Na podlagi četrtega odstavka 60. člena zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 1/91-I) in prvega odstavka 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 23/96 in 47/97) izdaja Vlada Republike Slovenije

Protokol 3 v zvezi z definicijo pojma “izdelki s poreklom” in načinih upravnega sodelovanja, ki je sestavni del sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Litvo, se spremeni in dopolni v naslednjem:
1. Točka i) 1. člena se nadomesti z:

“i) ‘dodana vrednost’ pomeni ceno izdelka franko tovarna, zmanjšano za carinsko vrednost vsakega od vključenih materialov s poreklom iz drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu, ali, če carinska vrednost ni znana ali se ne da ugotoviti, prva cena, ki se za izdelke dokazljivo plačuje v Sloveniji ali Litvi.“

2. 3. in 4. člen se nadomestita z:

Kumulacija v Sloveniji

1. Ne glede na določbe prvega odstavka 2. člena izdelki veljajo za izdelke s poreklom iz Slovenije, če so bili tam pridobljeni in vključujejo materiale s poreklom iz Litve, Slovenije, Evropske skupnosti, Bolgarije, Poljske, Madžarske, Češke republike, Slovaške republike, Romunije, Latvije, Estonije, Islandije, Norveške, Švice (vključno z Liechtensteinom)1 ali Turčije, v skladu z določbami Protokola o pravilih o poreklu, priloženega k sporazumom med Slovenijo in vsako od teh držav, pod pogojem, da obdelava ali predelava, opravljena v Sloveniji presega tisto, omenjeno v 7. členu tega Protokola. Ni treba, da bi bili taki materiali zadosti obdelani ali predelani.

2. Če obdelava ali predelava, ki se opravlja v Sloveniji, ne presega postopkov, omenjenih v 7. členu, se šteje, da ima pridobljeni izdelek poreklo iz Slovenije samo, kadar je tam dodana vrednost višja od vrednosti uporabljenih materialov s poreklom iz katerekoli od držav, omenjenih v prvem odstavku. Če to ni tako, se pridobljeni izdelek šteje za izdelek s poreklom iz države, ki je prispevala največjo vrednost uporabljenih materialov s poreklom pri proizvodnji v Sloveniji.

3. Izdelki s poreklom iz ene od držav, omenjenih v prvem odstavku, ki niso obdelani ali predelani v Sloveniji, ohranijo svoje poreklo, če se izvozijo v eno od teh držav.

4. V tem členu predvidena kumulacija se lahko uporablja samo za materiale in izdelke, ki so pridobili status blaga s poreklom z uporabo pravil o poreklu, ki so enaka kot pravila v tem Protokolu.

Kumulacija v Litvi
1. Ne glede na določbe drugega odstavka 2. člena izdelki veljajo za izdelke s poreklom iz Litve, če so bili tam pridobljeni in vključujejo materiale s poreklom iz Slovenije, Litve, Evropske skupnosti, Bolgarije, Poljske, Madžarske, Češke republike, Slovaške republike, Romunije, Latvije, Estonije, Islandije, Norveške, Švice (vključno z Liechtensteinom)2 ali Turčije, v skladu z določbami Protokola o pravilih o poreklu, priloženega k sporazumom med Litvo in vsako od teh držav, pod pogojem, da obdelava ali predelava, opravljena v Litvi presega tisto, omenjeno v 7. členu tega Protokola. Ni treba, da bi bili taki materiali zadosti obdelani ali predelani.
2. Če obdelava ali predelava, ki se opravlja v Litvi, ne presega postopkov, omenjenih v 7. členu, se šteje, da ima pridobljeni izdelek poreklo iz Litve samo, kadar je tam dodana vrednost višja od vrednosti uporabljenih materialov s poreklom iz katerekoli od držav, omenjenih v prvem odstavku. Če to ni tako, se pridobljeni izdelek šteje za izdelek s poreklom iz države, ki je prispevala največjo vrednost uporabljenih materialov s poreklom pri proizvodnji v Litvi.
3. Izdelki s poreklom iz ene od držav, omenjenih v prvem odstavku, ki niso obdelani ali predelani v Litvi, ohranijo svoje poreklo, če se izvozijo v eno od teh držav.
4. V tem členu predvidena kumulacija se lahko uporablja samo za materiale in izdelke, ki so pridobili status blaga s poreklom z uporabo pravil o poreklu, ki so enaka kot pravila v tem Protokolu.”
3. 12. člen se nadomesti z naslednjim:

“1. Razen v primerih iz 3. in 4. člena in tretjega odstavka tega člena, morajo biti pogoji za pridobitev statusa blaga s poreklom, določeni v II. oddelku, v Sloveniji ali Litvi izpolnjeni neprekinjeno.

2. Razen v primerih iz 3. in 4. člena, se blago s poreklom, izvoženo iz Slovenije ali Litve v drugo državo, ko se vrne, šteje za blago brez porekla, razen če se carinskim organom lahko zadovoljivo dokaže:
(a) da je blago, ki se vrača, isto blago, kot je bilo izvoženo, in
(b) da na njem, medtem ko je bilo v tisti državi ali med izvozom, niso bili opravljeni nikakršni postopki, razen tistih, ki so potrebni, da se ohrani v dobrem stanju.
3. Na pridobitev statusa blaga s poreklom v skladu s pogoji, določenimi v II. oddelku, ne bo vplivala obdelava ali predelava, opravljena izven Slovenije ali Litve na materialih, izvoženih iz Slovenije ali Litve in ponovno tam uvoženih pod pogojem, da:
(a) so omenjeni materiali v celoti pridobljeni v Sloveniji ali Litvi ali so pred njihovim izvozom bili obdelani ali predelani bolj, kot so nezadostni postopki, navedeni v 7. členu; in
(b) se carinskim organom zadovoljivo dokaže, da:
i) je bilo ponovno uvoženo blago pridobljeno z obdelavo ali predelavo izvoženih materialov; in
ii) skupna dodana vrednost, pridobljena izven Slovenije ali Litve ob uporabi določb tega člena ne presega 10 odstotkov cene franko tovarna končnega izdelka, za katerega se ugotavlja status blaga s poreklom.
4. Za namene tretjega odstavka se pogoji za pridobitev statusa blaga s poreklom, določeni v II. oddelku, ne uporabljajo za obdelavo ali predelavo, opravljeno izven Slovenije ali Litve. Vendar, kjer se v seznamu v Prilogi II za določitev statusa blaga s poreklom za končni izdelek uporablja pravilo, ki določa najvišjo vrednost vseh vključenih materialov brez porekla, skupna vrednost materialov brez porekla, vključenih na ozemlju določene pogodbenice, upoštevana skupaj s skupno dodano vrednostjo, pridobljeno izven Slovenije ali Litve z uporabo določb tega člena, ne sme presegati navedenega odstotka.
5. Za namene uporabe določb tretjega in četrtega odstavka se šteje, da “skupna dodana vrednost“ pomeni vse stroške, nastale izven Slovenije ali Litve, vključno vrednosti tam vključenih materialov.
6. Določbe tretjega in četrtega odstavka se ne uporabljajo za izdelke, ki ne izpolnjujejo pogojev, določenih v seznamu Priloge II in ki se lahko štejejo za zadosti obdelane ali predelane samo ob uporabi splošne tolerance, določene v drugem odstavku 6. člena.
7. Določbe tretjega in četrtega odstavka ne veljajo za izdelke, ki se uvrščajo v 50. do 63. poglavje Harmoniziranega sistema.
8. Vsaka obdelava ali predelava, ki je zajeta z določbami tega člena, opravljena izven Slovenije ali Litve, se opravi v skladu s postopki o začasnem izvozu na oplemenitenje ali podobnimi postopki.”
4. V 13., 14., 15., 17., 21., 27., 30. in 32. členu se besedilo “omenjeno v 4. členu“ nadomesti z “omenjeno v 3. in 4. členu“.
5. V zadnjem pododstavku šestega odstavka 15. člena se datum “31. december 1998“ nadomesti z “31. december 2000“.
6. V 26. členu se sklicevanje na “C2/CP3“ nadomesti z “CN22/CN23“.
7. V Prilogi I, opomba 5.2:
(a) se med navedbami:

“- umetni filamenti“ in

“- sintetična rezana vlakna iz polipropilena“,

vstavi naslednje:

“- prevodni filamenti“.

(b) peti primer (“Taftana preproga,.......pogoj glede teže.“) se črta.
8. Priloga II se spremeni in dopolni kot sledi.
(a) med zapise za tarifni številki 2202 in 2208 HS se vstavi naslednje:

12. V Prilogi IV se besedilo slovenske inačice izjave na računu nadomesti z besedilom, ki se glasi:

“Izvoznik blaga, zajetega s tem dokumentom (pooblastilo carinskih organov št.....(1b)) izjavlja, da, razen če ni drugače jasno navedeno, ima to blago preferencialno....(2b) poreklo.“

Ta uredba začne veljati 1. aprila 1999.

1 Kneževina Liechtenstein ima carinsko unijo s Švico in je pogodbenica Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.
2 Kneževina Liechtenstein ima carinsko unijo s Švico in je pogodbenica Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.