Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, in za preizkus pobude Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke, Ljubljana, po opravljeni javni obravnavi, na seji dne 28. 1. 1999

1. Drugi odstavek 13. člena, tretji odstavek 14. člena in drugi odstavek 21. člena zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) niso v neskladju z ustavo.
2. Pobuda Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke za oceno ustavnosti drugega odstavka 13. člena in drugega odstavka 21. člena zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter slovenski narodni zastavi se zavrže.

1. Državni svet izpodbija določbe drugega odstavka 13. člena, tretjega odstavka 14. člena in drugega odstavka 21. člena zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije in o slovenski narodni zastavi (v nadaljevanju: ZGZH). Zakonska ureditev naj bi dopuščala, da se na ozemlju Republike Slovenije uporabljata zastava in himna druge suverene države (Italije oziroma Madžarske). Uporaba simbolov druge države na ozemlju Republike Slovenije naj bi predstavljala poseg v suverenost Republike Slovenije. Da bi upravičenci lahko simbole narodnih skupnosti uporabljali samostojno – ne da bi morali poleg svojih simbolov uporabiti tudi simbol Republike Slovenije – bi morali biti ti drugačni od simbolov druge suverene države. Sedanja ureditev, ki dopušča istovetnost simbolov avtohtonih narodnih skupnosti s simboli neke druge države, naj bi bila zato v nasprotju z ustavo. Nasprotno pa bi zakonska določba, ki bi prepovedovala istovetnost teh simbolov s simboli druge suverene države, ne bila v nasprotju s pravico avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti in njunih pripadnikov, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole (64. člen ustave). Na javni obravnavi je Državni svet še navedel, da je predlagal sprejem obvezne razlage spornih zakonskih določb, po kateri naj bi s simboli avtohtonih narodnih skupnosti ne bilo mogoče razumeti simbolov tuje suverene države. Ker Državni zbor predloga ni sprejel, Državni svet predlaga ustavnemu sodišču, da ugotovi protiustavnost izpodbijanih določb ZGZH.
2. Tudi Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke izpodbija določbi drugega odstavka 13. člena in drugega odstavka 21. člena ZGZH, ker meni, da omogočata uporabo italijanskih in madžarskih narodnih simbolov na ozemlju Republike Slovenije. Izpodbijani določbi naj bi bili zato v nasprotju z 61. členom in s 64. členom ustave ter z zakonom o samoupravnih narodnih skupnostih (Uradni list RS, št. 64/94). Ustava naj bi namreč določala le pravico do uporabe lastnega jezika in pisave, ničesar pa o uporabi zastave in himne. Pravni interes za vložitev pobude izkazuje pobudnica s programskimi usmeritvami Slovenske nacionalne stranke, med katerimi je tudi “skrb za popolnoma samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo ter za takšno dobrobit slovenskega naroda, da bo svoj gospod na svoji zemlji”.
3. Državni zbor meni, da bi določitev oblike in vsebine simbolov avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti v zakonu posegala v pravico narodnih skupnosti in njunih pripadnikov do svobodne uporabe narodnih simbolov, zagotovljene v 64. členu ustave. Ustava naj bi ne določala omejitev te pravice, zato naj bi vsakršno njeno omejevanje z zakonom pomenilo kršitev z ustavo zagotovljenih pravic obeh avtohtonih narodnih skupnosti. Še več, takšno omejevanje naj bi pomenilo tudi kršitev mednarodno priznane in uveljavljene pravice etničnih skupnosti do izražanja lastne kulture in pravice posameznega pripadnika te skupnosti do izražanja kulturne identitete. Hkrati naj bi pomenilo tudi kršitev pravice vsakogar, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti (61. člen ustave).
4. Po mnenju Državnega zbora je trditev, da bi izobešanje tuje zastave ali izvajanje tuje himne na ozemlju Republike Slovenije pomenilo poseg v suverenost države, sporna. Ni mu znano, da bi bilo tovrstno dejanje v demokratičnih državah označeno kot táko in zato prepovedano. Suverenost države naj bi pomenila, da država – in ne kdo drug – odloča o uporabi svojih in tujih državnih simbolov. Pravni red naj bi uporabe simbolov tuje države ne prepovedoval, saj celo v določbah ZGZH ureja način izobešanja tuje zastave (16. člen) in izvajanje tuje himne (23. člen). Ker naj bi bili narodni skupnosti po ustavi avtonomni pri določanju svojih narodnih simbolov, naj bi razlikovanje med zastavo avtohtone narodne skupnosti in zastavo tuje države ne bilo nujno.

5. Dne 21. 1. 1999 je ustavno sodišče odločilo, da se pobuda Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke zaradi skupnega obravnavanja in odločanja pridruži zahtevi Državnega sveta.
6. Ustavno sodišče je dne 28. 1. 1999 opravilo javno obravnavo.
7. Po drugem odstavku 162. člena ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Po določbi 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) je pravni interes za vložitev pobude podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Ker izpodbijani določbi ne posegata v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnice kot poslanske skupine, njen pravni interes za vložitev pobude ni izkazan. Ustavno sodišče je zato pobudo zavrglo.

8. Zahteva naslavlja na ustavno sodišče vprašanje, ali smejo – z vidika ustave – biti simboli avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti identični simbolom druge države. Predlagatelj izpodbija določbe ZGZH, po katerih se v nekaterih primerih poleg državne zastave izobesi tudi zastava italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in se poleg državne himne lahko igra tudi himna teh narodnih skupnosti. Zastava narodne skupnosti se na območjih, kjer italijanska in madžarska narodna skupnost živita, izobesi ob praznikih Republike Slovenije, na dan žalovanja, ki ga določi vlada, pri javnih manifestacijah, ki so pomembne za državo in jih določi vlada, ob praznikih lokalnih skupnosti in v drugih primerih, če uporaba zastave ni v nasprotju z ZGZH (drugi odstavek 13. člena in tretji odstavek 14. člena ZGZH). Himna narodne skupnosti se lahko igra ob svečanih prireditvah teh skupnosti (drugi odstavek 21. člena ZGZH). Vsebina in oblika simbolov italijanske in madžarske narodne skupnosti v zakonodaji ni določena, predlagatelj pa meni, da bi moral zakon vsebovati vsaj prepoved, da bi bili ti simboli lahko identični simbolom italijanske oziroma madžarske države.
9. Ustava varuje avtohtoni italijansko in madžarsko narodnost ter njune pripadnike na dva načina. Na eni strani zagotavlja vsem in torej tudi njim enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost (prvi odstavek 14. člena); na drugi strani pa daje tako njim kot tudi skupnostima kot takima še nekatere posebne pravice (64. člen). Ta institucionalni okvir je predpostavka za ohranitev identitete in za enakopravno vključitev obeh avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov v družbeno življenje.
10. V tem sobesedilu ustava določa, da imajo obe avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole (64. člen). Že besedna zveza “svoje narodne simbole” pove, da gre za simbole narodov, katerih del sta italijanska in madžarska narodna skupnost, to je simbole italijanskega in madžarskega naroda. Vsebina simbolov italijanskega oziroma madžarskega naroda pa je znana in ne more biti predmet izbire. Narodni simboli so taki, kot so se izoblikovali v zgodovini italijanskega oziroma madžarskega naroda. Avtohtonima italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom gre torej že po ustavi pravica, da kot svoje uporabljajo italijanske oziroma madžarske narodne simbole ne glede na to, ali so ti identični s simboli italijanske oziroma madžarske države. Le če bi ustava izrecno določala izjemo za primer, ko so narodni simboli enaki državnim, bi bilo določbo 64. člena mogoče in treba razumeti drugače.
11. Stališče predlagatelja, češ da ustava prepoveduje, da bi bili simboli, ki jih imajo avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico uporabljati kot svoje narodne simbole, identični s simboli druge suverene države, po navedenem ni utemeljeno. Da bi v celoti odgovorili na predlagateljev očitek o neskladnosti izpodbijanih določb ZGZH z ustavo, pa je bilo treba presoditi še, ali je način uporabe simbolov, ki jih avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki uporabljajo kot svoje narodne simbole, v skladu z ustavo. Predlagatelj je namreč vsebino narodnih simbolov izpodbijal prav zaradi načina njihove uporabe.
12. Že iz ZGZH izhaja, da se simboli, ki jih avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki uporabljajo kot svoje narodne simbole (v nadaljevanju: simboli avtohtonih narodnih skupnosti), smejo ob uradnih priložnostih uporabljati le ob simbolih Republike Slovenije in na način, iz katerega je razvidno, da gre simbolom Republike Slovenije prednost. Za primere, na katere se nanašajo izpodbijane določbe 13., 14. in 21. člena, je že iz besedila izpodbijanih določb razvidno, da se simboli avtohtonih narodnih skupnosti uporabljajo ob državnih simbolih. V vseh treh določbah je namreč uporabljena beseda “tudi”. Prav izpodbijane določbe zakona tudi izključujejo uporabo simbolov avtohtonih narodnih skupnosti ob državniških obiskih, najsibo najvišjih predstavnikov Republike Slovenije v tujini ali obratno, in ob različnih prireditvah in javnih shodih, na katerih se Republika Slovenija predstavlja oziroma se jih udeležuje. Tako ne drži predlagateljeva trditev, da bi se lahko zgodilo, da bi na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, “slovenska vojska korakala pod italijansko (madžarsko) zastavo in ob prepevanju italijanske (madžarske) himne”.
13. Da se smejo tudi v drugih primerih, ki v ZGZH niso posebej našteti, a gre za uradne priložnosti, simboli avtohtonih narodnih skupnosti uporabljati le hkrati s simboli Republike Slovenije, pa izhaja iz določbe 6. člena zakona. Po tej določbi morata biti grb in zastava Republike Slovenije tedaj, ko sta ob uradnih priložnostih postavljena, položena oziroma izobešena skupaj s slovensko narodno zastavo, z zastavami italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, z zastavami lokalnih skupnosti, z vojaškimi ali skupaj s tujimi zastavami oziroma skupaj z drugimi znamenji, postavljena na častno mesto, če ni z ZGZH drugače določeno. Že iz gramatikalne razlage določbe izhaja, da ne zajema primerov, ko se državni simboli oziroma druga znamenja uporabijo ob priložnostih, ki niso uradne. Takemu pomenu določbe ne nasprotujejo niti druge ustaljene metode razlage.1 Okvir za uporabo državnih simbolov ob priložnostih, ki niso uradne, je določen v drugih določbah ZGZH; med njimi je najbolj splošna določba 7. člena. Uporaba drugih znamenj ob neuradnih priložnostih pa ni predmet urejanja v ZGZH (arg. a contrario iz 1. člena).
14. Po nasprotnem razlogovanju bi bilo mogoče tudi sklepati, da predmet urejanja v 6. členu ZGZH niso primeri samostojne uporabe drugih znamenj ob uradnih priložnostih. Vendar pa bi taka razlaga pomenila, da so npr. tudi pri javnih manifestacijah, pomembnih za Republiko Slovenijo, ali na humanitarnih, vojaških in drugih prireditvah, na katerih se Republika Slovenija predstavlja oziroma se jih udeležuje (primera sta našteta v prvem odstavku 14. člena ZGZH) lahko izobešene le zastave tujih držav, ni pa potrebno izobesiti državne zastave. Taka razlaga ne bi bila v skladu z dolžnostjo spoštovanja državnih simbolov kot uveljavljeno tradicijo v civiliziranem svetu. Določbo 6. člena je zato mogoče razumeti le tako, da za uradne priložnosti prepoveduje samostojno uporabo drugih znamenj. Uradne priložnosti pa so tudi tiste, v katerih avtohtoni narodni skupnosti nastopata oziroma se predstavljata prek svojih samoupravnih narodnih skupnosti kot oseb javnega prava. Da tudi avtohtoni narodni skupnosti zakonsko ureditev razumeta tako in narodne simbole že uporabljata na opisani način, so na javni obravnavi povedali vsi njuni navzoči predstavniki.

15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena in 25. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Škrk je k 1. točki izreka dala pritrdilno ločeno mnenje.

1 Glej Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1991, str. 54 in naslednje.