meni, da je to potrebno za zakonito izvrševanje denacionalizacijskih odločb o odškodnini v obveznicah.
18. Ustavno sodišče pa ni moglo upoštevati navedb pobudnikov o neskladnosti sedmega odstavka 44. člena z drugim odstavkom 72. člena ZDen. Njihove navedbe izhajajo iz zmotne predpostavke, da gre za medsebojno vsebinsko povezanost obeh določb. Po ustaljeni praksi ustavno sodišče presoja medsebojno skladnost dveh zakonov le, če bi medsebojna neskladnost kršila načela pravne države in s tem določbe 2. člena ustave (npr. odločba št. U-I-299/96 z dne 12. 12. 1996, OdlUS V, 177 in odločba št. U-I-141/94 z dne 7. 5. 1998, OdlUS VII, 83). Ker gre v obravnavanem primeru za zakonski določbi, ki nista med seboj vsebinsko povezani, saj urejata različne pravne položaje, ni mogoče govoriti o medsebojni neskladnosti.

19. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena, ter prvega in drugega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam -Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Določbe 7. in 7.a člena zakona o SOS so bile že predmet ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-140/94 z dne 14. 12. 1995 (OdlUS IV, 124) odločilo, da določbi 7. in 7.a člena zakona o SOS (kljub spremembi ZDen) nista v neskladju z ustavo. Ocenilo je, da je zakonodajalec pri odlogu izplačila glavnice upošteval načelo sorazmernosti in da posegi v ustavnovarovane položaje denacionalizacijskih upravičencev niso v neskladju z ustavo.
2 12. člen uredbe: (1) Kadar se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna pred 1. 7. 1996, je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba, povečani za obresti iz sedmega odstavka 44. člena ZDen, obračunanimi za čas od pravnomočnosti odločbe do 1. 7. 1996. (2) Kadar se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna po 1. 7. 1996, je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba. (3) Če v odločbi odškodnina ni izražena v DEM, se preračuna v DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe. (4) Višina obrestne mere iz sedmega odstavka 44. člena ZDen se določi kot aritmetična sredina obrestnih mer na dan izročitve obveznic, ki veljajo za DEM za vloge na vpogled, ki jih izplačujejo tri največje banke v Republiki Sloveniji.
3 Pojasnilo o načinu izračuna števila izročenih obveznic SOS z dne 1. 4. 1998 Pod II. “ Glede na to, da so prvi, drugi in tretji polletni obrok izročenih obveznic ob njihovi izročitvi že zapadli v izplačilo, so bile izročene obveznice brez teh kuponov. Ker pa bodo s četrtim kuponom oziroma obrokom izplačane natečene obresti od 1. 12. 1997, je treba število obveznic oziroma njihovo skupno nominalno vrednost zmanjšati za vrednost natečenih obresti od tega datuma do dneva izročitve.”
4 Iz zaključnega računa z letnim poročilom SOS za leto 1997 je razvidno, da je do 31. 12. 1997 sklad izvršil le 272 denacionalizacijskih odločb. Sklad na podlagi podatkov 12. poročila o uresničevanju ZDen ocenjuje, da je utemeljeno pričakovati, da bo sklad nastopil kot zavezanec v približno 15.000 zadevah (4. poročilo o delovanju SOS, št. 97/236 z dne 30. 6. 1997).
5 Iz pojasnila sklada o načinu izračuna števila izročenih obveznic SOS z dne 1. 4. 1998 je razvidno, da je sklad pri izračunu obveznic, ki jih mora izplačati prejemniku na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji upošteval, 11., 12. in 13. člen uredbe. V pojasnilu je tudi posebej obrazloženo, da gredo prejemniku obresti le od izročitve obveznic: “Glede na to, da so prvi, drugi in tretji polletni obrok izročenih obveznic ob njihovi izročitvi že zapadli v izplačilo, so bile izročene obveznice brez teh kuponov. Ker pa bodo s četrtim kuponom oziroma obrokom izplačane natečene obresti od 1. 12. 1997, je treba število obveznic oziroma njihovo skupno nominalno vrednost zmanjšati za vrednost natečenih obresti od tega datuma do dneva izročitve.”
6 Sklad v svojem 4. poročilu na strani 64 izrecno navaja: “ker pa proces denacionalizacije poteka počasneje od pričakovanj in bo večina obveznic izročena po začetku njihovega obrestovanja, predvidoma do konca leta 2000, bo višina obresti na glavnico znašala približno 75% (in ne 93%)”. Povsem očitno je, da bi sklad z vložitvijo pravnega sredstava prihranil del finančnih sredstev, denacionalizacijski upravičenec pa bi zaradi vložitve pravnega sredstva le izgubil.